Azteški imperialni vrtovi

Vrt kot univerzalni statusni simbol (1)

30. oktobra 1520, torej pet let manj kot pred pet sto leti, je španski poklicni vojak Hernán Cortés pisal pismo svojemu kralju Karlu V. V pismu med drugim beremo, kaj je videl v Istapalapi, mestu na robu današnjega Cuidad de Mexico:

»V omenjenem mestu Istapalápa živi dvanajst ali petnajst tisoč prebivalcev. Dviga se na bregu večjega slanega jezera in polovica mesta stoji na vodi in polovica na kopnem. Mestni vladar ima več novih poslopij, ki še niso popolnoma dograjena, a se lahko primerjajo z najboljšimi zgradbami Španije tako po velikosti kot po izdelavi, po lepoti kamnite gradnje kot obdelave lesa, tlakih in vsakršnem udobju za posle […]. Stavbe imajo mnogo sob z visokimi in nizkimi stropi, v vrtovih je izjemno veliko sence, zasajeni so z drevesi in z dehtečimi rožami; so tudi izjemno lepo izdelani bazeni s sladko vodo, v katerih vodijo stopnice vse do dna. Ob stavbah so sadovnjaki in na strehi ene od stavb je razgledna ploščad s čudovitimi hodniki in suitami, sredi sadovnjaka pa imajo zelo velik bazen kvadratne oblike s sladko vodo, katerega stene so zgrajene iz gladko obdelanega kamna, bazen pa obdaja promenada, mojstrsko tlakovana s kamnom in tako široka, da lahko po njej hodijo štirje ljudje vštric; vsaka stran bazena meri štiristo korakov, kar je okoli in okoli tisoč šesto korakov; na drugi strani promenade je do zunanjega zidu sadovnjaka vse obdano s prepletom iz trstičevja, za katerim so skupine dreves in dehtečih zelišč, v samem bazenu pa je mnogo rib in na njem plavajo jate ptic, podobnih našim kreheljcem in racam mlakaricam, in drugih vodnih ptic, jih je toliko, da pogosto pokrijejo vso vodno gladino«.

K sliki: Žametnicam je v Mehiki vedno zagotovljeno mesto ob praznovanju Dneva mrtvih. Cvetlična kultura Aztekov je preživela nasilno pokristjanjevanje in se vključile v nove običaje. Vir fotografije: http: //www.mexicolore.co.uk/ images-4/468_17_2.jpg

 

Vrt kot univerzalni statusni simbol (2)

Ob Cortésu je bil ob vstopu v mesto in vrt tudi Bernal Díaz del Castillio, ki je dogodek opisal takole:

»… in nekateri naši vojaki so se spraševali, ali niso vse to, kar vidijo, sanje in ne čudo, in jaz sem tisti, ki sem to dolžan opisati in v nadaljevanju urediti; ne vem, kako naj pripovedujem o dotlej nevidenih in neslišanih čudesih, ki si jih niti v sanjah ni mogoče predstavljati. Čim bližje smo prihajala Istalpalapanu, tem bolj je raslo naše občudovanje moči in bogastva te države. Pred mestom so nam prišli naproti spet novi velikaši: mestni gospod Kvitlávak (Cuitlahuac), ki je v bližnjem sorodu z Motekusomo. Po vstopu v mesto so nas razmestili po pravih dvoranah velikanskih razsežnost, nenavadno zgrajenih, iz prekrasnega kamna, cedrovine in lesa drugih dišečih dreves, z velikimi notranjimi dvorišči in namestitvami, okrašenimi s senčilnimi strehami iz bombažnih tkanin. Ko smo si vse dodobra ogledali, smo vstopili v velik sadovnjak in vrt, resnično sijajen, ki se ga nismo mogli nagledati in naužiti, bil je poln rož in drugega cvetja, z množico sadnih dreves in rožnih grmov v zemlji, in z ribnikom s sladko vodo in mnogimi drugimi; in lahko smo videli, kako veliki čolni priplujejo iz jezera po kanalu, umetelno obloženem s keramičnimi ploščami in kamnitimi mozaiki; po drevesih, tratah in ribniku so bile raznovrstne ptice, z raznobarvnim in živobarvnim perjem. Vse je bilo tako nenavadno in čudovito, da sem samo gledal in nič razmišljal, kako je mogoče, da obstajajo takšne deželo, kot je ta, predvsem ker se v tistem času še ni vedelo za Peru.«

Španci so takrat staroselska imena zapisovali še neenotno. Presenetljivo je Diaz ime Motekusóma zapisal natanko tako, kot se v azteščini (navateljčšini) ime izgovori. Slovencem je vladar bolj znan v popačeni različici Montezuma.

