Tulipanske

Greigovi tulipani

Vrtnarska veda deli tulipane v skupine. Skupine so oblikovane po skupnih značilnostih ali po skupnem predniku. Greigovi tulipani so bili razviti iz divje vrste Tulipa greigii, ki je samonikla v Turkestanu.

Značilnost sort iz Greigove skupine je zgodnje cvetenje, nizka višina in razmeroma velik cvet glede na velikost rastline. Cvetne barve so izrazito sijoče, predvsem rdeče in rumene.Posebnost Greigovih tulipanov je vijoličast vzorec na listih. Zelo je privlačen, dokler rastline ne odprejo cveta. Na cvetoči gredici navadno na liste nismo več pozorni, pa tudi vzorec pobledi.

Ker so nizki, so zelo primerni za sajenje v posode. Dobro se obnesejo tudi na skalnjaku. Ker na dobrem skalnjaku zemlja nikoli ni namočena, se tam Greigove sorte radi naturalizirajo – obstanejo in se namnožijo.

Na fotografiji so tri sorte Greigovih tulipanov z letošnjih sortimentnih gred.Arboretum Volčji Potok je že razcveten, pridite naokoli!

 

Fosterjevci

Glede na svojo višino imajo Fosterjevi tulipani zelo velike cvetove. Cvetovi so krepki in s substanco. K temu prispevajo izrazito široki listi cvetnega odevala. Zacvetijo hkrati z Griegovimi tulipani, se pravi med prvimi v pomladi.

Vrsta, iz katere so jo žlahtnitelji izpeljali sodobne sorte, je Tulipa fosteriana. V divjini samoniklo raste v gorah osrednje Azije. Včasih fosterjevcem pravijo vladarski tulipani, ker cela serija nosi vladarska imena, npr. ‘Red Emperor’, ‘White Emperor’, ‘Pink Emperor’, ‘Orange Emperor’ itd. Nekateri od njih tudi zelo prijetno dišijo.

Na slik je ‘Red Emperor’ s še rosnimi in tesno zaprtimi cvetovi. Višina: ena ped. Slikano danes zjutraj – Arboretum Volčji Potok

Ki gredo do konca

Ko posije pravo sonce, se odprejo in razprejo do konca. Plosko razloženi cvetovi so včasih bolj podobni redkemu lokvanju kot tulipanu. Opisujem Kaufmannove tulipane. Visoki so okoli 20 centimetrov in cvetijo zelo zgodaj v letu. Arboretum Volčji Potok ima na sortimentnih gredicah tudi te tulipane – tako zgodnji so, da so nekatere sorte že odcvetele. Pri teh so zdaj spet bolj opazne temno vijoličaste črte na listih, ki sicer ne krasijo vseh okrasnih različic, mnoge pa.

Na sliki je osnovna oblika Kaufmannovih tulipanov (Tulipa kaufmanniana). Zanjo so na rumenih listih cvetnega odevala značilna rahla rdeča znamenja ali nadihi. Žlahtnitelji so iz te rdečice razvili tudi temno rdeče sorte, predvsem pa čudovite oranžne in rdeče-rumene kultivarje. Domovina divjih kaufmanovcev je Turkestan.

Sla po opaženosti (1)

Koliko je lepih tulipanov! Ogromno in še več. Prodajalci čebulic imajo težave. Sorte, ki so samo lepe, so za histrični svet premalo privlačne. Da bodo čebulice lažje prodali, morajo biti tulipani nekaj posebnega.

Odkar v Arboretumu tečejo spomladanske razstave – in tega bo že kmalu četrt stoletja, spremljam posebnosti, ki jih pridelovalci tulipanov lansirajo zato, da osvežijo ponudbo. Pred približno desetimi leti so se pojavile sorte, ki imajo na robu cvetnega odevala “ivje”.

Ivjasti tulipani so bili sprva enostavni, s šestimi cvetnimi listi. Letos lahko pridete v Arboretum Volčji Potok pogledat tudi takšne ivjasti tulipane, ki imajo močno polnjen cvet.

