Operetne

Operetna zdravljica prvemu zvončku 

Tudi tako majhna cvetlica, kot je zvonček, lahko doživi svojih pet minut slave v operi. No, če ne pet minut, pa pet sekund. Če že ni opera, je pa vsaj opereta, a vsaj najslavnejša opereta vseh časov.

Gre za Straussovega Netopirja. Ne sicer Netopirja kar tako, ampak Netopirja v največji državi na svetu. Rusi namreč poznajo Netopirja z bodro zdravico grofa Orlovskega. V filmski obdelavi iz leta 1979 se zdravica vidi in sliši takole: https://www.youtube.com/watch?v=Lcg0VuKcyg8

Grof Orlovski je ves dobročuden in dobrohoten. V minutaži 1:25 raznežen zapoje, da napija »čistimi in nežnim« in »prvemu zvončku«. S snežnim zvončkom očitno želi primériti nedolžnost najmlajših gostov (in gostij!), na katerih mlada leta tudi pije, pa na ljubezen in pomlad pije, za celo družbo pije, za ogenj v očeh in smodnik v srcu, pa za vse navzoče in na veselje do jutra.

Skratka: človek bi takega prijaznega Orlovskega kar imel vsaj za strica, če že ne za očeta. Težava je samo v tem, da te zdravice v Straussovi opereti ni. Besedilo je verjetno prispeval prevajalec (kdo točno, nisem šel kopat) ali kdo drug iz dušebrižniške ekipe, ki je želela rusko občinstvo zaščititi pred vplivi pokvarjenega Zahoda. Ne le besedilo, tudi glasba zdravice ni iz Netopirja temveč sposojena iz Straussovega valčka Umetnikovo življenje (Künstlerleben).

Še to: Strauss pri Orlovskem nima maškerade temveč zabavo s plesom z eno samo, z razlogom maskirano gostjo. Zakaj tak poseg v umetniško delo (zdravica Orlovksega je le del predelave)?

(Besedilo v izvirnku: http://ruminus.ru/print.php?textid=91592)

Namesto zvončkov – flašo v glavo!

Kakšen je potemtakem pravi princ Orlovski iz Straussovega Netopirja? Hm… v resnici je zdolgočasena, prenažrta huliganska pošast. Ne sadi zvončkov, ki sem jih omenjal prejšnjič, temveč terorizira goste z pitjem.

Meni zelo všeč koncertna izvedba Annette Pfeifer (tudi na sliki) https://www.youtube.com/watch?v=RDzxJaLjsmc

Besedilo:

Ljudi rad vabim si v gosté,
tu vsega je, se vé.
Vsak se zabava, kot želi,
dokler se ne zdani.
Jaz dolgočasim se pri vsem,
kar smešno je ljudem.
A kar, si, princu, dovolim,
pri gostih ne trpim!
Če kdo pokaže dolg obraz,
in kisal bi se rad,
takoj pograbim ga za vrat
in vržem ga čez prag!
Takoj pograbim ga za vrat
in vržem ga čez prag.

Vprášajte me, véndar,
zakaj takó je tu?
Pri meni je navada:
Chacun à son goût!

Ko steklenice se vrsté
in z vinom vas pojim,
če kod ni žejen kakor jaz,
takrat zares vzrojim.
Ko dajem čaše vam v roké
res ne-jev ne trpim.
Ob živce spravi me vsak glas:
»Ne bom več, bo dovolj«.
Kdor pitja ne zdrži z menoj
in brani se kot loj,
mu steklenico kar takoj
zaženem v glavó.
Mu steklenico kar takoj
zaženem v glavó.

Vprášajte me, véndar,
zakaj takó je tu?
Pri meni je navada:
Chacun à son goût!

Prevod: M. Mastnak

»Chacun à son goût« [izg.; šaká a son gu]. Francoskio “vsak po svoje”; vsak po svojem okusu.
Original besedila: http://www.planet-vienna.com/…/Operette/Texte/ichlademir.htm

Premontaža spola v katoliški Ljubljani

Vlogo princa Orlovskega je Strauss namenil mezzosopranu in lik okarakteriziral s francosko besedo »travesti«. Skratka: oblečen je v moškega in poje z ženskim glasom. Ker ima denarja kot pečka in živi v velikem mestu, ga pri tem nihče ne ovira.