Slika je iz rokopisa »Historia Tolteca-Chicimeca«. Verjetno gre za barvite tropske lokvanje. Vir: http://www.mexicolore.co.uk/images-4/468_08_2.jpg

 

Vrt kot univerzalni statusni simbol (3)

Preden napravim sklep o reprezentančnih azteških vrtovih, še en odlomek iz Cortésovega pisma Karlu V., v katerem je predstavil Montezumove vrtove v mestni državi Tenočtitlán (Tenochtitlan):
»… Motekusoma ima v tem mestu in za njegovimi mejami več dvorcev, ki jih krasi občudovanja vredna lepota. Eden od njih ima prečudovit vrt z razglednimi ploščadmi iz marmornih plošč, ki so podobne žadu, izjemno dober izdelek, ki so v vrtu napravljene na dvignjenih mestih; v tem vrtu so kletke s pticami in drugimi živalmi, tudi z volkovi in levi in drugimi nevarnimi zvermi. Tristo oskrbnikov vsak dan dela v tem živalskem vrtu. Krasote glavnega kraljevega dvorca ni mogoče opisati z besedami, lahko samo zagotovim, da Španija nima ničesar podobnega… opremljen je s samimi prekrasnimi predmeti, ki so zaradi umetniške izvirnost in izdelave neprecenljivi, in ni na svetu vladarja, ki bi imel kaj podobnega po lepoti in bogastvu… vsa živa bita, ki naseljujejo zemljo in vodo in ki so znana Motekusomi, so umetniško upodobljena v zlatu, srebru, dragih kamnih in peresih s takšnim mojstrstvom, da so videti popolnoma tako kot prava… in ga ni na svetu draguljarja, ki bi ki bi mogel preseči to mojstrstvo…«

Lev v Ameriki ne živi in sklepati smemo, da je Cortés s tem imenom označil pumo. Precej verjetno je tudi, da je bil v Srednji Ameriki v kletki kojot in ne volk. A to sta obstranski naravoslovni pripombi.

Slika: “Vladarjeve živali” iz Florentinskega kodeksa. Vir:  www.mexicolore.co.uk/images-ans/ans_96_01_2.jpg

 

‪#‎nicesapraznovati

12. oktober je v Latinski Ameriki zaukazani praznik, ko naj bi se slavilo Kolumbovo odkritje Amerike. Kot da bi Amerike prej ne bilo! In staroselskih Američanov tudi ne. Med Latinoameričani niti približno ni enotnega navdušenje nad klanjanjem temu prazniku.Pod ‪#‎nadaquecelebrar (kar pomeni “ni česa praznovati”) se najde marsikaj zanimivega.

Ko sem citiral opise vrtov, sem želel s tujimi besedami naslikati visoko kulturo, ki so razvili staroselci neodvisno od Evrazijcev. In, presenetljivo, tudi v srednjeameriški civilizacije se je gospostvo in bogastvo dokazovalo s palačami in vrtovi.

Pred dvema dnevoma sem objavil odlomek zapisa Bernala Díaza del Castillia. Prihranil sem zaključni stavek: “Zdaj je vse to uničeno, zapuščeno in nič se ni ohranilo.” To je bila bilanca samo petdesetih let španskega gospostva nad Mehiko!

Španski konkvistadorji so bili vsi po vrsti zapriseženi katoliki. V Ameriko so prišli po tisto, kar je tovrstnim Evropejcem najsvetejše: po tuje zlato in tuja bogastva. Uničili so kulturo, zasužnjili domačine, jih fizično zdesetkali in ropali, ropali. “Krščanske vrednote”, ko so jih Evropejci širili po svetu, mi kot rojenemu Evropejci niso niti najmanj v ponos. Ja, počutim se ogrožen – od neizmerne pogoltnosti in samopašnosti, s katero širitelji “krščanskih vrednot” uničujejo svet. Ne samo tistega, od koder so se zdaj pred našim pragom znašli tisoči in tisoči beguncev, temveč tudi našega, domačega, do včeraj samoumevnega. Poglejte, kateri politiki v evropskem parlamentu podpirajo TIPP in nas izročajo v last ameriških mutlincionalk! Brez izjeme zagovorniki “krščanskih vrednot”, z najbolj medenim orgličarjem ne čelu. Ki se, kot smo lahko te dni prebrali, med drugim izvrstno spozna na Indijance.

Slika: https://twitter.com/hashtag/nadaquecelebrar?src=hash

 

Dalije v domovini

Prednice okrasnih dalij, ki jih poznamo z podeželskih vrtov, so potomke rastlin iz Mehike. Kaj so Azteki počeli z dalijami v času pred špansko okupacijo? Običajno za prvo poročilo o dalijah navajajo Badianusov rokopis, ki je nastal leta 1552, enaintrideset let po krščanskem zavojevanju.

Badianusov rokopis sta izdelal dva gojenca frančiščanksega kolegija, ki je sinove azteške aristokracije koval po evropskih matricah. Napisala sta knjigo, ki je poročilo o indijanskih zdravilnih zeleh. Pravzaprav jo je napisal eden in drugi, Badanius, prevedel v latinščino.

Rastlina, ki je v knjigi imenovana in upodobljena kot kovanenepíli (na sliki levo), je precej podobna preprostim dalijam, ki smo jih včasih sejali iz Semenarninega semena in jim pravili georgine (na fotografiji desno). Vendar z vodenimi barvicami naslikane rastline nikakor ni mogoče spraviti v sklad z opisanimi zdravilnimi lastnostmi. Dalije so namreč za zdravljenje popolnoma neuporabne. Azteki, ki so Špance osupnili z zdraviteljskimi veščinami, se s takem “ščavjem” ne bi zamujali.

Več o tem, kaj so Azteki počeli z dalijami in česa niso, v mojem današnjem članku v Nedelu!