 

Sla po opaženosti (2)

Je zelena barva cvetov sploh barva? Pri tulipanih je bistveno, da so cvetovi drugačni od pričakovanih. In da si jih ljudje zaželijo. Na sliki je sorta, v cvetu katere je prave, rdeče barve samo za nekaj potez s flomastrom. NI pa mogoče cvetu očitati, da bi na bil zanimiv in da ni sam v sebi skladen.

Zelenocvetni tulipani (skupina Viridiflora) imajo navadno zeleno samó glavno rebro listov cvetnega odevala. Tiste sorte so med poznajšimi, zato se bodo v Arboretumu razkazovale šele čez kakšen teden.

 

Sla po opaženosti (3)

Med tulipani so prvaki v nakokotanosti papagajasti tulipani. Uviti, nafrfuljeni in in po robu na sto načinov valoviti, školjkasti, obgrizeni in resasti listi cvetnega odevala so bili včasih ene barve, tako kot sorta ‘Parrot Prince’ na tretji sliki.

Potem so žlahtnitelji oženili papagajasto obliko z zelenocvetnostjo. Takšna je, denimo sorta ‘Exotic Parrot’ s prve slike.Na drugi slikici pa je čisti zelenocvetni tulipan s papagajsko razobličenim cvetom.

So lepo ali niso lepi? Slikoviti so gotovo. Pogledat jih pridite v Arboretum Volčji Potok.

 

 

Sla po opaženosti (4)

Je kdaj dovolj? Ne, nikoli ni dovolj. Treba je več in še in še. Popolna nezmernost.Polnjeni tulipani morajo biti vedno bolj polnjeni.

Od boga dani tulipani imajo po šest listov cvetnega odevala.Najbolj polnjeni jih imajo deset krat več. Je to lepo? Kakor komu. Večini je. Denarčki potujejo na Nizozemsko.

Problem polnjenih tulipanov je dež. Cvetovi postanejo težki in morajo imeti zelo močne peclje, da ne kinknejo in se ne odlomijo. Ni lahko živeti s težko glavo!

 

la po opaženosti (5)

V poplavi ponudbe okrasnih rastlin se žlahtnitelji pogosto zatečejo k tuji slavi. Svojo stvaritev poimenujejo po kom zares slavnem. Arboretum Volčji Potok ima med drugimi na svojih sortimentnih gredah tudi tulipan z imenom Versace.

Bi se želeli oblačiti pri Versaceju in si tega ne morete privoščiti? Ostaja vam tolažilna možnost: tulipanski Versace. Imenski glamur za vaš vrt. Če nimate vrta, potem za vrtiček. Če nimate vrtička, pa za blakon. Če nimate balkona, za balkonček. Če tudi tega nimate, bo pa z vami sédei k večerji in celó brez škandala z vami preživel noč: v vazi.

Na sliki je Versacejev popek, ki se je že napel, a se še ni odprl. Tvorba na vrhu je ivje – je namreč ivjasti tulipan.

 

Sla po opaženosti (6)

Serijo nenavadnih tulipanov zaključujem z najbolj čudnim med vsemi. S tulipanom brez cvetnega stebla.

Dokler se popki niso začeli odpirati, je bil pogled na gredico žalosten. Sami ozki, zveriženi, po dolgem skrotovičeni in po zemlji polegli zeleni listi. Potem so se postavili pokonci nesomerno veliki cvetni popki. Vrat jim ni zrasel višje kot za dva prsta in so se odločili odpreti

Na sliki je situacija pred nekaj dnevi. Zdaj so oprti že skoraj vsi cvetovi in je gredica prelita s slepečo rdečo barvo. Med orjaškimi cvetovi se komaj zazna zemljo. Stkali so za tulipane netipično nizko rdečo preprogo. Nesrečni pohabljenci so pokazali neverjetno moč in lepoto. Iz prvotne zgroženosti, ali je treba iz vsakega spačka delati atrakcijo, me je prevzelo spoštovanje do te čudne žlahtniteljske kreacije.

Na ogled na sortimentnih gredah Arboretuma Volčji Potok.

 

Tulipani v vazi

Šopek tulipanov v vazi ostane svež deset dni. Ali pa tudi ne, če se zanj ne brigamo. Lepo postopoma! Če si tulipane z grede narežemo sami, si jih narežimo zjutraj. Izberemo mlade, ki imajo popke že popolnoma barvane, a jih še čvrsto zapirajo. Stebla režemo čim bližje tlom. Pritlične list pustimo na gredi, kakšnega stebelnega pa mirno vzemimo s seboj.

