Riba je plesála z rakom,
petršiljka s pastrnákom.
Peteršiljka je plesála,
da čebula je zijala!
Beloruska otroška pesmica
Izvirnik: Танцавала рыба з ракам,
Prevod M Mastnak, 2020
Koga je to polje?
Koga je to polje?
Koga je to žito?
Koga dékle, ki je
razpustila kito?
Kito razpustila,
níkam ni hodila.
V mladega se fanta
tam je zaljubila.
In je mati sina
hitro oženíla,
a nevesto mlado –
je zasovražíla.
Pošlje sina v vojsko:
»Vrni se ob leti!«
in nevesto mlado
v polje žito žeti.
»Pojdi, pojdi v polje
žeti na rižiš’e
in nikar ne vračaj
se do moje hiše.«
Sama žela žito,
žela in končala,
v polju trepetlika
pred nočjo postala.
Sin se vrtne k hiši:
»Zdrava, rodna mati,
kaj ta trepetlika
íma v polju stati?«
»Ne sprašuj me, sine,
vzemi si sekiro
ostro in veliko,
seči trepetliko.«
Prvikrat udaril,
deblo se skrivilo,
drugikrat udaril
milo ga prosilo:
»Ah, nikar ne seči,
dragi moj možiček,
zgoraj v listju spava
najin otročiček.«
‘Z rok spusti sekiro,
k trepetliki sede,
nežno jo objame,
joče kakor dete.
»Mati, moja mati,
kaj si naredila?
Mene od družine
večno si ločila.«
»Ko boš drugo ženo,
sine, jel iskati,
jo posvari, kakšna
da je tvoja mati.«
Ukrajinska ljudska
Izvirnik: Ой чиє ж то жито
Prevod M. Mastnak, 2019
Komentar
Kako hude stvari se da povedati s povsem preprositmi besedami! V pesmi sem se prvič srečal s tem, da se tudi v slovanski pesmi lahko dekle v trenutkih brezizhodne stiske premeni v drevo, kot se je pri Grkih Dafna v lovor in druge nimfe in dekleta v druga drevesa.
V izvirniku se je mlada žanjica, ki ni imela kam, spremenila v topol. Da je drevo zenskega spola, sem ga prevedel v trepetliko. Trepetlika je vrsta topola, in to najbolj dekliška, nemirna in svetla vrsta topola.
Pesem je v osnovi péta. Meni je najbolj všeč izvedba Alene Petrovske, v Belorusiji rojena Rusinje: https://www.youtube.com/watch?v=WN6PlvZxI-g&t=202s
Fotografija. M. Mastnak
Želo dékle, želo travo
Želo dékle, želo travo
tam za mestom Temišvaro.
Ko poželo, povezálo,
fantu na drug breg klicálo:
Hej, ti, fant, ki onstran hodiš,
mi pomagaš, si naložiš?
Naj ti nosi oče, mati,
nočejo te meni dati.
Ko so tebe še zibáli,
so te meni obljub’vali.
Ko si ti še goske pasla,
si že v mojem srcu rasla.
Slovaška ljudska
Izvirnik: Žalo dievča, žalo trávu,
Prevod: M Mastnak
Paslo dêkle pava
Paslo dêkle pava, mlada je dobrava,
Prideta vesela fanta: dêkle, pojdi z nama!
Iz teh krajev nista, za kaj gre, ne vesta,
zame ni nikjer več sreče širom tega svéta.
Paslo dêkle pava, mlada je dobrava,
prideta vesela fanta: dêkle, pojdi z nama!
Če jaz pojdem z vama, kam naj denem pava?
Pusti pava, naj odtava, in ti pojdi z nama.
Jaz odšla bi z vama, da ni meni pava.
Splašim pava, da odtava, in jaz pojdem z vama.