Ruska »napitnica zvončku« je del popolne predelave Netopirja za sovjetsko publiko. Na oder so jo postavili leta 1947 v Moskovskem operetnem gledališču. Nikolaj Erdman in Mihajil Volpin sta naredila tako rekoč novo predstavo na Straussovo glasbo. Nekaterih pevskih točk preprosto ni, druge so besedilno »nevtralizirane« do nespoznavnosti. Črtano je pijančevanje in nezvestoba ženskih likov. V takšnem kontekstu seveda ni prostora za travestita, še najmanj takšnega, ki nosi rusko ime.

Čezspolni princ Orlovski v predstavi povzroča nelagodje. Cela predstava povzroča nelagodje, ker za paravanom bleščavosti in lahkotnosti operete secira malopridnost človeške nravi. Johannu Straussu mlajšemu je treba priznati, da je mojster bridkega in subtilnega črnega humorja.

Ne mislite, da so bili sovjetski Rusi edini, ki so Orlovskemu spremenili spol. Bolj kot je okolje konservativno, bolj je verjetno, da vlogo namesto mezzosoprana poje baritonist ali tenorist.

Da je katoliška morala v Ljubljani v 21. stoletju še trdno v sedlu, ko je treba razsojati, kaj je spodobno in sprejemljivo in kaj ni, dokazuje Princ Orlovski. Pod žarometi slovenske prestolnice so bile v času samostojnosti tri premiere Netopirja. Leta 1991, 2003 in 2014 je Orlovskega vsakokrat pel – moški.

Delo je bilo napisano leta 1874. Ljubljana s tem razglaša, da po 140 letih še vedno ni zmožna požreti tistega, ker je pred 140 leti sproduciral Dunaj. Bivša prestolnica! To ti je časovni stroj.

Maribor nima težav slediti originalu. Tam so v istem času dvakrat postavili Netopirja in vedno je Orlovskega pel mezzosopran. Kot mora biti.

Sicer pa, kaj ni naloga umetnosti, da povzroča nelagodje? Da nas pripravi do tega, da se prevprašujemo in razmišljamo?

Za zaključek teme še en skrajno neugoden – in genialen – Orlovski: https://www.youtube.com/watch?v=2-ubJWKamHo . Produkcija Korejske državne opere. Pozor: nemščina je iz korejskih ust. Velike nacije imajo od svojih ljudi velika pričakovanja…

Ženske sem poljubljal rad

Obstajajo ženske različnih vrst, ene želijo biti praznovane kot žene, druge kot matere, tretje kot nič od tega. Pri letošnjem materinskem dnevu je name naredil najmočnejši vtis zagrebški uvod v praznik, kjer so ženske z moškimi z ramo ob rami demonstrirale za pravico biti pretepene v skladu s tradicijami in vrednotami bojevniške družbe. Pisan je ta svet!

Ženske so tudi lepe (kot rože, da bo v sozvočju s to stranjo), privlačne, zanimive in še marsikaj. Pri gledanju videa, ki ga prilagam, vedno uživam v gledanju obrazov žensk in deklet, kako se odzivajo na petje Jonasa Hofmanna. Hofmann je izjemen tenorist, a ne samo to. Videti je, da se odlično spozna tudi na dejavnosti, o katerih govorijo besede.

Spev je iz Lehárjeve operete “Paganini” iz leta 1925. Izvedba je vrhunski spoj avstrijskega smisla za bleščečo všečnost in nemškega mojstrstva v osladnost. Jaz uživam – dajte še vi: https://www.youtube.com/watch?v=nFJzNEoBG8A

Za tiste, ki imate težave z nemščino, še provizorični prevod vrstic iz libreta Paula Kneplerja und Bele Jenbacha.

Ženske sem poljubljal rad!
Ne spraševal če smem, če je pomlad;
mislil si: vzemi si
ljubi jih, zato so dane ti!
Verjemi: ljubim pač na lahkó,
ljubeč sem vroč, zvest pa tako-tako,
Moški sem in povem,
– ljubica! – pogosto se ozrem.

Kako resnična, vem, strast gori,
kako zlaganost hudo boli,
vem da v užitku v začetku je čar,
kako usahne, ugasne ves žar.
Vem da v ljubezni sta dur in mol,
od nje si blažen, zmedén, in nor,
in zrem prešerno in mirno nazaj,
iščem v omami, v menjavi svoj raj!