V cvetličarni moramo paziti, da ne vzamemo preveč zeleni. Široko odprti dajo imeniten trenuten učinek, ki žal ne bo trajal dolgo. Če so morali tulipani čakati brez vode, recimo do konca svečanosti ali iz kakšnega drugačnega razloga, se zna zgoditi, da domov prinesemo že zmehčane, na pol ovenele. Da jih spravimo k sebi, imamo vsaj dve možnosti. Šopek lahko kot celoto na debelo ovijemo v papirnato brisačo, ki jo nato napojimo z vodo, vse skupaj odložimo in pustimo nekaj časa delovati. Druga možnost je, da nalijemo v banjo par centimetrov hladne vode in tulipane enega po enega odložimo na gladino. Po pol ure osvežene in napete poberemo z vode in postavimo v vazo.

Za razliko od vrtnic tulipane postavimo v hladno vodo. Vode mora biti vsega nekaj centimetrov. Dnevno jo menjamo in tulipane vsak drugi dan prirežemo peclje za en centimeter. Čez noč postavimo tulipane na hladno, recimo na balkon. Če imamo velik hladilnik, lahko vazo s cvetjem vred postavimo vanj. Dokler so cvetovi na hladnem, se ne starajo.

Tulipan v vazi živijo, se vsak večer zaprejo in zjutraj odprejo. Ves ta čas se po malem daljšajo in stebla s cvetovi obračajo k svetlobi.

 

Domovina najlepših tulipanov

Kako so vam všeč zahodnjaki, ki ne ločijo Slovenije od Slovaške? Mmm? Pa ste zase prepričani, da veste, ali je Taškent mesto, pokrajina ali država? Kje je Buhara? Leži Kazahstan severno ali južno od Turkestana? Se Tadžiki lažje sporazumejo z ali Kirgizijci ali s Perzijci?

Vsem naštetim krajem je skupno, da o njih v našem delu sveta vemo zelo malo. In da so pradomovina in naravna zakladnica divjih tulipanov. Najbolj goreče rdeči in najslikovitejši divji tulipani so doma v osrednji Aziji.

Pustolovskim nabiralcem, ki so jih plačevali nizozemski razmnoževalci tulipanov, so v 19. stoletju sledili pustolovski botaniki. Med prvimi je potoval tja Edvard von Regel, nemški botanik in vrtnar, ki se je pri štiridesetih preselil v Sankt Peterburg. Iz Rusije in v službi carja je imel boljše izhodišče za pot na divji jug. Da je bila osrednja Azija tistihdob za botanike dežela nevidenih čudes, priča njegov zapis v londonski rastlinarski reviji Botanical Magazine: »Ob vsaki potki po pobočjih iz rdečega peščenjaka se razkrivajo nove in nove oblike, ki s svojo krasoto razbijajo monotonijo pistacijevega in mandljevčevega grmičevja z usnjatimi listi. Od prvega pomladnega dne naprej se tu razcvitajo anemone, žafrani, perunike, tulpe, cesarski tulipani in stepske lilije (Eremurus).«

Iz rastlinskega bogastva azijskih pustot so Nizozemci požlahtnili vse tiste tulipane, ki jih dandanes prodajajo vsem po svetu, tudi nam. Spretni pa so!

Foto: Arboretum Volčji Potok

 

Kako so nastali tulipani 

Kakor ste v našem svetu vsem znana Romeo in Julija, sta pri Perzijcih znamenita Kosrov in Širin. Zgodovinski sodobnik Kosrova je bil kralj Samo, tisti, ki je sestavil in vodil največjo slovensko državo v zgodovini.

Širin je bila armenska princesa, lepa kot slika. Njeno ime pomeni Mlečna in s tem opiše, da je bila sladka in bela kot mleko. Pesnik Nizami (1141-1209) jo je opisal tako: njene črne oči so bile kot izvira žive vode, bila je vitka kot palma in njeni kiti sta bili živahni kot dva črnska obiralca dateljnov. V to Slađano (čudni smo Slovenci, da za dekleta nimamo sladkega imena) se je, nepoklican, na smrt zaljubil Farhad.

