Jablane in hruške

Erotični naboj sadja

Kako naš jezik opiše lepe plati deklet in žena? S presenetljivo malo sadnimi atributi. Pojdimo lepo po vrsti.

Jabolka se pojavijo v kmečkih povestih kot sadež, s katerim se opiše rdeča lica. Danes so rdeča lica daleč od lepotnega ideala. Hruške so bolj spogledljive, ko gre za ženske čare. Državljanke ima lahko hruškasto zadnjico, dekle pa hruškaste prsi.

Slive so brez erotične interference, dokler se gibamo po plantažnih sadovnjakih. Ko pa zavijemo za skedenj, kjer zorijo majhne, sladke in pozne slive, pridemo do kmečkih češpelj. Od malega se mi je zdelo imenovanje ženske za češpljo prostaško. Prigodna aktivistka, ki je bila lani mesec dni vseprisotna, me je sicer prepričevala, da je biti češplja ponos in dika katoliškega dekleta. Pa me ni prepričala. Napeta češplja namreč s podolžno zežeto prečko aludira na žensko spolovilo, redukcija človeka na spolovilo in imenovanje človeka po spolovilu pa je na nivoju pocestne pi***.

Erotično in ne prostaško je prispodobljanje z breskvijo. Breskve so sočen in slasten sadež, njihova napeta in rahlo žametasto-žgečkljiva koža pa več kot prikladna in zgovorna za opisovanje napetih lic in oblin, ki jih je mogoče zaobseči z dlanjo.

Breskvam se približajo jagode. Če ima dekle kot jagoda rdeče ustnice, o čemer poroča SSKJ, bi bolj rdeče ne mogle biti. In če so to rdečico pridobile brez šminke ali zimskega vetra, se je moralo te dekle če že ne divje, pa vsaj strastno poljubljati.
Plantažne jagode so najbolj pogosto fotografiran sadež med ženskimi ustnicami in zobmi sodobne pop kulture. O tem, kaj predstavljajo, ne bom tratil besed, saj sem zastavil zapis o ženskih atributih.

Kje so češnje? Slovenščina je do njih presenetljivo brezčutna. Bom kaj več napisal v nadaljevanju.

www.youtube.com/watch?v=8mWFbhoWqkQ
Treba slišati: Čutna popevčica »Zorijo breskvice«, ki jo poje Sonja Gabršček v fenomenalni opravi obiralke sadja.

 

S katerim cvetom prispodobiti lepoto mladosti?

Karl Koch, ki je pred stoletjem napisal knjigo Drevesa in grmi stare Grčije, ugotavlja, da so bili stari Grki v 6. stoletju pred našim štetjem prvi, ki so primerjali dekliško lepoto s cvetom vrtnice. V Indiji da se je ta primerjava pojavila šele v 3. stoletju pred našim štetjem in v Perziji nekaj stoletij po Kristusovem rojstvu.Na daljnem vzhodu, na Japonskem, naj bi do modernega časa krasoto in svežino mladosti primerjali s cvetom jablane. Bolj konkretno, s cvetom vrste Malus spectabilis, ki je bila prvič opisana pod imenom Pyrus spectabilis.

Fotografije je iz Wikipedije.

Tisti, ki je s tepke pal

Včeraj sem omenil, da je Japoncem jablanov oziroma hrušev cvet prispodoba za lepoto dekleta. Kaj hruška pomeni Slovencem? Slovenščina v svojih stalnih besednih zvezah ne izkazuje hruški nobene pozornosti, dokler je v cvetu. Bolj zanimiva je kot drevo in takrat, ko dozori.

»Čuri Muri, kljukec Juri,tisti, ki je s hruške pal,
včeraj je ob peti uri v Afriko odpotoval.«

Besede morate poznati. Ste se že kdaj vprašali, zakaj je »tisti, ki je s hruške pal« oznaka za nekoga, ki je kratke pameti ali malo čez les? Moja razlaga je ta, da so hruške naša najvišja sadna drevesa, in da če »na glavo dol padeš«, ostanejo posledice.

»Ne bom te čakal, saj nisem s hruške padel« je reklo iz SSKJ. Pomeni pa, da nisem tako neumen ali neizkušen, da bi hotel čakati. Temu, ki »je s hruške padel«, se sicer da tudi »hruške na vrbi obetati.«

Med hruškam ima v starih sadovnjakih pomembno mesto tepka. Njeni sadeži so bili v prvi vrsti namenjeni stiskanju v mošt in izdelavi sadnega vina. »Tepka« je lahkoverna, naivna ženska. Moška različica je »tepec« pomeni samo bedak. Tepka je nekoliko bolj milostna oznaka. Morda je zamenljiva z butaro. Kamor postaviš, tam čaka; kar ji rečeš, to naredi.

Lahko je tepka tudi priznanje. »Zrel je kot tepka« pomeni, da je z vsemi žavbami namazan. Da »fanta niso stresli s tepke« pa pomeni, da ja prebrisan.

Poznamo godne hruške, pa tudi leta, godna za možitev. Če pade dekle fantu v naročje »kot zrela hruška«, se mu okoli nje ne bo treba preveč truditi. Sploh, če fant »zna več kot hruške peči.« Tistemu, ki »ve, po čem so hruške«, ni treba razlagati, ker mu je jasno, kako stvari stojijo in kakšna je reč v resnici. Izkoristi priložnot.

»Vse hruške iz košare ne mizo izdevati« lahko pomeni, vse karte na mizo položiti.

 

 

Zacvetele jablane in hruške

Katjuša je še vedno dobro znana in priljubljena pesem. Na petkovem koncertu Zbora Rdeče armade so jo načrtovalci programa prihranili za sam konec prireditve. Devet tisoč Slovencev,ki je pokupilo vstopnice stožiške dvorane, je pesem dvignila na noge in množica jo je pela skupaj z nastopajočimi.

Začelo me je zanimati, zakaj ravno Katjuša. Prvi mirakel je, da je ta ruska pesem pri nas preživela jugoslovanski politični razkol s Sovjetsko zvezo. Kjer se je pelo, recimo pri tabornikih, je živa in zdrava živela naprej. K priljubljenosti je gotovo prispeval slovenski prevod, ki je izrazito riman in speven. Kolikor sem si lahko ustvaril vtis, so prevodi v druge slovanske jezike precej bolj »oglati«.

Pravi razlog za priljubljenost mora biti vendarle drug. Močnejši. Po mojem je bistveno, da gre za univerzalno temo ločenosti dekleta od fanta, ki je odšel v vojsko oziroma vojno. Gre za arhetipsko dolžnost moškega, da brani svoj rod in domovino, in moralno odločitev ženske, da ga bo čakala. Katjuša pošilja pesem v pozdrav fantu, ki pred tujcem oziroma sovražnikom brani mejo.

Skrito sporočilo je, da fant skupaj z domovino čuva tudi svojo žensko. Ki ga čaka doma kot ‘nagrada’, če bo uspešno opravilo svojo nalogo. Ona mu obljublja zvestobo in ga hkrati poziva, naj ne pozabi nanjo, kar zveni kot zagotovilo, da gre zares. Dekle je mlado kot jutro, ki se budi v meglicah, in lépo in zorno kot cvetje jablan in hrušk. Se splača boriti zanjo ali ne?

Pesem je nastala tik pred drugo svetovno vojno in se spretno izogiba minljivim simbolom, ki bi jo vezali na prostor in čas. In na državo in politiko. V osnovi je za vse čase. Po neverjetnih političnih perturbacijah, ko nam novi zmagovalci dopovedujejo, da je bila zmaga v drugi svetovni vojni nesrečna sramota, o kateri je bolje molčati, je Katjušino sporočilo subverzivno. Sporoča namreč, da je dolžnost naroda, da brani svojo domovino pred tujcem.

 

Sonce, žarki sonca, vi povejte!

Katjuša ni bila ne prva ne zadnja, ki si je želela, da bi se njen vojak vrnil živ in zdrav domov. Pesem o Katjuši zato tudi ni edina, ki govori o tem. Najstarejši zgled ženske tožbe v slovanskem jeziku je Jaroslavnina tožba, del epske Pesmi o Igorjevem pohodu.

Jaroslavna je žena kneza Igorja, ki je šel na južno mejo bít Polovce, Turke. Leta 1185 so ti Igorjeve polke porazili in njega kot vojskovodjo zajeli. Za razliko od sodobnega Gospodarja vojne, ki pobija vse po vrsti, so Turki Igorja in njegove pustili pri življenju in jih zadržali v ujetništvu.

O moževi usodi Jaroslavna ne ve nič. Obupana se ob prvem svitu vzpne na mestno obzidje. Tam toži, da bi rada kot ptica poletela nad reko, daleč do svojega moža in izprala rane na njegovem krepkem telesu. In toži vetru-gospodarju, zakaj ni pomagal moževi vojski. In toži slavnemu Dnjepru, ki je nosil njenega dragega do sovražnika, naj ji ga pripelje nazaj, da ji ne bo treba tako zgodaj v dnevu točiti solza vse do morja. In toži soncu-vladarju, ki je do vseh prijazno, zakaj je žgalo Igorja in njegove zveste vojake in jih v suhih prostranstvih mučilo z žejo. Kot bi jo sile narave slišale in uslišale: Igorju knezu je bog pokazal pot s polovedske nazaj do ruske zemljé.

Jaroslavna, ki v obupu joče, prosiin izprosi Igorja nazaj, je arhetipska opevana slovanska žena. Prepoznavati jo je mogoče v mnogih kasnejših, v narodnih jezikih zapisanih ljudskih junaških in lirskih pesmih, besedne zveze iz pesnitve pa v zagovornih obrazcih. Moč arhaičnih elementov je bila po mojem mnenju tista, ki je Katjušo tako dobro usidrala med Slovenci.

Katjuša je reciklirana Jaroslavna. Ob prvem svitu je vstala, se povzpela na visoko, razgledno mesto (mimogrede se spomnite na Trzinko), se pogovorila z naravnimi silam in poslala misli svojemu ljubemu v daljavo. Kljub temu, da sodobni Igor piše Katjuši pisma, mu ona še vedno odgovarja s pesmijo. Pesem namreč ni samo za njega, pesem nagovarja tudi naravne agense, ki se, kot vemo, Jaroslavne usmilijo in ji ugodijo. Slovanske ženske imajo drugačne moči od moških 😉

Slika: Jaroslavna na obzidju na grafiki Vladimirja Favorskega (1886-1964)