O cvetju iz narave

Gadovec

Znanstveno ime cvetlice na sliki je Echium vulgare in slovensko navadni gadovec. Rodovno ime Echium je grškega izvora in korenini v besedi echis, ki pomeni strupena kača. Rastlina ni strupena, je pa bila zaradi podrobnosti s kačo poklicana za zdravljenje kačjih pikov. Ozrimo se v antiko.
Teofrast omenja gadovec skupaj z regratom in potrošnikom kot primer rastline, ki cveti dolgo obdobje. Zdravilnost ne omenja. Nikander, ki je živel v drugem stoletju pred našim štetjem, je bil pesnik in zdravnik. Obe obrti je združil tako, da je posal zdrvstvene razprave v verzih. Vemo za dve: eno o strupenih živalih in ranah, ki jih povzročijo, in drugo o strupih in protistrupih. Skupaj tisoč petsto heksametrov! Nikandri gre zasluga, da se je ohranila zgodba o Alkibiadu, atenskem državniku. Alkibiada je v spanju pičila kača strupenjača. Junak se zbudi, dojame, kaj se je zgodilo, in vidi rastlino gadovko. Vzame jo, jo požveči, pogoltne sok in prežvečnino dene na skelečo rano. In samega sebe ozdravi. Plinij starejši pove več. Gadovec je po njegovo izjemno učinkovit pri pikih strupenjač, zlasti gasov. Zdravilne da so korenine in listi, ki jih vzamemo s hrano ali pijačo, in da razvijejo največ zdravilne moči v času žetve. Poleg kačjih pikov je Plinik z gadovcem zdravil spuščeno maternico, odpravljal trakuljo ter bolečine v trebuhu. V mazilo vdrlan gadovec je v njegovem času odpravljal kožne pege in rane zaradi gobavosti. In učeni mož zaključi, da ljudi, ki nosijo pri sebi gadovčevo korenino, nikoli ne napadejo kače. Malo mlajši Dioskurid je bil prav tako prepričan o magični moči zelišča. Priporoča napoj iz gadovčeve korenine, skuhane v vinu. Pomaga tako tistim, ki jih je kača že pičila, kot tistim, ki jih še ni. Da jih ne bi.

Ščetinice, s katerih kaplja

Gadovec je član družine srhkolistnic (Boraginaceae). Za njene pripadnike so značilne ščetine, ki obraščajo stebla in liste. Osnovna naloga ščetin je, da se zadirajo v jezik in sluznico ust tistim, ki hočejo rastlino jesti. Obramba pred gobcem gadovec učinkovito ubrani tudi pred človeško roko. Pol metra visoka svečasta stebla, po vsej dolžini obdana s cvetovi, so privlačna in bi jih marsikdo rad vzel s seboj za v vazo. A tega ne dopustijo brez borbe.

Drugi dobrodejni učinek ščetinic je povezan s sušnimi rastišči in pridobivanjem vode: na ščetinah se v rosnih nočeh kondenzira zračna vlaga, ki potem v kapljicah steče ali pada h koreninam. V sušnih poletjih šteje vsaka kaplja, ki si jo uspe rastlina pridobiti samostojno, ne da bi ji bili treba čakati na dež. Na podoben način, s posebnimi mrežami, pridobivajo vodo iz zraka Izrealci v palestinski pustinji, da jim tam raste drevje, ki brez te pomoči ne bi preživelo.

 

Gadovec

Gadovec je v Sloveniji divjerastoča cvetlica. Ima modre cvetove v obliki kačje glave, ki odpirajo gobček, iz katerega sikajo jeziki. Eden od teh jezikov je na koncu po kačje razcepljen – na fotografiji je takšna najbolj spodnja “nitka”. Da opazimo kačjo razcepljenost pestičeve brazde, moramo imeti oster vid, a je bila ta podrobnost ključna, da je gadovec postal gadovec.

Kače imajo rade sonce, na katerem se ogrejejo na ‘delovno temperaturo’. Tudi gadovec (Echium vulgare) ima rad sonce. V naravi poišče prisojne suhe trate ali skalovit svet, kjer je v žepih dovolj humusa za njegove rastne potrebe. Pogosto se okoristi s človeškimi destrukcijami in predelavami narave: naseli se vzdolž cest in železniških prog, po industrijskih conah – skratka tam, kjer ni več drevesne sence in so tla nasuta in zato prepustna. S sušo nima težav, saj sežejo njegove korenine do dva metra in pol globoko v tla.

 

Mladost za denar

Starost ni radost, pravi rek. Še zlasti ne v kulturi, ki poveličuje mladost. Staranje nas počasi, a zanesljivo odrine in izloči iz družbenega dogajanja. S starostjo nas čakajo revščina, izločenost in anonimni konec v hiralnici. Bi to radi že jutri ali šele pojutrišnjem?

Potrošništvo pozna rešitev: vlagajte vase. Vlaganje je treba razumeti dobesedno: kupujte in plačujte. Izumljen je pojem anti-ageing in plejada izdelkov, ki temu služijo. Zadeva je seveda absurdna. Staranje je naravni proces in vse, kar lahko z raznimi antiejdž proizvodi dosežemo, je to, da ga prikrijemo ali kvečjemu nekoliko upočasnimo. Ker živimo v dobi videza, je to očitno dovolj, da ljudje odprejo denarnico in izvlečejo dvajsetaka za pomado in še enega za napoj. To je umetnost ekonomije.

Različna kozmetika, izvlečki in preparati jasno pomagajo samo, če jih uživamo dalj časa. Ker je staranje neozdravljivo, je zoper njega potrebna dolgotrajna terapija … Razvito tržišče potrebuje več in več proizvodov, da lahko ti med seboj konkurirajo. V igro trgovanja z nečimrnostjo in strahom je vključenih vse več rastlin. Rastline so, vsaj na deklaraciji, bolj prepričljivo natur, bio in organik od povsem sintetičnega zvarka iz laboratorija. Med rastlinami, ki so postale vir plačljive večne mladosti, se je znašel gadovec. Zakaj in kako? Jutri!

 

 

O.m.g. – omega tri!

Naš gadovec ima modre cvetove. V Sredozemlju uspeva trpotčasti gadovec (Echium plantagineum), ki cveti rožnato, in ki je postal nova modna plantažna rastlina. Na slovenskem ozemlju se trpotčasi sicer pojavlja občasno, kot tujerodna rastlina, in ne obstane.

Cvetovi trpotčastega gadovca dajo seme, ki je plen izkoriščanja sodobne trgovine proti staranju. Iz semenc iztiskajo čudežno pomlajevalno olje. Kreme za kožo ob očeh in prehranski dodatki iz gadovčevega semena ‘z dokazanim antiageing učinkom’ so naprodaj v bleščečih prodajalnah, kjer svetujejo v belo oblečene svečenice zdravja in mladosti. Substance, zaradi katerih je gadovčevo semenje zdravilno, so gama linolenska, stearidonska in druge kisline, ki slišijo na ime omega tri.

Sodobni gadovčevi (svetlinovi in tako naprej) preparati so po učinku enakovredni – ribjemu olju. V prvi polovico dvajsetega stoletja so prosvetljene države spodbujale jemanje ribjega olja, da bi bila populacija bolj zdrava. “Zločinska komunistična oblast” je silila otroke jesti ribje olje v šoli – grozovitost brez primere! Otroci so se nad zdravo gnusobo seveda zmrdovali.Dobesedno isti šmorn danes potrošniki na lastno pobudo in polni upov in nad kupujejo za lep denar. Gadovčevo olje je imenitnejše, ker ima “zgodbo” in dobro ceno. Stvarna razlika je le v tem, da je izdelano iz drugih živih bitij, ne iz polenovk temveč iz gadovca. In je zato za vegane.

 

 

Potrošnik

Modrocvetoči potrošnik ni v ničemer podoben članom človeške potrošniške civilizacije. Ne porabi skoraj nič, za nikogar ne dela in nikomur ne zaračuna za koristi, ki jih imamo od njega. Dolgo in srečno živi skoraj brez vode, na pripeki, na stalnem prepihu, v prahu in umazaniji.

Rastlino, ki nosi slovensko ime potrošnik (Cichorium intrybus), najpogosteje opazimo ob poteh in na cestnih bankinah. Pri njej je najbolj očarljiva nebesna modrina cvetov. Cvet živi le kratek čas. Pred koncem dneva se zapre in se nikoli več ne odpre. Naslednje jutro se razcvetijo novi, deviški cvetovi. In tako vsak dan, od julija do oktobra.

Nemci poznajo več zgodb, ki pojasnujejo čisto modrino potrošnikovega cveta. Eno je upesnil Julius Wolf (1834-1910) in jo naslovil Wegewart. Sodobno nemško ime potrošnika je Wegwarte, kar dobesedno pomeni nekoga, ki opazuje pot. V prevodu gre takole:

Opotnica

Deklè zapuščena čaka nanj,
vsa bleda in sama noč in dan,
na fanta čaka ob poti,
čaka ob poti, obpotnica!

“Čeprav korenine gnala bom,
do sodnega dne tu stala bom!”
si pravi, čaka ob poti,
čaka ob poti, opotnica!

Pozabil je nanjo divji pob,
kjer čakala je, je našla grob.
Cvetica cvete ob poti,
cvete ob poti, obpotnica!

Ko pride poletje, tudi gre,
piš hladen potegne čez poljé.
Cvetica čaka ob poti,
čaka ob poti, obpotnica!

Potrošnik je potemtakem za Nemce prispodoba modrookega dekleta, ki zaupljive modre oči upira v daljavo in do konca ne izgubi upanja, da se dragi vrne k njej. Nezvestemu pa so modri cvetovi vseprisoten opomin na modre oči, ki jih je zapustil.

Kot obcesna rastlina je potrošnik dobro prilagojen za sušo, ki ji je v pesku in soncu izpostavljen. Ima globoko navpično koreniko, ki rastlino oskrbuje z vodo iz globljih plasti. Liste ima majhne in še ti v hudi suši kar odpadejo, da ostanejo le zelena stebla. Ko je vreme spet prijaznejše, se listi obrastejo.

Potrošnik in njegovo bližnje sorodstvo sta pogosta okoli Sredozemlja, kjer so prastare uporabne rastline. Potrošnik je v prehrani in zdravstvu poznan iz starega Egipta in nato pri starih Grkih in Rimljanih. Mladi listi so okusni v solati. Verjetno si težko predstavljate, da je zaprešena in neugledna obpotna rastlina lahko solatnica. Toda iz potrošnika je izpeljan radič, potrošnikova sestra pa endivija. Ne verjamete? Pustite primerek radiča tako dolgo v zemlji, da zacveti. Med cvetovi radiča in potrošnika ne boste opazili razlike. Odtrgajte potrošnikov list: iz peclja se bo pocedil sok, enako bel in grenak kot sok iz peclja radiča.

Več pa lahko preberite v knjigi Poletne cvetlice. http://www.zalozbamis.com/knjiga/poletne-cvetice/

 

Prava lakota

Njen dom na Slovenskem so suhi, sončni travniki in svetli gozdovi. Močno se razraste, doseže med travo kakšnega pol metra višine in pozornost budi z meglicami drobnega sončno rumenega cvetja. Cvetki zelo prijetno, medeno dišijo.

Hrvati in Srbi imajo za pravo lakoto izraz ivanjsko cvijeće in jovansko cveće, po svetem Ivanu. Jovan, Ivan ali po kranjsko Janez je svetnik, ki je sédel na stari praznik poletnega kresa. Prava lakota je na vrhuncu poletja v polnem razcvetu. Nasploh je zvesta in dišeča oznanjevalka ter spremljevalka poletja, cveteti začne maja in preneha septembra.

Poseben čar prave lakote je v cvetnem vonju, ki je izrecno meden. Čebele njene cvete pridno obiskujejo, ker v njem najdejo dosti medičine. Cvetovi so drobni, vsak zase zvezdaste oblike, a so vedno združeni v velike metlice. Barva cvetov je vedro rumena. Večina drugih vrst iz rodu lakot cveti belo.

Kot vse lakote ima tudi prava lakota liste v vretencih. V vsakem je od osem do dvanajst lističev in med njimi le dva takšna, ki imata v zalistju brst, iz katerega je možna razvejitev. Lističi imajo navzdol zavit rob, zato so videti še ožji in podobni ploščatim iglicam. Vihanje robu je njihov način zmanjševanja vodnih izgub, kajti prava lakota praviloma raste na sušnih mestih.

Prava lakota je širokorazpostranjena evrazijska vrsta. Obvladuje vso Evropo in Rusijo do njenega daljnega vzhoda, na jugu gre do Kavkaza in naseljuje osrednjo Azijo.

Prava lakota je pravem odnerku zdravilna. Čaj iz posušenega cvetja zelo lepo diši. Čaj deluje na žovčni sistem, izpričuje ljudsko ime dremota. Je domače zdravilo pri kožnih težavah, ranah in drugih tegobah. Enako zdravilne so še nekatere druge vrste lakote.

Nekaj so s posušeno lakoto phali žimnice za gospe, da so lahko mirno spale, in to najmanj iz dveh razlogov. Ker zelišče sprošča napetost in pomirja, kar je bilo omenjeno že pri čaju, ter zato, ker odganja bolhe. O tej rabi pripoveduje tudi hrvaško ime rastline gospina stelja.

 

Šport je nevaren

Progasti žafran (Crocus reticulatus) je najredkejši
in najočarljivejši žafran na Slovenskem. Ob njem lahko obnovimo zgodbo o tem, da je šport nevaren. Smrtno nevaren.

Znanstveno ime žafrana je Crocus. Krokos je bil čedni grški južnjak, fant iz Arkadije. Z njim je prijateljeval bog Hermes. Kratkočasila sta se s tem in onim. Pri metanju diska je bil na vrsti Hermes. Zalučal je disk, toda ta je zavil po svoje in priletel fantu v glavo. Nehote in po nesreči, a kaj, ko imamo smrtniki eno samo življenje! Obležal je mrtev.

Hermes je spomin na preminulega Krokosa ohranil tako, da ga je spremenil v cvetlico. Priže na popku progastega žafrana še danes spominjajo na srage krvi, ki so se ob smrtni uri potočile čez Krokosov obraz.

Progasti žafran

Žafran iz včerajšnje objave se seveda tudi odpre. Kot vidite s fotografije, so podolžne proge z notranje strani cveta manj opazne. Za “razlago” o krokosovem imenu je zato primernejši zaprti popek, ki kaže zunanjo stran cvetnega odevala.

Spodnja slika je našla pot na naslovnico knjige “Cvetoča pomlad”. Komur je všeč moje pisanje, ga vabim, da si jo poišče:http://www.zalozbamis.com/knjiga/cvetoca-pomlad/

 

Izbode, razpara, se pobesi

Na fotografiji je lepo videt, kakšen manever izvede kronica, ko pogleda iz zemlje. Cvetni popek je sprva postavljen pokonci kot kot sulica. Ko rine skozi zemljo, je z vseh strani obdan z ovršnim listom. Ta ga kot kapuca ščiti pred umazanijo in poškodbami in hkrati kot tesen ovoj prispeva k trdnosti kopja, ki prebode zemljo na poti od čebulice od površine zemlje..

Ko se cvetni bet stegne, se ovršni list razmakne in njegov tesni objem okoli popka popusti. Skoz razparan ovršni list se izvije na plano cvetna glavica s prav tesno stisnjenimi ustnicami. Pobesi pogled in ko se zazre v tla, je šele čas za cvetenje. Takrat se cvetno krilce razmakne, in razširi v krinolino. V tem položaju noben dež ne bo mogel več pridi do občutljivih cvetnih delov! Zvonček je kot dobra kupolasta streha, s katerega voda odteka po površini, v notranjost pa ne zateka.

 

Vonjava kronica

Zvončki in kronice so pogosto končajo v kozarčku v človeškem domu – za v pravo vazo so premajhni. Obe cvetlici sta prikupni v svoji preprostosti in splošno opaženi zaradi zgodnjega cvetenja. Ima pa kronica en čar več od zvončka. Vonj!

Vonj je izrazito prijeten. Znanstveno ime kronice je Leucojum, pri čemer sta v imenu združeni grški besedi leukos in ion: bel in vijolica. Bela vijolica! Prav zaradi vonja.

Nenavadno je, da ne diši cel cvet enako. Najmočneje dehtijo konice listov cvetnega odevala, ki so zaznamovane z zlato piko.

 

Zakaj si me potem vabila?

Tako se mora vprašati čmrlj, ki se pusti voditi vonju in pristane na cvetu kronice. Če še tako išče, v cvetu kronice ni tistega, kar pričakuje. Pričakuje to, kar rastline ponujajo opraševalcem kot odkupnino za prenašanje pozdravčkov s sosednjih cvetov. Nič ni za jesti!

Medičine je v cvetu kronice tako malo, da se od nje ne more nasititi nobena žival. In še do tega vzorca medičine je treba v dno cveta, mimo prašnikov, ki živalico naprašijo po telesu. A se žužki ne sprijaznijo iz izneverjenimi pričakovanji: če cvet ne da zlepa, si vzamejo s silo.

Ker z jezičkom premalo opravijo, se lotijo tkiva s čeljustmi. Ogrizejo cvetišče, iz poškodovanih mest se pocedi rastlinski sok in jejo tega. Cvetišče je podaljšek peclja, iz katerega izraščajo cvetni deli. V cvetu kronice imajo celice cvetišča zelo tanke stene, zato jih ni težko raniti. Rastlina skrbi za svojo prihodnost, zato je cvet vedno najbolje prehranjen in iz tega razloga je tudi rastlinski sok v cvetu sladek.

Na fotografija: cvetoče kronice v Hujski loki – pomladni prizor iz Arboretuma Volčji Potok.

 

Zadnje dejanje

Po zaključku cvetenje bo pecelj legel na tla in na mestu cveta se bo razvil zeleni plod. Na fotografiji je označen z rumeno puščico. Glavica bo rasla, bet bo hiral, porumenel in se posušil. Ko se povezava med čebulico in glavico posuši, se zrela glavica odpre in iztrese drobna semena.

Kronice in zvončki imajo semena iz istega razloga kot vse druge rastline. Da se sejejo. Če glavica iztrese vsa semena na mestu, tam, kjer leži, je to razmeroma slab način sejanja. Pomislite na staromodnega sejalca, kako na široko trosi zrnje v brazde!

Zvonček ima svoj patent, kako semena razposlati po svetu. Vsako seme ima mesnat dodatek, ki mravljam nedopovedljivo diši in tekne. Mravljinčja težava je ta, da se hamburgerja ne da odgrizniti od semena, zato morajo vzeti vse ali nič. Seme z zalogajem dobi nogice in jo mahne po svetu. Na poti do mravljišča se lahko zgodi marsikaj in če mravljica seme odloži, se ji to lahko izmakne, zdrsne med listje ali grudice zemlje in na tistem mestu zasnuje novo kronico ali zvonček.

Za letos o zvončkih zaključujem. Kdor bi rad izvedel več, naj pogleda vhttp://www.zalozbamis.com/knjiga/cvetoca-pomlad/

 

Jaz – ali on!

Kronice in zvončki se ne marajo. Kronica pravi: “Jaz – ali on!” In zvonček se zaklinja: “Jaz – ali ona!”Botaniki pravijo, da gre za dve vrsti, ki se nadomeščata. Kjer uspeva ena, druge ni. In obratno. Ob vrsti rasteta v zelo podobnem okolju, čeprav je po mojih izkušnjah s suhimi čevlji lažje nabirati zvončke kot kronice.

Poznate kraj v naravi, kjer obe vrste rasteta zvonček in kronica skupaj? Zaupajte mi ga, gre za redek pojav.

Komentarji:
Dušan Klenovšek Na Bohorju se družno borita proti prevladi zlato rumene jarice…Dušan Klenovšek Na Bohorju se družno borita proti prevladi zlato rumene jarice…
Alenka Mihorič Na Koprivniku (Bohor) rastejo skupaj z jaricami mali in veliki zvončki.
Vesna Klokočovnik: Na severnem pobočju smetiščnega hriba (jugozahodno od vasi Dob) tudi rasteta zelo blizu skupaj.
Pri nas (Loče pri Poljčanah) rasteta skupaj v enem delu gozda. Res, da se ne mešata in so “zaplate”enega ali drugega, vendar sta tesno skupaj..

 

Opis kronice iz leta 1867

»Zdi se mi, kakor da njeno lepo zvončasto cvetje zvoni k sprijaznjenju zime in pomladi. Obleko ima belo kakor sneg, samo da je obesila na rt vsacega lističa zeleno pego, kakor da se jej dozdeva, da bo lepa naša slovenska domovina skorej že čez in čez zelena.«

Tako jo je opisal Ivan Tušek (1835-1877), gimnazijski profesor v Zagrebu in Ljubljani.

Greva v zvonček na en griz?

Poleg ljudi kronice kronice zanesljivo izvohajo žuželke. Ko se prebudijo, so hudo lačne in mali in veliki zvončki so njihov priljubljeni cilj. Ne gre toliko za žuželčji bife kot za bistro. Tekoče medičine, ki jo žuželke rade srknejo, je v belem cvetu komaj kaj. Je pa precej mehkega sočnega tkiva, ki ga žužki grizljajo ali pa samo ogrizejo in nato ližejo krvaveči sok. Ja, lepoto je možno uživati na različne načine.