Farhad je bil mlad in moder stavbar s silno telesno močjo. Po videzu je izkazoval moč slona, v resnici pa je bil močan za dva. Farhad je izpolnil Širinino željo in ji z gorskih travnikov do njene palače v nižavi v skalo izklesal jarek. Po njem je za ljubljeno v palačo tekel potok mleka, kajti od vseh pijač je pila samo ovčje in kobilje mleko. Širin je Farhada bogato nagradila z zakladi. Mladi mož darov ni sprejel. Položil jih je lepotici pred noge in ji povedal, da si želi njo.

Nadaljevanje? Jutri.

Ilutracija: s perzijske miniature: Širin obišče Farhada na gori Bizutun.

 

Kamnosek Farhad je torej za prosil lepotico Širin za roko. Ona si je za odgovor seveda vzela čas. Medtem zgodba je prišla na uho Kosrovu, ki je bil Širinin kraljevski snubec. Prevzelo ga je ljubosumje (in to kljub temu, da je bil že poročen z drugo žensko). Dal je Farhada poklicati predse. Pogovoril se je z njim in postalo mu je jasno, da je zadeva resna. Pa sta se pogodila: če kralju v živo skalo in čez neprehodne gore izkleše cesto, mu prepusti Širin.

Pod rokodelčevimi rokami je bil kamen mehak kot vosek. Delal je brez predaha in z nepredstavljivo zagnanostjo. Ko je kralj Kosrov videl, da bo Farhad cesto zgotovil, ga je stisnilo. Jasno mu je postalo, da se pogodba proti vsem pričakovanjem ne bo izšla v njegovo korist in da bo ob nevesto. In se je poslužil prevare. Poslal je k Farhadu sla z lažno vestjo, da je Širin umrla.

Novica je Farhada strla. Iz obupa je zalučal nekoristno kamnoseško dleto v nebo. A se je orodje z enako silo vrnilo k tlom in priletelo na nesrečnika. Kri je brizgnila po kamenju daleč naokoli in iz kapljic krvi izigranega zaljubljenca so zrasli rdeči tulipani. Vsako pomlad znova vzcvetijo po dolinah in planotah perzijskih gora in obudijo spomin na mladega moža, ki je umrl zaradi prevare in nespameti, porojene iz prevelike ljubezni.

Slika: Perzijske miniatura, ki prikazuje Farhada, kako na ramenih prenaša Širin s konjem v red. Novice, da naj bi bila ljubica mrtva, ni mogel prenesti.

V turške roke

Da bi lahko razumeli, zakaj je danes v Turčiji tulipan sestavni del mnogih logotipov, ki so namenjene uporabi v mednarodnem okolju, je treba pogledati v zgodovino.

Turška ljudstva so se iz azijskih step postopoma selila proti zahodu in med drugim zasedla Anatolijo, osrednji del današnje Turčije. Seljdžuški Turki, ki so tam zavladali približno sto let pred kosovsko bitko, so kot uradni jezik uporabljali perzijščino in v njej pisali zakone in kronike. Turki so bili in so učljivi narod, ki so brez predsodkov sprejemali civilizacijske pridobitve od poraženih narodov. Razvit in vsestranski knjižni perzijski jezik z velikim pojmovnim aparatom je to vsekakor bil.

Turki so sami sebe vedno razumeli kot povezovalce vzhoda in zahoda. Skozi stoletja se je spodobilo, da se je kultiviran človek naučil vsaj arabsko in perzijsko. Od Perzijcev so sprejeli tudi kulturne standarde, denimo svet pesniških prispodob in ljubezen do cvetja in vrtov.

Tulipane so Turki spoznali pri Perzijcih in od njih prevzeli ime zanje. Perzijci jim pravijo ‘laleh’. Tu pridemo do zanimivega prekritja perzijskega jezika in vere arabskih zmagovalcev. V arabski pisavi se piše samo soglasnike in od samoglasnikov le ‘a’. Besedo za tulipan tako črkujejo z istimi črkami kot Alahovo ime. Če zapis preberemo vzvratno, dobimo ‘hilal’, kar v arabščini pomeni mladi mesec. Sklep se ponuja sam: tulipan je med cvetlicami nekaj posebnega, izbranega, ker s svojim imenom slavi boga in vero.