Ženske sem poljubljal rad!
Ne spraševal če smem, če je pomlad;
mislil si: vzemi si
ljubi jih, zato so dane ti!
Verjemi: ljubim pač na lahkó,
ljubeč sem vroč, zvest pa tako-tako,
Moški sem in povem,
– ljubica! – pogosto se ozrem.

Prevod M. Mastnak

Kupleti starega ženskarja

Ciganski baron Johanna Straussa mlajšega je bil prvič uprizorjen leta 1885. Stranski lik v opereti je Zúpan, bogati svinjerejec iz Banata. Je prototip balkanskega uspešneža: neizobražen, nemoralen, častihlepen, lažniv, pogolten in kradljiv; samo dnevnik TV Slovenija morate pogledati in jih boste v pol ure videli deset.

V 3. dejanju ima Zupan nastop „Von des Tajo Strand“, v katerem se hvalisa z vélikimi vojnimi junaštvi: ropanjem mrličev in žeparjenjem žensk. Ko so Rusi v prejšnjih časih prestavljali dunajske operete na domači oder, so se pogosto oddaljili od izvirnika, sploh, če je bil za njihove pojme nemoralen. Tako se je Zupan v omenjenem nastopu iz balkansega lopova prelevil v ženskarja. Kaj pa more, če si ga vse želijo! Niti hvali se ne, samo zaupa nam svojo zgodbo…

Kupleti Zupana

Res sem sebi – všeč!
Porején – prava reč!
Sem še mladih let – vsega petdeset!
Le povej mi, brat, je kdo bolj bogat!
Še baron čè z menoj tekmovat’!
»Dragi moj, pridi ti, in na prsih počij,«
čisto vsaka mi rada pové.
Rad ustrežem, se vé, moje dobro srcé
se galantno razdaja za vse.
Ko zbudé se strasti, se v salon mi mudi,
ker iz misli knéžnja mi ne gre!
Da, da! Ker iz misli knéžnja mi ne gre!

Salon prepoln je grbov in preprog,
dé knéžnja nežna: »Bodi moj soprog!«
Svetlóst, odgovor jutri Vam povem.
»Oj me! Ti ljubiš druge, vem, vse vem!«
Uspeh pri vseh – še meni je težkó.
»Bodiva skupaj in pustiva to!«
Za zdaj se poslovim, prejmíte moj poklon,
hitim – grofica vabi v drug salon.
Sem s knéžnjo hoh, z gorfico strog,
a baronése – čap za bok.
Ha-ha-ha! Ha-ha-ha! Ha-ha-ha!

Res sem sebi – všeč!
Porején – prava reč!
Sem še mladih let – vsega petdeset!
Všeč mi je ta svet, rad grem na balet,
od baletk bolj ljubkih ni deklet.
Ko zaplešejo, me raznežijo,
pasem si pogled, živel ženski cvet!
Če se trudijo in zaslužijo
iz srca podarim par prasét!
Ko zbudé se strasti, se v salon mi mudi,
ker iz misli knéžnja mi ne gre!
Da, da! Ker iz misli knéžnja mi ne gre!

Prevod in priredba v ruščino: Grigorij Jagon
Prevod v slovenščino: M. Mastnak, 2020

V poslušanje vam priporočam težko prekosljivo izvedbo Vladimirja Kandelakija (1908-1994). Kandelaki je bil rojen v Gruziji in je postal priznan sovjetski pevec, režiser in igralec. Fotografija je iz spodnjega video posnetka:

http://russian-retro.com/…/4565-vladimir-kandelaki…____

Pripomba: kuplét -a m (ẹ̑) pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine: peti kuplete v kabaretu / tekst za kuplet [sskj]

Tirolka mu je pušeljc dala

V naših ljudskih preklicane Tirolke speljujejo klene slovenske burše Slovenkam. S čim? S pušeljcem. Pušeljc na Tirolskem ni kar tako, če je iz vrtnic, sploh ne!

Če ga Nemka podari Tirolcu, nastane zaplet, vreden operete. Der Vogelhändler (Ptičar) je bil v Ljubljani prvič uprizorjen v sezoni 1892/93 – pozor, leto in pol po premiri na Dunaju! Slovenska izvedba je v Ljubljani sledila z dvajsetletnim zamikom. Glasbo je napisal Carl Zeller, libreto pa je bil spisan po francoski predlogi. Zeller sodi med avtorje zlate dobe avstrijske operete.

Adam, ki prodaja ptiče, je po rodu Tirolec in služi kruh na Nemškem. Da bil lahko poročil s poštarico Kristinco, si mora najti donosnejšo službo. Duet se odvije, ko sreča kmečko deklino (v kmetičko preoblečeno kneginjo, ki špionira za možem) in mu ta podari vrtnice.

Všečno, sladko, zelo sladko, sladkobno… Pa vendar! https://www.youtube.com/watch?v=GqCKRBVolI8

[Adam]
Če si v Tirolih podariš
vrtnice, veš, kaj s tem dobiš?
Kar daš ni sáma vrtnica,
z vrtnico se še sebe da!
Misliš tako? Razumeš me?
Misliš tako? Povej mi vse!
Misliš tako? Tak tu in zdaj
Z vrtnico mi še sebe daj!

[Kneginja]
Če si v Tirolih podariš
vrtnice, veš, kaj s tem dobiš;
a običaj tu ne velja,
ker sva ob Renu zdaj midva.

[Adam]
Sreče v ljubezni gleda me
‘z oči te deklice.
Moje so vrtnice te,
in ne le vrtnice![

Kneginja]
Če te osrečim -bog daj! –
Vrtnic zato ne vzamem nazaj.
Tvoje se vrtnice te,
vrtnice da – drugo ne!

Izvirnik: http://www.planet-vienna.com/…/Texte/rosen_im_tirol.htm
Prevod M. Mastnak, 2019

Prešernov lik na odru korejske Državne opere

Na odru Državne opere v Seulu se je pojavil lik slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Prešeren je v Južni Koreji sicer govoril nemško, kar ni samo po sebi nič narobe, saj je v tem jeziku ne le občeval in uradoval, temveč tudi pisal pesmi. Odigral ga je baritonist Yoo-Chang Nah.

Lik s Prešernovim videzom sicer ni dr. Prešeren, temveč dr. Falke v izvrstni predstavi Straussovega Netopirja, katere posnetek je od 16. septembra 2013 objavljen na jutjubu.

Podobnost seulskega dr. Falkeja z najbolj znano upodobitvijo dr. Prešerna je res velika. Sliko, ki je v slovenski kolektivni spomni vtisnila podobo pesnika, je ustvaril ljubljanski učitelj risanja Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein. Kakopak Nemec, saj je bila Ljubljana pred 100 leti še dvonarodno in dvojezično mesto. Danes je pa že samo misel, da bi bili Nemci v Sloveniji priznana manjšina, politikom nesprejemljiva…

Po kaj v Budimpešto? Madžarice ali žerbo šnite?

Madžarska je v zavesti Slovencev znatno bolj navzoča kot pred nekaj leti Nenadoma ni več dežela z nerazumljivim jezikom tam od rok, na vzhodu. Z denarjem, ki ga že vlaga oz. želi vlagati v projekte, ki so v njenem političnem in infrastrukturnem interesu, je iz vzporedne vstopila v čisto stvarno realnost.
Pred 100 leti je šla v kose naša skupna država. Izjemno zanimivo se mi zdi, kako se poločitvene travme berejo iz fenomena avstro-ogrske operete. Njeni glavni akterji so bili po vojni madžarski avtorji, ki do živeli na Dunaju in ustvarjali operete v nemškem jeziku. V precejšnji meri so obtičali v avstro-ogrski nostalgiji in glasbene in libretne motive črpali iz madžarske prej-domovine. Operete so pri prehajanju iz nemške v madžarsko različico doživljale nenavadne mutacije. Oglejmo si primer iz operete »Viktorija in njen huzar«, ki jo je zložil Paul Abraham (1892 -1960). Libreto sta v avstrijski nemščini napisala Alfred Grünwald in Fritz Löhner-Beda, oba rojena na Ogrskem. V tretjem dejanju se pojavi pesmica »Ja, so ein Mädel, ungarisches Mädel«. Melodija je šlagerska, da se zavrta v ušesa in noče več ven, globina besedila pa žanru primerna. Prisluhite ji v izvedbi avstrijskega pevca Petra Alexandra (1926-2011):

Prevod je tu:

Odpelji v spodnjo se deželo, daleč v Madžaríjo,
kjer Tisa spi.
Dekleta lepa, sveža, zapeljiva tam živijo,
to vejo vsi.

Ljubke! Oble!
Brhke! Zdrave!
Povsod imajo
male sladke čare, takšne ki –
zavrejo kri!

Ja, Madžaríca,
Madžarica prava,
da boli te glava,
nanjo misliš le!

Ja, Madžaríca,
črna in rjava
prava za huzarja,
sede ti v srcé.

Ko te poljubi, -ljubi,- ljubi,
ah, pogrize te, vrag!
In ko te ljubi, ljubi, ljubi,
uh, raztrže te, vrag!

Ja, Madžaríca,
Madžarica prava,
da boli te glava,
nanjo misliš le!

Kje so še takšne lepotice, kot med Ogri? Ni hec –
to je hudič!
Čim moškega uzró, takoj ga dajo na povodec –
ne more nič!

O, dan! Cmok-cmok.
Prstan. Moj bog!
Ker takšna Madžaríca bo izbrala Ogra le

čeje fejst fantič!

Ja, Madžaríca,
Madžarica prava,
da boli te glava,
nanjo misliš le!

Ja, Madžaríca,
črna in rjava,
prava za huzarja,
sede ti v srcé.

Ko te poljubi, -ljubi,- ljubi,
ah, pogrize te, vrag!
In ko te ljubi, ljubi, ljubi,
uh, raztrže te, vrag!

Ja, Madžaríca,
Madžarica prava,
da boli te glava,
nanjo misliš le!

Tak je torej pogled madžarskih umetnikov, ki so po letu 1918 ostali na Dunaju, tam živeli in ustvarjali, na svojo prvo, rodno domovino. Kam želi moški v pesmi? Na deželo, za Tiso. Po kaj? I na dekleta in čisto nič drugega. Preprosta moška želja, povedana brez sprenevedanja in s kar nekaj občudovanja deklet madžarske krvi.

Pa madžarska verzija za Madžare? V tej verziji je videti odlično: https://www.youtube.com/watch?v=kzsIwo2TN_4…
Besedilno mi je bil dostopen samo glavni pripev pesmi, ki je – zelo drugačna pesem. Ne potuje se na deželo – temveč v glavno mesto. Ne gre se občudovat deklet, temveč gledat Budimpešto.

Lepo po vrsti: Namesto madžarskega dekleta, ki ne gre iz glave – se servira Turula, mitološkega ptiča, ki varuje vladarsko hišo

.Namesto rjavega dekleta s črnimi lasmi – rumene tramvaje.

Namesto v huzarjevo srce ugnezdenega dekleta – zaprte trgovine, ker je to Budimpešta v nedeljo.

Namesto po-, po-, poljubov – oči čaka-čaka-čaka »pod uro«.

Namesto ljubi-, ljubi-, ljubljenja, – mamica jé torti-, torti- tortice.Uh!

Iz moškega (domišljijskega) »pohoda na babe«, so Madžari v »Viktoriji in njenem huzarju« na istem mestu operete in na isto glasbo dobili nedeljski družinski izlet z mamico in atijem, kjer se poklonijo madžarski državi, se sprehodijo mimo trgovin in se namesto s seksom sladkajo s torticami. Ala jim vera!

Kako je to mogoče? Ker je bila Madžarska leta 1930 čvrsto v krempljih konservativnega nacionalizma, ki ga je podžigala (še vedno nepredelana) travma izgube 2/3 ozemlja avstro-ogrske Ogrske. Takoj leta 1933, ko se je v Nemčiji vzpel na oblast nacionalsocializem, je Hitlerjevo frekvenco ujel pomemben del madžarske politike in že leta 1939 z vojaškim operacijami s silo nastopil proti sosedom, po nemškem scenariju, seveda. Če je ideal konservativnega vladanja strnjen v geslu »bog, družina, domovina«, je predstavlja vsebinska predelava operete samo logično posledica udejanjanja takšne politike. Leta 1930 je moral nadzirani oder pokazati, kaj se pričakuje od državljana, kajti takrat »pridne« televizije še ni bilo. K sliki (iz gornjega videa): Madžari imajo v Budimpešti močno operetno gledališče z vrhunskimi umetniki tega žanra. Kot nacija se še niso sprijaznili s podobo v ogledalu zgodovine: na sporedu so še vedno nacionalistično predelane dunajske operete. Rusi so, za razliko od Madžarov, mnogo cenzuriranih sovjetskih predelav operet že spravili v predal in nadomestili s prevodi, ki sledijo izvirniku..