Kar vidite na sliki, je uradna mera za količino

Dokaj nenavadno je, da je pri nas zakonodajalec predvidel različna varstvena režima za mali in veliki zvonček (kronico). Za mali zvonček ni prepovedi za nabiranje nadzemnih delov, razen za semena in plodove, ki morajo ostati v naravi. Pri velikem zvončku je dovoljeno nabiranje nadzemnih delov za osebni namen. Količina za osebni namen je v Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrst presenetljivo natančno opredeljena. Gre za šopek s toliko rastlinami, kolikor jih lahko oseba drži med palcem in kazalcem.

 

Občinski ponos

Obstajajo kraji, ki so tako ponosni na zvončke, da jih imajo v občinskem grbu. Ena od takih občin je Etzersdorf-Rollsdorf, ki leži na avstrijskem Štajerskem, približno trideset kilometrov vzhodno od Gradca.
V tamkajšnjih gozdovih je spomladi cvetoče prostranstvo velikih zvončkov (kronic). Štajerska gorska in naravska straža je v sodelovanju z deželno naravovarstveno oblastjo za nedoločen čas zakupila tri in pol hektarje zemljišča. Zdaj skupaj z občino gospodarijo z gozdom tako, da je zvončkom zagotovljena prihodnost, sedanjim in bodočim obiskovalcem pa zadovoljstvo.
Poanta? Turisti! Etzensdorfski zvončki so znamenitost, ki jo hodijo gledat radovedneži od blizu in daleč.

Prstki utrejo pot cvetni glavici

Kako naj nežni žafranov popek prodre nepoškodovan od gomoljčka v globini do belega dne? V zaščito ga vzamejo vršički zelenih listov.

Staknite konice vseh prstov na roki! Na prav tak način se že pri gomoljčku staknejo konice mladih listov in v prostor med seboj vzamejo cvetni popek. Konice listnih vršičev so ojačene: pod mikroskopom je videti, da jih gradijo plasti celic z odebeljenimi stenami. Dobesedno bodejo in rinejo skozi substrat, utirajo pot skozi ožine med kamenčki in skozi blato. Kot osebne straža napravijo pot popku, dokler ga ne pripeljejo do cilja. Nad površino tal postanejo in spustijo cvetno glavico naprej.

Listi bodo zares zrasli, ko bo cvet svoje opravil. Odrasli žafranovi listi so ozki in podobni travi.

 

Rokavička za umazano delo

Včeraj ste prebrali, kako vršički zelenih listov prebadajo žafranovemu cvetku pot navzgor. Od gomoljčka do površine tal je dolga pot, tudi eno celo ped. Kako naj popek pride čist skozi blatno zemljo do svetlega sončka? Zanj poskrbi rokavička.

Ta rokavička je prosojen, pergamentast list. Pergamentni ovoj z vseh strani obdaja cvetni popek in ne spusti blizu ne mokrote ne umazanije. V njegovem objemu je nastavljeni cvet povsem zavarovan. Rokavička, botaniki ji pravijo ovojek, zraste še kak centimeter ali dva nad zemljo. Čim spravi popek skozi prst, se razklene in spusti cvet, da sam zraste kvišku in opravi, kar mora opraviti.
Zaradi ovojka je lilasto beli cvet deviško čist, nedotaknjen od blata, skozi katerega se je prerinil.

 

Z ogretim bodalom kvišku

Konica žafranovega popka je vedno njegov najtemnejši del. Z razlogom! Temno obarvane površine se namreč bolj ogrejejo od svetlejših.

S pomočjo tega patenta si v snežnih letih žafranček izvrta pot na prosto. Sneg je prosojen in skozenj potuje svetloba proti tlom in na tem potovanju se vpije v temni vršiček zaprtega cveta. Cvet si torej sam skozi sneg tali svojo pot navzgor! Z meritvami je dokazano, da se v osvetljenih žafranovih cvetovih temperatura dvigne za tri stopinje Celzija. Ker je cvetek pod snegom še zaprt, se obnaša kot rastlinjaček: svetlobo spusti noter, jo pretvori v toplotno sevanje in tega ne spusti več ven. Pojav pretvarjanja svetlobe v toploto in njeno zadrževanje znotraj sten se imenuje učinek tople grede.

Z občutljivim termometrom

Ko je žafranov cvet končno na prostem, ni rečeno, da se tudi odpre. Listi cvetnega odevala se ne razklenejo, če ni zunaj vsaj osem stopinj nad ničlo. Zaprti cvet v svoji »topli gredi« zbira toploto in omogoča občutljivim delom, da se do konca razvijejo. Dokler je za tiste reči prehladno, ostaja cvet za opraševalce nedostopen.

Velika posebnost žafrana je, da začne cvet zapirat že pri padcu temperature za petinko stopinje. Poslabšanje vremena in ugašanje dneva sta vedno povezana s padanjem temperature. V zaprti cvet ne moreta dež in sneg in ne rosa ali slana. Žafran pazi na svoje pestiče in prašnike, na svojo prihodnost.

Ker je cvet za temperaturne spremembe tako zelo občutljiv, lahko sproži njegovo zapiranje že večji oblak, ki gre čez sonce. Ne za stalno, le za toliko časa, dokler se temperatura ponovno ne dvigne. Žafrančkovo življenje je razgibano!

 

Lipicanec med žafrani

Beli žafran s slike ni vrtnarski domislek, je sin narave. V Sloveniji je precej redkejši od navadnega vijoličastega žafrana. Več ga je mogoče videti v zahodni polovici države, a samo čisto na vzhodu, kjer podnebje narekuje Panonija, belega žafrana ni.

Za botanike je beli žafran samostojna podvrsta pomladanskega žafrana. Sta pa podvrsti, ker cvetita v pustnem času, nekoliko šaljivi: primerki ene in druge podvrste so lahko »napačne« barve. O tem, da je treba za dokončno sodbo o botanični pripadnosti pogledati v cvet, se lahko prebrali v drugem postu.

Kot v tisti stari konjski šali je tudi pri obeh žafranih tako, da je beli žafran skoraj pol manjši od vijoličastega, pomladanskega žafrana. Naletel sem na izsledke raziskave, v kateri so šteli število kromosomov pri različnih žafranih. Beli žafran ima v celici po osem in pomladanski po šestnajst kromosomskih parov. Iz uporabne botanike je znano, da imajo rastline s podvojeno kromosomsko garnituro večje cvetove (in večje plodove) od navadnih.

Na fotografiji: Crocus vernum ssp. albiflorus

Z vsakim manevrom ga je več

Ste kdaj pomislili, kako se cvet fizično odpre in zapre? To naredi brez mišic, a kljub temu dovolj naglo, zanesljivo in, denimo pri žafrančku, vsaj dva tedna zapored tudi po večkrat na dan.

Listki cvetnega odevala si pomagajo z nesomerno rastjo. Kadar pri njihovem dnu močenje rastejo notranje, v cvet obrnjene plasti, se barvasti lisitiči ukrivijo navzven; cvet se odpre. Ko se močneje podaljšajo zunanji sloji cvetnega lista, se ta ukrivi navznoter; cvet se zapre.

To pomeni, da so listi cvetnega odevala z vsakim zapiranjem in odpiranjem daljši. Ali povedano drugače: žafran gre vsak večer z daljšim spat.

 

 

Zob pasjega zoba

V zgodnji pomladi po nekaterih gozdovih cveti zelo ljubka cvetlica,
ki se imenuje pasji zob. Samo dva lista ima, eno stebelce in en cvet. Lahko se postavite na glavo, a samo od zrenja v rožico ne boste dobili odgovora, zakaj nosi pasje ime.

Če bi pazljivo grebli ob stebelcu in listnih pecljih v globino, bi naleteli na bel pasji podočnik. Ker pa je pasji zob zavarovana rastlina, njenih podzemnih delov ne smemo poškodovati. Zato verjemite na besedo, da gre za podolgovato mesnato čebulico, ki ima nenavadno obliko pasjega zoba. Pasji zob ali dens canis je tudi vrstni pridevek znanstvenega imena, tako da ime ni kakšna slovenska posebnost. Polno znanstveno ime vrste je Erythronium dens-canis.

Ker je pasji zob zavarovana rastline, je ne smete poškodovati. Zato mi verjemite na besedo, da ima cvetlica takšno čebulico, kot ste prebrali. In pustite te drobne, priljudne cvetke v miru rasti.

Cvet pasjega zoba je ves čas sramežljivo sklonjen k tlom, od popka do odcveta. Se pa njegov videz postopoma spreminja. Najprej je vseh šest listov cvetnega odevala iztegnjenih proti materi zemlji, nato se vihajo in se, tik preden propadejo, dvignejo tako strmo navzgor, da so videti kot ciklame (mimogrede: s to cvetlico pasji zob ni v bližnjem sorodu). Nekje vmes, ko se ciklamasti listi v loku sučejo navzgor, je cvet pasjega zoba podoben kranjski liliji. Tu pa podobnost ni le navidezna, saj je vrsta dejansko članica družine lilijevk.

Ilustracija iz Curtis Boanical Magazine.

 

Maroge

Spomladi se pasjemu zobu zelo mudi. Njegove liste opazimo že takrat, ko poganjajo zvončki. Zbujajo našo pozornost, ker so okrašeni z rdeče-zeleno poslikavo. Osnovna listna barva je zelena, vendar se na vsakem listu drugače razporedijo vinsko rdeče in svetle, srebrnkaste maroge.

Revija Plant Physiology and Biochemistry je leta 2013 objavila članek o tem, kako nastane barvna risba na listih pasjega zoba. Tkivo čokoladno-rdečih in srebrnih peg so preučiti s svetlobnim in elektronskih mikroskopom in opravili analize barvil.

Rjave lise barvajo anociani. To so vodotopna rdeča barvila, ki se nakopičijo v vakuolah celic pod povrhnjico (podepidermalni sloj). Srebrnega leska ne dajejo barvila temveč svetloba, ki se odbija od zračnih medprostočkov med povrhnjico (epidermom) in spodaj ležečim tkivom, ki je specializirano za fotozintezo (klorenhim). Zaradi enakega refleksa je srebrnkasto sive barve cvetje planik, le da tam “sijejo” z zrakom napolnjene dlačice na površin, pri pasjem zobu pa zrak, ulovljen v po povrhnjico lista.

Razlaga, kakšna bi lahko bila korist od barvanje listov, sledi jutri.

Na sliki: Pasji zob je odcvetel in rdečerjava barva izginja z listov.

 

Enim se skriva, druge vabi

Dokler rastlina cveti, naj bi “maskirna poslikava” napravila liste manj opazne za rastlinojede. Ta zaščita je zlasti pomembna, dokler rastlina ne poskrbi za potomstvo – dokler ne odcveti in na nastavi semen. Kdor je v nizkem pomladnem soncu kdaj slikal cvetlice v gozdu, ta ve, kako drobno lisasto je takrat ozadje gozdnih tal. Tam vlada dvobarvni kontrast rjavih listov in črnih senc, ki jih meče samo suho listje. V tem rjavo-črnem svetu je marogasti list pasjega zoba odlično prikrit. Skriva se pred gobci, ki bi ga radi pomulili.

Kaj pa srebrnkaste lise na listih pasjega zoba? Prav verjetno je, da so zaradi njih listi bolj opazni za žuželke. Cvetlica cveti zgodaj v letu, v okolici Ljubljane je začela prav te dni, Zdaj je opraševalcev še razmeroma malo in tistim, ki so, se je treba dati videti. Na drobni cvetlici je cvet droben, zato oglaševalsko vlogo opravljajo tudi listi.

Ni morda čudežno, kako se tako majhna cvetlica, ki nima nikoli več od dveh listov, z njuno poslikavo enim skriva in drugi mežika!

 

Maroge so, marog ni

Ljudje smo nagnjeni k temu, da iščemo pojasnila in razlage. Dva dni nazaj sem vzel v pretres marogaste liste pasjega zoba. Kako lise nastanejo? Zakaj se pojavijo? Odgovore nam ponuja že omenjena raziskava.

Njeni avtorji so ugotovili, da imajo čokoladno in srebrno obarvana polja enako sestavo fotosintetskih barvil. Prav tako med različno obarvanimi lisami ni razlike v postavitvi kloroplastov in v merjenih kazalnikih fotosinteze. Na kratko povedano: barva maroge ni povezana s temeljnim poslanstvom lista, to je s tvorbo nove snovi v postopku fotosinteze. Rdeča barva ne vpliva na vezavo svetlobe in tudi ne ščiti pred premočno svetlobo. Smisel obarvanje moramo torej iskati drugje.

Rdeča obarvanost marog sčasoma pobledi. Celice rdeče barvilo v nekem trenutku počrpajo iz celičnega soka in ga presnovijo. Listi tistih rastlin pasjega zoba, ki ne cvetijo, hitreje pobledijo in pozelenijo od cvetočih rastlin. Pri cvetočem pasjem zobu se listi razbarvajo takoj po cvetenju, čim se začnejo razvijati plodovi. Iz tega sklepamo, da je obarvanost povezana s cvetenjem. Kako? Nadaljujemo jutri…

Na fotografiji: Pasji zob se je ravno pokazal izpod suhega listja – maroge na njegovih listih so še izrazite, rdeče-čokoladna barva močna.

 

Pljučnik cveti!

Včeraj sem ga na prisojni grivi ob cesti gledal v družbi zelenega teloha, žafranov in prvih jetrnikov.

Mlade pljučnikove liste je mogoče jesti v zelenjavnih jedeh. Tisti, ki imajo radi praskanje po grlu, jih dodajajo solatam. V naših krajih ni prav veliko jedcev pljučnika, saj imajo ljudje raje regrat. Užitnost omenjam zato, da poudarim pljučnikovo krotkost. Ljudsko zdravilstvo še vedno trdi, da zdravi prehlade raznih sort, k čemur šolska medicina nima nič pametnega reči. Če pljučnik že ne pomaga, škodljiv že ni.

 

Pljučnik je za pljuča

Pljučnik je dober za pljuča. To pravi ljudska vera in to pravi sámo ime – pljučnik. Za imenom stoji stara učenost, ki se ji pravi podpisni nauk. Po tem nauku stvarnik na zelišče napiše, za kaj je dobro. Prerezana pljuča so lisasta in ker so listi pljučnika marogasti, je stvar nedvoumna. Pljučnik zdravi pljuča in njegovo ime mu bódi pljučnik!

Podpisni nauk ima svoje korenine v antiki, krila pa je dobil v začetku novega veka s Paracelzom (1493-1541) in njegovimi sledilci. Da podobno zdravi podobno, je tudi del homeopatske doktrine. Sodobna medicina ima drugačna izhodišča: temelji na preizkušanju in opazovanju. Zanimivo je, da je bila sveta Hildegarda pri svojem delu bližje sodobnemu naravoslovju kot podpisnemu nauku.

Kdo je bila Hildegarda? Sveta Hildegarda iz Bingna je bila izjemna osebnost 12. stoletja. Med drugimi darovi je imela zdraviteljskega in njene beležke o zdravilnih rastlinah so še danes med njuejdžerskimi Nemci priljubljeno branje. Leta 1150 je o pljučniku zapisala: »Če ovce pogosto žrejo pljučnik, postanejo zdrave in dobro rejene.«

Razlike med ljudmi in ovcami so – pri pljučniku – zamerljive. Mlade pljučnikove liste je mogoče jesti v zelenjavnih jedeh, tisti, ki imajo radi praskanje po grlu, jih dodajajo solatam. V naših krajih ni veliko ljubiteljev presnega pljučnika, ker imamo raje regrat. Ljudsko zdravilstvo še vedno trdi, da pljučnik zdravi prehlade raznih sort, k čemur se bela medicina prizanesljivo nasmiha. A če že ne koristi, vsaj škodi ne!

 

Nedružabna kisla volja

Med pomladnimi cvetlicami pade pljučnik v oči, ker ima na isti rastlini cvetove dveh barv. Drug ob drugem se pojavijo rožnati in modri cvetki. Vsak je najprej rožnat in nato moder.

Kako je to mogoče? Kaj je v ozadju? Spomnite se na čaj, v katerega stisnete limono. V hipu posvetli. Limonin sok je skoraj brez barve in čaja ni mogel prebarvati z lastnimi barvili. Povzročil pa je spremembo kislosti čaja. Barvilo, ki je že bilo v čaju, se je zaradi zakisanja prebarvalo. Nekaj podobnega se zgodi v cvetovih pljučnika. V rožnatih in modrih cvetovih je isto antokiansko barvilo, ki se prebarva, ko se spremeni pH celičnega soka.

Cvet, ki je bil oplojen, to pokaže navzven. Sok v njegovem cvetnem venčku se naglo zakisa in zato se barvilo v njem prebarva iz rožnate v prepričljivo modro. Metulji, čmrlji in muhe trepetavke vedo, da se na moder cvet ne splača več usesti. V njem je presahnila proizvodnja medičine. Če se nič ne streže in in nič toči, opraševalci ne potiskajo več rilčkov v cvetove! Pomodrelega cveta tako kot nepopravljive sitnobe in tečnobe nihče več ne obišče.

 

Kako izjemna je velikonočnica?

Velikonočnica je pri nas znamenita cvetlica. O njej radi poročajo časopisi in televizije. Ali upraviči svoje ime, ali torej cveti na veliko noč ali ne, je odvisno od dveh koledarjev. Prvi je koledar narave in drugi lunarni koledar. Narava izvabi velikonočnico iz zemlje med februarjem in aprilom, kar je seveda odvisno od dolžine zime in razpoloženja pomladnega sonca. Vezanost krščanskega praznika na polno luno je dediščina starih pustinjskih religij, iz katerih je izšlo judovstvo in iz judovstva krščanstvo ter mohamedanstvo. Letos je velika noč razmeroma pozno, pomlad zgodnja in velikonočnica je Veliko noč prehitela za tri tedne.

Naša velikonočnica je, pogledano v evropskem merilu, bolj malo naša. Je cvetlica stepe, travnate pokrajine brez dreves. Njeno glavno območje je Ukrajina, domača pa je tudi v nam najbližji stepi, v Panoniji. Med Ukrajino in Panonsko nižino so Karpati, ki jih velikonočnici očitno ni bilo težko preplezati. Nasprotno, tam stalno uspeva. Razen na Madžarskem jo botaniki poznajo na Slovaškem in Češkem (samo na Južnem Moravskem je sedem nahajališč), v Avstriji pa je znana v Spodnji Avstriji. Proti jugu se čez balkanske dežele širi do Makedonije.

Na Boču in pri Ponikvi je torej velikonočnica na zahodni meji svoje razširjenosti. Prav zaradi robne lege in majhnih nahajališč je na Slovenskem izrazito ogrožena. Zato je prav, da je varovana in to tudi skozi publiciteto.

Fotografija: http://www.turizem-sentjur.com/Naravne-z…/Velikonocnica.html

 

 

Cvetne barve spomladanskega grahorja

Cvetne barve spomladanskega grahorja so nekaj posebnega. Kombinacija ciklamne in predirne pavje modre na isti rastlini in tudi na istem cvetu je osupljiva. Nekaj neonsko nenaravnega je v njej.

Seveda je spomladanski grahor (Lathyrus vernus) povsem naravna in v Sloveniji samonikla cvetlica. Aprila in maja zacveti na svežih tleh kje v zavetju drevja. Je vrsta hrastovih in gabrovih gozdov v nižinskem in gričevnatem svetu ter bukovih gozdov, zlasti tam, kjer se zaradi več vlage in hranil v zemlji lahko razvije bogatejša podrast. Vrsta je pogostejša na apnenčasti kamninski podlagi.

 

Čvrsti in nečvrsti

Petelinček je eden izmed zgodnjih rastlinskih ptičev. Ker ne more peti z glasom, je že pred tedni zakikirikal s cvetom lilasto rožnate barve.

Pri nas imam v naravi dve vrsti potelinčkov: čvrste in votle. Čvrsti petelinček (Corydalis solida) ima v tleh gomoljček, ki je v prerezu poln – tak je na sliki, Votli petelinček (Corydalis cava) ima v sredini votlinico. Botaniku ni treba lopatice, da bi ločil vrsti . Zadostuje mu pogled na podporne liste pod cvetovi.

Poglavje o petelinčku najdete v moji knjigi Cvetoča pomlad:http://www.zalozbamis.com/knjiga/cvetoca-pomlad/

 

Hermelika – takšna in drugačna

Okrasne hermelike so z razlogom vse bolj priljubljene okrasne rastline. Malo je namreč trajnic, ki so tako privlačne v vseh letnih časih. V okras so pri nas naprodaj predvsem sorte, vzgojene iz Sedum telephium.
Hermelika je bila med Slovenci enkrat že zelo priljubljena. To je bilo pred pol stoletja, ko je stala v centru pozornosti samonikla vrsta Sedum maximum. Z velikim pompom se je prodajalo hermelikino žganje, ki so ga oglaševali pod krinko zdravilnosti.
V propagando alkohola se je vključil tudi nekaterim tako ljubi Prešernov nagrajenec Miki Muster. Jugoslovanski srednjedobniki imamo to reklamo še vedno v ušesih: https://www.youtube.com/watch?v=lcbDE9m0RaM

Fotografija Sedum maximum: Zaplana.net
Reklamni oglas: Dolenjski list, 10. 5. 1967

 

 

Čemaž je še tu

Čemaž, divji sorodnik česna, je v odcvitanju. Čez nekaj tednov bodo njegovi listi porjaveli in čemaž se bo do naslednje pomladi skril.