Cvetlice so za mohamedance že tako ali tako dokaz o božji izjemnosti in popolnosti, tulipan pa ima med njimi še posebno mesto. Za razliko od Perzijcev, ki so opevali lepoto tulipanov tako v naravi kot na vrtu, so Turki naredili iz njih ekskluzivno vrtno cvetlico. In so jo v dobršnji meri vpregli v državno politiko.

 

Dva cvetova iste bitke

Turki so prodrli do obal Sredozemskega morja. Na poti proti Zahodu jim je stal na poti Carigrad. Ker je bilo za njihovo vojsko mesto dolgo neosvojljivo, so ga zaobšli in zavojevali dežele severno od njega. Pri osvajanju Balkanskega polotoka je bila pomembna bitka na Kosovem polju.

Tam so turško vojsko pričakal enote srbskih kneževin, vojska bosanskega kralja in nekaj hrvaških križarjev. Bitka je bila zelo krvava in neodločena. Izjemno je bilo že to, da sta v njej umrla oba vojskovodja, knez Lazar in sultan Murat – slednji je sploh edini sultan, ki je kdaj padal na bojišču.

Bitko je z bliskovitim prodorom konjeniških enot je preobrnil v korist Turkov sultanov mlajši sin Bajazid. Ko je videl, da je oče padel, je dal že med bitko umoriti starejšega brata in si s tem odprl pot na osmanski prestol. Preden je bila bitka zares končana, se je z ostankom vojske umaknil z bojišča in krenil nazaj na azijsko stran. Lazarjeva vdova kneginja Milica je malo kasneje Bajazitu ponudila vazalno podložnost svojega dela Srbije in hčer za ženo. Oboje je sprejel.

Srbi so iz bitke na Kosovem polju v 19. stoletju ustvarili narodni mit, katerega operativni cilj je bila narodna homogenizacija proti tujerodcem in tujevercem. Ko začne oblast poveličevati junaške smrti in slaviti herojsko umiranje, bo kmalu tekla kri.

Na prizorišču kosovske bitke se je zemlja zares prepojila s krvjo, ker je tam obležala večina obeh vojska, desettisoči vojakov. Za Srbe je bilo usodno tudi, da so izgubili pomembnega kneza in znaten del plemstva. Po legendi so iz krvi srbskih junakov vzcvetele potonike, ki so temnejše in bolj rdeče od drugih potonik, ki samoniklo uspevajo na Balkanskem polotoku. Srbi tej potoniki pravijo kosovski božur.

Potonike s Kosova, so dejansko drugačne, temnejše od tistih, ki jih poznamo iz narave na Slovenskem. Strokovno ime za kosovske potonike je Paeonia peregrina. V času cvetenje jih lahko, denimo, vidite v ljubljanskem botaničnem vrtu in v trajničarskih vrntarijah. Podobno, a bolj zamolklo rdeče cvetijo »kmečke« potonike. Zadnje so stara okrasna sorta z polnjenim cvetom (Paeonia officinalis ‘Rubra Plena’).

Botanična ilustracija: Curtis’s Botanical Magazine, London., vol. 14, 1.1.1918

V muzeju v Carigradu hranijo Bajazidovo bombažno srajco, ki jo je nosil med kosovsko bitko. Njena posebnost je, da ima na hrbtu izvezene tulipane.

Omenjena srajca je bila neke vrste spodnje perilo, ki ga je bojevnik oblekel pod oklep. Kaj je bilo na njen napisano in narisano, med bojem ni videl nihče. Tulipani na hrbtni strani torej junaku niso bili v okras. Smisel izvezene cvetlice se pojasni, če vemo, da je bil sprednji del srajce popisan s stihi iz korana. Tulipan zatorej ni cvetlična dekoracija temveč božji podpis. Bajazid je srajco oblekel, ker je bil prepričan, da opravlja poslanstvo, ki mi ga je naložil bog. Ni šlo za praznoverje, češ da takšne obleke ne more predreti puščica, sulica ali presekati meč, temveč za znak predanosti in zaupanja v božjo voljo.