Besedilo: Eugen Suchoň in Štefan Hoza, 1941-1949
Prevod M. Mastnak
Pesem Paslo dekle pave / Páslo dievča pávy velja na Slovaškem za otroško pesem. Večina jo ima za ljudsko. V resnici ni ljudska, je pa ponarodela, kar je svojevrstno priznanje skladatelju Eugenu Suchoňu (1908-1993). Da bi sledil ljudskemu glasbenemu duhu, je melodijo zložil v posebni modalni vrsti (lestvici). Pesem se pojavi v operi V vrtnicu / Krútňava, kje je del poročnega prizora. Delo je bilo na sporedu ljubljanske opere leta 1972.Za poslušanje vam ponujam tri (neoperne!) izvedbe: https://www.youtube.com/watch?v=PoiSAefCYDUhttps://www.youtube.com/watch?v=6YBSsrJZZP0https://www.youtube.com/watch?v=4tRXPRU9hkk
Ívane, Iváne
Ívane, Iváne,
z ónstran vode kalne,
z ónstran vode kalne!
Dar bi ti prinesla,
dar bi ti prinesla,
voda most odnesla.
Brv je strohnjena,
voda je ledena,
jaz pa mlada deva.
Zna se polomiti,
zna se polomiti,
nočem se utopiti!
Ivane, po temi
skrivno pridi k meni,
skrivno pridi k meni.
Dam ti prepoznati,
če sta v hiši ati
in predraga mati.
Če čez plot bo slama,
stran! – doma sta stara,
stran! – doma sta stara.
Če čez plot otava,
prilika je prava:
smelo, bova sama!
Pridi prav pazljivo,
ko se bo znočilo,
ko se bo znočilo.
V vratih rado cvili,
ljudje obrekljivi.
Varuj se, moj mili.
Nima čolna, vesla,
voda most odnesla,
voda most odnesla,
krila so ljubezni,
krila so ljubezni
Ivana prinesla.
Ljubavno življenje
je deklet trpljenje,
je deklet trpljenje.
Enkrat ljubovánje,
Enkrat ljubovánje,
stokrat le čakanje.
Rusinska ljudska
Izvirnik: https://nashe.com.ua/song/12630
Prevod M. Mastnak, 2019
Komentar: Rusini do majhen slovanski narod, ki je že dolgo razdeljen med več držav. Za njihovo središče velja Užgorod (mesto na reki Už), čemur bi se v prevodu reklo Kačji ali Gožji Gradec. Za časa Avstro-Ogrske so bili Rusini razkosani med Ogrsko, Galicijo in Bukovino. Večina rusinskega ozemlje je po zaslugi ZSSR od leta 1946 del Ukrajine. Drugi deli držav, ker živijo, so vzhodna Slovaška, jugovzhodna Poljska, Romunija in Madžarska. Rusini so pretežno hribovci, z izjemo rusinske manjšine v Srbiji in Hrvaški, kamor jih je pred stoletji naselila ogrska oblast.
Kraji in časi, meje in države… Povsod in vedno se ljudje zaljubljajo in jih potem ljubezen nosi tako in drugače. Pesem je vesela. Prva povezava vas pripelje do posodobljene interpretacije, ki omogoča izročilu živeti in preživeti v spreminjajočem se svetu. Drugi link je bolj folklorističen in – drajanst.
https://www.youtube.com/watch?v=YPkpINmc17khttps://www.youtube.com/watch?v=x_smGLf1EyU
Pod zeleno vrbo ivo
Pod zeleno vrbo ivo
ranjen je vojak ležal.
K prsim, kjer ga je težilo,
križec je bakren tiščal.
Krvavela sveža rana,
kri je tekla v pesek zbit.
Gledal króžiti je vrana,
ki se prišél gostit.
Črni vran, ti boš še čakal,
da se boš z menoj gostil.
Daj, odleti iznad glave,
dokler sem vojak še živ!
Raje leti v rodne kraje,
materi predaj pozdrav.
In do žene moje mlade
nesi robec ta krvav.
Reci ji, da spet je prosta,
ker sem drugo poročil.
Tu pod grmom, sredi polja
sem nevesto si dobil.
Priča moja – ostra sablja,
drug mi bil je bajonet;
Tiha je in skromna mlada,
dota pust in reven svet.
Gozd sem z njo dobil za doto,
mnogo borov in drevesc.
In pod njimi po dolinah
do obzorja morje vres.
Izvirnik: Под ракитою зелёной, ljudska / vojaška pesem.
Prevod M. Mastnak, 2020
Za vrtom in v vrtu
Ne ta gártroža za vrtom,
ampak ta, ki v njem cvetè.
Ne ta ljubi, ki dve ljubi,
ampak ta, ki eno le.
Vsi so listiki oveneli,
travice še zelené,
vsi doma so name hudi,
ljubi, usmili se me že.