Pop kultura je posvojila zdravilne rastline in ljudi preparira z nazorom, da je vse iz trgovine strupeno, kar nam daje mati narava pa da je eno samo ljubo zdravje. Že marca “povratniki k naravi” navalijo v gozd po čemaževe liste. In ne mine leto, da bi zaradi nabiranja čemaža nekaj lahkovernežev ne končalo na urgenci. In kašen bolj ješč tudi v grobu.

Niso vsi E-ji po vrsti bavbav – da bi lahko razsojali, potrebujemo nekaj znanja. Prav tako niso vsa zelišča en sam božji blagoslov. Ljudje bi se morali zavedati vsaj tega, da ni ničesar, prav ničesar varno nabirati, če rastlin res dobro ne poznajo. Zanesti se na to, da ste videli sliko v reviji, strica zeliščarja na televiziji ali da je soseda povedala, da je tisto videti tako in tako ter da raste tam in tam – to je presneto nevarno. Čemaž (Allium usinum) je dober primer tega.

Do zastrupitev prihaja, ker čemaž zamenjujejo s šmarnico in jesenskim podleskom. Obe rastlini boste v Cvetličnih zgodbah še lahko spoznavali. Podlesek, ki je neprimerno bolj strupen od šmarnice, je dvakrat višji od cvetočega čemaža. Konec marca so bili neizurjenemu očesu listki zgolj listki. Toda: kdor ve, kaj listni pecelj, ne more zamenjati podleska za čemaž. Čemaž ima ozek listni pecelj, podlesek pa peclja nima, ker se list »zarije« v zemljo, ne da bi se prej zožil.

Trdim, da se s čemažem zastrupljajo žrtve medijev. Kdor je čemaž enkrat spoznal v naravi, si bo močan vonj po česnu zapomnil za vedno. Kdor je rastlino videl po televiziji, se mu ta dražljaj ni mogel vtisniti v spomin. Bistven je podatek, da sta tako listi šmarnice kot podleska brez vonja.

Slika: od leve proti desni si sledijo podlesek, šmarnica in čemaž.

 

Pri čemažu sem omenil, da je najnevarnejša in tudi najpogostejša zamenjava njegovih listov s podleskovimi. Napisal sem tudi, da kako čemažove liste ločimo od podleskovih. Zdaj, maja, se med mesnatimi podleskovimi listi kaže tolsta semenska glavica. Kako je mogoče, da rastlina plodi, ne da bi cvetela?

Saj je cvetela, a na letos. Kakor je spomladi jesenski podlesek (Colchicum automnale) čuden, ker plodi brez cvetov, je v jesenskem videzu še bolj čuden, ker cveti brez enega zelenega lista. Iz tal so se pojavili zgolj bledo vijoličasti cvetovi. Jeseni se travniki ob gozdu ozaljšajo s tem nenavadnim cvetjem, ki po videzu spominja na pretegnjen in bledičen spomladanski žafran.

Običajni red v naravi je tak, da se najprej razvije cvet, nato pa se iz bistvenega dela cveta, iz plodnice, oblikuje plod. Ta scenarij je pri podlesku zakrit, ker se med čas cvetenja in plodenja vrine zima. Zanimivo je čisto tehnično vprašanje: kje se je pol leta skrivala plodnica? Odgovor je: v zemlji.

Ko podlesek cveti, ima cvet hkrati nad in pod zemljo. Nad zemljo so vijoličasta trobljica, prašniki in pestičeva brazda; pestičeva plodnica je varno pospravljena kakšno ped globoko pri podleskovem gomolju. Brazdo in plodnico povezuje pestičev vrat, ki sega po cevasto zraslem vencu globoko v tla. Iz pelodnega zrna, ki prispe na pestičevo brazdo, mora moška spolna informacija na dolgo pot, da se lahko združi z jajčno celico v podzemni plodnici. Šele v oplojeni plodnici se sproži razvoj plodu in semena. In pol leta mora preteči, preden se pokaže, ali »se je zavezalo« ali ne.

 

Strup, ki zdravi in mori

Pri podlesku je najbolj strupena semenska glavica. V njej zori nekaj čez sto semen, ki so koncentrat strupa kolhicin. A nemalokrat velja, da je strup v rokah pametnega zdravilo. Dolga desetletja je bil kolhicin pomembno sredstvo za lajšanje protina. Njegova uporaba je stvar eksaktne medicine, saj je zdravilni odmerek kolhicina zelo majhen, vsega tisočinko grama.

Včasih so tovarne zdravil odkupovale zrele semenske glavice. S prodajo se je dalo prav dobro zaslužiti. Federativna Jugoslavija je v prvih povojnih letih z izkupičkom od prodaje podleskovega semena v celoti krila stroške uvoza penicilina, ki je bil v tistih časih zelo drago zdravilo.

Strup v podlesku se imenuje po Kolhidi, starogrški pokrajini ob vzhodnih obalah Črnega morja. Kolhida je bila v antičnem svetu na slabem glasu, saj je veljala za domovino strupov in struparske umetnosti. Če se vam danes zdi, da novi bogataši niso mogli obogateti s poštenim delom, se potešite s poročili, da niti v starem veku ni bilo drugače. Že Jazon se ne bi mogel dokopati do zlatega runa brez prevare. O strani mu je stala vešča struparica Medeja, ki je kot vrhunska strokovnjakinja s svojega področja podlesek gotovo poznala. V antiki so dokazano vedeli za njegovo strupenost, saj nastopa v zdravstvenih priročnikih tistega časa.

Podlesek za denar

Nabiralci čemaža bodo počasi odnehali. Rastlina že cveti in listi so postali žilasti. Nevarnost zamenjave z jesenskim podleskom bo za naslednjih enajst mesecev izginila.

Podlesek je strupen v celoti, od vsega najbolj pa semena v semenski glavci. Strup v podlesku je kolhicin in se imenuje po Kolhidi, starogrški pokrajini ob vzhodnih obalah Črnega morja. Kolhida je bila v antičnem svetu na slabem glasu, saj je veljala za domovino strupov in struparske umetnosti.

Srečal sem stare gospe, ki so v otroških letih nabirale zelene glavice podleska za prodajo. Odkupovale so jih tovarne zdravil še v 50. letih 20. stoletja. Veste kaj o tem?

 

 

 

 

Narcisa ima, česar drugi cvetovi nimajo

Pred vrati so tedni cvetočih narcis. Narcisa ima v cvetu vse cvetne dele, ki jih imajo druge cvetlice, in še enega več. Ta posebnost je privenček, ki je posebna struktura nameščen med liste cvetnega odevala in prašnike s pestičem.

Privenček je lahko kratek in skledičat kot pri narcisi na sliki, lahko pa zelo velik, dolg in trobentasto razširjen. Čar privenčka je, da jo običajno drugačne barve od listov cvetnega odevala.

Imamo opravka z enokaličnico, zato ne ločujemo venčnih listkov od čašnih listkov. Značilno je tudi število; trije zunanji in trije notranji listi cvetnega odevala daje skupaj še listov cvetnega odevala.

Dokler se popek prebija iz zemlje na plano in dokler cvetna betev še hitro raste, je cel popek zaprt v ovršni list kot v nekakšen kondomček. Ko ovršni listi poči,in se pokažejo obarvani cvetni listki je trenutek, ko v vrtnariji trgajo narcise za prodajo v cvetličarnah. Raztrgan ovršni lisi nima več funkcije in se hitro posuši. Na fotografiji je že posušen in in videti kot prav tanek, prosojen papir; na tej se sicer ne vidi najbolje, lahko ga najdete pa pod vsakim cvetom cvetoče narcise.

 

 

Na zmenku v Sloveniji

Telohi so različni in zaradi križiščne lege slovenskih dežel se pri nas sreča pet takšnih vrst telohov, ki jih zmore vsak razločiti. Na karti so informativno prikazana njihova območja razširjenosti, ki se v Sloveniji srečujejo in deloma prekrivajo.

Črni teloh, ki cveti belo, se na slovenskem ozemlju z alpskega sveta stegne proti ilirskemu. Za istrskega govori njegovo ime. Dišeči teloh je živ spomin na Finžgarjave Slovene, saj je razširjen od Triglava do… Soluna, kjer je Iztok osvajal izhod na toplo morje. Hostni teloh zaznamuje panonska razširjenost. Temnoškrlatni teloh pa se iz Posavja čez mejo nadaljuje v kajkavsko Hrvaško.

Kot bi se razseljena družina v Sloveniji sešla na družinskem srečanju…

 

Rast pod snegom

Zeleno cvetočega teloha jeseni ni bilo nikjer. Nima trajnih listov, kakršne ima belo cvetoči. Na sliki, ki je nastala po malo bolj sneženi zimi kakor je bila letošnja, je lepo videti, kako je na prvi kopni zaplati pogledal na plano z listki in cvetom vred. Ima namreč to zmožnost, da raste pod snegom.

Pod talečim snegom je temperatura vedno nad tališčem. Poleg tega star, zrnat sneg prepušča svetlobo, ki po eni strani vabi teloh kvišku, po drugi strani pa se ta… svetloba vpije v podlago in jo ogreva. Spodaj vsaka stopinja šteje!

Zeleno cvetoči teloh, ki je pogost v osrednji Sloveniji, je dišeči teloh (Helleborus odorus).

Ej, bumbar, a greš na en pir?

V sladkem izcedku medovnikov so navzoči sladkorji saharoza, fruktoza in glukoza. Raziskovalci skrivnosti telohovih cvetov so ugotovili, da je odstotno razmerje med različnimi sladkorji v medičini med različnimi rastlinami iste vrste zelo različno. Da se razlikuje med sosednjimi rastlinami. Da se razlikuje med cvetovi iste rastline. Da se razlikuje celo med medovniki istega cveta. In da se sestava spremeni celo v istem medovniku skozi čas.

Spremembe so povezali z obiski različnih opraševalcev. Pod nadzorom znanstvenega očesa so na deviške cvetove spuščali različne opraševalce in beležili, na katere medovnike so sedali. Čebele niso povzročile sprememb v medičini. Čmrlji so jo pa! V medovniku, kamor je čmrlj vtaknil svoj rilček, je v kratkem padla količina vseh sladkorjev, znotraj njih se je bistveno zmanjšal delež saharoze in povečal delež fruktoze. Poiskali so razlog. Kvasovke!

Črmlji prenašajo na nečistih rilčkih kvasovke iz cveta v cvet in z njimi okužijo medovnike. V medičini steče fermentacija, ki “požre” saharozo. Mogoče je pa čmrljem všeč vonj po pivu…

 

Črni teloh ni vednozelen

Botanika je zanimiva veda. Ločuje med vednozelenimi in zimzelenimi listi. Zimzeleni listi ostanejo zeleni čez zimo in ob pojavu novega rodu listov propadejo. Takšne liste ima vsem znani črni teloh – to je tisti, ki že sredi zime cveti belo. V nasprotju v zimzelenimi listi so vednozeleni živi vsaj dve rastni dobi. Vednozelena sta, denimo, bor in lovor.

Vrtnarji, ki želijo na vrtu vzdrževati snago in red, po cvetenju telohu porežejo vse stare liste. Listi namreč preživijo zimi bolj ali manj utrujeni in pogosto so na listih nekrotične pege, ki jih je izjedla parazitska gliva z imenom Microsphaeropsis hellebori. S starimi listi vred z gredice umaknejo tudi vir okužbe za mlade in nedolžne pomladne liste, zato je okužb manj in se pojavijo kasneje.

 

Vsak je enkrat mlad

Belo cvetoči teloh ima razmeroma velike liste, ko so debeli, usnjati in brez poškodb preživijo zimo. Listi so na poseben način razdeljeni v režnje, ki se na vrhu peclja nizajo podobno kot prsti na nogi.

Na fotografiji je list mladička črnega teloha. Sejanček je verjetno star eno leto, ima en sam list, ki je zrasel lani in je preživel svojo prvo zimo. Posamezni listni režnji so še neznačilno kratki. Bodo že še imeli čas zrasti, teloh živi vrsto let in vsako leto nastavi novo serijo listov.

Slika je bila slikana v gozdu. Na tleh je videti dolomitne kamenčke – dejansko je dolomit črnemu telohu najljubša kamninska podlaga.

 

Teloh pa po svoje!

Včeraj (28.11.2014) me je Meta opozorila, da v mariborskem Botaničnem vrtu že cvetijo telohi. Očitno je teloh še ena žrtev naznačilnega poteka vremena. “Po starem” so se začele slane okoli prvega novembra in do srede novembra je že bilo nekaj noči, ko se je temperatura spustila par stopinj pod ničlo. Letos v vinorodnem Mariboru teloh očitno še ni dobil sporočila, naj se umiri, in so popki čudno zgodaj prispeli do cvetov.

Vsako leto ima črtni teloh popke razvite že jeseni, le da čisto majhnih v dnu listne rožice in pod suhim listjem ne opazimo. Kadar zimski mraz nastopi zgodaj in dolgo drži, se teloh pokaže marca. Če je zima muhasta in odjužna, teloh na toplih legah zacveti pred božičem. O tem se lahko prepričamo tudi pri branjevkah na tržnici, ki šopke z znanilci pomladi prodajajo, takoj ko cvetlice izsledijo v naravi.

V deželah, kjer imajo zaradi podnebnega vpliva Atlantskega oceana blage zime, je decembrsko cvetenje črnega teloha pravilo. Tako gre razumeti tudi eno od nemških imen za rastlino: Christrose – Kristusova roža, ker cveti za božič. Ni dano vsaki rastlini cveteti ob svetem času!

Pri nas se je teloh “včasih” obnašal drugače in po tem dobil ime . Teloh pride od taloh – od tale, odtaljene zemlje. Letos čisto prezgodaj, še preden je zemlja sploh zmrznila, zato bodo ti cvetovi težko izpolnili svoje življenjsko poslanstvo.

 

Temnocvetoči teloh

Najslikovitejši slovenski teloh uspeva na Dolenjskem in v Posavju. Ima rdeče ali temno vijoličaste cvetove – od tod njegovo uradno ime temnoškrlatni teloh (Helleborus atrorubens). Cvetovi se družijo na visokem steblu in so dokaj neenotno obarvani: nekateri so na notranji strani skoraj zeleni, drugi temno vijoličasti. Zanimiv in poseben je kovinski sijaj, s katerim so nadahnjeni cvetovi.

Medtem ko drugi telohi svoje cvetove bolj ali manj sramežljivo pobešajo k tlom, jih temnoškrlatni teloh samozavestno drži pokonci. Nam tako rekoč gleda v oči in to ga dela zelo cenjenega na gredicah, kjer nastopa kot okrasna trajnica. Listi temnoškrlatnega teloha ne poležavajo po tleh marveč stojijo pokonci in zrastejo visoko do kolena.

Temnoškrlatni teloh gre čez mejo trenutne države le v smeri proti Zagrebu, nekaj raztresenih nahajališč pa je še proti severovzhodni Bosni.

Zakaj to cvetje ne zveni?

Teloh cveti že vsaj mesec mesec dni. Cvetovi še kar so. Iz njih so popadali prašniki, osuli so se medovniki, plodnice so se začele napihovati v mešičke. Bela cvetna školjka ne kaže nobenega namena, da bi se poslovila. Nasprotno. Dobiva “zdravo” zeleno barvo. Še kak teden, in povsem bo pozelenela. Kot navadno zeleno listje bo opravljalo fotosintezo in pomagalo napenjati mešičkove trebuščke in rediti seme v njih.

Namreč: beli listi se pri telohu ne obnašajo kot venčni listki. Venčni listi sicer takoj po “zanositvi” s cveta odpadejo – njihova vloga zapeljive vabe je takrat že odslužila. Stran z nepotrebno nečimrnostjo!

Telohove bele cvetne liste je najenostavneje vzeti za čašne liste. Čaša je običajno tisti del cveta, ki zeleni popek varno zapira in ščiti. Kje so pri telohu venčni listi? Spremenjeni so v medovnike, ki v cvetu oblikujejo samostojen venec med prašniki in čašno skodelico. Ko je cvet oplojen, rastline medovnike odreže od rastlinskega telesa. Stran z nepotrebnim luksuzom! Zvrtničijo se med suho listje in se vključijo v naravni krogotok snovi.

 

Božanska Iris

»A boste šopek irisov?« je cvetličarka v cvetličarni spraševala v trdi zimi. Te cvetlice, ki med pomladjo in poletjem cvetijo na vrtovih in v naravi, so za mnoge pač irisi. Se bolj imenitno sliši!

Ireris je bila pri starih Grkih poslanka, ki je prenašala sporočila bogov z nebes na zemljo. Njena glavna delodajalka je bila Hera, vendar je bila v selski službi na voljo tudi drugim bogovom. Da bi bile njene poti med nebesi in zemljo čim krajše in hitrejše, je sestopala z olimpskih višav po mavrici. Kadarkoli se je pokazala mavrica, je bil to znak, da božja glasnica na delu in da prinaša ljudem novice. Da se ne bi vračala praznih rok, je v božje dvore nosila vod…o iz Stiksa. Pri tej vodi so nesmrtniki prisegali in kadar je kateri prelomil besedo, ga je Zevs kaznoval s tem, da ga je prisilil to vodo piti. Voda je bila odvratna do te mere, da je pivcu za devet let odvzela glas. (Do boginj še posebej okrutno, mar ne?)
Kljub temu, da je bila obdarjena s krili, se Iris pri delu očitno ni najbolje izkazala, saj jo je sčasoma izrinil bolj znani sel Hermes. Še vedno pa živi v cvetlici, ki si je ime mavrične poslanke prislužila z lepimi cvetovi. V cvetovih različnih vrstah tega rodu se najdejo vse mavrične barv.

 

Laške lilije

Kraj laško ima v grbu lilije. Mesto Trst ima v grbu lilijo. Bosna je imela v svojem grbu lilije, dokler jih ni zamenjala s slaboumnimi evropoidnimi zvezdicami. Nobena od teh lilij ni lilija – gre za perunike.Francozi pravijo motivu fleur-de-lis, iz pripete slikovne povezave pa je mogoče razbrati, da je motiv likovno izpeljan iz perunike. Gre za srednjeveški simbol kralja Klodvika in za njim številnih francoskih vladarjev. Laščani pravijo svojim lilijam burbonske lilije, saj so se s tremi lilijami na modrem polju dejansko označevali pripadniki vseh linij dinastije Burbonov.

Sam motiv povezave treh cvetnih listov v en simbol menda ponazarja ureditev srednjeveške družbe: so podoba treh stanov, ki so povezani v eno. To so fevdalci, kler in kmetstvo, pri čemer prva dva odločata o vsem, tretji stan pa sme z garanjem od jutra do večera plačevati za vojne ter vzdrževati razvrat dvora in raznih goričanskih dvorcev.

http://en.wikipedia.org/wiki/Fleur-de-lis…

 

 

 

Vonj na skrivnem mestu

Perunike skrivajo vonj tem, kjer ga nei bi pričakovali. V korenikah. In to ni šala!

Da posušene korenike dišijo po vijolicah, so vedeli že v antiki. Rezali so jih na tanke rezine in počakali, da je iz njih začel veti mili vonj. To se ne zgodi čez noč, temveč šele po letu ali dveh. Z ‘vijoličastim’ korenom so nato dišavili vino, prikrivali slab zadah iz ust in vonj po potu.

Teofrast in Plinij sta imela najbolj v čislih dišeče korenike iz Ilirije in Makedonije, Dioskorid pa je cenil tudi afriško robo. Zdravilni učinki korena so bili čudežni: použit z medom je odvzel moč strupom, nanesen na rano ali razjedo je še tako globoko poškodbo napolnil z ‘novim mesom’, bil pa je tudi sestavina ‘ženskih svečk’, s katerimi so uporabnice preprečevale neželeno zanositev, in še mnogo takšnega.

Ker je bilo Dioskoridovo delo ‘O zdravilnih snoveh’ poleg Svetega pisma najbolj brana knjiga na svetu, se je staro vedenje o tej rastlini ohranilo tudi po zatonu antike. Zato ne čudi, da je Karel Veliki, ko je s posebno uredbo (kapitularijem) predpisal, kaj je treba gojiti na vrtovih, med triinsedemdeset izbranih rastlin uvrstil tudi peruniko. Cvetlica je bila vključena na seznam kot zdravilna rastlina in je šele kasneje predvsem okras kmečkega vrta.

Ne smemo pozabiti, da je bil po upravo Karla Velikega tudi del slovenskega ozemlja. Zato lahko staro navzočnost perunik na naših vrtovih vsaj deloma pripišemo uredbi cesarja, ki se je dal kronati leta 800.