Verjetno se je Bajazid na podoben način oblekel, ko se je tri leta po Kosovu pri današnji Ankari spopadel z mongolsko vojsko. Tistikrat brez uspeha. Mongolski vodja Timur Lenk ga je ujel, odpeljal v ujetništvo, zakoval v železje kot zver in pogubil.

Slika: Na svileni sultanski kaftan izvezeni tulipani, 16. stoletje.

 

Prvi znani žlahtnitelj

Budilo se je majsko jutri. Čisto na drobno je prišil dež in dišalo je po prebujeni zemlji. Na velikem vrtu s gosposko leseno hišo v sredini so se zbrali vrtnarji. Na gredici je med zelenimi popki se je odprl prvi mali rdeče-beli cvet. Črni delovodja je stekel proti hiši in navdušeno vpil: »Gospod, gospod! Novica! Odprl se je!«

Na vratih se je pojavil star belobradi mož z belim turbanom na glavi. S sijočim obrazom je pozdravil delavca, ki ga je pritekel klical. Oči so se mu smejale od sreče. Že več dni je čakal na ta dogodek. Stopil je med vrtnarje in si ogledal čudo.

»Božanski cvet! Kako lepo je zacvetel! Kako vitek je in kako elegantno vzdiguje proti nebu ozke in zavite lističe! … Naj večno dviga prapor prave vere in ohranja spomin na Otomane!«

Starec ni bil kdorkoli. Imenoval se je Mehmed Ebusuud (1490-1574). Zadnjih dvajset let svojega življenje je bil vrhovni sodnik otomanskega pravosodja in obenem prvi razlagalec vere. Skratka: ena od desnih rok turškega sultana Sulejmana I. Veličastnega in njegovega naslednika Selima II.

Ebussuud je bi bil državnik, ki je bil poleg napisanega tudi sultanov svetovalec za zunanje zadeve in znanstvenik. Radovednost so mu budile rastline, ki jih je na potovanjih nabiral sam in ko so mu jih iz širnega cesarstva v glavno mesto prinašali vojaki, uradniki in popotniki. Sadil je čebulice s Kavkaza, Krete, Jamna in drugod.

Posebno veselje je imel s tulipani. Občudoval je barve oblike cvetov in odlike listov in ugotovi, da so v mešanih nasadih tulipanov z različnih vetrov lahko potomci mnogo zanimivejši od starševskih rastlin. Velja za prvega znanega žlahtnitelja, ki je odbral predvsem različke z zelo dolgimi, ozkimi cvetnimi listki in pisanih barv. Tulipane je kupčkal in poimenoval. Ebusuud je osebno znatno prispeval k ugledu tulipanov in utrjeval sloves tulipana kot neke vrste državne cvetlice.

Slika: Levnijeva miniatura mladeniča s tulipanom; tulipan ima dolge cvetne liste, kar so turiški vrtnarji visoko cenili.

 

V dobi Suljemana Veličastnega

Imeti vrt s cvetjem je bil statusni simbol najvišjega državnega uradništva. Vrt z glicinijo na pergoli, paviljonom, tlakovanimi stezicami, vodo in z gredico tulipanov na najimenitnejšem mestu – to je služilo sprostitvi po napornem delu. In postavljanju med ljudmi enakega ranga. Kaj je bilo imenitnejšega, kot v prvi pomladi povabiti prijatelje gledat nove tulipančke, katerih čebulice je lastnik dobil z daljnih provinc vsako leto večjega cesarstva! Vrt je imel tudi Ebussudov sodobnik Mehmed paša Sokolovič (1506-1579), po rodu bosanski Srb in prvi vezir (predsednik vlade) treh otomanskih cesarjev.Znano je, da je Sokolovič poskrbel za ureditev osebnega vrta Sulejmana Veličastnega (1494-1566), ki je lastnoročno vrtnaril. V topkapskijskem dvornem kompleksu si sledijo štiri dvorišča do javnega, državniškega do strogo zasebnega. Četrto dvorišče, pravzaprav velik park, ki je bilo na voljo samo cesarju in njegovi družini, je bilo najimenitnejše. Z njega se odpirajo razgledi na Bospor, tu se v zelenju skrivajo paviljoni in terase, v samem srcu parka, za katerega je skrbelo 900 vrtnarjev, pa je bil – vrt tulipanov. Otomani so iz opustošenega Carigrada v pol stoletja ustvaril vrtno mesto in v njem dvor, zaradi katerega so se zahodnjaške zgodbe o krvoločnih Turkih ovijale v avro pravljičnosti.Na višku moči otomanske države je bil tulipan vseprisoten. Ko ni cvetel na gredicah in, zataknjen, krasil moških turbanov, je cvetel naslikan na keramiko, vtkan ali izvezen na tekstil, vgraviran v orožje. Tulipansko okrasje je lepšalo tako mošeje kot posvetne stavbe. Vklesan v kamen pa je najpogosteje zaznamoval – ženski grob.

