Za v usta

Krastavi plodovi 

Pozabimo na genetsko izprijene kumare iz rastlinjakov in si prekličimo pred oči navadne in normalne kumare, kot nam poleti poležavajo na vrtni gredi. Njihova površine ni gladka, ampak… takšna kot krastačina koža. Zaradi malih brbonastih izboklin je ljudstvo kumare označilo za krastave. Tako so nastali krastavci, ki jih poznajo vsi balkanski jeziki z izjemo slovenščine in grščine. Celo romunščina in albanščina sta prevzeli južnoslovansko krastavo besedo za… kumare.

Na Slovenskem imamo kumare, murke in uborke. Štajerske murke so izvedene iz nemških gurk. Prekmurske uborke (tudi ougrke) so skupne s Slovaki in Madžari. Knjižne kumare pa imamo Slovenci iz beneške italijanščine, v kateri se jih je pravilo cugumèro. Smo na evropskem stičišču in križišču ali ne?Na fotografiji: krastava koža vložene kumarice.

 

Znate kvasiti kumare?

Včeraj sem v Nedelu pisal o kislih kumaricah. V trgovinah so pri nas naprodaj običajne “zahodne” kumarice, zalite s kisom in pasterizirane. In nekaj koprca in drugih začimb zraven.

Kumare se da kisati tudi na drugi način, tako kot kislo zelje in kislo repo. Poanta je v pravem dodatku soli, ki prepreči kvarjenje, a hkrati dovoli mlečnokislinsko vrenje. Mlečna kislina kumare okisa tako kot zelje in repo. Na pravi način kvasene kumare stojijo celo zimo.
…

Kvasenje kumar te vrste je, recimo, običajno na Poljskem in se jih zato drži tudi ime poljske kumare. Da se ne skvarijo, morajo biti do uporabe potopljene v slano tekočino, v kateri so se skisale.

 

Mak za praznik

Za Demetrine praznike so Grki uporabljali mak za obredno krašenje. Pekli in jedli so tudi poseben kruh z makovim semenom, pri čemer prehajamo od poljskega maka, ki je samoseven, k posevnemu maku (Papaver somniferum), ki je poljščina.

Posevni mak poznamo pri nas iz potic in z makovk. Na vrtov je privlačna okrasna cvetlica. Po vsem svetu je znan po tem, da njegov mlečni sok daje opojni opij. Beremo, da je bilo jemanje makovih pripravkov del skrivnih kultov, ki so Demetrinim častilcem odpirali pot k mističnim doživetjem

Slika: Makova potica je slovensko praznično pecivo.

 

Carjevič, slastna stara sorta

Carjeviči so zdaj čudoviti. Sočni so, da jih kar razpara, ko zagrizeš vanje. Osvežujoče kisli in zares okusni. Lepi so kot tista jabolka iz pravljic, ki so pol rdeča in pol bledo rumena. Rdeča so tam, kje jih je božalo sonce, rumena pa na strani, kjer so bila v senci.

To sorto ima v v dobrem spominu marsikdo, ki jo je okusil v mladosti. V zadnjih leti so bili carjeviči naprodaj v vseprisotnem (zdaj pohrvatenem) trgovcu. Trgovinski carjeviči so opazno večji od kmečkih in imajo brezhibno zunanjostjo – ker pač izvirajo iz intenzivnih nasadov. Tudi tiste stare sorte, ki so relativno odporne proti boleznim, je mogoče gojiti na sodobnih nizkih podlagah in pod prisilnim jopičem kemične zaščite.

Carjevič se sliši tako lepo starožitno in slovensko! Pa ni sorta niti slovenska niti zares stara. Najdena je bila v štajerskem Porabju proti koncu 19. stoletja in dobila ime o takratnem prestolonasledniku Rudolfu, sinu Franca Jožefa. Ime sorte se v izvirniku glasi ‘Kronprinz Rudolf’ in v manj vznesenem registru avstrijske nemščine ‘Kronprinzer’. Slovenski človek je zadevo podomačil v cesarjeviča in v isti sapi pod vtisom takratnega slovanskega bratstva in samozavesti v carjeviča. Cesarju smo se po neumnosti odrekli, carjeviča pa obdržali.