Slika: z botanične ilustracije Franza Eugena Köhlerja, 1897. Korenika,v kateri je ujet vonj po vijolicah, je obarvana rjavo.

 

Doba poceni nadomestkov

Živimo v dobi, ko je vse poceni, od izdelkov za množično potrošnjo do ljudi. Kdo bi, denimo, kupoval zlat nakit z dragimi kamni, če je na voljo toliko bižuterije za tri groše? Zakaj bi vonj po vijolicah izviral iz vijolic, če so perunike neprimerno cenejše?

Posušene korenike perunik se še vedno uporablja. Obstajajo polja, kjer perunike izkopavajo s posebnimi kombajni. Večino mesnatih korenik posušijo, nakar posušene čakajo na mlin in kotel.

Dišeče olje, ki se nabere v cenke na ohlajeni destilacijski sparini, diši po vijolicah. Preseli se v zobne paste in ustne vodice, da damska usteca diskretno dehtijo po milem, čistem in ljubkem. Kane v kozmetične pomade, da z vonjem napeljujejo na iluzijo večne pomladi. In najde pot do likerjev in tobaka, da namamita več ubežnikov v vzporedni svet užitkov.

Zdravljenje s peruniko se je umaknilo v ozadje, se pa najdejo tudi sodobnejši zapisi, ki dokazujejo, da je koristna pri obolenjih dihal, napenjanju, zaprtosti in podobnih rečeh. Farmacevtska industrija o tem seveda ne mara dosti vedeti, saj prodaja svoja sredstva.

Privlačna lobodika

V opusteli zimski naravi so vejice z bleščečim in nasičeno zelenim listjem nadvse privlačne. Ljudje hočejo privlačne stvari. Če hočeš lobodiko imeti, pa jo moraš trgati. Plenjenje lobodike ima omejitve. Ostrolistna lobodika skrbi sama zase, tako da bode bolj, kot se da potrpeti. Poleg tega obe vrsti lobodike, ki sta v Sloveniji samonikli, na papirju varuje Uredba o zavarovanih rastlinskih vrstah. Dovoljeno jima je rezati vejice le za domačo, osebno uporabo,… ostrolistno lobodiko pa, pogojno, tudi za prodajo.

Kdor se potika po prisojnih pobočjih primorskih host, bo težko razumel, zakaj je ostrolistna lobodika zavarovana. Vsenavzočna je. In tako zoprna! Če pogledamo v časovni retrovizor, v njem najdemo zavarovanje na območju (tedaj še velike) Občine Nova Gorica iz leta 1981. Očitno so si hodili Italijani z one strani meje k nam nabirat rastlino, ki je pri njih tradicionalno božično okrasje, oziroma so naši podjetneži domačo robo prodajali na Laško. To je moralo biti trgovanje z večjimi količinami, kar priča omejitev na dovoljenih deset nabranih vejic.(Iz knjige http://www.zalozbamis.com/knjiga/barvita-predstava/ )

Zakaj je svečnik svečnik?

Svečnik je ena lepših gozdnih cvetlic, ki cveti konec poletja in cveti še dolgo v jesen. Cvetove ima modre in prav takšne kot encijan, le da jih za encijan na eni rastlini čudno veliko.

Svečnik je ime dobil po obliki cveta. Nekateri stari svečniki so bili izdelani tako, da se je v grlo z razprtim ustjem potisnilo svečo. Obodni jezički so potem svečo držali pokonci. Jaz se takšnih svečničkov spomnim z božičnega drevesca pri stari mami. To so bili tisti nevarni časi, ko se je na smrečicah prižigalo prave svečke.
Svečnik s fotografije ni tako umetelno izdelan kot so bili tisti, ki jih imam v spominu. Vseeno je njegov princip dovolj berljiv, da podobnost v obliki med obema svečnikoma ni težko prepoznati.

 

Svečnik je encijan

Svečnik ni le podoben encijanu, v resnici je vrsta encijana, ki nosi znanstveno ime Gentiana asclepiadea. V knjižnem jeziku so vrste iz rodu Genitina imenovane svišči, a med ljudmi e
večinoma ostajajo encijani. Pod nemškim zgodovinskim vplivom, seveda.

Encijani imajo ime po Genciju, ilirskem kralju. Bil je vladar, ki je goreče vodili vojne proti svojim nekdanjim zaveznikom. Ubil lastnega brata. Bil brezobziren do podložnikov, nemogočega značaja, slabih navad in samega sebe ni imel v oblasti. Na koncu je zapravil državno samostojnost. (Vam zveni znano?)

Ker slep od samozaverovanosti ni spoštoval pogodb s starim Rimom, so ga prišli učit manir z vojsko. Stisnjen v kot se je vsej prejšnji popadljivosti navkljub nečastno vdal. A časi so bili čudni. Gencija zmagovalci niso pobili isti hip, kot se to dela v sodobnih visokotehnoloških vojnah, niti kasneje. Odvedli so ga v Rim, kjer je sicer moral gledati slavnostni sprevod svojih zmagovalcev, potem pa je v internaciji z družino mirno živel naprej.

K naravoslovni plati! Plinij starejši v XXV. knjigi zapiše: »Ilirski kralj z imenom Gencij je bil tisti, ki je odkril encijan, ki je, čeprav raste povsod, vendar najboljši iz Ilirije.«

Pod Ilirijo je treba razumeti zaledje naše strani Jadranskega morja.. Gencij je torej znal še kaj drugega kot ščuvati na vojno! Zanimal se je za zdravilna zelišča, ki so bila takrat glavno zdravilo. S skrbjo za zdravje se je vpisal v zgodovino in v imenu cvetlice živi naprej.

 

Prvi encijan je bil košutnik

Gencijev encijan je bil košutnik (Gentiana lutea), a ime Gentiana je skupno vsem vrstam v rodu sviščev. Večina encijanov cveti modro, košutnik pa je tu izjema. Cveti rumeno. Poleg tega je precej bolj »mesnat« od malih modrih cvetlic v travi. Košutnik s fotografije seže človeku do razkoraka.Antično vero v zdravilnost košutnika vzdržujejo pri življenju zeliščarji. Košutnik je namreč zavarovan na tak čuden način, da ga je dovoljeno izkoriščati. Zeliščarji gredo jeseni na ogledana mesta s krampom in rovnico ter izkopavajo njegove korenine.

Košutnik je tisti svišč, katerega korenika spremeni navadno žganje v encijan. Slavni napoj se v naših krajih toči na »ta kratke«, češ da je dober za prebavo. In res: kadar ne vemo, ali bo motnja iz želodca z potovala naprej ali nazaj, nam dá odgovor požirek grenkega encijana.

Živalski sorodnik svišča

Ko razpredam zgodbo o edncijanu, se spodobi razjasniti še slovensko imae. Za svišč pri Marku Snoju preberemo, da je v sorodu s svizcem. Oba znata brlizgati. Na sviščev cvet se da zažvižgati – narečno zasviskati – tako kot na cvet trobentice. Le da se da na mali cvet trobentice zatrobiti po tihem, na sveiščevega pa naglas.Če se ne spoznate na gorske svišče, potem glasbene nadarjenosti sviščev ne preizkušajte na alpskih tratah. Kochov, Clusijev, Froelichov in močvirski svišč so pri nas zavarovani in se jih spodobi samo gledati. Še to samo z romantičnim občudovanjem, trgati se jih ne sme. Če bi radi trobili, pač poskusite s svilničastim sviščem. Tega je zdaj še povsod dostil

Junakovo zelišče

 

Rman cveti celo poletje, od junija naprej, do jeseni, kar se lahko prepričate na lastne oči. Od travnika je odvisno, kako visoko zraste. Na dobri zemlji, ki mu je najljubša, lahko med travo zraste meter visok. Med različnimi vrstami rmanov je navadni rman (Achillea millefolium) v Sloveniji najpogostejši. Botaniki so sicer pri ločevanju vrst posebno pozorni na značilnosti listov.

Rodovno ime Achillea je po gršem junaku Ahilu. V 11. spevu Iliade ranjeni Evripil prosi Patrokla, naj mu izdre puščico iz rane in jo pozdravi, kot se je naučil od Ahila. Patrokel ga poleže, z nožem izkoplje iz stegna ost puščice, s toplo vodo iz rane izpere črno kri in jo prekrije z grenko korenino, ko je strl med rokami. S korenino, ki odpravi bolečino; ki rano osuši in napravi, da se kri ustavi. Grenko zel, ki ustavlja kri, tolmačimo kot rman.

Na sliki je Ahil, ki povezuje rano Patroklu. Rman je po junaškem zdravitelju dobil znanstveno ime.

Rman od antike do danes

Vojak Ahil, po katerem se ‘po latinsko’ imenuje rman, se je zeliščarske spretnosti naučil pri Hironu. Temu kentavru so zaupali vzgojo mnogih mladih fantov, ki so zrasli v imenitne junake. Pri Hironu se je učil zdraviteljstva sam Asklepij, ki je kasneje napredoval do boga zdravilstva. Hiron se je spoznal tudi na umetnost, lov in napovedovanje prihodnosti. Imel je izvirne učne metode: mladega Ahila je, denimo, hranil z levjim mesom, da je postal neustrašen bojevnik.

Védenje o zdravilnosti rmana se je obdržalo skozi veke. Eno od slovenskih narodnih imen zanj je krvavnik. Ker zaustavlja krvavitve. In zdravi rane, odpravi gnojenje in pomaga pri raznih vnetjih kože.

V dinarskem svetu je bil rman hajduško zelišče (hajdučka trava) – razbojniki so si morali pač sami zdraviti rane in zmečkanine. Očitno so imeli z rmanovim listjem dobre izkušnje. Da rman uničuje bakterije, npr. stafilokoke, je dokazano v laboratoriju.

Na fotografiji starorimske freske Hiron poučuje Ahila.

Tisočlistni rman

Polno znanstveno ime navadne ahilejke je Achillea millefolium. Vrstni pridevek millefolium pomeni tisočlisten: listi so tako drobno narezani, kot bi bili sestavljeni iz tisoč majcenih lističev. Korenika, ki nastopa v Iliadi, se s starostjo rastlin podaljšuje in lahko doseže 50 centimetrov dolžine. Korenika zraste plitvo pod površino in golo zemljo zgrabi s pletežem korenin, da je ne spira voda.Če je rmani v krmi veliko, govedu pospeši prebavo. Ovce ga na pašniku popasejo pred drugimi cvetlicami. Nimajo težav, da bi ga našle, saj imajo listi izrazit vonj. Ta vonj je mogoče strniti v eterično olje. Olje ima vonj po kafri, uporabljajo pa ga v živilski industriji (denimo pri izdelavi grenčic) in pri izdelavi dišav.

Ljudstvo verjame, da rmanov čaj blaži prehlad, pospeši prebavo, zaustavlja kri pri griži in hemoroidih. In da sprošča menstrualne krče. Sebastian Kneipp, pridigar zdravljenja z vodo, pitja žitne kave in sploh iskanja zdravja v naravi, je napisal: »Veliko gorja bi bilo ženskem prihranjenega, če bi sem in tja posegle po rmanu.« Sodobna znanost pravi, da rman ni za nosečnice in doječe matere.

 

Dobra misel

Kuhinjsko ime za dobro misel je origano. Uporabniki te začimbe se večinoma ne sprašujejo, na kakšni rastlini so zrasli dišeči lističi; v trgovini kupijo posušene in zdrobljene ter jih uporabljajo po receptu ali lastnem navdihu.Dobra misel (Origanum vulgare) je rastlina, ki pri nas raste v naravi. V našem podnebju se prav dobro počuti. Dokler so jo nabirali in uporabljali zeliščarji, je bila dobra misel dobra misel. V vsakdanjem jeziku je postala origano s tujo hrano. Začelo se je s pico in nadaljevalo z modnostjo mediteranske kuhinje.

Naj je pica zdrava ali ne – priročna je gotovo, okusna in nasitna tudi; če že ni čisto poceni, je dokaj poceni. Danes je picerija v vsaki obcestni vasi, kjer je petnajst hiš na kupu, in seveda za vsakim prometnejšim mestnim vogalom. Jed so posvojili burekarji in novokomponirani peki ter jo napravili dosegljivo od jutra do večera in daleč v noč.

Samoumevnost pic in picerij ni dolge sape: prvi lokal te vrste je bil v Ljubljani odprt v sedemdesetih. Skupaj s pico je postal del Slovenčevega vsakdana – origano. Zgodba s pico in origanom si bo zaradi zanimivosti zaslužila nekaj odstavkov pozornosti v prihodnjih dneh.

Bazilikin namestnik

Pica je hudo italijanska zadeva. In je tako kot njihova skupna nacionalna država kratke zgodovine. Prvo pico naj bi spekel pek v Neaplju konec 19. stoletja, ko se je v mestu mudil vseitalijanski kralj Umberto I. Takrat običajno hrano revnega življa -kruh, pomazan s paradižnikovo salso- je napravil bolj gosposko tako, da je doložil na rezine narezano mocarelo in listke bazilike. Začinil jo je z imenom kraljice, Umbertove žene Margherite. Pica margerita se je dičila v italijanskih barvah: rdečem paradižniku, beli mocareli in zeleni baziliki. Jasno, da so jo nacionalisti vzljubili.

Zakaj je sčasoma bazilika izginila s pice in je na njeno mesto stopil origano? Razlog je v baziliki. Na pici je bazilika dobra, če je sveža. Posušena bazilika je druga začimba, z drugačnim vonjem in okusom. V južni Italiji, kjer je pozimi le hladno in ne ledeno, je bazilika zelena ob vseh letnih časih in je zato picopekom na voljo kadarkoli. Višje na severu zima baziliko pomori. Treba je bilo najti zamenjavo zanjo. Našel se je origano. V italijanski kuhinji je dobro znan. Ker je primeren tudi za ostrejše jedi, je za pico idealen, kajti pice je medtem postala odložišče za vse, kar je mogoče stresti iz konzerv z delikatesami.

Trobojnica na pici margeriti je šla z uporabo origana k vragu, jo pa zato lahko picopeki spečejo v vseh podnebljih in v vseh letnih časih.

Bjonde so omlednejše

Dobra misel je staro zdravilno zelišče. Cvetje dobre misli zelo prijetno diši in je lepo za oko. V poletnih mesecih zališčar nabira zgornje dele cvetoče zeli z listi vred. Temnejše kot je cvetje, bolj dišeče bo posušeno zelišče.Znano je, da sredozemski primerki močneje in lepše dišijo od severnjaških, ki imajo po pravilu svetlejše cvetove. Pri nas naletimo na dobro misel predvsem v hribovskem svetu, od sredogorja do visokogorja. Je trajnica, ki na sončnih in suhih mestih živi vrsto let.

Na sliki: Posušena dobra misel se spreminja v kuhinjski origano.

Turški nagelj

Nageljčki so številen rod, ki je v Sloveniji zastopan z mnogo vrstami. Pri nas veliko zelo prikupnih nageljčkov uspeva v gorskem svetu. Te vrste v dolini in v mastni vrtni zemlji propadejo. Drugače je s turškim nageljnom, ki zadovoljno uspeva na vrtu, če je le posajen na toplo, sončno mesto. Da je željan in potreben sonce, lahko čitamo z naravnih rastišč pri nas in tudi iz območja razširjenosti, ki se v Evropi drži bližine Sredozemlja.Turški naglej cveti od junija do septembra in ta čas je s svoj višino, krepkim steblom in zdržljivostjo zelo uporabna rastlina za v vazo. Prav pogosto šopek iz nekaj stebel turških nageljnov tiči v steklenem kozarcu od vloženih kumar pri razpelu ali v kapelici, ter seveda na grobu, na pokopališču.

Da je bil turški nagelj priljubljena cvetlica na starih kmečkih gartelcih, obstajajo praktični razlogi. Z njimi ni dela. Enkrat ga posadimo, potem se seje sam. Rastlina, ki se letos zaseje, praviloma zacveti šele poleti po prvi zimi. Po cvetenju bodisi propade ali pa živi še leto, dve. Prej z obilnim semenjem zanesljivo poskrbi za potomstvo, če le ni vrtnarica preveč dosledna pri pletju vsega po vrsti.

Le zakaj so turški?

Od kod so s vzeli “turški” nageljni? Na Turškem so rasli takrat, ko je sultan vladal Bosni, in na Turškem rastejo še v mejah današnje turške države. Toda nič manj niso doma v Sloveniji, na Karpatih, na zahod do Pirenejev in, dislocirano, na drugem koncu Evrazije v Mandžuriji, Rusiji in na Kitajskem. Rastlina torej ni prišla na Slovensko s Turškega, ker je tu bila že pred Turki.Je morda za ime zaslužna barvitost teh nageljčkov (mohamedanci so bili mnogo barviteje oblečeni od kristjanov)? Ali ima imej kaj skupnega s turškimi brki, ki so dolgi in zaviti?

Drugo ime za turški nagelj je brkati klinček. Brke predstavljajo čašni listi. Zeleni čašni listi so ostro podaljšani, da so videti kot stoječe navite brčice. Očitne so, dokler so cvetovi v popkih; ko se cvetovi razprejo, se čašni listi zapognejo navzdol, da ne ovirajo pogleda in dostopa do barvastega venčka in plodilnih organov v njegovi sredini.

Cvet božjega imena

Znanstveno rodovno ime nageljčkov je Dianthus, ker v grščini pomeni božanski cvet. Posvečen je bil glavnemu grškemu bogu. S čim si je nageljček prislužil tako visokega imenskega zavetnika, ko je bil Zevs, Teofrast ni povedal. Teofrast je bil filozof in naravoslovec, ki je prvi zapisal ime dianthus.V Rastlinoslovju (Zgodovini rastlin) je nagelj omenil v družbi vrtnic, šeboja, majarona, turške lilije, materine dušice, citronske mete, čobra in abraščice. Nenavadno družbo je opredelil kot “gojene rastline iz podrasti z olesenelimi deli in z majhnimi listi” in v njej so združene okrasne cvetlice in dišavna zelišča. Razberemo, da so nageljni že starim Grkom cveteli kot gojene okrasne rastline.

 

Nagelj ni slovenski

Ime nagelj po izvoru ni slovensko. Je slovenski zapis nemške besede za žebelj (der Nagel). Žebeljčkom so podobne nageljnove žbice. Beseda žbica je nastala z okrajšavo žebljice, torej žebljička. Kaj imajo skupnega kuhinjske žbice s cvetlico? Podoben vonj. Pri tem se podobnost konča, saj so nageljčki zelišča, klinčevec, ki daje začimbne klinčke, pa drevo. Nageljčki živijo v zmernem podnebju, klinčevec (Syzygium aromaticum) v tropskem in subtropskem. Tudi botanični družini sta različni.

Čeprav to ni bilo merodajno za nastanek imena, lahko v obliki cvetov naših divjih nageljčkov vidimo obliko žeblja. Plosko razgrnjen venček je podoben široki žebljevi glavici, ozka in globoka čaša pa žebljičkovi osti. V počiščeni slovenščini se divjim nageljčkom pravi klinčki. Klinčki so bližnje sorodni z žebljički. Na pozabimo, da so naši predniki pred železnimi žeblji uporabljali lesene kline nadomestke žebljev. Največje kozolce držijo skupaj zgolj leseni klini, ni žeblja v njih. Če je bil klin majhen, je bil klinček.

Narcise

Narcisa iz narave je ena najslikovitejših in najbolj milih cvetlic. Vsaka cvet zase je fotogeničen, prostranstva, ki jih lahko pobelí gorska narcisa, pa slikovita, če še ne pravljična. Vsako leto mediji poročajo o širjavah narcis na Golici. Razumljivo, kajti težko je najti v pomladnih gorah lepši prizor od množično cvetočih narcis.

A ne le na Golici, v Sloveniji imamo divje narcise drugod po Karavankah, po Julijcih, v Zasavju, Osilniški dolini in v Prekmurju. Ista vrsta narcise raste tudi na Primorskem: na Krasu, v Koprščini do Slavnika in še naprej do Goliča. Znani ljudski imeni zanjo sta bedenica in ključavnica. Ključavnica je verjetno zato, ker »odklene« zemljo: ko zacveti, je zemlja odtaljena in nov rastni cikel se lahko začne.

Da vas ne bi zaneslo: kjer narciso vidite v naravi cveteti, tam jo morate tudi pustiti. Po veljavnih predpisih ne smemo odtrgati niti enega cveta.

Narcisa iz narave je prispodoba krhke, nežne lepote, ki se pogumno zoperstavi zimi. Vse na divji narcisi je drobno tanko, fino, prosojno in dišeče. V primerjavi z njimi so narcise na vrtovih mesnate donde. Kaj se je zgodilo z vitkimi in pokončnimi dekleti iz narave, da so postale matrone, ki jih lastna teže cvetov upogiba k zemlji? V roke so jih dobili Nizozemci. Njihovi vrtnarji že stoletja žlahtnijo cvetje po okusu lačnih kmetov. Ta okus pravi: večje je, boljše je. Ni važna prefinjenost in eleganca – kar šteje, so dimenzije. Ista usoda je doletela narcise kot hijacinte in tulipane. Od naravne naravne drobnosti in šarma ni ostalo skoraj nič. En sam vrtnarski XXL!

