O miri in kadilu

Kaj sploh je mira?

Na praznik Svetih treh kraljev vsako leto znova slišimo, kako so modreci z vzhoda poiskali novorojenega Jezusa, se mu poklonili in ga obdarili z zlatom, kadilom in miro. Po dveh tisočletjih brez najmanjše težave razumemo, kaj je zlato. Vonj po kadilu je ostal v nosu vsakomur, ki je bil kdaj pri svečani maši. Z miro pa se srečujemo samo še v besedah trikraljevske zgodbe.

MIra ni mirta. Mira je mira. Skupaj s kadilom je gotovo najslavnejša dišavna smola v zg…odovini. Tako kadilo kot mira sta rastlinskega izvora in pridelujejo ju v istih krajih, na jugu Arabskega polotoka in na afriškem rogu – predvsem v današnji Somaliji. Z njima so Arabci dokaj stoletij pred Kristusom brez velikih muk dobro služili, podobno kot njihovi potomci danes služijo z nafto.

Mira je podobna koščkom smole. Kakovostna je svetla, čista in prosojna. Surova diši ostro, prijetno in nekoliko trpko, na kratko: smolasto. Zažgana razvije dim težkega in trpkega vonja z noto po fenolih in z nežno, sladko primesjo vanilije. Od drugih dišečih smol se mira razločuje po tem, da se pri gorenju ne topi, temveč se penasto vzdiguje, cveti.Več o miri in kadilu v prihodnjih dneh!

 Drevesna “kri”

V živem kadilovcu in mirovcu so balzami in smole ujeti v zaprt sistem posebnih čisto tankih cevk, ki so razpredene v lubju. Na prosto se pocedijo šele, če je drevo ranjeno. Mehanizem je zelo podoben smoli pri nam poznani smreki: smola rano zapre in razkuži.

Pridelovalci kadila in mire v začetku suhega obdobja, kar je marca ali aprila, plitvo zarežejo debla in debelejše veje. Iz zarez na lubju poteče mlečni sok, ki se na suhem pustinjskem zraku v dveh tednih t…oliko strdi, da lahko nabiralec strjene srage in kapljice obere. Če je rana pod izcedkom še živa, sama vnovič zakrvavi, drugače v lubje še enkrat zarežejo.

V presledkih treh tednov nekajkrat ponovijo ranitve, saj sta strjeno kadilo in mira od obiranja do obiranja bolj cenjena. Obrane kapljice nato še tri mesece sušijo, da se do konca strdijo, nato trgovci koščke preberejo in sortirajo. Z enega drevesa žanjejo smolo tri leta zapored, potem mora drevo več let počivati, da si opomore.Na sliki je plitvo ranjeno lubje mirovca, iz katerega izstopajo kapljice smole

O modrih z vzhoda

“Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.” To o modrih z vzhoda med ostalim pove Matej v evangeliju. Ne izvemo pa, od kod so bili možje prišli niti koliko jih je bilo.

Da so bili trije, je kasnejša poenostavitev, ki se opira na poročilo, da so pustili tri darove. Da so bili kralji, je izmislek. Da je bil en izmed njih črn, da so bili razli…čno stari in da so se ohranila njihova imena, je prav tako kasnejša “nadgradnja”. Evangelist Matej pove le, da so bili “magi”, kar je že Trubar poslovenil kot “modri”. Torej modreci ali modrijani. Bili so zvezdogledi, a gotovo niso bili babilonski astrologi, katerih nauk je na zahodu še vedno živ. Babilonske astrologe bi namreč Matej imenoval z drugim imenom. Ruska cerkev “kraljem” pravi volhi – kar pomeni toliko kot žreci ali svečeniki.

Modri so bili po vsej priliki perzijski svečeniki posebnega zoroastrskega reda, ki so združevali vse tedanje vedenje: modroslovje, medicino in astronomijo z razbiranjem nebesnih znamenj v službi napovedovanja prihodnosti. Jezusa so kot “judovskega kralja” našli, ker so videli vziti “njegovo zvezdo”. In mu izročili darove, ki so bili vredni kralja (zlato), boga ali velikega svečenika (kadilo) in smrtnika (miro). Mira je bila namreč zdravilo in med drugim potrebščina za pogrebna obrede.Na sliki: Poklon modrih – freska s pravoslavne cerkve v osredji Kapadokiji, 12. stoletje.

Kadilo kot molitev

V Iraku, ki ga zadnjih deset let poznamo po grozljivih posledicah ameriškega izvoza demokracije, je na svojih tleh pred šestimi tisočletji rodil prvo veliko civilizacijo. Na verskem področju so v Mezopotamiji zapisali zgodbe, ki so jih kasneje prevzele druge religije. Sem spadajo tiste o stvarjenju sveta, o rajskem vrtu, o vesoljnem potopu, babilonskem stolpu, pa tudi z desetimi božjimi zapovedmi Mojzes ni imel veliko dela, ker jih je lahko večino prepisal …iz asirsko babilonskega zakonika.

