Lipa pod belo omelo
Katarina mi je pisala: ” Sosed ima zelo staro lipo, ki je obraščena z belo omelo (slika priložena). Ker je to drevo priča odraščanju več generacij, ima za to družino velik čustven pomen in sentimentalno vrednost. Bi morda lahko priporočili kakšne ukrepe za sanacijo tega drevesa literaturo?”
Moj odgovor: “Bele omele se ne da zatirati drugače kot s sprotnim izrezovanjem. Glede na to, koliko je že bele omele na tej lipi, je vprašanje, ali je to to smiselno. Dobro opravljeno delo (arboristika z vrvno tehniko) je zahtevno in ni poceni. Predvsem pa: kaj bo od lipe sploh ostalo?
Po naših izkušnjah se bela omela tako razbohoti na šibkih, nevitalnih, propadajočih drevesih. Vsako od nas, živih bitij, ima svoj življenjski lok in tega se ne da napenjati in podaljševati v nedogled.
Ker ste rekli, da je družina na lipo navezana, predlagam, da ob naslednjem družinskem srečanju posadijo novo drevo v bližino starega, in ko se novo prime, starega spoštljivo posekajo.”
Pravi čas za rezanje vrha
Dobil sem vprašanje, kdaj je pravi čas, da se drevesu odreže vrh. Občan ima 15 let star ginko, ki je po njegovem mnenju dosegel višino, pri kater bi ga rad ustaviti.
Odgovor: “Ginko v našem podnebju zraste 30 – 35 m visoko. Če mu boste rezali vrh, ga boste ponakazili in čisto nič dosegli. Pospešeno bo odgnal in čez nekaj leti zrasel enako visoko in višje, kot je zdaj. Obstaja še ena bistvena razlika: nadomestni vrhovi, ki jih drevo požene, so vedno slabše zraščeni z deblom kot originalni vrh. Rezanje vrhov je dobra popotnica za lome krošnje čez 20 in več let.
Rezanje vrha je s stališča stroke neprimerno in škodljivo. Lahko sicer drevesu vsaka tri leta na novo režete vrh in imate vsaka tri leta na novo stroške. Krošnja bo vse bolj košasta in če naj bo drevo podobno ginku, bo treba redno oblikovati tudi krošnjo.
Če povzamem: za rezanje vrha je vsak čas napačen. V kolikor ste se odločili, da boste to naredili, naredite to v času rasti in vegetacije, ne jeseni in pozimi, ko je drevo brez listov. Na to, kako veliko bo drevo, imamo vpliv takrat, ko kupujemo sadiko.”
Rabijo drevesa obžagovanje?
Drevesa sama zase ne potrebujejo prav nobenega obrezovanja. Obrezujemo jih zaradi lastne, človeške varnosti. Katera obrezovanja so strokovno utemeljena?
1) Mlada dreves je treba obrezovati zato, da jim oblikujemo krošnjo. Gre predvsem za to, da drevo usmerimo v oblikovanje enega debla, preprečimo razsohe z vraslim lubjem, poskrbimo za dober nastavek krošnje ipd. Drevo brez šibkih mest v krošnji je v viharjih mnogo varnejše.
2) Pomemben ukrep je čiščenje krošnje. V notranjosti krošenj odraslih dreves se vedno najdejo odmrle in zalomljene veje, ki jih je treba odstraniti, preden zaradi težnosti in trohnenja same padejo na tla. Odmiranje vej v notranjosti in dnu krošnje je normalno, odmiranje vrhov pa je večinoma posledica uničevanja koreninskega prostora, ki ga je zakrivil človek.Pri odraslih drevesih bi moral priti arborist naokoli vsako tretje ali peto leto in preveti, ali je potrebno krošnjo očistiti ali ne.
3) Če se pod drevesom hodi ali vozi, je treba odstranjevati spodnje veje. Toda ne, ko so veje že debele, temveč postopoma, ko drevo raste. Rana, ki ostane za debelo vejo, se težko zarase, preden trohnoba razkroji les in napreduje v deblo.
4) Včasih je pri listavcih smiselno redčenje krošnje. Pri tem ukrepu spustimo več svetlobo v krošnjo, tako ostaja olistana tudi notranjost in krošnja ne sili toliko v širino. Strokovno izvedeno redčenje krošnje ne prizadene naravnega, za vrsto tipičnega videza drevesa.
5) Če je drevesu potrebno zmanjšati krošnjo, je to posledica nestrokovne izbire vrste, ko se je drevo sadilo. Drevo se da trajno ohranjati ožje in nižje, kot bi samo zraslo, vendar je to treba početi redno in od malega. Redno pomeni vsakih nekaj let in bistveno je, da po teh posegih ne ostajajo velike rane in da drevo, če natančno ne pogledamo, ni videti obrezano. Zmanjševanje krošnje je drago! Ceneje je posaditi drevo, ki bo brez obrezovanje zraslo tako veliko kot je na voljo prostora.
6) Pri starih drevesih, ki so začela propadati, pozna arboristika tudi druge ukrepe, ki so pa načeloma smiselni le pri drevesih, ki imajo spomeniški pomen in jim želimo podaljšati življenje in hkrati zagotoviti večjo varnost ljudem.