Jaz bi se te usmilil,
ljuba,če bi vzeti te želel,
čez en mesece ali preje
jaz od tebe bom odšel.
Če me zapustiš, moj ljubi,
če me zapustiš, naj bo!
A nikoli ne pozabi,
kar med nama je bilo.
Temu Mesec, temu zvezde,
meni vsakič le meglè.
Temu radost, temu žalost,
meni vsakič le gorje.
Ukrajinska ljudska
Naslov izvirnika: Не та роза, що за садом
Prevod M. Mastnak
Izvedba Raise Poštar: http://radio.obozrevatel.com/…/ne-ta-roza-shcho-za… (treba kliknit na znak ‘play’ desno od napisa RADIO
Jaz pa takšen sem deklič
Jaz pa takšen sem deklič,
cingilingi bom,
rada vežem perje v kinč,
cingilingi bom,
rada vežem, rada dam,
cingilingi bom, bom, bom,
za klobuk ga pridodam,
cingilingi bom.
Kakor mati, takšna hči,
cingilingi bom,
črne moram met’ oči,
cingilingi bom
mat’ je ‘mela črne oči,
cingilingi bom, bom, bom,
to pobrala sem po nji,
cingilingi bom.
Ti lepo igraj, cigan,
cingilingi bom,
Ne mežikaj deklicam,
cingilingi bom,
Deklicam, ki so lepé,
cingilingi bom, bom, bom,
da ne grejo ven samé,
cingilingi bom.
Slovaška / rusinska ljudska
Prevod M. Mastnak, 2019
KOmentar:
V Pleteršnikovem slovarju je úholaz ena od besed za strigalico. Mali nestvor, ki zleze v uho in – po ljudski veri – ne gre več ven. Úholaz je tudi napev, ki ti zleze v uho in tam ostane. Úholaz, ki vam ga predlagam, je slovaška oziroma rusinska ljudska pesmica.
Slovaki so mi zanimivi, ker ljudsko blago vztrajno predelujejo v sodobne glasbene oblike. Prva različica, ki si jo lahko zavrtite, je v estetiki (zgodnje slovenske) popevke: https://www.youtube.com/watch?v=e6A8-mnx4iQ
Slovaki imajo sicer živo narodno-zabavno sceno, ki je neverjetno podobna slovenski TV Golica z brendijevskim prelivom. Ta mašinerija zmikasti tudi pesmico “A ja taka dzivočka”, a te predelave si poiščite kar sami. Ljubše mi je, da je mogoče ljudsko blago presnoviti v zabavo mladih afnic: https://www.youtube.com/watch?v=YZ0xRFX6TEw
Donava, Donava
Mene je poslala mati
k Donavi perilo prati,
mene je poslala mati
k Donavi perilo prati,
Pripev:
Donava, Donava,
Donavica, Donava,
joj, kako je mrzla voda
tu kraj proda, proda!
Nisem prala, nisem prala,
sem pa s fanti klepetala,
nisem prala, nisem prala,
sem pa s fanti klepetala.
Pripev…
To je mene mati bíla,
da bi fantov ne ljubila,
to je mene mati bíla,
da bi fantov ne ljubila.
Pripev…
Nisem fanta še ljubila,
razen Grica in Danila,
razen Petra, Štefana,
kodrastega Ivana.
Pripev…
Vzemi, mene vzemi, Grico,
oče pravi: dam telico,
oče pravi: dam še bika,
da od doma me odpika!
Pripev…
Mene je poslala mati
k Donavi perilo prati,
mene je poslala mati
k Donavi perilo prati.
Pripev
Naslov izvirnika: Дунаю, Дунаю
Prevod: M. Mastnak, 2019
Opombe:
Glasbena podoba: https://www.youtube.com/watch?v=O6QyYC7Tt2A
Grico je ljudska okrajšava imena Grigorij
Na orehu
Na orehu prazne veje,
fanta ímam, ki ne šteje,
jaz ga ljubim, on me noče,
kdo ljubezen takšno hoče,
kdo jo hoče takšno.
Gor na hruški prazne veje
,dékle ímam, ki ne šteje,
jaz jo ljubim, ona noče,
kdo ljubezen takšno hoče
kdo jo hoče takšno.