Eden od mezopotamskih izumov je žganje kadila kot dela pobožnosti. Bogu je bilo treba streči hrano in pijačo in pred njegovo podobo žgati kadilo. Bili so prepričani, da vonj kadila bogu ugaja. In da bo prošnjam raje ugodil, če se bo dobro počutil. Dim, ki se dviga proti nebu, je tudi prispodoba molitve, ki naj doseže nebo in boga. Bogov so imeli takrat veliko, a v osnovi je komunikacija z njimi sledila temu obrazcu.Žganje kadila so kot del božje službe za Mezopotamci prevzeli stari Egipčani, Judje, stari Grki in Rimljani in naposled tudi kristjani. Včasih se zazdi, da ni dosti novega pod soncem.

Donosna pot kadil

Asircem, Babiloncem, starim Egipčanom, Judom in kasneje starim Grkom so prodajali kadilo Arabci. Poreklo blaga, ki je bilo v osnovi luksuz, je bilo zavito v gosto meglo skrivnosti. Nihče od kupcev ni točno vedel, od kdo kadilo izvira. Konec koncev so Arabci že od nekdaj trgovali z Indijo, ki je od pamtiveka svet zalagala z legendarnimi dišavami.

A Arabcem ni bilo treba kupovati dišeče smole čez morje. Sami so jo pridelovali na jugu arabskega polotoka, na o…bmočju, ki zajema del današnjega Omana in Jemna. V Omanu uspevajo kadilovci v deželi Dofar, v Jemnu pa v sosednji deželi Hadramut. S trgovino s kadilom je služilo dofarsko pristanišče Mirbat, iz katerega so prodajali kadilo čez morje v Indijo in na Kitajsko.

Za Sredozemske kulture in za Bližnji vzhod je bila pomembna kopenska pot kadil. Glavna ruta je vodila od Sane na jugo do Petre, kjer sta se odcepila kraka do Egipta in do pristaniške Gaze, proti severu pa je pot vodila v Damask in v podaljšku v Mezopotamijo. Da danes lahko turisti občudujejo v kamen izklesano Petro, gre zasluga edino donosni trgovini s kadili, ki je potekala skoznjo. Gaza, kjer imajo danes Judje ograjen in priložnostno bombandiran geto za Palestince, je bila tistihdob pristaniško okno v Sredozemlje.Kadila so sprva tovorili na oslih in šele od 11. stoletja pr. n. št. naprej na kamelah. Vsi kraji ob poti so od karavan pobirali raznorazne pristojbine in davke ter od tega bogateli. Cena kadila se je od natovarjanja na jugu do prodaje na severu povečala za petkrat!

 

Kadilo dajejo drevesa iz rodu bozvelija (Boswellia), ki je skupaj z rodom mirovcev v isti botanični družini burserovk (Burseraceae). Bozvelije so dobile ime v počastitev Johanna Boswella, ki je leta 1735 priobčil razpravo o ambri.Doslej je bilo po pravilih znanstvene botanike opisanih petindvajset vrst bozvelije, verjetno pa gre pri delu teh opisov tudi za nepotrebno podvajanje. Za pridobivanje strjene smole je pomembnih pet vrst kadilovcev: ena iz Jemna in Omana, ena iz Indije in dve z afriškega roga. Iz zgodovine je najslovitejši sveti kadilovec (Boswellia sacra), ki uspeva v južni Arabij.

Drevesa rastejo posamič med nizkim drugovrstnim rastlinjem vedno odmaknjena ena od drugega. Neredko tudi v živi skali, kot to na fotografiji.

Dežela Sabejcev

Dežela Sabejcev je bila v starem veku čudežno bogata. Bila je namreč izvor kadila in mire in začetna točka njunih trgovskih poti. Stari Grki so kadilo kupovali, a v kraje Južne Arabije sami niso imeli dostopa. O njej so pripovedovali zgodbe, v katerih je bil delež domišljije nepreverljiv, in ustvarjali pravljico o neizmerno bogati deželi, ki se je je pozneje prijelo ime Srečna Arabija.Teofrast, oče starogrške botanike, je v Rastlinoslovju objavil tole poročilo iz Sabe: »…… miro in kadilo z vseh koncev prinesejo v Sončev tempelj. Ta tempelj je najsvetejša stvar med Sabejci tistega območja in stražijo ga oboroženi Arabci. In ko ju možje prinesejo, vsak na enak način pripravi kup svojega prispevka kadila in mire in ga prepusti v čuvanje stražarjem; na kup da tablico, na katero zapiše število meric, ki so v kupu, in ceno za merico, po kateri naj se prodaja; in ko trgovci pridejo in si ogledajo tablice, si namerijo do kupa, ki jim je všeč, in na mesto, od koder so vzeli blago, položijo dolgovani denar, in potem pride svečenik in vzame tretjino od cene blaga, ostalo pa pusti, kjer je bilo, in to ostane na varnem, dokler ne pridejo lastniki in ne vzamejo plačila.«

Dežela, kjer mira leži v kupih in kjer denar čaka na tleh! Res pa je, da je Teofrast zgornje čudežno poročilo začel takole: »Poročali pa so še o eni stvari, za katero so rekli, da so jim jo povedali …«K sliki: V krajih, kjer je nekdaj vladala kraljica iz Sabe, ni nobene posebne bogatije več.

