Medvedje

Imajo zveri dušo?

Naletel sem na legendo o gradnji cerkve Sv. Volbenka v Poljanski dolini. Na kratko: kar so kmetiči čez dan zgradili, je vrag ponoči razdrl. Ker se to ni nehalo, so k vragu poslali enega od svojih, naj se z njim pogodi. In se je: vrag da bo dal mir, če bo njemu pripradla prva duša, ki bo stopila v zgrajeno cerkev.
Cerkev so dogradili, a s ni nihče upal vanjo. Da bi ne ostala prazna, so kmetiči natuhtali potegavščino. Ujeli so živega medveda in zvezanega porinili čez cerkveni prag. Vrag je dobil svoje, oni pa cerkev, ki odpušča vse grehe.

Legenda je zelo zanimiva, ker iz nje izhajajo naslednji sklepi:
1. Zver ima v ljudskih očeh dušo.
2. Ljudski katolik verjame, da je vrag močnejši od boga in z njim brez zadržkov trguje.
3. Pod praporom “za naše gre” so tuje duše brez vrednosti.

Fotografija: Na Logu – cerkev sv. Volbenka na Wikipediji.

 

Se da drugače?

Slovenci kljub obilici gozda nismo gozdni narod. Slovenec se gozda boji. Še tiste idealizirane pravljice o »svoji hišici ob gozdu« je konec takoj po prvem vetru, ko pride novi lastnik nadlegovat gozdarja, da je treba nujno posekati drevje, ki bi ob naslednji nevihti utegnilo pasti na novo, kot Pink Panter roza pobarvano hišico. Zanjo se je vendar zadolžil za 20 let nazaj in 30 vnaprej!
Utelešenje strahu pred gozdom predstavlja medved. Obstajala je parlamentarna stranka, ki je pred vsakimi volitvami reševala ljudstvo pred medvedi. In pri tem zagnala vik in krik ter razpihovala sovraštvo, ki ima s podatki in z izkušnjami tistih, ki ob medvedih živijo, bolj malo skupnega.

V tem duhu zveni Volbenška legenda zelo domače. Se da z zvermi drugače? Zanimivo je, da je v srednjem veku precej svetih mož in žena prijateljevalo z živalmi in tudi z zvermi. Njihovo ravnanje je bilo kakopak zgled ljudstvu. Splošna brezčutnost do živali v splošnem narašča od severa proti jugu Evrope, zato si Frančišek Asiški zasluži toliko več pozornosti.

Pri nas je poznana legenda o tem, kako je sveti Frančišek spreobrnil gubijskega volka. Zver, ki je imela na vesti ljudi in živino, je Frančišek izsledil v naravi, jo pokrižal in nagovori: “Pridi k meni, brat volk! Ukazujem ti v Kristusovem imenu, da nikoli več ne zagrešiš hudobije ne meni ne komurkoli drugemu.” Po končani pridigi se je volk zaobljubil, da se bo spreobrnil in to potrdil s taco, ki jo je potisnil v ponujeno roko svetniku. In potem sta v miru in skupaj odšla s prizorišča.

Volku je v tej prigodi naprtena moralna in kazenska odgovornost za svoja dejana, a da na bo pomote – po človeških zakonih. Med pridigo je namreč Frančišek volku razložil, da si je z grozodejstvi že zaslužil vislice, da pa mu odpusti, če se bo poboljšal. Zato se vnovič sprašujem: Se da drugače?

Ilustracija: Sveti Frančišče podučuje volka, Carl Weidemeyer-Worpswede, 1911

 

Bogu hvala za medveda

 

Drugačna od Frančiškovega prevzgajanja volka je izkušnja meniha Sergija iz Radoneža. Živel je v 14. stoletju in je danes svetnik tako pravoslavne kot katoliške cerkve. Po zgledu ruskih puščavnikov se je od ljudi umikal v neobljudeni gozd. Globoko v gozdu si je napravil hišico – meniško celico in obdeloval vrt. Sveti mož je živel v družbi živali in ptic in te so pred njim izgubile strah. Čez ograjo so ga prihajali gledat volk in divji prašiči.

Enkrat je prav pred hišico naletel na velikega medveda. Precenil je, da je medved bolj kot nevaren – lačen. Stopil je po skorjo kruha in jo položil na štor pred medvedom. Ko je medved pojedel ponujeno hrano, se je umaknil nazaj v gozd. A je spet prišel in se vračal k prebivališču prečastitega Sergija v pričakovanju, da bo dobil jesti. Mož je zahvalil Boga, da mu je poslal divjo zver za družbo in v uteho. Z medvedom se je spoprijateljil in z njim je delil svoj vsakodnevni obrok, tudi če ga je bilo čisto malo. Včasih je jedel samo medved, kaj se pa žival spozna na post! Kadar je Sergij molil – in meniške molitve so zelo zelo dolge, je medved potrpežljivo čakal, da je končal in ga pogostil. Zver je ubogala svetega Sergija na besedo in bila do njega krotka kakor ovca.

Ilustracija. Medved spremlja svetega Sergija. Vir: http://krest-ua.com/…/%D0%B7%D0%B2%D0%B5%D1%80%D0%B8-%D0%B…/

 Prijateljstvo kot zmaga

Znamenit je še en ruski svetnik, ki je prijateljeval z živalmi. Ime mu je bilo Serafim Sarovski. Čez teden je živel kot puščavnik v gozdu, o nedeljah in praznikih pa je prišel v samostan, od koder se je po končani božji službi vračal s tedensko zalogo hrane v svojo gozdno »puščavico.«

Čudotvorni Serfim je delil svojo ljubezen z vsemi živimi bitji. Vsakega in vsako je pozdravil z besedami: »Radost moja!« Pogosto je prišel naokoli medved. Ko ga je menih pogostil, je Serafimu v naročje položil svojo ogromno glavo in se prepustil božanju. Potem se je zadovoljno ulegel k starčevim nogam in zadremal kot pes.
Ob medvedu so prihajali naokoli volkovi, lisice in zajci iz sarovskega gozda, priplazila se je še kača, kuščar in drugi plazilci. Predstojnik samostana je bil enkrat priča, kako je Serafim po končanih molitvah hranil živali. Začuden ga je vprašal, od kod mu kruh za vse to. Pa mu je Serafim odgovoril, da je v njegovi košarici vedno toliko kruha, kolikor ga potrebuje, da jih nasiti.

Kako komentirati Serafimovo in Sergijevo živaloljubje? Očitna razlika do svetega Frančiška je ta, da živali nista spreobračala in prevzgajala. Pustila sta jim, da so to, kar so: oportunistke, ki delajo to, kar se jim splača in jim prinaša ugodje. Njuno srečevanje z živalmi je bilo brez običajnega kolebanje med strahom in agresijo, torej med begom ali napadom. Bila sta povsem mina, saj sta življenje tako ali tako izročila v roke Bogu in se nista bala zanj.

Opozoriti kaže še na en vidik: prijateljevanje s kosmatimi živalmi je moralo imeti velik propagandni učinek. Za Sergijevega življenja je bila med preprostim ljudstvom pod plastjo površinskega krščanstva še globoko usidrana in živa stara vera. V njej je sta bila volk in medved Velesovi živali in če sta prihajali jest iz menihovih rok, je bilo to znamenje, da se je stari bog priklonil novemu.