Fant moj več za mé ne mári,
naj ga bog za to udari!
Ne premóčno, bolj na milo,
da se ne bi kaj zgodilo,
véliki ljubezni.
Dékle več za mé ne mári,
naj jo bog za to udari!
Ne premóčno, bolj na milo,
da se j’ ne bi kaj zgodilo,
moji golobici.
Slovanška ljudska
Različica izvirnika: https://www.narecie.sk/ludovky/M%C3%A1m+ja+hru%C5%A1ku
Prevod M. Mastnak, 2019
Komentar
Ljudska pesem živi, dokler se jo poje. Ne nujno da po starem. Naletel sem na slovaško skupino Hrdza in vam prepuščam v poslušanje pesem Na orehu: https://www.youtube.com/watch?v=gaHWrWLskfc
Mesec na nebu
Mesec in zveze svetijo z néba,
čoln po morju tiho drsi.
V nôči deklé si pesem popeva,
fant jo posluša, srce ga boli.
Pesem je mila, pesem je ljuba,
vse o ljubezni, ljubezni za dva.
Kako sva ljubila, kako sva razšla se
,da bi se zopet za vedno sešla.
Oči ve, oči ve, oči ve dekliške,
temne kot noč ste in jasne kot dan!
Oči, ve ste meni leta pobrale,
od kod vam moči, da je fant zapeljan?
Ukrajinska ljudska
Izvirnik: Місяць на небі, зіроньки сяють
Prevod M. Mastnak, 2019
Komentar
Ljudska pesem je péta. Zanimiva se mi je zdela posodobljena izvedba Marijane Ilkiv, ki je napev malo po-džezila, malo po-popila, a je izdelek čisto prikupen: https://www.youtube.com/watch?v=wy0WUHll6e0
Prikupna je tudi pevka, ki po zunanjosti spominja na Anjo Rupel (če se v toku časa podrži na gumb ◄◄). H glasbenemu uspehu poleg glasu vedno pripomore celokupnost vseh čarov!
Poleg glasbe je Marijana modernizirala rože, ki jih drži v rokah. Namesto cvetja s podeželskega vrta si je ubavila šopek lizianta (Eustoma russeliana) z nizozemske cvetlične borze. Globalizacija hara.
Še vedno pa je ostalo tako, kot mora biti, tisto bistveno, besedilo. Ker je večno. In je še v domačem jeziku.
Hej, hej, hej sokoli!
Mlad kozak ob črni vodi
se poslavlja, konja vodi.
Tèžko pušča on deklino,
a še težje Ukrajino.
. . Hej, hej, hej sokoli,
. . mnoge so za vami gôre in gozdovi.
. . Zvon, zvon, zvon, kot zvonček,
. . poješ stepski moj škrjanček .
Mnogo žensk se v svetu vidi,
a največ po Ukrajini,
moje je srce ostalo
tam pri ljubljeni deklini.
. . Hej, hej, hej sokoli…
Sama je doma ostala
prepelica moja mala,
Jaz o njej vsak dan na tujem
vedno znova premišljujem.
. . Hej, hej, hej sokoli…
Žal mi, žal je za deklino,
za zeleno Ukrajino,
žalostno srce mi joče,
več ne vidim je mogoče.
. . Hej, hej, hej sokoli…
Vina, vina mi nalijte,
če umrem, me pokopljíte
tam v zeleni Ukrajini,
blizu ljubljeni deklini.
Tomasz Padura, 1. polovica XIX, stoletja
Prevod M. Mastnak, 2019
Komentar
Pesem “Hej, sokoli!” je ukrajinska, beloruska, slovaška in poljska. V videu je na prvem mestu poljska različica, saj je original napisal poljsko-ukrajinski romantični pesnik Tomasz Padura (1801-1871).Čuje se takole: https://www.youtube.com/watch?v=7nAsTU9gpKI
Čebelica, čebelica
Čebelica, čebelica,
čebelica razjarjena!
Poléti čez,
z onstrán morjà
prinesi ključe iz zlatà.
Zapri nam zimo,
zimo ledeno,
odpri nam leto,
leto razcveteno,
leto razcveteno,
z žitom obdarjeno.
Po ruski ljudski »Ты пчёлынька« prevedel Matjaž Mastnak, 2019
Cvetlični in drugi zapisi 