Nad uroke in hude duhove

Hačepsut je imela harem. Faraonom je pritikal harem in edini faraonki v egipčanski zgodovini je tudi šel harem. Ker je bila konvencionalna ženska, si ga je napolnila z moškimi igračkami za sprostitev po naporni službi.

Ni bilo lahko biti ženska in faraonka. Položaj je lahko ohranjala le ob podpori glavnih svečenikov, brez katerih nikoli ne bi mogla postati faraonka niti ne ostati na oblasti, ko je bil mladi Tutmozis III. že davno odrasel in sposoben …prevzeti posle. Tudi zato, da bi ji svečeniki ostali naklonjeni, je organizirala veliko vojaško odpravo,katere cilj je bila mira in drugi zakladi juga.

Kadila so bila v starem Egiptu del verskega vsakdanjika. V svetišču je svečenik prižgal kadilo, takoj ko je vstopil. Poglavitni jutranji opravek je bilo zbujanje kipov: od palcev na nogah do temena so jih sčistili z oljem, ki je vsebovalo miro. Velikanske količine kadila in mire so požgali ob državnih prireditvah, denimo pred kronanjem faraonovHačepsut je imela mnogo nasprotnikov, menda tudi tebansko čarovniško ložo. V skladu z eksorcistično doktrino ni boljšega sredstva za izganjanje urokov in hudih duhov, kot je mira. Da ji ne bi magične mire zmanjkalo, se je odločila da bo pridobila lastne vire te dragocene smole.

Fotografija kipa Hačepsut: Wikipedija.

 

 

Prvo presajanje odraslih dreves

Faraonka Hačepsut, ki je vladala do leta 1458 pr. n. št., je dala izdelati pet največjih ladij dotlej in jih poslala ob obali Rdečega morja proti deželi Punt. Punt je po vsej verjetnosti ležal ob današnji somalijski obali. Misija se je vrnila z nepojmljivim bogastvom: zložbami zlatih palic, skladovnicami slonovine in živalskih kož, pa z živimi pavijani in za lov dresiranimi gepardi. Ter z velikanskimi kupi mire in z živimi mirovimi drevesi.

Od…prava je bila dobro dokumentirana na stenskih reliefih in napisih, zato vemo: »Enaintrideset rastočih dreves mirovca so pripeljali iz Punta v božji svetosti. Česa takšnega svet še ni videl.« In to je čista resnica! Do takrat še nikomur ni padlo na pamet, da bi presajal odrasla drevesa. Z vrtnarskega stališča je presajanje večjih dreves (in to ne drevesnih mladic oziroma sadik) še danes zahteven postopek, ki je izvedljiv le pod določenimi pogoji. V poročilih s puntske odprave piše, da se je med 2.000-3.0000 km dolgo plovbo posušilo le eno drevo. Zavidanja vreden dosežek!

Risba po reliefu, ki poroča o puntski odpravi: A. Mariette, Deir el Bahari, Leipzig, 1877.

 

 

Dišeči sprehod v dvoje

Drevesa si je vladarica naročila, da bi jih posadila pred novo zgrajeno monumentalno svetišče v Deil el-Bahariju. Odprava je bila dobro dokumentirana na stenskih reliefih in napisih, zato vemo, da so drevesa posadili pred stene templja »v kamnite posode, ki so jim v dno izvrtali luknje za odvečno vodo. Zdaj se lahko bog z veseljem sprehaja po puntskem vrtu in Hačepsut se lahko tudi tam sprehaja s Senemutom in drugimi dvorjani ter pije vonj dišeče kaplja…joče smole.«

Senemut je bil faraonkin dvorni arhitekt ter zaupnik in ljubimec. Zapisi in slikarije o puntski odpravi so ohranjeni na svetišču, ki je danes priljubljena turistična točka.Nasledniki so želeli izbrisati spomin na Hačepsut, zato so vse hieroglife z njenim imenom izbili iz sten. Imenitne podobe po stenah pa še danes poročajo o njeni odpravi na Punt. Mirina drevesa so po naravni logiki stvari propadla in danes o njih ni več sledi. Razen na upodobitvah.

Fotografija: Wikipedija