Foto: Narcissus poeticus ssp. radiiflorus

Skrivnost bedenice

Narcise iz narave imajo na Slovenskem vrsto ljudskih imen, menda več kot sto. Na današnji dan, ko je jurjevo, je pravšnje ime jurjevka. Gre za starodavni praznik prebujene pomladi, ki ga, med drugim, zaznamujejo narcise. Njihovo cvetenje na vsem razumljiv in opazen način označi trenutek v letnem ritmu in v letni cvetlični uri.

Drugo razširjeno ime za narciso je bedeníca. Zanima me, kakšen pomeni nosi beseda v sebi. Nikjer ne najdem razlage in sama od sebe se mi tudi ne ponudi. Mi bo katera od bralk raztolmačila bedeničino skrivnost!

Narcisa ni bedenica le pri Slovencih, je tudi pri kajkavcih na Hrvaškem. Onstran državne meje je Bedenica kraj in sedež občine. In ta občina si je zamislila »govoreči« grb z bedenico, narciso. Grb je po pravilih grboslovja narisal inženir elektrotehnike – in mahnil mimo.

Gorska narcisa, skupna Slovencem in Hrvatom, ima snežno beli cvet s čisto majhnim privenčkom v sredini. In kaj je narisal g. Željko Heimer? Dolgo trobljo z zafrfruljenim robom. Upodobil je vrsto narcise (Narcissus pseudonarcissus), ki je v občini Bedenica in na Hrvaškem v naravi sploh ni. Zdaj je uboga pesniška narcisa podobna estradni pevki, ki si je dala ustnice predelati v oteklo, brazgotinasto in ponakaženo čubo. Revica!

Foto: levo Narcissus poeticus, desno grb občine Bedenica.

 

O fantu, ki je bil Narcis

Foto: https://www.photo.net/photo/6132654

Slovenci dajemo lepim cvetlicam ženska imena. Starogrška pripovedka pa pravi, da je za narcise zaslužen Narcis in da so narcise v resnici narcisi.

Narkis, tako je bilo fantu po grško ime, je bil preveč lep. Da je bil zelo lep, je bilo menda res, da je bil preveč lep, si je namislil sam. Zanj in za njegovo izjemnost ni bil nihče dovolj dober. Za nikogar se ni menil in bil je sam sebi dovolj. Znana je prigoda z gorsko nimfo Eho, ki jo je prevzetni mladenič brezčutno zavračal. Dekle je od žalosti koprnelo, se umaknilo v osamo in vdano v usodo shiralo ter umrlo.

Narkis je imel še vrsto drugih oboževalk in sledilcev. Na pamet mu ni padlo, da bi se zmenil za izpovedane ljubezni! Za prijateljevanje z njim si je prizadeval tudi Ameinias. Ker ni hotel odnehati, se ga je namenil odkrižati z lepim darilom. Narkis mu je poklonil meč, zavrnjeni se je pred njegovimi vrati s taistim orožjem gladko pokončal.

Boginja maščevanje je fantu naložila kazen: zaljubil v odsev lastnega obraza. Obsojen na zrenje v nedosegljivo podobo na vodni gladini je podoživel muke, ki jih je prej povzročal drugim. O tem, kako je umrl, kroži več različic. Noben pa ne izpodbija poročila, da so z mesta, kjer je obležalo truplo, pognale cvetlice, ki še vedno nosijo njegovo ime. Narcisi. Oziroma narcise.

Kakšen je bil videti  Narcis?

»… Narcis, fant, ki je slovel po svoji lepoti in po trmastem srcu, je bil beli cvet na tespijskem polju…« Tespijsko polje je polje pri Tespiji, kjer je bil prvi in pravi grški Narcis doma. Navedek govori o njem v cvetlični prispodobi. Njegovo belo barvo lahko razumemo na več načinov. Denimo kot fantovo svetlo polt. Ne gre za naključje.

Grki so večinoma temnolasi in za odtenek temnejše poti. Med takimi izstopa vsak z bledejšim tenom. Svetla polt je v kmečkih družbah rezervirana za gospodo. Kako naj bo svetlopolt pastir, ki od sončnega vzhoda naprej s šibo teka za ovcami in kozami? Kako naj bo svetlopolt kmet, ki so do mraka ubija na polju? Blédi z barvo sporoča, da dneve brezdelno preživlja v senci. Neožganost te vrste je statusni simbol in zato lepotni ideal.

Narcisa so radi upodabljali grški kiparji in sicer v belem marmorju. Tak Narcis je bil zares bled in je s prosojnostjo marmorja sijal lepoto. Iz antičnega opisa nekega Narcisa, ki je je zelo podoben kipu iz Vatikana, izvemo več zadev. Denimo, da je bil v cvetu mladosti, na začetku mladeniške dobe; v letih bi jih lahko štel vsega 16. Da je imel zlate lase (v antiki so kipe barvali), ki so mu v kodrih obkrožali čelo in se spuščali po vratu. Da se mu je v pogledu veselje mešalo z otožnostjo. Itn.

Del Narcisove lepote se odslikava v cvetu pesniške, torej tudi naše gorske narcise. Bela je kot sneg – ker je bil Narcis bel kot marmor. Diši, kar ponazarja fantovo privlačnost. Rumeni privenček z rdečim robom v sredini cveta pa predstavlja uničujoči, žgoči ogenj neuslišanega čustva in strasti. Ljubezen nam je vsem v pogubo, je precej kasneje z drugimi besedami ponovil Tavčar.

Jarica, junakinja severne meje

Jarico poznamo z vrtov, kjer kot zgodnja cvetlica prehiti zvončke ali pa zacveti skupaj z njimi. Rastlina je nizka in drobna, a živahno rumeni cvetovi jo napravijo zelo opazno, zlasti zdaj, ko je tekmecev še malo. Vsako jesen so gomoljčki jarice naprodaj v vrtnih centrih, skupaj s čebulicami tulipanov in narcis ter gomolji žafranov in nizkih perunik.

Malo ljudi ve, da je jarica v Sloveniji samonikla. Botaniki so jo našli na nekaj mestih v južni polovici države, predvsem v posavskih oziroma kozjanskih hribih. Severneje od naših rastišč ne gre. V Evropi uspeva še na Ogrskem, južneje na Balkanu ter v sredozemski Franciji.

Preko Italije so že v začetku 16. stoletja jarico kot pomladno okrasno cvetlico prinesli na Nemško in Angleško. Jarica ima že dolg vrtnarski staž!

Kratko cvetenje, dolgo življenje

Včeraj je Marjanca komentirala, da je jaric vse polno po tratah okoli blokov v ljubljanski Šiški. Jarica je primer okrasne cvetlice, ki se rada naturalizira. To pomeni, da se udomači do te mere, da se sama seje in množi. Prav zanimivo je, na kakšne način se seje.

Cvet, ki so ga žuželke oblezle in oprašile, pusti propasti rumeno cvetno odevalo. V preostalem delu cveta pospešeno dozorijo semena. Zrela se uprejo v cvetišče, kjer so zrasla, in tam dobesedno napeta čakajo na dežne kaplje. Ko kaplja prileti na seme, se notranja napetost v hipu sprosti in seme odnese v okolico. Izmerili so, da se lahko seme izstreli štirideset centimetrov daleč.

S frcanjem semen se jarica postopoma, a zanesljivo širi v okolico. Iz semena zraste rastlinica, ki v tleh oblikuje gomolj. Gomolji so majhni, a tudi jarica je majhna, majcena. Bistveno je, da gomolj živi dolgo vrsto let in vsako leto znova cveti.

Zakaj jarica spomladi tako hitro izgine? Ker je v naravi rastlina listnatega gozda in je na táko okolje v popolnosti prilagojena. Ko se olistajo drevesa, v listnatem gozdu zavlada senca, pregosta, da bi jaričini listi lahko obstali. Že pred poletjem propadejo vsi nadzemni deli. Jarica ostane žive, le skrita v gomoljčkih in naštrcanih semenih.

Z gledišča vrtne uporabnosti to pomeni, da jarice na vrt enkrat samkrat sadimo, gostile in širile se bodo same. Naprimernejše mesto zanje je na robu trate, pod listnatim grmovjem, kjer se počuti podobno kot v domačem gozdu.

Járica je jara. Pridevnik jar pomeni spomladanski. Jarica je za Slovence tako zelo pomladna, da ima ime po pomladi. Pri sosednjih narodih zadeva ni taka: Nemci jo doživljajo kot zimsko rožico, saj so ji dali zimsko ime zimček (Winterling). Enako čutijo Hrvati, ki ji pravijo ozimica.

Jarost kot pomladnost je tudi v jarem žitu (v jaríni) in jarih putkah. Jarčke so kokoške, ki so se izlegle spomladi. Gospoda je jara, kadar je brez zgodovine, na hitro povzpela in malovredna ali ničvredna; vključite slovensko TV, pa jo boste videli v vsem napuhu in duhovni bedi.

Kaj pa jara kača? »Ne utegnem, mož,« je rekel sodnik, »ne utegnem,« je rekel, »da bi se pogovarjal z vami o steklem polžu in o jari kači! Kar imate povedati, če kaj imate, povejte brez ovinkov, drugače pa se izgubite!« Te besede je Cankar položil v usta sodniku, ki je odslavljal hlapca Jerneja.

Kaj naj bi pomladna kača počela s steklim polžem? Kače se itak ne izlegajo spomladi temveč poleti, ko je toplo, ker jih valí sončna toplota. Jara kača ni pomladna temveč razjarjena, jezna in razdražena kača. In če imamo popadljivo kačo, potem je zanjo čisto prava družba stekli polž – polž, ki je podivjan kot stekla žival. Torej besen in divji. Jarica nima nič s tema dvema arhetipskima slovenskima zdraharjema!

Jetrnik

Jetrnik ni na nobeni fotografiji tako lep kot je lep v resnici. V modri barvi njegovih cvetov je nekaj magičnega, kar je mogoče občutiti samo ob živem stiku z njim. Kot da bi bila tipala v fotografskih kamerah slepa za tisti posebni odtenek, ki ga ima jasno dopoldansko nebo po deževni pomladni noči. Njegova modrina je v živo prelepa. Kot večina lepih stvari kratko traja, nekako dva tedna.

Je gozdna cvetlica, ki uspeva od nižin do gorskega sveta. Ni ga težko opaziti, ker so modre cvetlice vedno v manjšini, v tej zgodnji pomladi pa ji je še zlasti malo. Jetrnik ni znanilka pomladi, ki bi marca zasijala in se potem maja izgubila s površine zemlje brez sledu.

Jetrnik ne beži ne pred zimo ne pred letom. Njegovi listi so zimzeleni. Pomlad sicer dočakajo utrujeni in neugledni – naše zime do zimzelenih rastlin niso usmiljene. Ko cvetovi opravijo svoje poslanstvo, pride trenutek za obnovo listov. Na en mah jih zrase cel šop novih. Na dolgih pecljih sedijo, zgoraj temno zeleni, spodaj pa nenavadne, čokoladno vijoličaste barve. Vrtnarji stare liste porežejo še preden poženejo novi. Za okras je mogoče gojiti jetrnik iz narave in polepšane sorte iz vrtnarije.

 

 

Od kod jetrniku jetra?

Če gre kdo komu na jetra, to pomeni, da mu gre do živega. Da mu gre na živce. Če kdo koga pozna do jeter, pozna vse njegove lastnosti, in dobre in vse slabe, pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Manj znan je frazem, da se trdoživemu človeku reče, da ima bela jetra. Ker navadni ljudje pač nimajo belih, temveč rdeča jetra. Pleteršnikov slovar navaja reklo: »Zdrava jetra mora imeti, kdor bo to doživel.« Skratka: zdrava jetra so pogoj za dolgo življenje.

Jetrnik ima z jetri zgodovinsko povezavo. Iz srednjega veka se je v novi vek prenesel nauk, da je stvarnik podpisal rastline z znamenji, s katerimi človeku sporoča, za kaj naj jih uporabi. Učenjak mora znamenja prepoznati; išče jih v posebni obliki, barvi, vonju ali okusu rastlinskih delov, v naravnem rastišču ali kakšni drugi posebnosti. Jetrnik naj bi bil dober za zdravljenje jeter, ker ima njegov list tri režnje – kot jetra.

Kakšni so dejanski zdravilni učinki jetrnika? Res zdravi jetra, žolč in ‘krvne motnje’? Morda v ljudskem zdravilstvu in homeopatiji. In pri novi ekonomiji, ki služi s praznoverjem. Rastlina je dokazano strupena, sveža še bolj kot posušena. Po drugi strani je stara modrost, da o strupenosti odloča odmerek. A to ni cvetlica za poskušanje na slepo Tisti, ki bi želel preveč na hitro odpraviti ‘zaprtje jeter’, lahko za vedno ostane brez sape. Sicer pa – od kod obsedenost, da je vse v naravi za v usta ali čaj? Ni dovolj, da je jetrnik lep?

 

 

 

Kot Slovenke starih nazorov

Se spomnite starih pripovedk, kakšni da smo Slovenci? Delovni, pridni, pošteni in skromni. In Slovenke: še bolj delovne, pridne in skromne, bogaboječe in krotke, zadržane in spodobne do neopaznosti. V Sloveniji imamo cvetlico, ki je živ spomenik takšnim materam in ženam. Spomenik se imenuje tevje.

Tevje je sramežljiva cvetlica. Namesto da bi se s cvetovi bahalo kot druge rožice, cveti tako rekoč na skrivaj. V njem ni nobene nečimrnosti, vasezagledanosti in ponosa. Kakor da mu je nerodno, da sploh je! Tevje je neopaznost in samozatajevanje ponotranjilo in ju živi kot vrlino. Še cveti zeleno – to je tako, kot bi se dekle zagrinjalo in oblačilo v sivino.

Kot gozdna rastlina je tevje obsojeno na senco velikih. Da preživi, zelo zgodaj vstane, že mesec in pol pred drevesi. Potrudi se in prizadevno zraste in odcveti še preden ji zagrnejo nebo listi prebujenih dreves.

Na Slovenskem je tevje po gozdovih od nižin do hribov ena najbolj pogostih cvetlic. In še v nečem je tevje tesno povezano z našimi kraji: tu je bilo botanično opisano in po možu, ki pomagal prebujati podložno slovensko ljudstvo, dobilo znanstveno ime.

 

Kljukec Baltazar

Nekaterim je razlagal, da se je rodil v francoski Bretaniji, drugim, da v lorenskem Metzu, Žigi Zoisu v Ljubljani pa, da je sin ruskega velikaša. Svoje poreklo je hoté ovijal v meglo. Predstavljal se je za Baltazarja Hacqueta in postal kirurg v Idriji.

Baltazarja Hacqueta je bil svojstven pustolovec svojega časa. Med sedemletno vojno se je kot vojaški kirurg z različnimi armadami klatil po Evropi. Po koncu vojske si je moral poiskal civilno službo. Z dunajskimi priporočili se je leta 1766 pojavil v Idriji, kjer so potrebovali rudniškega kirurga.

Hacquet ni bil le kirurg, bil je naravoslovec širokega profila in človek mnogostranskega zanimanja. Službe v Idriji se je veselil, ker je takrat tam delal zdravnik G. A. Scopoli. Tirolski doktor Scopoli je bil v avstrijskih deželah dobro znani botanik. Med drugimi cvetlicami slovenskih tal je prvič znanstveno opisal tevje in mu pripel prvo latinsko ime.

Hacquet ni razvil toplih odnosov s svojim predstojnikom (v tistih časih je bil kirurg zdravnikov pomočnik). Ob vsaki priložnosti se je z njim prepiral. Naredil je, kar je bilo treba narediti, in si ob službi jemal čas za izlete po deželi in pisanje razprav. Preučeval je minerale, kamnine in rastline. Med drugim zlezel na Triglav, ko poti tja gor še niso varovale jeklenice.

Hacquet je bil pomemben raziskovalec narave v naših krajih. Vključil se je v domači krog razsvetljencev, kjer se je skupaj z Zoisom, Linhartom, Vodnikom in drugimi boril za gospodarski dvig dežele in kulturno rast ljudstva. Kot srboriti svobodomislec francosko radikalnega razsvetljenskega duha je bil na Kranjskem, ki je po učinkoviti protireformaciji spala globoko podložniško spanje, mnogim trn v peti.

Dandanašnji spomin na Hacquet-a budita spominska plošča in ulica v Ljubljani, na najlepši način pa cvetlica, ki je po njem znanstveno imenovana Hacquetia epipactis. Francozi so potratni s črkami: Hacquet se prebere »aké«, v latniski maniri napisana Hacquetia pa »akécija«.

 

Male rumene

Kako je to majčkeno! En travast list, čisto tanko stebelce in cvet, ki ni drugega kot cvetek. Na pomladanskem gozdnem sprehodu rumeno pasjo čebulico brez težav prezremo.

Kakšno ime je to – pasja čebulica? Brez olepševanje povedano: nič prida. Vsaj pri rastlinah pasje ime ne kaže na čisto nič pametnega. Pasja kamilica in pasja vijolica sta pasji, ker nista pravi. Prva ni zdravilna, druga ne diši. Pasjega zelišča ni dobro jesti. Pasjestrupovke so botanična družina, v katerem je serija lepih, da zdravju škodljivih zoprnulj. Pasja čebulica pa je pasja, ki je majhna in neznatna ter nepomembna kot pasja figa.

V zemlji ima v resnici čebulico. Majhna je in trajna. Rastlino ohranja pri življenju v letih, ko spomladansko vreme ni naklonjeno ‘možitvi’ in tvorbi semena. Da podzemna čebulica naslednjega marce odžene, se morajo listi potruditi in čebulico hitro založiti z rezervnimi hranili in gradivi. Kajti že maja vsi nadzemni deli propadejo in rastline »se vpotegne« nazaj v zemljo, v čebulico.
Rumena pasja čebulica je navzoča v gozdovih gričevnega in hribskega pasu, bolj množična pa je v gozdovih ob nižinskih rekah. Ti gozdovi so spomladi slikovita sprehajališča. Polni zvončkov, kronic, petelinčkov, čemaža – in rumene pasje čebulice.

Foto: Gagea lutea

Morska, a daleč od morja

Pomlad v prebujenem bukovem gozdu razgrne cvetlično preprogo, v katero so vtkane desetine različnih cvetlic. Med manjšimi in redkejšimi vzorčki je v tej preprogi morska čebulica. Na sliki je v družbi z belo podlesno vetrnico.

Morske čebulice iz naših gozdov in travnikov nimajo nič z morjem. No, včasih so imele slavno sorodnico, ki živi na obmorskih peščinah toplega Sredozemlja. Rastlini z orjaško čebulo so medtem botaniki dodelili samostojen rod (Scilla maritima je postala Urginea maritima), malim gozdnim sestričnam pa je ostalo morsko ime.

Ljudsko ime za modro cvetlico je plavi česen in čebulinka, kar priča o njenem okusu. Podobno je ‘česnička’ za Lužiške Srbe in ‘cebulica’ za Poljake. Rusi in Ukrajinci ji pravijo ‘proleska’, kar se sliši podobno kot podlesnica (kar sporoča, da raste v lésu – gozdu).

V slovenskih logih in sadovnjakih je najpogostejša dvolistna morska čebulica (Scilla bifolia). Zbudi se marca. Hitro odživi in se umakne nazaj v podzemno čebulico. Zrela semena ponuja mravljam v raznost. Da jih prepriča k sodelovanju, pritrdi na vsako seme mesnat masten zalogaj, ki ga živalca ne more odgrizniti. Če ga hoče v miru jesti, ga mora odnesti skupaj z mnogo večjo ’embalažo’, torej semenom. Dvolistna morska čebulica je doma v vsej južni polovici Evrope in proti vzhodu do Krima in Sočija.

Čeprav je cvetlica neznatna, je morska čebulica medonosna. Čebela sicer z ene rastline lahko posesa le štiri miligrame medičine (in zraven nekaj cvetnega prahu). To je malo, a je na voljo takoj, ko se stali sneg.

Foto: leva cvetlica je Scilla bifolia

 

 

Kako zdravilen je lapuh?

Mesta, kjer se pojavlja lapuh, so predvidljiva. Rumeni cvetki zasijejo na nasuti brežini pod cesto, na kupu izkopane zemlje, ki že nekaj let leži vnemar, na mokrini ob potoku, ob robu njive. Včasih se nad cvetke sklanjajo ljudje. Nabirajo jih, ker naj bi bili zdravilni.

Gre za starodavno zdravilno zel za zdravljenje kašlja. V starem veku je v Evropo vedenje o zdravilnosti lapuha prišlo z vzhoda, iz Indije, in ni nikoli zamrlo. Uporabni so mladi listi in cvetovi. Sveži list, ki ga požvečimo, pogrení, nekateri začutijo tudi sladkobo sladkega korena ali janeža, zlasti pa usta napolni s sluzjo. To je tista sestavina, ki zdravi suh kašelj in olajša izkašljevanje, blaži vnetja ust in žrela ter hripavost.