Slika: Tulipanski motiv z grobnice Suljemanove najljubše žene Hurrem (Rokselane).

 

Vrtnarji s pooblastilom

Včeraj me je bralka podražila, ali je res na sultanovih vrtovih delalo devetsto vrtnarjev. Jasno, da jih nisem ne videl ne preštel, toda najdemo lahko številke, ki so še večje. Ker bostandžiji, sultanovi vrtnarji, niso bili samo vrtnarji.

Vrtnarjenje, delo z rastlinami in zemljo, je bilo le del njihove službe. Glavna zadolžitev je bila čuvanje zunanjih površin, sultanove palače in drugih poslopij. Vrtnarska služba pri sultanu ni bila za mehkužne in boječe fante. Vanjo so bili izbrani samo močni, krepki moški brez predsodkov. Nosili so uniformo, ki je poudarjala njihovo telesno silo. Dober del prsi je bil namreč gol, da je razkrival pogled na mišice trupa, ramen in rok. Na gladko obritih glavah so nosili rdeče kape in oblečene so imeli modre jahalne hlače iz muslina.

Pogled nanje je namreč moral zbujati nelagodje, če že ne groze. Razen dela na rajskih sultanovih vrtovi so zunaj Topkapija delovali kot policisti in carinski inšpektorji. Njihov posel so bile tudi usmrtitve. Na smrt obsojene žensko so spravili v vrečo, doložili nekaj kamnov, dobro zavezali in zalučali v Bospor. Vodja vrtnarjev, bostandži-paša, je ‘imel čez’ usmrtitve moških. Delo je opravil javno, na prvem dvorišču topkapijske palače, ki je bilo vsakomur dostopno. Kamen, kjer je sekal glave, je še vedno na ogled, vodnjak zraven pa več ne toči vode. V vodi, ki je v močnem curku lila iz cevi, sta si glavni vrtnar in njegov pomočnik po opravljenem delu obredno umila roke. Hkrati je imel slap vlogo šumne zavese, da ni jima ni bilo treba slišati moledovanj ali kletev, ko so jima jih obsojenci namenili v zadnjih trenutkih svojega življenja.

Smrtna obsodba visokih uradnikov se vsaj v zadnjih stoletjih vladanje na Topkapiju in nujno končala s smrtjo. Z glavnim vrtnarjem se je obsojeni vezir lahko pogodil, da se preizkusita v teku. Proga je bila dolga približno 300 metrov, s ciljem pri kamnu za obglavljanje. Če je v teku na življenje in smrt obsojenec prišel tja pred rabljem, je bil oproščen. Ker pa so bili vrtnarji telesno odlično pripravljena varnostna služba, je znanih le malo primerov, ko si je kdo uspel priteči življenje. Viri pravijo, da je zadnji tak podvig uspel leta 1822 velikemu vezirju Haci Salih paši. Ne samo, da si je rešil glavo. Sultana je s svojim dosežkom tako navdušil, da ga je rehabilitiral in poslal za guvernerja v Damask, ki je bil tistihdob del otomanske države.

Tulpe postanejo tulpe

»Med sprehodom smo videli obilje cvetlic, kot so narcise in hijacinte in tiste, ki jim Turki pravijo tulipani; začudeni in presenečeni smo bili zaradi letnega časa, saj smo bili še sredi zime, ki cvetju ni naklonjena…« Za tulipan je še pristavil, »da diši malo ali nič, ga pa občudujejo zaradi lepote in raznobarvnosti.«

Zgornji navedek je iz pisma, ki ga je napisal Ogier Ghislain de Busbecq, odposlanec avstrijsko-nemškega cesarja na sultanovem dvoru v Carigradu. Napisal ga je leta 1554. V nevarnih časih je še toliko bolj pomembno, da se diplomati pogovarjajo.