Kaj imajo opisani posegi skupnega z brutalnim mesarjenjem po drevesih, ki je v Sloveniji postalo tako poljubljeno po letu 1991? Nič. Vsak poseg, ki drevesu odstrani več kot 15 % krošnje, je po Evropskih pravilih za obrezovanje dreves (European Tree Pruning Guide), nestrokoven. Ja, nestrokoven. In še teh 15% velja za močan poseg v krošnjo. Po tistem, kar se je v Sloveniji samorazglasilo za obžagovanje, pogosto ne ostane niti 10% krošnje.
Zame je pri vsem tem najbolj neverjetno to, da je uničevalska praksa postala standard. Da so zaslužkarji uspeli ljudstvo prepričati, da je to prav, da ta tako mora biti. To je prav toliko prav, kolikor mora dobiti baba od dedca šljivo na oko in zlomljeno čeljust za praznik, otrok klobase po riti in hrbtu in pes polomljena rebra. Kaj bomo komplicirali, saj preživijo!
Z drevesi po inkvizicijsko
Saj poznate balkanske nacionalne in ideološke primitivizme, po katerih je za sovražnika škoda naboja in se z njim raje opravi s topim nožem ali krampom? Ta primerjava mi je prišla na pamet, ko sem šel pogledat drevesa ob prenovljeno cesto iz Polja proti Kašlju, na katera me je opozorila sodelavka.
Gradbeniškim izvajalcem se ni zdelo vredno vključiti motorne žage in so “delo” opravili s hladnim orožjem, po vsej verjetnosti z bagrovo roko. Očitno so se zgledovali po inkviziciji, ki je ljudem trla, lomila in pulila ude pri živem telesu. Invkizitorje je vodila imenitna ideja, da niso pomembne muke, ampak sadistični užitki.
Stavim, da pohabljevalcev dreves ni vodila nobena ideja ampak zgolj neznanje. Problem ni pri njih, problem je pri strokovnem nadzoru, ki ga očitno ni bilo.
Če je bilo treba odstarniti vejo, bi jo bilo treba odžagati v treh korakih, ki preprečijo začesnenje, in rez voditi mimo skorjinega grebena in vejnega ovratnika.
Prognoza: rana, ki se ne more zarasti; trhonoba; večja verjetnost preloma debla.
Ko krošnja več ne senči
Dobil sem mejl gospoda iz Kopra, ki pravi: “Pred hišo v Kopru smo pred cca. 20 leti posadili lipo, ki je vsa leta lepo rastla in se razvila v pravo košato drevo. Pred 2 letoma smo pod njo in okoli nje v obsegu krošnje naredili poseg, ki jo je očitno zelo pretresel. Naredili smo kamniti tlak cca. 4m2 in postavili kamnito mizo ter klopci. Za ta poseg smo izkopali cca. 10 cm v globino (vidno v sliki). Poleg tega smo prenovili travnik okoli nje (prekopali zemljo, poravnali in zasadili novo travo). Vse to smo delali v poletnem času, ko je bila lipa zelo košata. Že naslednjo sezono in sedaj že drugo 2 leto lipa ne razvije krošnje kot običajno. Naredi zelo majhne liste in sence pod njo skoraj ni.”
Odgovor: Kolikšen delež korenin ste s posegom prizadeli, toliko je vaša lipa sama reducirala krošnjo. Korenine in krošnja so soodvisni, drug drugega podpirajo in poseg v en del prizadene drugega. Redukcija krošnje je samoprilagoditev drevesa na poškodbe korenin, ki jih je doživelo.
Ljudje imajo napačen vtis, da je korenin v zemlji toliko kot krošnje nad zemljo. V resnici je korenin za približno 20 % krošnje, torej se vsaka uničena korenina v krošnji pozna petkratno. Dodatna omejitev za uspevanje korenin je globina, kjer lahko rastejo. Velika večina se jih razvije med 15 in 45cm globine: zgoraj je presuho, nižje premalo zračno. Če ste sredi sredozemskega poletja odstranili ali prekopavali zgornjih sloj zemlje, niste uničili samo korenin, ki ste jih fizično poškodovali, ampak tudi tiste, ki so rasle 15 cm pod nivojem odkopanih tal, ker so se z zemljo vred presušile. Kakor se vi pod vodo utopite, se korenine v presušeni in pregreti zemlji posušijo in odmrejo.
Težava je tudi v tem, da Obala za lipo ni idealna izbira. Je presuho in prevroče zanjo. Iz slike vidim, da gre za velikolistno lipo (Tilia plathyphyllos), ki je vrsta za deževni del Slovenije. Že če bi bili posadili lipovec (Tilia cordata), bi bilo to bolj modro, ker prenese več poletne suše in vročine. Kot drevo za senco sta na Obali bolj preverjena murva (dobite lahko sorte brez plodov, na ni packarije) ali koprivovec.
Kaj lahko naredite? Letos poleti zalivajte v suši 1x na 10 dni s toliko vode, da bo prišla pol metra globoko. Območje korenin je vertikalna projekcija krošnje + 1,5 m navzven, pravi nemški standard, in tega morate zaliti. Naslednje leto, zgodaj spomladi, pognojite z mineralni gnojilom (spraviti ga morate pod travno rušo) in skrbite, da se tla vsaj do srede maja ne presušijo. Želim vam, da bi si lipa opomogla, čeprav jamstva za to ni.
Cvetlični in drugi zapisi 