Druge sestavine mirijo vnetja in morijo bakterije. Posušeni lapuh za pripravo poparka se v slovenskih lekarnah dobi brez recepta, se bo pa vestna magistra z vami gotovo želela posvetovati. Opozorila vas bo, da čaja kljub vsej blagodejnosti ne smete piti več kot štiri ali šest tednov na leto. Ali še bolje, do deset dni skupaj in nato tri mesece nič. Nosečnice, ki bi rade srečno donosile, pa se mu morajo v loku ogniti.

Posušeni lapuh namreč ni le koristen. Vsebuje dva alkaloida, ki lahko povzročita rakaste tvorbe, spremembe dednine in okvare jeter. Vsebnost teh strupov se v lapuhu meri v stotinkah odstotka, a se v telesu kopičijo in opazno škodijo šele čez nekaj mesecev ali let. Priporočila farmacevtov o kratkotrajni uporabi je treba vzeti zelo zares!

Lapuhov strup je v majhni flaški

Včerajšnji prispevek o lapuhu sem zaključil s svarilom, da se strupi iz zdravilnega čaja skozi tedne in mesece neprestanega pitja nakopičijo v telesu. Nadležen pojav! Toda narava vedno poskrbi za presenečenja.

Obstaja živalca, ki zna to izrabiti v svojo korist. Imenuje se grintov medvedek. Ta medvedek ni majhen medo, ta medvedek je metuljček. Imenuje se grintov, pa nima grint. Je lepe rdeče ter črne barve. Slovenska zakonodaja ga pod imenom Tyria jacobaeae uvršča na seznam zavarovanih živalskih vrst.

Gosenice grintovega medvedka se najraje pasejo na cvetlici, imenovani šentjakobov grint (Senecio jacobaea). Kjer tega grinta ni ali ga je premalo, denimo v Alpah, se gosenice gostijo z lapuhom. Grint ima v sebi več pirolizidinskih alkaloidov kot lapuh, ker pa so gosenice pregovorno požrešne, se tudi iz lapuhovega listja v njihovem telesu nakopiči strup.

Tu postane zadeva šele zares zanimiva: gosenice in metuljčki so polni strupa, ki pa njim samim prav nič ne škodi. Zavda plenilcem, ki bi se hoteli z gosenicami in metuljčki pogostiti! Če ptič kljune zgolj eno živalico, bo ta tudi njegova zadnja – rek pravi, da se strup hrani v majhnih stekleničkah. Saj ni treba, da pogine, toda težave bodo takšne, da si bo zapomni, kaj sme jesti in česa ne. Ljudstvo metuljev pač žrtvuje nekaj svojih članov, da se lahko večina v miru prehranjuje in razvija.

 

Zlata iz kaluže

Kalužnica raste v kalužah. Kaluža je nekaj med kalno lužo in kalom. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika se kalužajo prašiči; to pomeni, da se valjajo po blatni mlaki. Kalužnice prav zdaj veselo cvetijo po bregovih in v strugah potočkov, po zamočvirjenih in povirnih travnikih, po lokah in močvirnih gozdovih. Kjer že so in cvetijo, tam so tla gotovo namočena.

Cvetlica je vajena vode. Obvlada celo spretnost, ki je v rastlinskem svetu sila redka: opraševanje z vodo. V cvetove, ki se v dežju ne zaprejo, se lovi voda in znotraj cvetnih odeval ustvari lužice. Višina lužice sega do prašnic in pestičevih brazd. Zrela pelodna zrna zaplujejo po gladini in z nekaj sreče po kratki plovbi pristanejo na brazdi. Od tam vodi do semenske zasnove v plodnici poznana pot. Opraševanje z vodo je pomembno v kisli pomladi, kadar zaradi slabega vremena ni in ni na obisk letečih opraševalcev. Cvetlica takrat vzame usodo v svoje roke in sama poskrbi za potomstvo.

Uspešni oploditvi sledi razvoj plodov, mešičkov. Zreli mešički se na nenavaden način odzovejo za vodo: ko dežuje, se stežaj razprejo in razgalijo semena. Seveda, saj je voda kalužničina prijateljica! Dežne kaplje iz mešičkov zbijajo semena, podobno kot po dobro vrženi krogli zletijo v zrak keglji pri kegljanju. Odnese jih iz rodnega gnezda in pristanejo – v vodi. Semena dobro plavajo. Če jih voda vzame s seboj, jih gotovo tudi odloži na mokrem. Za kalužnico je to odlično.

Iznajdljive kmetice

Aditivov v našo hrano ni zamešala Evropska unija, zdaj so le zapisani na vseh izdelkih. Kdor ima dobra očala, lahko prebere, s čim živilska industrija ustvarja okus, vonj, barvo in trajnost živil. Mislite, da je bilo pred popolno kemizacijo vsakdana drugače?

V čisto nedolžnem svetu ljudje tudi prej niso bili. Kdor more, svoje dohodke poveča z iznajdljivostjo, to velja zdaj in je veljalo v preteklosti. Kmečko maslo mora biti rumeno, saj se reče, da je nekaj ‘rumeno kot maslo’. Kaj pa, če je gospodinji nastalo bledo maslo? Je šla po kalužnico in naredila rumenega. Iz nekaj listkov listkov si je »izposodila« barvo in maslo je postalo tako prisrčno rumeno, da ga je na tržnici z lahkoto prodala.

Kalužnica je strupena, toda ne v količinah, ki so jih uporabljali za barvanje masla. Bolj resno od cvetov je strupeno listje. Že dotikanje kalužnic in nehoten stik s kalužničnim sokom, ko jih trgamo za šopek, lahko povzroči mehurčkaste izpuščaje in kožna vnetja. Da do cvetlice ni dobro biti preveč zaupljiv, nam pove pašna živina, ki se ji izogiba.

Ni vse zláto, ker je videti zláto

Zlato barvo dajejo kalužnicam barvila, zaradi katerih je rumen in oranžen korenček. A to, kar vidimo ljudje, je samo del resnice. Za vse ta cvet ni enotne barve. Žuželke namreč vidijo ultravijolični del svetlobe, za katerega so človeške oči slepe. Ker sredica cveta kalužnice vpije pretežen del UV-svetlobe, je za čebele in druge opraševalce znatno temnejša od zunanjega roba cveta. Temni krožec vidijo kot privlačno drugobarvno znamenje, kakor se splača priti. Podobni je na materinih prsih, kjer dojenčki dobro vejo, kam morajo z usti, da bodo prišli do cilja. Konec konce je tudi osrednji krog v tarči – črn.

Ultravijoličarji vejo, kje so doma hedonistični užitki. V sredini cveta so prašniki in pestiči in izpod slednjih se cedi sladka medičina. Priletavajo hroščki, muhe trepetavke in drugi žužki. Da pridejo do medičine, se morajo ali z betico preriniti do cvetnega dna ali pa do tja stegniti jeziček. Za eno in drugo se prestopajo po cvetnih delih, pri čemer, ne da bi sami to vedeli, oprašijo cvet.

Čisto poseben obiskovalec kalužnic je kalužni prametuljček (Micropteryx calthella), ki je dolg vsega deset milimetrov. Njemu ni do medičine, on hrusta cvetni prah. Med hranjenjem ima strehasto zložena zlata krila in bolj kot na metuljčka spominja na podolgovato hroščkasto bibo. S prašnikov žre pelod, kar je posebnost med metulji, ki skoraj vsi sesajo tekočo hrano.

Slikovni material:
UV-posnetek: K. Schmitt, http://photographyoftheinvisibleworld.blogspot.com/2008/04/simulated-bee-vision-iv-buttercup.html
Slika kalužnega prametuljčka: Curtis, 1839

 

 

Za vedno

Pomlad je letos že izvabila cvetje iz zimzelena. Je majhna in nevsiljiva rastlina, ki pa jo ljudje dobro poznajo in ki se je globoko vrasla v svet prispodob. Z zelenilom, ki je enako v vseh letnih časih, predstavlja stanovitnost. Z modrimi cvetovi, ki so modri na izrazit, hladen in odmaknjen način, govori o zvestobi in neskončnosti.

Prebral sem, da so dolenjska dekleta na posebne dneve metala zimzelen v potok in si pri tem želela, da bi ga našel ljubi. Če bi se to zgodilo, bi se za večne čase zaljubil – jasno, da v dotično dekle. Kaj so imeli fantje opraviti pri vodi? Menda so se umivali. Ali pa zalezovali dekleta, ki so se tja namenila z zimzelenom v roki.

Zimzelen je pri nas kar pogost na grobovih. Izročilo sajenjea te trajnice na gomilo je stara. Posebnost zimzelena je, da kar je, skrbi sam zase, se sam obnavlja in stoletja ne izgine. Z zimzelenom je bil grob zaznamovan, še preden so ljudje vanj zasajali križ. Ni slučajno da mu Rusi pravijo gomilnica (могильница ) in grobna zel (гроб-трава).

Zahodna tradicija pripisuje zimzelenu moč odganjanja zla. Obešen nad vhodna vrata varuje hišo, posajen na vrt skrbi za srečo in vpleten v šopek govori o ljubezni za večno.

Perilo na vetru

Ljudsko ime za cvetlico so srajčice in hlačice: materine, Marijine, materbožje in bohkove srajčke, pa Jožkove hlačke. Verjetno zato, ker so bele. Bela barva je barva platna, ki so ga Slovenci še pred sto leti tkali doma. Iz platna pa je bila sešita vsa osnovna obleka: srajčke, srajce, perilo, posteljnina in brisače. Srajčke so bile prva obleka, ki so jo čez glavo navlekli otroku, ko so ga nehali zavijati v povoje.

V knjigah je cvetlica zapisana kot vetrnica. Vetrnica je prevod rodovnega imena Anemone, ki je izpeljano iz grške besede za veter. Koristno je, če imena kaj sporočajo in pomenijo. Vetrnice cvetijo zgodaj spomladi, ko je zrak nemiren, ko se vreme naglo spreminja in ko piha zdaj z ene, zdaj druge strani. In cvetki na tankih stebelcih v že v rahlem vetrčku trepetajo in drgetajo.

Ko se narava prebudi, so vetrnice med prvim belim cvetnim platnom, ki pregrne zimsko goloto. Zdaj cvetijo že tretji teden. Nič razkošnega, bogatega in bleščavega: le bele, enostavne, premajhne srajčice.

Iz lésa, ne iz lesá

V rodu vetrnic je mnogo vrst. Nekatere so pri nas samonikle, druge cvetijo po vrtovih in parkih kot okrasne rastline. Tista, o kateri so v mojih otroških letih pisali učbeniki, je podlesna vetrnica. Zakaj ravno podlesna vetrnica? Ker je najbolj pogosta med vetrnicami in ker je v zgodnjepomladnem sprehodu v gozd tudi vsem očitna.

Tako zelo očitna, da nisem natančno pogledal slike, ki sem jo včeraj prilepil v objavo. Ga. Mihoričeva me je opozorila na napako. Ni vse podlesna podlesnica, kar je prosojno belo cveti! Današnja slika je prava: en cvet na enem steblu in tudi listi takšni, kot morajo biti. Učimo se.

Učili smo se, da je podlesna vetrnica podlesna vetrnica. Vetrnico sem razložil včeraj. Kaj pomeni podlesna? Slovar slovenskega knjižnega jezika pomena besede ne tolmači, saj se jo uporablja izključno v zvezi ‘podlesna vetrnica’. Pač pa Slovar pove, da je veter bučal skozi lesove; da so lesovi mračni in da šumijo; da se gre po drva v les; in da les zarašča pašnike. Če smo v lésu, smo torej v gozdu. Podlesna je tista, ki raste v gozdu, pod drevjem.

Gozdnost podlesna vetrnice izpričujejo vsi bratski jeziki. Za Poljake, Čehe in Slovake je to gajna vetrnica, se pravi, da je doma v gajih. Za Ruse in Ukrajince je dobravna vetrnica; dobrava njim pomeni toliko kot (listnat) gozd. Za Srbe je šumska (breberina), za Hrvate pa preprosto – šumarica, torej gózdica. Edino slovansko ime, ki je v besedi podobno slovenskemu, poznajo lužiški Srbi. Kličejo jo beli podlesk. Podlesek je seveda pri nas druga rastlinska vrsta.

Podlesna vetrnica – rumeni prašniki:

Podlesna – listni segmenti so krpati:

Trilistna vetrnica – listni segmetni niso krpati, prašniki so beli:

 

Kaj je ne petelinčku petelinjega?

Petelinček je rastlinski ptič. Petelini se zgodaj oglasijo in tudi petelinček je zgoden. Ker se ne more oglasiti z glasom, opozori nase z lilasto rožnatim cvetjem.

Mučila me je radovednost, zakaj se petelinček imenuje petelinček. Gledal sem cvetove z leve in z desne, od zgoraj in od spredaj, a petelinčkovega obrisa v njih nisem prepoznal. Nam lahko pomaga znanstveno ime rodu Corydalis? Pobrano je po grški besedi za čopastega škrjančka. Škrjanček ima lep čopek na glavici. Spet sem gledal cvet z leve in z desne, od zgoraj in od spredaj, a škrjančkovega obrisa v njem nisem prepoznal.

Ker sem narobe iskal. Ime se ne nanaša na podobnost s ptičem kot celoto, ampak z njegovim izproženim delom – z ostrogo. Nazaj zasukan prst z močnim krempljem imata in škrjanec in kikirikajoči petelinček. Škrjančkov nazaj zasukani prst ima dolg ima nad linijo prsta izbočeni in lokasto navzdol zasukani krempeljček. Usločenost tega krempeljčka je podobna usločenosti ostroge petelinčkovega cveta. V socvetju je mnogo cvetov, ki so približno vodoravno nanizani en nad drugim. Vsak podolgovati cvetek po obliki spominja na tičjo ostrogo in zato je petelinček petelinček.

 

Petelinčkovi gomoljčki

G. Izidor Golob je včeraj v komentarju načel témo o petelinčkovih gomoljčkih. Zakaj so gomoljčki tako pomembni, da imata obe evropski vrsti po njihovih lastnostih ime? Zadeva je zanimiva, ker je očem skrita.

Za večino ljudi so petelinčki v naravi čedne, a nepomembne cvetlice. Za šopke se ga ne nabira. Če ga že tržemo, nam ostane v roki samo cvetoče steblo in listi. Nikakor ne moremo izpuliti gomoljčka, ker je steblo sočno in krhko in se takoj pretrga. Gomoljčke je treba načrtno izkopati.

Vsi deli petelinčka so blago strupeni, edino gomolj je bolj resno strupen. Še enkrat se potrjuje stara modrost, da o tem, ali je nekaj strupeno, odloči odmerek. V starem veku so grški in rimski zdravniki poznali strupenost in zdravilnost petelinčkovih gomoljčkov. Zanje se še bolj zanima kitajska tradicionalna medicina, ki gomoljčke že stoletja uporablja kot zdravilo za blaženje bolečine. Privrženci zdravljenja z naravnimi zdravili pripisujejo petelinčkovemu gomolju še razkuževalno moč, da pomirja in krepi živce, da sprošča krče in celo povzroča privide.

Čvrsti petelinček je v naravi redkejši od votlega petelinčka. Gomoljčki čvrstega petelinčka so veliki za lešnik, medtem ko so gomoljčki votlega petelinčka na zunaj večji, primerljivi z orehom. V strupenosti med vrstama ni razlik.

13. april: Cipresasti mlečekNe raste pod cipresami. No, lahko tudi, a ni zato cipresasti mleček. Ime si je prislužil s tem, ker je v prvem letu podoben sejančku kakšnega iglavca, recimo smreke. Ali še rajši cedre, ker ima daljše iglice.Cipresasti mleček je le eden izmed mnogih mlečkov. Njegova značilnost so ozki, iglicam podobni listi. Tisti listi, ki rastejo z glavnega stebla odrasle rastline, so široki dva do tri milimetre in do tri centimetre dolgi. Na stranskih poganjkih so listi ožji in krajši, podobni čisto mladi smrečici. Za ugotovitev, da mleček ni iglavec, niso potrebne zapletene analize. Samo en listek odtrgamo in vidimo, da je mleček mleček. Iz poškodovanega mesta se v hipu pocedi bel mlečni sok.

Ta vrsta mlečka je trdoživa rastlina, o čemer govori njegova splošna razširjenost. Doma je v vsej Evropi in v delu Azije. Da je kos različnim rastnim razmeram, ja očitno v Sloveniji, kjer uspeva od nižin do visokogorja. Slovenija mu je všeč, ker v njej prevladujejo apnenci in dolomiti. Od kamnine je namreč odvisno, kakšne lastnosti bo imela zemlja, ki na njih nastane. In karbonatna, nekisla zemlja je temu mlečku najslajša.

Ker ciprasasti mleček ljubi toploto, so mu dragi osončeni življenjski prostori; pašniki, obpotja, prisojna pobočja med skalami. Rad zaraste površine, ki jih je človek zmotil s svojimi dejavnostmi. Zaradi tega je pogost na grobljah, torej na odlagališčih odpadnega gradbenega materiala in raznih ostankov. Bujno sem ga videl cveteti tudi na kraškem gozdnem pogorišču.

 

Sama med petimi

Pri mlečkih se cvetovi družijo na poseben način. Kar nepoučenemu deluje kot en cvetek, je miniaturni harem, v katerem je ženskemu delu na voljo pet moških. Vsaj teoretično. Sredi tega nenavadnega socvetja, imenovanega ciatij in značilnega samo za mlečke, je ženski cvet. Nasajen je na dolg peceljček, na katerem se lahko zvrne in poléže, kamor se mu zdi. Okoli kleči pet skupin moških cvetov. Vendar je zadeva nenavadno zakrnela: od vsake skupine moških cvetov je ostala samo po ena moška opraševalna naprava. Ciatij je torej družba gole dame – ženski cvet je brez cvetnega odevala – in petih izpostavljenih prašnikov. Čudni prizor je postavljen na ležišče iz medovnikov, ki pocejajo sladkobno tekočino. Nanjo se letajo opraševaleci -dobesedno- naslajat.

Mleček potrebuje opraševalce. Opisani ženski cvet bi se lahko sicer ulegel na katerega koli od petih prašnikov in se ob njem prašil in oplodil. Toda samoopraševanje v rastlinskem svetu ni zaželeno. Mati narava si je ženski cvet privoščila. Dokler je goden, je vseh pet prašnikov okoli njega zelenih in neuporabnih. Ko ženski cvet ni več ploden, se prašniki zganejo, razparajo prašnice in prašijo. Za cvetlico je takrat že prepozno. Da ne propade neoplojena, se mora zanesti na cvetni prah s trebuščka letečega opraševalca. Muha marsikaj preleze in na njenem telesu ostane sled cvetnega prahu z vseh ‘obdelanih’ cvetov. Na brazdi cipresastega mlečka seveda zagotovi oploditev samo cvetni prah z druge rastline iste vrste.

Barvitost brez koristi

Poglejte včerajšnjo sliko cipresastega mlečka! Ni cvetje lepo rumeno? Ni. Ker tisto, kar je rumeno, sploh ni cvet. Je zunanji dodatek cvetovom, ki so tako majhni in pusti, da bi jih nobena žuža ne opazila. Temu pavjemu perju, ki za botanike ni del običajnih cvetnih struktur, se s strokovno besedo reče podporni listi.

Pri cipresastem mlečku je ciatij rumen in sije v enakem odtenku kot podporni listi. Kdor je podrobno prebral včerajšnje komentarje, je lahko videl, da so medovniki čisto takšne barve kot podporni listi. Bratstvo in edinstvo! Barva vseh cvetnih delov in podpornih listov je popolnoma enaka in služi enemu skupnemu cilju: biti opažen. Je močna, sveža, zasičeno rumena. Cipresasti mleček jo na mladem cvetju kaže od do avgusta, ko neha cveteti.

Posebnost cipresastega mlečka je ta, da podporni listi stopnjujejo obarvanost: z rumene potemnijo do opečnato in vinsko rdeče. Tedaj postane mleček resnično okrasna rastlina. Nerazumljiv je le čas te barvne pretvorbe. Do njega pride, ko so cvetovi odcveteli in ko rastlina ne potrebuje nobenega opraševalskega oglaševanja več. Tudi v naravi nima vsaka reč pametnega razloga in smotra. Res pa je, da ne pordeči vsaka rastlina cipresastega mlečka.

 

Navadni lusnec

Kakor obstajajo države, ki imajo različne apetite po davkih, obstajajo zajedavci z različnimi ambicijami. Si predstavljate davčno inšpektorico, ki mora obdavčiti tortico in kozarec vode? In se se odloči, da bo tortico pustila neobdavčeno in vzela samo majhen požirek vode? Takšen narobe svet je možen samo pri rastlinah.

Zajedavka s slike se spomladi meni nič, tebi nič pojavi iz tal; imenuje se lusnec. Opazi se jo po svetlih gozdovih in leščevju, kjer je z rožnato glavo med suhim listjem dokaj opazna. Ko cvetovi propadejo, za njimi ne bo zraslo nič več. Vsaj tako ne, da bi ljudje zlahka opazili.

Namesto lusneca rastejo bukve, jelše, leske, topoli in vrbe, ki nam zelenijo nad glavami. Lusnec nima nadzemnih listov. Kar vidimo pri njem, je socvetje, ki je brez klorofila. Fotosinteze zato ne more opravljati in ne more živeti samostojno kot druge rastline. Prisesa se na korenine omenjenih dreves in jim pije življenjske sokove. Toda katere sokove?