Kot vsi zahodnjaki je bil Busbecq osupel na razkošjem otomanskega dvora in nad izjemno ljubeznijo Turkov do vrtov in cvetlic. Busbecq je bil raziskovalen duh z živim interesom do vsega, tudi narave.
Njemu pripisujejo, da je dal turškim lalam tulipansko ime.

Zgodb, kako naj bi do tega prišlo, je več. Po najbolj pogosti različice je vprašal nekega mladeniča, kako se reče ’tistemu’. ‘Tisto’ je bil tulipanov cveti, ki so ga v sezoni moški samoumevno nosili zataknjenega v turban. Celo posebne ampulaste vazice so imeli, da je cvetek stal v vodi in se ni prehitro upehal. Vazico so namestili v turban tako, da se je iz turbana ni videlo. Ampak ’tisto’ je bilo narobe razumljeno in Busbecq je dobi v odgovor – turban. V današnji turščini je turban türban, kar je nekam daleč od tulpe.

Drug zgodba pravi, da je Busbecq opazoval vrtnarje pri sejanju in sajenju na nekem vrtu. Vrtnarica je ravno sadila čebulice in tujec jo je vprašal, kako se reče zadevi, ki jo ima v roki. Prevajalec je vprašanje površno prevedel in jo vprašal, kako se reče temu, kar ima na glavi. In je ženskica odgovorila , da tülbent. Tülbent je vrsta gazaste tkanine oziroma obroba iz čipk. Zvočna razdalja med tülbentom in Busbecqovo tulpo ni velika, še vedno pa je za »evropsko« ime kriv nesporazum.

Ilustracija: tulipan po turški modi 170 let po Busbecqu. Postavljen v posebno vazico za eno tulipanov cvet.

Busbecqovo prvo srečanje s tulipani

Ogier Ghiselin de Busbecq (1522-1592) je bil osem leta veleposlanik Ferdinanda I. Habsburškega na turškem dvoru. Tam je služboval od leta 1554 do leta 1562, ko je otomansko cesarstvo doživelo razcvet pod Sulejmanom Veličastnim.

Svoja doživetja in opažanje je popisal v knjigi »Turških pisem«. V prvem opiše srečanje s tulipanom:

»Po dnevu postanka v Adrianoplu smo se odpravil na zadnjo etapo našega potovanja v Konstantinopel, ki ni bil več daleč. Ko smo potovali skozi te kraje, smo dobivali v dar majhne cvetlične šopke iz narcis, hijacint in tulipanov (kakor jim pravijo Turki). Bili smo nemalo presenečeni, ko smo jih videl cveteti sredi zime, v letnem času, ki niti malo ne ustreza cvetlicam. V Grčiji imajo zelo veliko narcis in hijacint; njihov vonj je čudovit; a vendar do mere, da kadar jih je zelo veliko, zaboli glava tiste, ki vonja niso navajeni. Tulipan prav malo ali nič ne diši; njegova močna plat je v raznolikosti in lepoti barv.

Turki imajo strastno nagnjenje do cvetja in čeprav so pri drugih zadevah dokaj stiskaški, jim ni težko odšteti po več asper za izbrani cvet. Tudi jaz sem moral precej drago plačati te šopke; čeprav so bili načeloma darilca, sem moral ob vsaki priliki izvleči nekaj asper v znamenje zahvale in priznanja zanje.”

Konstantinopel je staro ime za Carigrad. Adrianopel, ki mu Turki pravijo Edirne, je za Slovane Odrin. Mesto leži ob današnji grško-bolgarsko-turški tromeji in je približno enako oddaljeno od Egejskega, Črnega in Marmornega morja. Odrin je bil pred osvojitvijo Carigrada (denimo v času legendarne kosovske bitke) prestolnica otomanske države. Za Busbecqa je bilo zadnje večje mesto na poti v Carigrad.

Po angleškem prevodu iz knjige “The Life and Letters of Ogier Ghiselin de Busbecq”: M. Mastnak.

Fotografija turkestanskega tulipana: M. Mastnak

Fotografija Odrina: http://www.beingatouristinturkey.com/the-second-capital-of…/: