Prevodi drugih

Alpska pastirica

Jaz sem lepa pastirica,
ki ob jutrih zgodaj vstajam
in iz koška vam prodajam
sadja svežega in rož.

Njega, ki ob zori pride,
čaka vrtnica dišeča,
zanj so jabolka rdeča,
ki ponuja jih moj vrt.

Kdor na gôri s steze skrene
in zablodi v črni noči,
naj le pride k moji koči
,spravim ga na pravo pot.

Kjer prebiva pastirica,
dobrodošli so vsi.
Njenih misli pa cvetlica
le za enega cveti.

Grof Carlo Pepoli (1796-1881)
Izvirnik: La Pastorella dell´ Alpi
Prevod M Mastnak, 2018

Komentar: Pesmica je znana zaradai uglasbitve Gioachina Rossinija. Pondaslov pesmi je podnaslovil ‘tirolska’ (Tirolese). Navdihniti se je dal alpski melodiki, ki je tudi slovenskemu ušesu domača. Alpski Slovani svojih sledov niso pustili samo v krajevnih in ledinskih imenih ampak morada tudi v ljudski glasbi, ki odzvanja med alpskim vršaci.

Poslušajte si, kako se pesem sliši v izvedbi Eline Nečajeve iz Estonije: https://www.youtube.com/watch?v=uF4JVTRY0s8

Gospe in gospodje

Ognji v lógih še tlé, vlečejo se meglé,
hladna noč, dolga noč, je že legla na vse.
Po pozabljen krompir pod pepelom,
se nihčé ne bo vrnil v nedeljo.

Naš dežurni bife toči pir in solzé,
nekaj manj je ljudi kot nazaj leto dni.
O posilstvu se še govoriči,
najšibkejši podleže med ptiči …

Gospe in gospodje,
res topline ni več v nas?
Kar mine, to mine,
in ni za večni čas.

Gospe in gospodje,
še topline ni več v nas?
Kar mine, to mine,
izgine v nepovrat.

Gozd je že ogolél, veter listje je vzel,
šlo je tja v nepovrat – kot sledi mojih nad.
Krapa letos pač nismo ujeli,
Drugo leto bo bolje? Bog vedi…

Maskenbala je kraj, tebi žal je – ah daj!
Zdaj držiš se grdó, praviš: »Saj bo še šlo«.
Po zmrzali je vrt ostal prazen,
Vem, da šla bova kmalu narazen.

Gospe in gospodje…

Znam ceníti tvoj stil, tvoj uglájeni takt,
se kako do solza zmoreš ti ves ta hlad?
Nežno me še k poljubu povabiš,
a kot pesmico to me pozabiš.

Zbogom dragi, ni kaj, posloviva se zdaj,
saj bilo je lepó, a postaja hladnó.
Več ne morem zares te ljubíti,
a ne zmorem te še pozabíti.

Gospe in gospodje…

Agnieszka Osiecka (1936-1997)
Prevod M Mastnak, 2018

Pripombe: Besedilo poljske avtorice je uglasbil veliki rusko-sovjetski bard Bulat Okudžava (1924-1997). Priloženo izvedbo je odpela poljska pevka Magda Umer (roj. 1949): https://www.youtube.com/watch?v=WnNEo9eS_f8

Zbolela si, roža

Zbolela si, roža.
Ti črv nevidni,
ki leta v tuleči
nôči nevihtni,

je v postelji našel
užitka škrat:
z ljubeznijo temno
zdaj zdravja je tat.

Willam Blake (1757-1828)
Izvirnik: The sick rose
Prevod M Mastnak, 2018

 

 

Zelene oči

Oči imaš kot morje neumljive,
ko sem s teboj, zrem vanje in molčim.
Hvaležen sem za dar usode mile,
pa če samó gorje iz njih dobim.

Mehak lesket skoz sence tiho mami,
napeta jadra ženejo me tja,
kjer vseh neukih, zaupljivih ladij
brez boja pot pogubno se konča.

Čeprav pogled me zlepa ne ukani,
ne kaže mi nič dobrega, se zdi.
Potone ladja moja v globočini –
krmilo sam usmerjam nad čeri.

Naj čaka me trpljenje, same muke,
srce ukaza več ne spremeni.
Umrl bom in razprostrl roke
na temnem dnu zelenih teh oči.

Pesemi je napisal gruzijski pesnik Aleksander Sadžaja. Jaz sem uporabil ruska prevoda in sicer starejšega, ki ga je ustvaril Jevgenij Jevtušenko, ter novega izpod prstov in uma Aleksandra Sideljnikova. Naslonil sem se na drugega, ki je menda vernejši, a malo manj slikovit.

Stihe, ki jim na manjka patetičnosti, sem našel v repertoarju prismuknjenega in genialnega Petra Naliča. Fant, ki je bil rojen leta 1981 v Moskvi, nosi po dedu bosanski priimek. Sliši se ga takole:
http://www.youtube.com/watch?v=Pd9sJE77Ngw

 

Sneg je pal

Sneg je pal
na jablane cvetoče,
vsaj naj ljubi
kogarkoli hoče.

Če ga noče,
naj se ne vsiljuje,
saj na silo
se ne zapeljuje.

Bil bi srečen
kot sem zdaj nesrečen,
če do tebe
smel bi priti v goste.

Če sedel na
tvojih bi blazinah,
bil kot paša
bi pri starešinah.

Če poljubljal
bi ti usta mila,
usta mila
z mano bi grešila.

Bosenska sevdalinka; prevod Matjaž Mastnak, 2014

Izvirnik:

Snijeg pade
na behar, na voće
neka ljubi
ko god koga hoće

Ako neće
nek’ se ne nameće
od nameta
nema selameta

Da sam sretan
k’o što sam nesretan
pa da dođem
tebi u odaje

Da ti sjedim
među šiltetima
kao paša
među subašama

Da ti ljubim
tvoja medna usta
medna usta
postala ti pusta

 

Modre vrtnice

Šopek vrtnic rdeč in bel
dati dragi sem želel.
»Niso takšne mi povešeči,
z modro rožo me osreči!«

Pol sveta sem preiskal,
vse pregledal, spraševal.
A za svoje sem iskanje,
žel le smeh in norčevanje.

Vrnil sem se prazen, strt,
ko je drago vzela smrt.
Bledla je še v zadnji uri
da ji šopek Smrt ponudi.

Onstran groba bo morda,
kar želela je, našlá.
Boljši od utvar je, vedi,
šopek vrtnic rdeče-beli.

Rudyard Kipling (1865-1936)
Prevod M. Mastnak

 

 

 

Na flamskih poljih

Na flamskih poljih mak se spe
med križi, ki se zdaj vrste
nad nami. Smeli, sladki glas
škrjančkov spod neba do nas
med puške komajda dospe.

Smo Mrtvi. Le kak dan nazaj
še zarjo zrli, ljubljeni
ljubili smo; ležimo zdaj
na flamskih poljih.

Na vrsti ste! Zdaj vas roké
naj baklo boja k viš drže!
Ne bomo spali tu ne tam,
če izneverite se nam,
umrlim, najsi mak cvete
na flamskih poljih.

John McCrae (1872-1918)
Prevod M. Mastnak

Pesem je angleško govorečem svetu dobro znana in prav zaradi nje je mak v deželah Commonwealtha in v ZDA postal prispodoba padlih v prvi svetovni vojni. Tretja kitica žal pesem deklasira v prozaično vojno propagando.
John McCrae, kanadski zdravnik, ki je bil vpoklicanna fronto, je pesem napisal leta 1915. Proti koncu vojne takšne vznesenosti nad umiranjem ni bilo več veliko.

K McCraejevi pesmi gre dodati nekaj naravoslovnega pojasnila. Na revnih peščenih tleh severne Francije in Belgije, ki jih je fronta razorala in razdejala, je mak zacvetel po vsej naravni logiki. Je naravni specialist za gola, ranjena tla -– zato je že od pamtiveka plevel na ornicah. Nežno, rahlo cvetje presunljive rdeče barve je bilo prva rast na svežih grobovih. Ko jih je prerasla gosta travna ruša, so maki ugasnili. Konec koncev grobove vedno preraste pozaba, vojaške v tujini še posebno hitro.

 

Anakreon: Ljubici

Ne bêži, grozna deklica,
ker sivi moji so lasje,
ne bêži mi, ker ljubim te,
zato, ker sredi tvoji lic
ti rosna še mladost cveté.
Poglej privlačnost cvetnih kit,
kjer so med bele lilije
vpletene rožne vrtnice!

Anakreon je umrl leti 495 pr. n. št., star 85 let. Izročilo pravi, da se je zadušil z grozdno jagodo, ki mu je zašla v sapnik. Iz njegovih pesmi razbiramo, da je ljubil vino, zabavo, ples in (prsata) dekleta.

Na sliki : vrtnica ‘Out of Rosenheim’  s strani http://www.kordes-rosen.com/containerrose-out-of-rosenheim7

Avgustovska mesečina

Se v parku meša z mesečino
svetloba pisanih svetilk,
se vse z obrisi je prekrilo
senc kamna, krošenj, vejic, blik.
To v park meščane je zvabílo;
diši med drevjem po ljubezni,
diši grmovje, drevored in gozd.
Avgust s čarobno mesečino!
Svit meseca ovil je svet v skrivnost.

Gustaf Fröding (1860-1911)
Naslov izvirnika: Augusti månsken
Prevod M. Mastnak, 2019