Popevčica iz »Viktorije in njenega huzarja« mi je razjasnila pojem iz mojega otroštva. Mislim na žerbo šnite. To pecivo je bilo na mizi pri starih starših ob praznikih. Koščki so bili velikosti Kraševih bajader in so bili – odlični. Nisem imel pojma, od kod poslastici ime. Refren »Ahol az ember fölmászik a fára«, ki je za madžarsko interno rabo nadomestli frivolnega »Ja, so ein Mädel, ungarisches Mädel«, mi je prinesel odgovor. Mamica je na družinskem izletu v Budimpešto namreč zavila k Zserbu. In kaj je to? Po načelu »piši kao što govoriš« je Zserbo madžarski zapis francoskega priimka Gerbeau [izg. Žerbó]. Gerbeaujeva slaščičarna na Vörösmartyjevem trgu 7 je najznamenitejša v Budimpešti. Priimek je prispeval Émile Gerbeaud, ki je bil po rodu švicarski Francoz. V Budimpešto ga je povabil ustanovitelj slaščičarne, ki je bil brez naslednikov in je iskal talentiranega mladega slaščičarja, da bi prevzel lokal. Zdaj sem presvetljen: žerbo šnite so v resnici Gerbeaujeve rezine. Jedelj-pomaranča!

Ko sem kot otrok jedel žerbo šnite, Gerbeaujeve slaščičarne v Budimpešti ni bilo. Od leta 1948 od 1984 je delovala pod imenom pesnika Vörösmartyja, na čigar trgu stoji. Živela je pa v izročilu širom propadle dvojne monarhije…

Strnimo: Kjer se v popevčici na Dunaju živeči libretist ljubi-ljubi-ljubi, v madžarski predelavi mamica sedi pri Zserbo-bo-bo-bo-boju. Kaj pa, kjer se dunajski Oger v nemščini vztrajno poljublja? Takrat v madžarski verziji oči čaka na Oktogonu. Oktogon je veliko križišče v središču Budimpešte, 20-30 minut peš hoje od Gebeaujeve slaščičarne. Menda je to priljubljeno mesto, kjer se v centru srečaš. Po funkciji primerljivo s Prešercem v Ljubljani.

Beg v zabavo

Leta 1915 smo bili že v vojni, ki je našo državo uničevala, v temeljih spodkopavala in tudi spodkopala. Bolj kot so časi negotovi in neobetavni, raje se ljudje zabavajo, da se vsej za nekaj kratkih ur pozabijo na tisto, čemur pravzaprav ne morejo uteči.

Pred zimo leta 1915 je bila na Dunaju premiera imenitne operete “Kneginja čardaša”, ki jo je zložil Emerich Kálmán. V tretjem dejanju skuša Feri, stalni gost varieteja in predstavnik še preskrbljenega plemstva, razvedriti globoko prizadeto naslovno junakinjo, ki je tu (bila) glavna pevka. Libreto sta spisla

Ti, cigan, le gosli vzemi,
zaigraj zares!
Črni vraže, zdaj zaženi
mi po strunah ples!
Zaigraj za smeh in jok,
dokler ti ne poči lok,
le igraj mi dókler ne zasveti dan,
le igraj, skrbi preženi daleč stran.

Jaj, mamam, brate moj, za vse danes dam!
Jaj, mamam,briga me ušivi denar!
Veš ti, do kdaj se bo še globus vrtel,
ga bo jutri že vrag vzel!

Daj, s čim lepim mi ugódi
in razvédri me!
Daj, karkoli mi zagodi –
a o ljubezni ne!
Zaigraj na kontrabas,
nekaj pač za kratek čas!
Zaigraj ognjeni čardaš mi brez not
!Da srce mi onemí tu v prsih not’!

Jaj, mamam …

Ves ta svet je – sranje milo!
Vklopi si razum!
Ko bo petdeset let mimo,
drugi bodo tu!
Solzni dol mi pač ni mar,
jaz živim za nočni bar.
Itak grem v nebesa najprej povedrit
in prodam, če treba bo, še hlače z rit’.

Jaj, mamam …

Leo Stein in Bela Jenbach
Prevoda M Mastnak

Pripomba: “Jaj, mamam!” je bil vzklik pridušanja.

Zvezdniška izvedba Ane Netrebko, Sebastiana Wartiga in Pavola Breslika:
https://www.youtube.com/watch?v=9UpTT484ZBw: