O sabski kraljici

Kraljica iz Sabe

Sabejci so imeli legendarno kraljico, ki je bila po znanju, ostrem umu, bogastvu in moči enaka Salomonu. Sveto pismo popiše njuno srečanje. Druga kroniška knjiga poroča: “Ko je kraljica iz Sabe slišala o Salomonovem slovesu, je prišla v Jeruzalem, da bi Salomona preizkušala z ugankami; imela je zelo veliko spremstvo, kamele so nosile dišave, veliko zlata in dragih kamnov. Ko je prišla k Salomonu, se je z njim pogovarjala o vsem, kar ji je ležalo na srcu. Salo…mon ji je pojasnil vse, kar ga je vprašala.”

In nekaj stavkov naprej: “Potem je dala kralju sto dvajset talentov zlata ter silno veliko dišav in dragih kamnov. Nikdar ni bilo takih dišav, kakor jih je kraljica iz Sabe podarila kralju Salomonu.”Srečanje sabske kraljice s Salomonom je stoletja navdihovalo različne umetnike. Na izrezu slike Konrada Witza, ki spremlja to objavo, kraljica iz Sabe izroča Salomonu darilo. Očitno gre za kadilo, ki je bilo vir bogastva in moči njenega kraljestva. Izroča ga v enaki čašasti šatulji kot je po konvenciji vedno upodobljena pri svetih treh kraljih, ko obdarujejo Jezusa.

 

Dežela Sabejcev je bila v starem veku čudežno bogata. Bila je namreč izvor kadila in mire in začetna točka njunih trgovskih poti. Stari Grki so kadilo kupovali, a v kraje Južne Arabije sami niso imeli dostopa. O njej so pripovedovali zgodbe, v katerih je bil delež domišljije nepreverljiv, in ustvarjali pravljico o neizmerno bogati deželi, ki se je je pozneje prijelo ime Srečna Arabija.

Teofrast, oče starogrške botanike, je v Rastlinoslovju objavil tole poročilo iz Sabe: »… miro in kadilo z vseh koncev prinesejo v Sončev tempelj. Ta tempelj je najsvetejša stvar med Sabejci tistega območja in stražijo ga oboroženi Arabci. In ko ju možje prinesejo, vsak na enak način pripravi kup svojega prispevka kadila in mire in ga prepusti v čuvanje stražarjem; na kup da tablico, na katero zapiše število meric, ki so v kupu, in ceno za merico, po kateri naj se prodaja; in ko trgovci pridejo in si ogledajo tablice, si namerijo do kupa, ki jim je všeč, in na mesto, od koder so vzeli blago, položijo dolgovani denar, in potem pride svečenik in vzame tretjino od cene blaga, ostalo pa pusti, kjer je bilo, in to ostane na varnem, dokler ne pridejo lastniki in ne vzamejo plačila.«

Dežela, kjer mira leži v kupih in kjer denar čaka na tleh! Res pa je, da je Teofrast zgornje čudežno poročilo začel takole: »Poročali pa so še o eni stvari, za katero so rekli, da so jim jo povedali …«

K sliki: V krajih, kjer je nekdaj vladala kraljica iz Sabe, ni nobene posebne bogatije več, zato pa toliko več ameriških in savdskih bomb.

 

V posteljo s Salomonom

Salomon je imel 700 žena in 300 priležnic. Pa ga je kraljica iz Sabe vseeno premamila s svojo lepoto, čari in intelektom. Sveto pismo njunih osebnih dogodivščin ne popiše, a vendar med vrsticami pove: “Kralj Salomon pa je kraljici iz Sabe dal vse, česar si je zaželela in za kar je prosila…”

Da so Kraljico Juga zanimale vse plati Salomona, nam razkrivajo izročila drugih ljudstev. V 31. poglavju prve knjige starodavne etiopske Slave kraljev piše tole:…

“In se je kraljica razveselila in odpravila na pot nazaj, in kralj jo je slovesno pospremil z veliko častmi. In Salomon jo je povedel stran, da sta bila lahko sama, snel s svojega mezinca prstan in ga dal kraljici, rekoč: »Vzemi ga, da me ne bi pozabila. In če bi se zgodilo, da od tebe dobim seme, naj mu bo ta prstan znamenje; in če bo sin, naj se mi pride predstavit, in božji mir s teboj! Ko sem s teboj ležal, sem imel v sanjah mnogo videnj; videl sem, kako je sonce vzšlo na Izraelom, pa se je iztrgalo in se premaknilo in osvetlilo deželo Etiopijo; morda boš prav ti tej deželi prinesla blagoslov, Bog vedi. In kar se tebe tiče, upoštevaj, kar sem ti govoril, da bi mogla častiti boga z vsem srcem in izpolnjevati njegovo voljo. Kajti on kaznuje tiste, ki se visoko nosijo, in izkazuje sočutje tistim, ki so ponižni, in odreka prestole mogočnežem in izkaže čast tistim, ki so v stiski. Kajti tako smrt kot življenje izvirata iz njega in bogastvo in revščina sta dodeljena po njegovi volji. Kajti vse je njegovo in nihče se ne more upreti njegovemu zakonu ne v nebesih in ne na zemlji, v morju ali v breznih. Naj bo bog s teboj. Pojdi v miru!« In sta se ločila drug od drugega.”Skupaj sta torej spala po božji volji. Kraljica iz Sabe je iz te prigode rodila sina, ki je postal prvi etiopski cesar. Zadnji etiopski cesar, Haile Sellasie I. (starejši od 50 let se njegovega imena gotovo spomnite iz poročil), se je štel za 225 potomca Salomona in sabske kraljice.

Na sliki: Heille Sellasie, fotografija iz wikipedije.

 

 

O srečni domovini

“Na jugu, kjer Arabija je srečna in vesela,
tri dni poti od Sane
je kot v oazi, kjer ti dih vzame – …
tam širi moja čudovita se dežela.
Tam vse je blaženo -pri tem res ni izjem-,
lepota vse obliva kot vodovje;
drug drugem še drevje in grmovje
steguje veje v vroč objem
in veže s pletežem lian.
Iz prepleténih krošenj nad cvetočimi granáti
en tu, en tam se ziba sad podolgovati
od sonca zrelih in razvajenih banan.”

Te besede je pesnica Mira Lohvicka (1869-1905) položila v usta kraljice iz Sabe, ko je ta v dramski pesnitvi “Na potki k vzhodu” opisovala svojo pravljično domovino. Sedež sabskega kraljestva je bil v Maribu v osrednjem delu današnjega Jemna. Sabejci so sicer bogateli s trgovino s kadilom in miro, toda denarja se ne da jesti. Eden od stebrov blagostanja države in njenih državljanov je bilo kmetijstvo, ki je slonelo na namakanju. V Maribu so sezidali velik jez, ki je bil v 8. stoletju pred našim štetjem največja vodnoinženirska gradnja na svetu. Za jez so lovili vodo, ki jo v polpuščavske razmere prinesejo opešani monsunski vetrovi.

Granat v pesmi je granatno jabolko, katerega cvet je na fotografiji. V Maribu je te čase bolj žalostno. Grante in rakete na vse, kar v gorskih vaseh lazi in gre (in ne glede na to, koliko je staro), spuščajo ameriška brezpilotna letala. Takšna letala, ki jih hoče vojni minister imeti tudi Sloveniji.

Lohvicka je bila pesnica, ni pa bila naravoslovka. Pri opisu, kako zorijo banane, ji je malo spodrsnilo.

Prevod stihov: M. Mastnak