V rastlinah sta dva prevodna sistema. En vodi od korenin k listom in prenaša predvsem vodo in v njej raztopljene soli, ki jih iz zemlje sprejmejo korenine. Drugi vodi od zelenih listov h koreninam; po tem prevodnem sistemu potujejo sladkorji in druge organske snovi, ki se tvorijo v listih. Proti pričakovanjem se lusnec prisesa samo na vodovodni sistem in onega drugega, po katerem potujejo sladke dobrote, mirno prezre. Kako lahko živi samo od vode? O tem jutri.

Lusnecu teče sámo v grlo

Veste za javorov sirup? V severni Ameriki ga pridobivajo iz drevesnega soka, ki priteče iz navrtanih javorjev tik preden vzbrstijo. Tisti sok je po okusu voden, ker je sladkorja v njem le odstotek ali dva. Šele z dolgotrajnim izparevanjem vode ga zgostijo do mere, da postane podoben medu.

Sladkor je navzoč v drevesnem vodovodnem sistemu le kratek čas, nekaj tednov preden drevje odžene. In to ne samo v Ameriki, tudi pri nas. Listopadni listavci ne morejo črpati vode, dokler na vejah ni zelenih listov. Pred olistanjem si pomagajo z ozmozo. Iz zalog, ki so v skladiščnih tkivih v lesu, sprostijo v vodovodni sistem velike količine sladkorja. Nato sladkor sam vleče čisto vodo iz tal. Prav kakor ljudje po pomfritu iz prodajalnice strička Sama iščemo vodo, da pridemo k sebi.

Čas sladkega vodovodnega soka je čas lusnečeve rasti. V vodovodnem sistemu poleg sladkorjev dobi tudi nekaj beljakovin in drugih organskih snovi, ki jih potrebuje za rast. Pri tem pa mora ‘precediti’ precej vode, da si uspe prisvojiti dovolj potrebnih gradiv. Lusnec za črpanje ne potrebuje listov, ker je neposredno ‘priklopljen’ na drevesni vodovodni sistem. V zgodnji pomladi zaradi sladkorja v soku vlada v sistemu blag nadpritisk in zato lusnecu kar samo teče v grlo!

Slinasti kačon

Zdaj že veste, da spomladi drevo lusnecu na silo tišči sladki sok v usta. Ta usta so na priseskih, s katerimi se lusnecova korenika pripne na drevesno korenino. Postavite se v vlogo lusneca: pada runda za rundo, hočeš nočešmora piti, piti in piti. Da se ne razpoči, mora odvesti vodo. Rastline, ki imajo zelene liste, izgubljajo vodo z izhlapevanje skozi liste. Lusnec nima zelenih listov, zato mora drugače. Na socvetnem steblu so posebne vodne žleze, skozi katere se pocejajo kapljice vode. Dobesedno mokrí. Lula.

A samo vodne žleze na steblu bi bile premalo. Ker ne more odvesti dovolj vode nad zemljo, stori to še pod zemljo. Socvetno steblo se nadaljuje v impresivno podzemno koreniko. V posebnih primerih je dolgo dva metra in tehta pet kilogramov.

Če mesnato kačo izkopljemo, se pokaže, da je cela prekrita z luskami – zaradi katerih se imenuje lusnec. Pod zemljo luskasti listi ne vidijo svetlobe in zato ne zmorejo fotosinteze. V luskah ni zelenega fotosinteznega barvila, so popolnoma blede, bele barve. Ukrivljene so proti socvetju, tako da notranjo strani skrivajo. Nič drugega jim ni treba, kot da se slinijo. Iz posebnih žlez sproščajo vodo, iz katere je lusnec že prej »posnel« sladkorje in beljakovine. Prestreženo drevesno snov porabi za rast, nekaj pa je uskladišči v svojem telesu. Sladkorje poveže v netopni škrob, zato je slinasti kačon v notranjost takšne barve kot prerezani krompir.

Ko v drevesnem vodovodu po olistanju zmanjka sladkorja, lusnec odcveti in do naslednje pomladi miruje. Videli ga bost kvečjemu pod smrekami kje visoko v hribih, kjer se sneg pozno umakne in kamor pomlad pride z zamudo.

Ilustracija: Anton Joseph Kerner von Marilaun im Adolf Hansen: Pflanzenleben: Erster Band: Der Bau und die Eigenschaften der Pflanzen.

 

 

Zraven od pamtiveka

Odkar naši predniki kopljejo zemljo in sejejo poljščine, je zraven poljski mak (Papaver rhoeas). Dokazano nas spremlja od mlajše kamene dobe. S semenom zaželenih rastlin so poljedelci vedno sejali tudi tiste rastline, ki so se same primešale. Razlog je tehnološki: seme je bilo s preprostimi sredstvi nemogoče popolnoma izčistiti. Skupaj z žiti so tako v Evropo z Bližnjega vzhoda nepovabljene pripotovale mnoge rastline, ki domujejo v žitnih njivah. Mak, plavica, navadni kokalj, njivsko zrcalce in še katera so cvetlice privlačnega videza, ki pa so vendar za poljedelca plevel. Žitni plevel.

Večina žitnega plevela se dobro počuti samo v žitnih njivah. Tam so rastne razmere najbolj podobne tistim v travnih stepah jutrovske pradomovine. Odkar sodobni kmet uporablja herbicide, zatira lepe in nelepe vrste plevela. Žitno seme je dandanes prečiščeno z laboratorijsko natančnostjo, zato so z njim posejane njive za botanično oko popolnoma nezanimive. Če k herbicidom dodamo spremenjeno tehnologijo kmetijske pridelave, je jasno, zakaj je žitni plevel iz Srednje Evrope praktično izginil.

Slovenija je bila še v devetdesetih letih zaradi razdrobljene posesti in popoldanskega kmetovanja barvita izjema. Prihodnost industrijskega kmetovanja pa je na žitnih njivah pusta in strašljivo monotona. A je eno gotovo: izmed žitnega plevela jo bo najbolje odnesel poljski mak, ki si je nadomestna bivališča poiskal izven žitnih njiv.

Kratek odpiralni čas

Makovo cvetje marsikoga premami, in da ga nabere ga z namenom, da bi v vazi polepšalo dom. Vendar je to račun brez krčmarja: mak nemudoma ovene in hitro odvrže rdeče venčne liste. Njihovo nežnost, svilnatost in žarko rdečino je mogoče občudovati samo v naravi. Makov cvet je nežen kot dih. Že čebela, ki pristane na maku, zamaje cvet s steblom vred.

Žuželke letijo na makov cvet po cvetni prah. Veliko ga je, lahko se ga pošteno najejo. Okoli 16 prašnikov zraste v enem cvetu in v vsakem prašniku dozori približno 15.000 pelodnih zrn. Edino cvet potonike proizvede se še več pelodnih zrn! Mak se krilatim obiskovalcem prilagaja celo z dnevnim ritmom ponudbe cvetnega prahu. Največ svežega peloda »’postreže« ‘ do desete ure dopoldne, ko je jutranja lakota še huda in ko cvetove obišče največ žuželk. Da bi tako očitni in radodarni cvetovi ostali neoprašeni, se ni bati.

 

Ljubimcu v spomin

Od začetka poljedelstva so žita osnova prehrane. V stari Grčiji so bila žitna polja pod posebno skrbjo Demetre. Bila je boginja plodnosti, sejanja in žetve in letnega kroga, ki je povezan s poljedelstvom.

Dobro je poznala skrivnosti, ki vodijo k rodnosti, in ni bila deviškorodna. Dobivala se je Zevsom in Pozejdonom. Ker sta bila oba mogočna bogova že gospoda v poznih srednjih letih, je imela za zraven še nekaj mlajših ljubimcev med smrtniki.

Enega od teh je srečala v bližini Korinta. Imenoval se je Mekon. Bil je neznansko lep in neustavljivo privlačen. Kakopak, drugače se boginja zanj ne bi vnela! A njuno veselje ni dolgo trajalo. Kakor pop junaki 20. stoletja je tudi mladenič Mekon umrl mlad in prezgodaj.

Demetra je fantovo telo v trajen lep spomin pretopila v makov cvet. Mak je še danes družabnik klasja na slednji žitni njivi, razen na tisti, na kateri industrijski poljedelec s herbicidom ubija vse, kar ni žito, s starimi zgodbami vred.

Na sliki: Demetra z žitnimi bilkami v rokah.

Poljski mak ne omamlja

Do poljskega maka (Papaver rhoeas) ne gre biti sumničav, ker v njem ni opojnih snovi, kakršne so v posevnem maku. Vsebuje druge alkaloide, in še te v manjših količinah kot opojni mak.

Poljski mak velja za zdravilno zelišče, ki ga je (bilo) mogoče kupiti v lekarni. Uporablja se posušene cvetne listke. Gotovo je, da lepo rdeče obarvajo čaj, kakšne stvarne koristi za zdravje pa znanstveno ni mogoče dokazati.

V dobri veri se ga pije za pomirjanje kašlja ali kot blago uspavalo in pomirjevalo. Vseeno je treba z njim pazljivo, ker lahko pri otrocih povzroči slabost in bolečine v trebuhu.

 

»Travin cvejt«

Makov cvet ima kratko življenje, z danes na jutri je, minljiv je kot vse lepo in zemsko. Nekateri vidijo mak v spodnjih svetopisemskih besedah iz prvega Petrovega pisma. Zaradi slikovitosti navajam prečrkovan Dalmatinov prevod:

»Zakaj vse mesu je kakor trava, inu vsa čast tiga človeka, kakor travin cvejt: Trava je posahnila, inu cvejtje je doli padlu: Ampak Gospodnja beseda ostane vekoma.«

Trava je vetrocvetka in ljudje brez botanične indoktriniranosti njenih zelenih mladih latov in klasov ne razumejo nujno kot cvet. Travin cvet je zato nekaj drugega – čisto sprejemljiva je razlaga, da je mak. S cvetoče trave nič doli ne pade, klas ostane klas. Z maka venčni listki doli padejo – več kot očitno.

 

Pokalni preizkus

Zaustavimo se še pri nemškem imenu za navadni mak. Glasi se Klatschmohn, kar po slovensko pomeni pokalni mak. Kar dela Nemec z makovim cvetnim listom, počnemo Slovensi z leskovim ali lipovim listom.

Na ‘neprav’ roki pokrčiš prste v nakazano pest, stakneš pokrčena palec in kazalec, da nastane krožna odprtina. Čeznjo položiš makov cvetni listek, nakar z dlanjo ‘prave’ roke usekaš po listu. Včasih prav dobro poči. Drugič ne poči nič.

Zaljubljeni Nemki jakosti poka pove, koliko jo ljubi ljubi. Malo, močno – ali čisto nič.

 

 

Oranžna kri

Iz otroških let se spomnim, da so si sošolci in sošolke z rumeno mlečnikovo krvjo mazali kožne bradavice. Zrela generacija si ga kaplja na kurja očesa. Pomaga? Nisem preizkusil, zato ne vem odgovora iz prave roke.

Poznate zeli, iz katerih se belo pocedi, ko jih odtrgate? Zaradi gostega mlečnega soka jih imenujemo mlečki. Zelišče z oranžnim sokom, o katerem pišem danes, pa ni mleček marveč mlečnik. Med mlečnikom in mlečki je za botanike velika razlika, saj so sorodstveno daleč vsaksebi.

Mlečnik že zgodaj spomladi pokaže rumene cvetove. Cvet zaradi rumene barve in štirih venčnih listkov na prvi pogled spomni na zlato oljno repico. Tudi plodovi mlečnika, ki so podobni tankemu stroku, spominjajo na plodove pri repici. A je zunanja podobnost zavajajoča. Mlečnik ni v sorodu z oljnimi in gorčičnimi križnicami, temveč z makom.

Naš divji mak je lepa, uspavalni mak pa opojna rastlina. Mlečnik ni tako zelo lep in ni tako zelo opojen od večjih sorodnikov, pa je kljub temu zdravilna zel.

 

V lekarni in doma

Mlečnik vsebuje celo vrsto alkaloidov, torej strupov iz iste skupine, ki napravalja mak za vir opojnosti. V soku mlečnika so alkaloidi so precej bolj krotki od tistih v maku. Eden izmed njih, helidonin, ima sicer podoben učinek kot makov papaverin, se pravi, da pomirja in blaži bolečine. Ker pa je v mlečnikovem soku v spremenljivih razmerjih pomešan z dražilnimi in strupenimi alkaloidi, je kot zdravilno zelišče slabo uporaben. Slovenski predpisi lekarnarje obvezujejo, da smejo prodajati samo registrirane pripravke, ki vsebujejo mlečnik, in še te le na recept. Posušen mlečnik se pojavlja kot sestavina čajev, ki pospešijo izločanje žolča. Ljudsko zdravilstvo se s pomočjo mlečnikovih čajev spopada tudi s krči in bolečinami v prebavilih.

Mlečnikov sok je znano ljudsko zdravilo za odpravljanje bradavic. Obstajajo razlage, zakaj bi mlečnikov sok znal učinkovati. V njem so snovi, ki zavirajo celično delitev, torej bi z njim namazane bradavice in kurja očesa utegnili nehati rasti. Vsebuje tudi encime, ki razgrajujejo beljakovine, torej tudi nakopičeno ‘meso’ v bradavicah in kurjih očesih. Proti bradavicam, ki jih povzroča virus, se lahko izkažejo mlečnikovi alkaloidi s protivirusnim učinkom.

Slika: botanična ilutracia Elisabet Duisdeiker, 80. leta 19. soletja.

 

 

Ptičje mleko

Kako lepe bele zvezdice! Cvetki so iz šestih enakih belih jezičkov in nimajo zelene čaše. Pogosto imajo na spodnji strani belih listkov zelene proge, ki so zelo opazne na cvetovih, ki se šele napravljajo k temu, da se bodo odprli. Včeraj me je k prispevku o ptičjem mleku nagovorila Irena ki je mlečno bele zvezdice občudovala na zelenem pasu ob celjski mestni vpadnici.

Pri nas je najbolj pogosta vrsta ptičjega mleka kobulasto ptičje mleko (Ornithogalum umbellatum). Uspeva po travnikih in pod sadnim drevjem ter prav rado tudi v mestnem zelenju.

Nenavadno cvetlično ime – ptičje mleko. Od kod tak domislek? Z juga in iz davnine. Gre za neposredni prevod botaničnega imena Ornithogalum. To ime, sestavljeno iz grških besed, je uporabljal rimski naravoslovec Plinij starejši in od takrat naprej je ostalo v rabi med šolanimi ljudmi.

Kako ptičje mleko tolmačiti? Tako, da je cvet resnično bel. Primerjava ‘bel kot mleko’ je splošna in živa tudi v slovenščini. In ptiči? V minulih vekih so med ptiči in rastlinami pletli razne čudežne zgodbe. Denimo o detlu in salomonovem pečatu, o lastovici in rumenem mlečniku, o kukavici in kukavičji lučci. O tem, kako je ptičje mleko povezano z golobicami, pa jutri!

Katerih ptičev mleko?

Ob praznikih miru se na prireditvah spušča bele golobe. Da je konec preizkušenj, je Noetu sporočil golob, ki se je na barko vrnil z oljčno vejico v kljunu. Celo na pompoznih porokah mladoporočenca spustita pod nebo par belih golobov. Zaljubljence se včasih tudi sicer podraži z golobčki. Golobi so znak ljubezni in miru, nasprotje sovraštva in vojne.

Golobi so bili v starem veku ptice, ki je spremljale boginjo ljubezni. Afrodita in njena naslednica Venera sta zastopali vse vidike mlade ženskosti, poleg zaljubljenosti še lepoto in plodnost. Vse to poosebljajo golobčki (beli so najlepši), ki se radi posvečajo drug drugemu, v paru skrbijo za potomstvo in se radovoljno množijo.

Prav skrb golobov za mladiče je v preteklosti ljudi presunila. Golobji par namreč mladiče hrani z mlekom. Ni šala! Golobica iz svoje golše v mladičje kljune spušča kašasti izloček, nekakšno skutico, ki je po vsebnosti beljakovin, maščob in protiteles zelo podobna mleku sesalcev, le gostejša. Ptičje mleko zato ni šala. Ker z njim hranita mlade oba starša, je včasih veljala vera, da so vsi golobi golobice in da se sploh ne delijo po spolu. Ker imajo velika prsa, je bil to za ljudi še zunanji znak, da so golobi same samičke.

Atribut boginj ljubezni je tudi zvezda večernica oz. jutranjica, ki jo na nebo riše planet Venera. Male bele zvezdice, cvetlično ptičje mleko, so torej poslanke same boginje veselja, užitka, lepote in ljubezni. Afrodita je bila oblečena v dišečo obleko, na kateri so cvetele hijacinte, žafrani, vijolice, narcise, lilije in vrtnice. Čas ljubezni je pač pomlad in ptičje mleko je le še ena cvetlična oznanjevalka vladavine ženstvene boginje.

Slika: sedeča Afrodita v moški družbi ima na roki tico golobico; z grškega skifosa.

 

Spominčice so za spomin

Spominčica je za pridelovalca živinske krma gospodarsko nepomembna rastlina s slabo ali nično hranilno vrednostjo; prepisano iz priročnika. Za mehke dekliške duše je taista rožica ena od najbolj navdihujočih in priljubljenih cvetic. En svet in dva tako različna pogleda nanj!

Spominčice so za žensko čud dragulj iz železnega repertoarja sanjavega romantizma. Cvetlični dragulj, ki nikoli ne izgubi sijaja in ne pride iz mode. V angleško govorečem svetu so spominčice redna podoba na voščilnicah za valentinovo. Pri Nemcih so bile ustaljen motiv, ki ga je dekle risalo dekletu v spominsko knjigo. Jaz se spominskih knjig spomnim iz osnove šole, potem se je za njimi izgubila vsaka materialna sled. V teh knjigah so se zapisi začenjali s prepletenima »VS«, kar je bila okrajšava za frazo »v spomin«, in nadaljevali z nekaj različicami vedno znova ponovljenih verzov. Nemci so imeli za spominske knjige cele zbirke priložnostnih stihov. Eden takih se v prevodu glasi:

Gartrože, tulpe, nageljni,
vse cvetje oveni.
Izjema je edinčica:
to je spominčica.

Od Nemcev so ime za spominčico prvi prevzeli Francozi in jo prestavili v staro francoščino kot »ne m’oubliez mye«. Od Francozov so, jasno, kopirali Angleži. Leta 1532 je prvič dokumentirano ime »forget-me-not«. Od kod Nemcem navdih za nepozabno ime? Zgodbico o tem boste tu lahko prebrali jutri.

 

Mokra zgodba

Romantičnim spominčicam so Nemci dali ime po zgodbi, ki seveda vključuje zaljubljeni par. Vitez in imenitna gospa, ki sta se, vsa v devetih nebesih od prekipevajočih čustev, sprehajala ob reki. Vitez je ob pogledu na čudovitemodre cvetlice začutil neodložljivo potrebo, da jih nabere v šopek in šopek podari svoji ljubljeni.

Če bi se bolje spoznal na naravo, bi vedel, da spominčice ljubijo močo, tako pa je, slep od zanosa, zakoračil po cvetočem bregu navzdol in med nabiranjem nebeško modrih cvetkov zdrsnil v vodo. Tam je izgubil tla pod nogami in tudi svoje življenje (plavati v srednjem veku ni znal skoraj nihče).

Med utapljanjem vitez seveda ni mislil nase, temveč – nanjo. Z zadnjimi močmi je na breg zalučal nabrane cvetove in zagrgral: »Ne pozabi me!« Po tistem junaka ‘videl nobeden ni več’. Cvetlice so po vitezovih zadnjih besedah dobile ime, gospa pa véliko zgodbo, ki jo je lahko podoživljala in širila, dokler sta ji utripala srčece v prsih in jeziček v ustecih.

 

Spominčica do 20. stoletja

Proti koncu srednjega veka se je med imenitnim ženskim svetom razširila vera, da tistih, ki nosijo pri sebi spominčico, ljubimci ne pozabijo. Ne zamahujte z roko, ni šlo za babjo vero! Za rastlinsko vedo so bili v zgodovini pomembni naravoslovci, ki so bili hkrati zdravniki in farmacevti. Eden takšnih je bil Adam Lonitzer, ki je v 16. stoletju napisal bukve travarice (knjigo o zdravilnih zeliščih). Bukve so že za njegovega življenja izšle v več kot 20 ponatisih, kar pomeni, da so bile čisti bestseller in da so dosegle zelo veliko ljudi. V tem priročniku za zdravje pri spominčici beremo, da »okoli vratu obešena korenina napravi ljubavnico milo in cenjeno«.

O magičnem učinku, ki ga ima spominčica na žensko žitje in bitje, priča nemški rek, ki – v prostem prevodu – moškemu svetuje takole: »Z zaljubljenimi ženskami se veliko pogovarjaj o oblekah, od cvetlic pa jim podarjaj spominčice.«

A to ni skrajni domet te ljubke cvetlice v svetu blagih čustev in občutkov, ki jih rojeva bližina. O pravšnjem mestu za spominčice je imel svoje mnenje D. H. Lawrence. Če vas zanima, vzemite v roke Ljubimca lady Chatterley in polistajte po petnajstem poglavju.

Slika: Jan Nigro, cikel Lady Chatterley’s Lover, razstavljen v Whangarei art museum; izrez s slike, naslikano 2011.

Od kod spominčice Slovencem?

Marko Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju pojasni, da je poimenovanje ‘spominčica’ mlado in da je nastalo po nemškem in italijanskem zgledu, kjer ime dobesedno pomeni ‘ne pozabi me’. In res: v Janežičevem nemško-slovenskem ročnem slovarju, ki je prvič izšel sredi 19. stoletja, pri Vergissmeinnicht namesto spominčic najdemo potočnice in mačje oči. Pleteršnik pol stoletja kasneje našteje še očníco, modri mŕzličnik, sivíco in nezabôdko. Nazabôdka ni izšla iz bodenja, marveč iz zábenja – pozabljanja. Namesto spominčice ima Pleteršnik spominščico.

Da so spominčice mlado ime, potrjuje Tuškov prevod Schödlerjeve Botanike iz leta 1875. Spominčic ne pozna in drobne modre cvetlice imenuje potočnice – ter mačje oči. Kakor so mačje oči neposrečene, saj navadne mačke nimajo modrih oči, so potočnice na mestu – spominčice pogosto vidimo ob potokih. To vsekakor velja za močvirsko spominčico (Myosotis scorpioides, po starem Myosotis palustris). Na Slovenskem je sicer pogostejša gozdna spominčica (Myosotis sylvatica), ki raste tudi po travnikih, in to vse od nižin do visokogorja.

Potočnice so še vedno živo ljudsko poimenovanje, medtem ko z mačjimi očmi bolj pogosto označujemo spominčici podobno spomladansko torilnico (Omphalodes verna). Oba slovaropisca dajeta vedeti, da smo Slovenci pozno podlegli romantiki in se priključili ‘nepozabnemu’ klubu, kjer so, denimo, tudi Hrvati in Srbi z nezaboravkom in spomenkom, Slovaki in Čehi z nezábudko ter pomněnko.

 

 

Torilnica, ne spominčica

Spomladi pri nas v bukovem gozdu zaveti cvetlica, ki je podobna spominčici, a ni spominčica. Imenuje se spomladanska torilnica.
Videti je kot nizka spominčica z netipično velikimi cvetovi. Toda od spominčic, ki jih je pri nas deset različnih vrst, se jasno loči. Listi torilnice imajo dolge peclje in so razmeroma široki, dokaj podobni pljučnikovim. Spominčice imajo ozke liste, ki brez peclja sedijo na steblu.

Steblo torilnice je skrito pod zemljo in se kot skrita kača širi in prepleta pod bukovim listjem ter na svetlo žene liste in cvetne poganjke. Torilnica kot rastlina listopadnega gozda lovi aprilski čas, ko je že toplo in ko ji bukev še ni zastrla neba z listjem.

Listi torilnice so pokriti s togimi dlačicami, podobno kot pljučnik, gabez ali vrtni boreč. Vse te cvetlice sodijo v družino srhkolistovk – če po njihovih listih zdrsnemo s prstom, hrsnejo, bolj nežne dušice pri tem srhne – oblije jih srh zaradi neprijetnega otipa. Znanstveno ime Boraginaceae je po boreču. Med srhkolistnice sicer sodijo tudi spominčice.

Ker je cvetlica opazna in lepa, jo ljudje sadijo na vrtove. Razmnožene gojene sadike prodajajo v vrtnarijah s trajnicami. Ker je ljudem vedno všeč tisto, kar je malo drugače, je mogoče kupiti in imeti tudi torilnico z belimi cvetovi.

Očkasti cvet

Narod je zato torilnico poimenoval modre očke. V tem je nekaj soli, saj je zgradba cveta takšne, da nas gleda. Venčni listki torilnice so v spodnjem delu zrasli v cevko, nad grlom pa se plosko razprejo. Stiki med petimi venčnimi listi, ki so se sicer zraslosti in niso več samostojni, so izrisani z lepimi belimi črtami. Bele črte so pripojene na belo obrobo okoli grla zraslega venca. Vzorec belega krožca in petih belih zvezdastih žarkov je ljudstvo spomnil na vzorec na očesni šarenici. Točno v sredo postavljen črni jašek v notranjost cveta deluje kot temna zenica oz. punčica in vtis očesa še poudari.

Tako močno modro barvo oči imajo redka dekleta. In kar je redko, vedno pade v oči. Med ilirskimi rjavookci so modrooke plavolaske od nekdaj čislane … Pogled torilnice je svetal kot je pogled zaupljivega zaljubljenega dekleta. Fant, ki bi se dekletu s takšnimi oči izneveril, zlepa ne bi mogel pobegniti pred spominom na nečastno dejanje. Torilnice bi mu namreč vsako leto znova s tihim očitajočim pogled budile slabo vest (če vest seveda premore).

Da se reče torilnici mačje oči, ljudstvu ni v čast. Ne le, da navadne muce nimajo modrih oči, tudi zenic nimajo okroglih!

 

Očkasti cvet

Narod je zato torilnico poimenoval modre očke. V tem je nekaj soli, saj je zgradba cveta takšne, da nas gleda. Venčni listki torilnice so v spodnjem delu zrasli v cevko, nad grlom pa se plosko razprejo. Stiki med petimi venčnimi listi, ki so se sicer zraslosti in niso več samostojni, so izrisani z lepimi belimi črtami. Bele črte so pripojene na belo obrobo okoli grla zraslega venca. Vzorec belega krožca in petih belih zvezdastih žarkov je ljudstvo spomnil na vzorec na očesni šarenici. Točno v sredo postavljen črni jašek v notranjost cveta deluje kot temna zenica oz. punčica in vtis očesa še poudari.

Tako močno modro barvo oči imajo redka dekleta. In kar je redko, vedno pade v oči. Med ilirskimi rjavookci so modrooke plavolaske od nekdaj čislane … Pogled torilnice je svetal kot je pogled zaupljivega zaljubljenega dekleta. Fant, ki bi se dekletu s takšnimi oči izneveril, zlepa ne bi mogel pobegniti pred spominom na nečastno dejanje. Torilnice bi mu namreč vsako leto znova s tihim očitajočim pogled budile slabo vest (če vest seveda premore).

Da se reče torilnici mačje oči, ljudstvu ni v čast. Ne le, da navadne muce nimajo modrih oči, tudi zenic nimajo okroglih!

Sončni samovžig

Jesenček je samonikla cvetlica, ki cveti maja in junija. Naslednja dva meseca debeli plodove in redi seme. In diši. Diši do konca poletja in to komaj kaj manj kot v času cvetenja.

Pri jesenčku dišijo cvetovi in diši cela rastlina. Vonj mu dajejo lahko hlapna olja, ki nekaterim dišijo po limonah in drugim po cimetu ter vanilji. Eterična olja nastajajo v vijoličastih žlezicah, ki obdajajo steblo, z njimi pa so porasli tudi cvetni deli, predvsem prašnične niti. V listu, ki ga pogledamo proti svetlobi, so vidne prosojne pikice, ki niso nič drugega kot rezervoarčki eteričnega olja.

Ob vročem vremenu eterično olje zelo močno hlapi in občutljivi nosovi takrat rastline na daleč zavohajo. Vroč in brezvetrn dan zna pričarati atrakcijo posebne vrste: samovžig lahkohlapnega olja. Modrikasti plamenčki sami od sebe vzplamtijo in pogasnejo.

Naravoslovna razlaga pravi, da vžig sprožijo sončni žarki, ki jih kapljice eteričnega olje zberejo v točko kot povečevalno steklo, zaradi pregretja pa pride v gorišču do vžiga uplinjenega olja. V botaničnih vrtovih je priljubljena predstava za obiskovalce vžig olja z vžigalico. Zlasti cvetoča rastlina odda na vroč in miren zgodnjepoletni dan toliko izhlapelega olja, da nad vžigalico naredi – vuš! Rastline ogenj ne poškoduje, ker plane navzgor, stran od cvetov in listov, in ker traja le delec sekunde.

 

Jesenček brez jeseni

Slovensko ime jesenček nima nič opraviti z jesenjo. Nanaša se na jêsen. Jesenček je majhen jêsen, drevo. Zaradi podobnosti listov. Po botanično se reče, da imata jesenček in jesen pernato sestavljene liste z neparnim številom lističev.

Jesenček je tudi ekološko podoben jesenu in sicer malemu jesenu (Fraxinus ornus). Mali jesen je drevo proti jugu in zahodu obrnjenih pobočij in v splošnem toplih leg. Tako kot mali jesen je tudi jesenček izrazito toploljubna rastlina. V naših krajih so na takšnih rastiščih doma še gabrovec (črni gaber) in puhasti hrast. Skala spodaj pa je navadno dolomitna ali apnenčasta.

Jesenček zdrži veliko neposrednega sonca, zato je rad ob poteh, na robu gozda in v prehodih k suhim traviščem. Kadar njegovo rastišče preraste gozd, v desetletju ali dveh zanesljivo propade. V Evropi in Aziji je vrsta značilna za južnejše predele, kjer cveti na tako različnih rastiščih, kot so stepske resave in apnenčasta pečevja.

Na sliki je bo običajnem jesenčku še njegova belocvetna različica, priljubljena v vrtnarstvu.

 

 

Mala z dvema

Šmarnice, opevane solzice, imajo bratranca in sestrično. Bratranec je opazen in dobro znan salomonov pečat, sestrična pa majhna, neznatna in dokaj neznana cvetlica z imenom senčnica. Ni senčnica zato, ker bi živela v senci slavne sorodnice šmarnice. Imenuje se po tisti senci, ki vlada tam, kamor ne pridejo neposredni sončni žarki.

Senčnica je majhna in neznatna. Visoka je za širino dlani ali malo več. Ima tanka stebelca z le enim ali dva dvema listoma. En list imajo šibkejša stebla, po dva tista, ki nameravajo cveteti in poskrbeti za zarod.

Ker ima krepka odrasla rastlina dva lista, je polno slovensko ime vrste dvolistna senčnica. Po znanstveno je Maianthemum bifolium. Rodovno ime Maianthemum pomeni majnica, torej tista, ki cveti maja; pridevek bifolius pomeni dvolisten. Ime cvetlico torej odlično opiše.

 

 

Obstati v senci

Senčnica je mojstrica preživetja v senci. Preživi celo v črnem smrekovem gozdu, kjer ne more obstati skoraj nobena druga zelnata rastlina. Tam jih pogosto dela družbo zajčja deteljica, s katero sta podobno trdoživi.

Na življenje v senci je senčnica pripravljena z visokim deležem klorofila v listih. Več kot je klorofila, bolj uspešna je lahko fotosinteza. Za pridelavo organske snovi izkoristi vsak svetlobni žarek. Fotosinteza steče ob najtanjšem pramenu svetlobe, ki prodre skozi krošnje, in ob vsaki svetlobni lisi, ki potuje po gozdnih tleh. Lista sta vedno postavljena vodoravno, kot iztegnjena dlan, ki prosi za – svetlobo. Svetlobe seveda ne mora izprositi, lahko pa je v tem položaju prestreže največ, kot je mogoče. Svetloba je za rastlino edini vir življenjske energije.

Senčnica ni ujetnica slepe vere v neomejeno in večno (gospodarsko) rast. Nastavi en list ali dva lista in niti enega več. Karkoli ustvariš, moraš vzdrževati, najsi si rastlina ali človek. Garsonjero je gotovo enostavneje in ceneje vzdrževati o palače, ki ima neprestano v izgradnji nove in nove trakte. Poleg tega senčnica varčuje. Česar ne porabi sproti, pošlje v koreniko. Tam se snov kopiči. Stebelca vsako jesen propadejo, korenika pa ne. Prihranki v koreniki so zato družinski zaklad, ki jih prejšnje generacije zapuščajo bodočim.

Uskladiščena snov omogoča, da iz dobro založene korenike vsako leto požene več stebel. Prihranki iz boljših časov so vedno dobrodošli, ko se pojavi zobata nesreča ali kakšna naravna ujma in ostane rastlinica brez listov. Skromnost in varčevanje nista po potrošniški modi, a to ne pomeni, da bi se ljudje od dvolistne senčnice ne mogli česa naučiti.

 

 

Brusnice za vsevede

Kjer so maja na tankem steblu senčnice cveteli snežno beli cvetki, poleti dozorijo plodovi. Plodovi so sočne jagode, ki merijo v premeru pet, morda šest milimetrov. Do plodu se razvije samo nekaj cvetov, ostali brez sledu propadejo. Zoreči plodovi so zeleni in prav zanimivo pikasti, marmorirani. Sčasoma potemnijo do oranžne barve in takrat postanejo nevarni tistim, ki vse vejo in vse jejo.

Poznane so zastrupitve, ki so si jih zakuhali vasezaverovani vsevedi, ki so senčnico zamenjali za brusnico. Pri nas je namreč presenetljivo veliko ljudi v naravi nabira vse sorte, ne da bi rastline pošteno poznali. Kdor je brusnice kdaj videl, ta ve, da so rdeče in ne oranžne. Ve, da brusnica plodov ne moli navzgor, temveč sklanja navzdol, napol skrite med listje. Ve, da imajo brusnice čisto drugačne liste od senčnice. In ve, da brusnice rastejo v drugačnem okolju kot senčnice. In da je brusnica grmiček, senčnica pa prosojna zel.

V jagodah so saponini, ki dražijo črevesje, in glikozidi, ki so zelo podobni tistim v naprstcu (Digitalis). Senčnica ni smrtonosna, a ni razloga, da bi katerokoli strupenjačo podcenjevali. Pri senčnici so sicer strupeni vsi deli, podobno kot pri bližje sorodni šmarnici. Če liste posušimo, imajo blag vonj po kumarinu, podobno kot listi dišeče perle. Zaradi prej omenjenih strupov pa listov senčnice ne smemo uporabljati na enak način kot perline.

 

Ubežnica z vrtov

Malo pred Kranjsko Goro je sredi oktobra v strugi hudournika nekaj cvetelo. Tako pozno v letu? Kmalu bo slana … Zadevo sem si šel pogledat od blizu.

Kljub temu, da imam precej opravka z okrasnimi rastlinami, se mi ni takoj posvetilo, da gre za ubežnico z vrtov. Pozno jeseni po vrtovi cvetijo jesenske astre. Jesenske astre so splošen pojem, v katerega združujemo astre različnega porekla, da le cvetijo pozno jeseni.

Po kratkem tuhtanju se mi je posvetlio. Cvetlica v strugi je pripadnica gladkolistnih (novobelgijskih) aster. Zakaj cvetlice v naravi nisem prepoznal? Ker je drugačne, povsem omledne, neizrazite barve, zelo malo podobna astram z vrtov. Primerek se je zasejal sam, potomci okrasnih rastlin pa so pa zelo redko ali le izjemoma enaki starševskim rastlinam. Jesenske astre iz vrtnarij so izbranke s posebno napetimi, poudarjenimi barvami. Te “neonske” barve se s spolnim razmnoževanjem ne obdržijo Da vrtne rastline ohranijo barve, jih v vrtnarijah razmnožujejo mimo semena, vegetativno.

Trdoživa pa je!

Da so novobelgijske astre oziroma jesenske nebine nagnjene k podivjanju, je znano že nekaj časa. Izkušnje s tem imajo po vsej Evropi, Rusiji in Ukrajini. V Sloveniji so jo botaniki zaznali že v vseh delih države. Kot je za podivjanke značilno, si najhitreje najdejo novi dom tam, kjer je človek zmotil naravni red. Na ruderalnih rastiščih, kar v boteničnem jeziku pomeni nasipovališče, razkopane površine, kupe in jame brez gospodarje in podobno.  Zelo rade se zasejejo na bolj vlažna in rodovitna tla: k potokom in na obrežja rek.

Ni torej slučaj, da sem kranjskogorsko podivjanko našel v strugi! Tudi ni slučaj, da je cvetela sredi oktobra. Jesenske astre začnejo s cvetenjem konec avgusta in vlečejo v november, dokler jih ne zaustavijo zmrzali. Opraševanje opravijo čebele in muhe. Korenikam, ki so trajni del rastline, zimski mraz niti malo ne škodi. Rastlina je v Severni Ameriki doma visoko na severu, kjer se zimske temperature spustijo do -45 °C.

Na sliki: še ena pobegla, “razbarvana” astra

Orjaške kamilice

Pred dvema dnevoma je gospa Marica komentirala, da se podivjne jesenske astre pogoste ob gozdu. Reč je taka, da so mnogo bolj pogoste od podivjanih aster cvetlice, ki so videti kot orjaške kamilice in tvorijo povsem strnjene gošče, visoke človeku do pasu. Vendar so kamilice samo po rumeno-beli cvetni kombinaciji, namajo pa kamiličnega vonja.

Velekamilica je po botanično enoletna suholetnica (Erigeron annuus). V socvetnem košku ima plosek, raven rumeni krožec in okoli njega ozke bele jezičke. Jesenske astre se od suholetnice razlikujejo po tem, a imajo izvihane, izbočene rumene krožce ter širše jezičke. Suholetnica je tudi brez vijoličastega nadiha, ki je značilen za podivjane jesense astre.

Enoletna suholetnica je tudi tujerodna vsiljivka, ki je še bolj “uspešna” od jesenskih aster in tako ena najbolj sitnih, vseprisotnih invazivk pri nas.

Možina

Možine so kljub asketskosti lepe rastline. Asketske so zato, ker je vse v njih zoženo in skrčeno v tisto, kar je nujno – in to so bodice. Bodičast je sleherni list in bodičasto je cvetno okrasje. Modrikasti preliv zgornjega dela rastline je podobnega odtenka kot kaljeno jeklo: sivkasto moder, hladen, nesočuten.

Ametistaste možine (Eryngium amethystinum) ni mogoče nabrati v šopek z golimi rokami, dalo bi se jo kvečjemu z debelimi usnjenimi rokavicami in vrtnarskimi škarjami. Rastlina ima razloge za odbojnost do drugih živih bitij. Njeno naravno okolje so travinja na kamnitih in sušnih tleh v zaledju Sredozemskega morja. Gre za življenjske prostore, kjer so že tisočletja pašniki, na katerih se pasejo nenasitljive ovce in koze. Med rastlinami obstanejo tiste, ki se znajo učinkovito braniti same.

Vrsta, ki je z vsem nadzemnem bitjem bodica, ima za odvračanje gobcev dobre možnosti. Togo in nesočno listje že z videzom sporoča, da je slaba paša. Hkrati takšna zgradba telesa olajšuje prenašanje vročine in suše. Glavna korenina seže globoko, saj se v globini dobi več vode kot v presušenih vrhnjih zemeljskih plasteh.

Ametistasta

Barvni preliv modro nadahnjene možine včasih potegne ne vijoličasto, ki jo zmore poldragi kamen ametist. Po tej lastnosti je pri nas najpogostejša možina dobila ima ametistasta možina. Vrsta se drži zahodne polovice Slovenije. Pojavi se v okolici Ljubljane, nato pa je je od Postojne proti morju vedno več.

Ametistasta možina ima čudno lastnost: tem bolj modra je videti, od čim dlje jo gledamo. Od blizu je čudno malo barvaste substance – prevladujejo bodice in vmes zrak. Možine so v začetku poletja modre. Vijoličasti nadih dobijo šele, ko gredo s poletjem vred h koncu. Jeseni se stebla z listi in cvetjem vred posušijo in izgubijo obarvanost. Kot naravne ‘suhe rože’ ostanejo opazne še več mesecev.

V evropskem merilu je ametistasta možina omejena na jadranske in egejske dežele. Od južnoslovanske obale se najbolj oddalji v Črni gori in Bosni, od severnojadranske pa na območju severnoitalijanskih jezer. Na jugu Balkana je rastlina še bolj špičasta kot pri nas: listi so še ožji, tudi tisti okoli cvetja.

Možina in Natura 2000

Travinja v okolici Sredozemlja niso od nekdaj in niso divja, prvobitna narava. Ustvarila sta jih pastir in kmet, prvi s požiganjem in drugi s trebljenjem gozda. To življenjsko okolje je zanimivo zaradi vrstne pestrosti. Pestrost pa ni ne od vedno in ne za vedno. Odvisna je od človekove dejavnosti.

Ametistasta možina je vrsta, ki spremlja “vzhodna submediteranska suha travišča”. Zadnja štiribesedna zveza je ime za habitatni tip, ki je v Sloveniji predmet varstva v omrežju Natura 2000. Dom ametistaste možine in njenih družabnic po eni strani ogroža opuščanje travišč in po drugi strani intenzivna raba taistih travišč.

Na košenih in pašnih površinah ostanejo vzklila drevesca in grmiči vsako leto znova brez glave in ne morejo prerasti zelišč. Opuščanje paše in košnje vodi v zaraščanje; rastlinske vrste, vajene in potrebne svetlobe, v senci šibja in gozda preminejo. Zaraščanje je naravni proces, ki pa ni vedno v prid cvetlični pestrosti.