Razni šipki

Divja vrtnica iz trave

Pridni, ki si sami nabirajo divji šipek za čaj in morda celo za marmelado, ga v naravi smukajo z velikih in močno bodečih grmov navadnega šipka (Rosa canina). A to ni edina vrsta samoniklega šipka, ki uspeva pri nas. Kot divji zarodnik gojenih vrtnic je najpomembnejši evropski divji šipek Rosa gallica.

Mala flora Slovenije pravi temu šipku francoski šipek. Ime je zavajajoče, ker je ta divja vrtnica v Franciji zelo omejeno razširjena. Da Francozom samoniklo raste samo v Provansi, je razvidno s karte naravne razširjenosti (po G.Schramayrju). Čehi pravijo temu šipku keltski šipek. Če bi mu Slovenci rekli galski, ne bi bilo nič narobe.

Na začetku omenjeni navadni šipek lahko zraste v grm, ki je visok kot človek. Galski šipek ne more nikoli zrasti tako visoko. Navadno nam seže samo do kolena. Na Slovenskem ga praviloma najdemo med travo na toplih in sušnih mesti, denimo ob poteh ali na brežinah nad cesto. Za šopek so cvetna stebla prekratka. Tudi če bi ga hoteli nabrati, se odločno brani. Trni galskega šipka nas ne okoljejo, temveč nabodejo. Ima tanke in iglaste bodice, ki se zaderejo v kožo in odlomijo. Sitno, da ni za povedati!

Kakor je galski šipek nizek in neznaten, je njegova zgodovina v službi človeka dolga in zanimiva.

Dišeči plen

Vzhodno od Pariza obstaja mestece Provins. Deželni gospod se je v začetku 13. stoletja pridružil takrat tako zelo priljubljenemu pustolovskemu in roparskemu turizmu, znanemu pod imenom križarske vojne. Med blagom, ki ga je prinesel domov, je bila jutrovska vrtnica, ki je imela večji, bogatejši in temnejši cvet od tedaj znanih šipkov iz narave.

Danes jo označimo z imenom apotekarska vrtnica. Gre za različico galskega šipka (Rosa gallica ‘Officinalis’), ki je po vseh znakih prav takšna, ko jo je v svojem naravoslovju opisal Plinij starejši. Stoletja so njene cvetove pukali lekarnarji, jih sušili, sveže predelovali v dišeče pomade ali namakali v to in ono, s čimer se je zdravilo nebroj tegob, vključno s tistimi, ki stiskaj in težjo žensko srce.

Po mestecu Provins je vrtnica dobila ime provinška roža – Rosa provincialis. Razlagati znanstveno ime oziroma vrstni pridevek ‘provincialis’ s provinco (zahojenim podeželjem) ali s Provanso je narobe.

Provinška vrtnica je v Provinsu postala osnova pomembne manufakture, ki je zalagala širšo regijo z luksuznimi rožnim blagom. Taudi rožno oljee in rožno vodo so tam izdelovali. Mestece je bilo na pomembni trgovski poti med severom (Nizozemsko in Anglijo) in jugom (Italijo in Sredozemljem). V srednjem veku je bilo znano po enem najbolj živahnih sejmov v Franciji. Ko je slava tega sejma zatonila, je vlogo glavnega potrošnika rožnih izdelkov prevzel Pariz.

Provins še vedno goji vrtnice za predelavo. V Franciji je dandanes znan predvsem po rožni marmeladi in rožnih bombončkih. In vse to zato, ker je neki Thibaut IV. de Champagne hotel videti svet in je leta 1239 z Orienta prinesel saracensko blago, s katerim se je postavljal. Vključno s staroveško vrtnico, ki je po Provinsu dobila novo ime.

Rožni kis

Nemško ime za galski šipek je ocetna vrtnica. Essigrose. Ni mi dalo miru, zakaj. Vrtnice namreč povezujem z marsičem, z »jesihom« pa nikakor ne. Ker pač nisem nikoli prej slišal za rožni kis, kaj šele, da bi ga poskusil. Da obstaja, sem izbrskal zaradi tehle cvetličnih zgodb.

O galskem šipku sem že zapisal, da je bil dolga stoletja pomembno zdravilo. Izdelava rožnega kisa je bila v sprva v službi zdravljenja. V starih časi so mnoge zdravilne zeli namakali v kisu, ker se je tak izvleček zelo dobro in dolgo držal. Konec koncev je kis konzerevans, vsem dobro poznan iz kislih kumaric, gobic, srbske solate ipd. Danes je rožni kis predvsem specialiteta za gurmane. Kapljajo si ga po solati, predvsem finejši listni solati, celo po sadni solati in dodajo marinadam za nežno, svetlo meso.

Če si želite sami napraviti to poslastico, pohitite, še je čas. Potrebujete nekaj pesti venčnih listkov vrtnic. Če bi želeli, kot je bilo to po starem, uporabiti samo venčne listke divjega galskega šipka, bi bil to zelo zamuden postopek. Neprimerno hitreje gre, če obirate cvetove apotekarske rože. Uporabne pa so vse neškropljene dišeče vrtnice. Vedno jih naberemo zjutraj in ne opoldne ali zvečer, ko so že razdišane.

Postopek je tak: vrtnične listke damo v široko posodo, ki se dobro zapira. Liske potlačimo, zalijemo s kisom ter tesno zapremo. Potrebujemo ½ l jabolčnega ali belega vinskega kisa. Kis mora pokriti venčne listke in vsake nekaj dni preverimo, ali je še vedno tako. Po treh tednih rožni kis precedimo in do uporabe hranimo na hladnem in temnem prostoru. Vonj po vrtnicah vam bo ohranil za temni in žalostni letni čas.

 

Zgoščevanje barve, bogatenje cveta

V evropski vrtničarski zgodovini je imel galski šipek med divjimi zarodniki vrtnic najpomembnejšo vlogo. Med vsemi šipki je njegov cvet najtemnejši. Vrtnarsko odbiranje je pri vzgoji novih sort zasledovalo dva cilja: potemniti barvo in povečati število venčnih listkov v cvetu. Cvetovi so postali vrstnati in gosto polnjeni, barva pa je iz rožnate dosegla temno purpurno.

Sortne galske rože so se je najhitreje razvijala v 18. in 19. stoletju. Kaj je uspel ustvariti vrtnarski trud, ponazarjajo sličice. Na prvi je divji galski šipek posebno rdeče barve, ki sem ga slikal med travo na Dolenjskem. To je odtenek, ki ga zmore sama narava brez vrtnarskega “navijanja”.

Na drugi sliki je sorta ‘Violacea’ s še precej enostavnim cvetom in opazno temnješo barvo. Na tretji sliki je ‘Tuscany Superb’, ki med cvetnimi lističi še kaže rumene prašnike . Na zadnji (spodaj desno) je ‘Cardinal de Richelieu’; na sliki je njegov veneči cvet, ki je dejansko že vijolično purpuren. Temneje pri vrtnicah ni šlo!

 

Dišeča pošast

Rjastordeči šipek diši od pomladi do jeseni. Vonj njegovih cvetov ni nič posebnega in ob tem grm v dveh tednih odcveti. Dišijo njegovi listi. Dišijo po zelenih jabolkih. Dišijo po vinu. Ko je zjutraj še vse rosno, ko ob mraku vlaga v zraku naraste in po poletni plohi se vonj razlije po celem vrt. To je svojstveni luksus, ki ga ne nudi noben drug šipek.

Res diši, sicer je pa pošast. Tri metre visoka in vsaj toliko široka pošast s tako trnastimi vejami, da jih je praktično nemogoče obrezovati. Na dobro preskrbljeni rastlini so mlade vreže dolge šset metrov – preverjeno na lastnem vrtu; ko se naslednje leto obrastejo, se v loku pobesijo proti tlom. Čim prideš blizu grmu, te zgrabi z bodicami, ki so na dolgih mladih vejah srpasto ukrivljene nazaj. Da zapnejo in ne spustijo. Dodatno zapletejo situacijo odganjki iz korenin, s katerimi se postopoma širi v okolico. Podrejanje tega šipka vrtnemu redu zahteva nepopustlivega in odločnega vrtnarja, ki gospodari na prostornem vrtu. Sicer se zgodi to, kare se je zgodilo Trnjulčičinemu grad: nihče ne more več blizu.

Trnje za Trnjulčico

Saj se spomnite: Trnjulčica je nato zaspala in z njo vred so zaspali vsi dvorjani. Grad je preraslo neprehodno trnje. Čez sto let je zacvetelo in ravno takrat se je pojavil kraljevič, ki je znal stvar urediti in lepotičko oživiti.

Nemško ime Grimmove pravljice je Dornröschen – vrtničica s trnovja. Angleški prevod nosi naslov Little Briar Rose. V angleščini pomeni briar trnovo grmovje, ki ga sadijo za žive meje. Pomen naslova je enak kot v izvirniku: vrtničica s trnovja. V slovenščini je samo Trnjulčica – Rožica je že v popku pozebla in odpadla s trnja.

Kakšno trnovje bi to moglo biti? Ponuja se rjastordeči šipek – Rosa rubiginosa. Ob navadnem šipku je to najbolj trnasta in raščava evropska divja roža. Navadni šipek je bil komaj kdaj in kje sajen za okras in tako ni postal gartroža, v vrt sajena vrtnica. Drugače je z rjastordečim šipkom, ki je bil vsaj v Britaniji dolga stoletja cenjena okrasna rastlina.

Po pravici povedano je rjastordeči šipek predvsem koristna rastlina, ki jo spotoma občudovali zaradi prijetnega vonja. Koristnost različnih “briarjev” je v tem, da se z njimi ogradi pašnik in da zrastejo v takšno trnovje, ki zadrži slehernega bika, da o krotkih kravah in volih ne govorimo.

Na sliki je prizor “Vrtno dvorišče” iz cikla “Legenda o vrtnici s trnovja’, ki ga je naslikal Edward Coley Burne-Jones.

 

Strašnica in strašno bodeči šipek

V slovenski flori imamo vrsto, ki se imenuje bodičasti šipek. To je zaradi bodic, ki na gosto preraščajo vejice. Po obliki so ravne in tanke in na zgornjem delu poganjka pomešane s togimi ščetinami. V latinskem imenu Rosa spinosissima pomeni vrstni pridevek sponosissimus zelo trnat oziroma dobesedno najbolj trnat. Gotovo ima navadi šipek bolj borbene in nevarne bodice, toda po gostoti bodic je bodičasti šipek zares prvak.

Gre za nizek in belo cvetoč grm. Liste ima sestavljene iz petih do devetih lističev, ki so drobni, okroglasti ali eliptični in po robu nazobčani. Po podobnosti listov z malo strašnico je bilo temu šipku dano tudi ime Rosa pimpinellifolia. Malo strašnico dandanes imenujemo Sanguisorba minor, včasih pa je nosila rodovno ime Pimpinella. Rosa pimpinellifolia pomeni šipek, ki ima liste kot strašnica.

Slika: zograj botanična ilustracija strašnice, spodaj “strašničnolisni” šipek.

 

Bodeči šipek tiči tudi v gojenih vrtnicah

Kako bodeč je bodeči šipek, se lahko prepričate na današnji fotografiji. Je zelo lepo bodeč! Dokler so vejice mlade in bodice prosojne, so nedvoumen okras rastline. Tako lepo kot na sliki so sicer bodice razvite le na močnih poganjkih, ki odženejo iz dna rastline.

Bodeča stebla so po divjem bodečem šipku podedovale tudi okrasne sorte vrtnic, ki so jih vzgojili s križanjem z drugimi rožnim tipi. Kakšne so prednosti skrižanih bodečih šipkov pred drugimi vrtnicami, napišem jutri.

 

Škotske vrtnice

Med bodičastimi šipki se v naravi pojavijo grmi, katerih cvetovi imajo rdeča znamenja ali potegnejo na rožnato. Iz takšni šipkov,ki so sicer izjemno redki, so škotski vrtnarji so v prvi polovici 19. stoletja požlahtnili na desetine sort. Med njimi so sorte z dvobarvnimi, prižastimi in neverjetnimi višnjevimi cvetovi. Cvetovi so resnično lepi, a razmeroma majhni in zacvetijo le enkrat na leto.

Na Škotskem, ki je dežela brez omembe vrednega poletja, so bili nad temi trpežnimi in na mraz neobčutljivmi vrtnicami navdušeni. Še vedno ohranjajo kot del lastne vrtnarske dediščine. Največji strokovnjak zanje je Peter Boyd.

Na slikah so s selekcijo bodičastega šipka in brez križanja z drugimi vrtnicami priobljene škotske vrtnice. Fotografije so z Boydove spletne strani.

 

Bogate hčere bodičastega šipka

Bi vrtnice, ki razkošno zacvetijo maja, vsaj tri tedne pred glavno cvetno sezono? Imamo jih po zaslugi nemških žlahtniteljev iz sredine prejšnjega stoletja. Medtem ko so škotske vrtnice pri nas komaj poznana posebnost, so “pomladne” vrtnice bolj razširjene. In občudovane.

Vzgojil jih je Kordes in sicer tako, da je bodičasti šipek križal s hibridnimi čajevkami. Odbral je sejance z velikim cvetovi in izrazitih barv in celo serijo poimenoval po pomladi: ‘Frühlingsanfang’, ‘Frühlingsgold’, ‘Frühlingsmorgen’, ‘Maigold’ idr.

Sorte res zacvetijo maja in so po obliki rasti živahni rožni grmi, bolj kot za vrtičke primerni za vrtove in parke. Imajo eno glavno cvetno prestavo na leto – kolikor pocvitajo, so kasnejši cvetovi manj številni.

Na fotografijah iz Arboretuma Volčji Potok so sorte ‘Maiduft’ (ime je pravšnje – zelo lepo diši), ‘Morgenrot’ in ‘Maigold’,

Prav poseben šipek

V železni repertoar splošnih rozarijev sodi vrtnica z velikimi bodicami, ki so v svoji mladosti vpadljivo rdeče in prosojne. Ko poganjek ostari, bodice olesenijo in porjavijo. Toda v času rasti, kadar svetloba presije prosojne bodice, je ta vrtnica resnični vrtni dragulj.

Kjub nenavadnosti in neizpodbitni okrasni vrednosti ta roža ni gojena vrtnica marveč šipek iz narave. Nič dodelan, nič žlahtnjen. Doma je v jugozahodnih provincah Ktajske, v Butanu, Nepalu, severni Indiji in Burmi (Mjanmaru).

V katalogih se ta lepotni šipek prodaja enkrat ko Rosa sericea in drugič kot Rosa omeiensis. Enkrat kot forma pteracantha, drugič kot sorta ‘Pteracantha’. Več o tej imenski zmedi jutri.

Fotografija: Nenavadna lastnost šipka s prosojnimi rdečimi bodicami je štirišteven cvet. Ne pet kot pri vseh ostalih šipkih, temveč po štirje venčni in čašni listi so v cvetu.

 

 

V rozariju Arboretuma Volčji Potok se je že pred dvema dnevoma, še prepričljivo v aprilu, odločila zacveteti omejska roža. O tem kitajskem belocvetnem šipku sem pred kakšnim mesecem prav tu že pisal. Zdaj naj dodam, da se je omejki vedno mudilo cveteti, a tako zelo kot letos, še nikoli.

Sneg ji je pokvaril odprte cvetove in polomil nekaj polno olistanih vej. Prehitro je zapela! Mar bi se omejka še malo potuhnila ni počakala na maj! Ni mogla. Ko je prišel njen čas, se je pač oglasila. Posledice mora vsak nositi sam.

 

Gorska roža

V Sloveniji imamo divjo vrtnico, ki raste v gorah vse do alpskih trat. Ker divje prednike vrtnic v slovenščini imenujemo z neuglednim imenom šipki, moramo narediti alpski lepotici krivico in jo klicati šipek. Ta gorski ali alpski šipek je namreč izrazito lepa in prijazna rastlina.

Lepa zato, ker ima med vsemi divjimi šipki, ki rastjo na Slovenskem, najlepši cvet. Tako temno rožnatega nima noben drug šipek! Med rastlinami so precejšnje razlike, ene cvetijo bolj bledo, druge bolj vijoličasto in tretje povlečejo na bordo rdeče. Prijazna pa rastlina zato, ker je skoraj brez trnov. Bodice, ki so tanke in ščetinaste, so kvečjemu v spodnjem delu mladih poganjkov.

V drugi polovici poletja iz cvetov dozorijo šipki. Ker bingljajo oziroma prosto kimajo navzdol, je polno ime vrste kimastoplodni šipek. In če kimastoplodni šipek nasadimo na vrt, bo prava lepotna, okrasna rastlina. Zraste 50-150 cm visoko in je uporabna tudi za prosto rastočo, nestriženo živo mejo.

 

Stekleničkasti šipek

“Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši!” Saj vemo, zakaj. Črne so še bolj zrele od rdečih in so zato slajše. Pri šipku gorske rože ta logika ne zdrži. Šipki namreč najprej potemnijo, bodisi v čokoladno-vijoličasto ali v temno rjavo barvo, in šele nato z zorenjem postanejo oranžno rdeči. Po obliki je šipek bolj podolgovat od navadnega šipka in včasih tako trebušast, da spomni na stekleničko znamenitih rjavih mehurčkov.

Šipki gorske rože imajo na svojem vrhu pet vitkih rogljev nekdanje cvetne čaše. Pet zelenih lističev, ki so pred cvetenjem ščitili nežno notranjost cveta, življenje ne zaključi s koncem cvetenja. Ostanejo živi in rastjejo s šipkom, iztegnejo se in včasih po dolgem malo zasučejo, da so videti kot krivenčasti žugajoči prsti kakšne stare tete.

Šipek gorske rože (kimastoplodnega šipka) je užiten in zravilen kot so užitni in zdravilni šipki vseh drugih divjih rož.Več o tem pa čez kakšen dan!

 

 

Divja roža s svete gore

Znanstveno ime za vrtnico s prosojnimi rdečimi trni je dolgo: Rosa sericea var. omeiensis f. pteracantha.
Rosa sericea in Rosa omejensis sta včasih opisani kot različni vrsti, včasih pa druga kot podvrsta ali varieteta prve (okrajšava var. v zgornjem zapisu stoji za varieteto.) Rosa sericea v prevodu pomeni svilnati šipek. Svilen je po mehkih in nežnih, svilenih dlačicah, ki krijejo spodnjo stran lističev.

Rosa omejensis je po slovensko omejski šipek, tisti z gore Omei. Ta gora se dviguje pod nebo na zahodnem robu province Sičuan. Toda zapisovanje kitajskih imen v latinico se skozi čas spreminja in zdaj se ime gore Omei piše kot Emeji. Divja roža torej ni več omejski, temveč emejski šipek. Gora Emeji-šan sicer slovi kot ena od štirih budističnih svetih gora na Kitajskem.

Fotografija: Na vrhu Emeji-šana (vir Wikipedija) stoji budistični tempelj, po pobočjih pa pa rastejo nenavadni šipki.

 

Šipki kot škrlatne frnikole

Kitajski botaniki so leta 2008 natančno pregledali in premerili 2.000 herbarijskih primerkov svilenega in emejskega šipka in posušene rastline dopolnili z nabirko svežega rastlinskega materiala z naravnih rastišč. Poleg lastnosti, ki se jih opazi s prostim očesom, so vzeli pod drobnogled še pelodna zrna in oreške iz šipka. Drobnogled je bil v resnici elektronski mikroskop, pod katerim se zelo natančno posneli površino pelodnih zrn in semenske lupine šipkovih oreškov.

Ugotovili so, da so med različicami in med vsemi skrajnimi vrednostmi različnih lastnosti postopni prehodi. Šest veljavno znanstveno opisanih taksonov so razvrstili v dve skupini. Tisti šipek, ki ga zaradi okrasnih prosojnih bodic sadimo v rozarije, spada v krog tipskega omejskega šipka (Rosa sericea var. sericea).

Na sliki so zreli šipki krilatobodičastega svilnega šipka v rozariju, ki krasiArboretum Volčji Potok. Slika je bila posneta sredi julija – rastlina zgodaj cveti in zato tudi njen šipek zgodaj zori. Šipki, ki so veliki kot steklene frnikole, ne ostanejo kaj dolgo na vejah. Odpadejo in se izgubijo med travo.

Še bolj nenavaden je šipek pri emejski divji roži. Ogledate si ga lahko na povezavi http://www.efloras.org/object_page.aspx…

Prvi so jo imeli Francozi

Svilnati šipek je v domovini gorska roža, doma nad dva tisoč metri nadmorske višine. Raste po strmih pobočjih, po suhih dolinah, grušču, skalovju in izpostavljenih grebenih vse do višine štiri tisoč metrov. Podnebje je na jugu Kitajske seveda blažje kot pri nas, kjer nad dva tisoč metri raste samo še golo kamenje in kakšna zaplata alpske trate vmes.

Na Slovenskem ima svilnati šipek dva sorodnika: njivski in vednozeleni šipek. Ne en ne drugi nimata gorskih ambicij, še manj se pa lahko s svilenim šipkom primerjata po trnih. Druži jih lastnost, da imajo vratove pestičev zrasle v štrleč stebriček.

Različek svilnega šipka z rdečimi bodicami je dospel v Evropo v obliki semena, ki so ga posejali v današnjem francoskem državnem arboretumu (L’arboretum national des Barre). Takrat je bil v zasebni lasti znamenitega francoskega vrtnarja Pierra de Vilmorina. Moralo je biti sredi 19. stoletja, ko se prvi prosojni živobarvni trni osupljali ljubitelje nenavadnih rastlin.

Slika: Izrez botanične ilustracije svilnatega šipka iz dela Johna Lindleya Rosarum monographia.

 

Forma ali sorta

Za zaključek pisanja o krilatotrnati svileni roži kaže razjasniti dilemo: pisati f. pteracanta ali ‘Pteracantha’?

Prvi zapis, ki ga postavimo v poševni tisk (tega fb ne omogoča), je botanični zapis za formo, ki je v sistematiki eden o nivojev znotraj botanične vrste. Bistvo forme je, da se sama pojavi in ohranja znotraj naravne populacije. Rastline, ki imajo lastnosti forme, lahko razmnožujemo tudi s sejanjem, pri čemer seveda ni rečeno, da bodi imeli vsi potomci izraženo starševsko posebno lastnost.

V okrasnem vrtnarstvu imamo predvsem opravka s sortami. Sorte je z različnimi postopki žlahtnjenja pridobil človek in brez človekove pomoči ne obstanejo. Sorte lesnatih rastlin razmnožujemo z nespolnimi načni: s cepljenjem, delitvijo, potaknjenci, grobanjem, s tkivnimi kulturami itn. Sejani potomci sort so skorja brez izjeme drugačne rastline od starševskih in za človeka nezanimive.

Drevesničarji, ki razmnožujejo vrtnice, tudi krilatotrnato svilnato rožo cepijo na drugo podlago. Na ta način jo obravnavajo kot vsako drugo sorto vrtnice in jo pri življenju vzdržujejo kot klon. Zato je upravičen sortni zapis v enojnih črticah ‘Pteracantha’

Na fotografiji je zanimiv primer, kjer so se med vejami svilnatega šipka pojavili “napačni” rožnati cvetovi. Podlaga je odgnala in zatrla cepljeni del rastline do te mere, da se je ta začel sušiti. Desno od cveta so veneči listi svilnatega šipka.

Foto: Arboretum Volčji Potok

 

O pasjem šipku

Kar je v slovenščini navadni šipek, je v latinskem znanstvenem imenu pasji šipek (Rosa canina). Pasji zato, ker je navaden in pogost kot pes. Bolj zahomotana je razlaga, da je pasji, ker cveti poleti, med pasjimi dnevi, ko Sirius iz ozvezdja Velikega psa sveti najvišje na nebu. To je bilo za srednjeveško zdravljenje stekline ključno. Steklino namreč širijo nečisti psi. Kdo ima oblast nad psi? Pasja zvezda. Sirius. Kdaj je njena moč največja? Ko je v najimenitnejšem položaju. Ko stoji najvišje na nebu.

V pasji šipek ujeto moč pasje zvezde so torej pošiljali nad pasjo bolezen – steklino. Srednjeveško zdraviteljstvo ni bilo zavezano razumskemu preverjanju, ki ga pozna sodobna znanstvena medicina. Ker so bile bolezni poslane ljudem po božji volji, tudi ni bilo treba, da je bilo zdravljenje popolnoma uspešno.

Danes se s šipkom ukvarjamo predvsem kot z virom vitaminov. Da je bil včasih “orožje” za steklino, priča le še latinsko ime.

Nadležne dlačice v šipku

Najsi je šipek še tako privlačno rdeč, bleščeč in napet, ga ne moremo zobati. V njegovi notranjosti so trde “pečke”, na katerih si lahko polomimo zobe, in okoli njih napadalne male dlačice, ki se zaderejo v sluznico dlesni, lic in jezika in so neskončno nadležne. Kar je pri šipku užitno in okusno, je oranžno rdeče šipkovo meso.

Šipek je priljubljen za kuhanje čaja. Da se kolikor toliko hitro posuši, ga je potrebno vsaj razpoloviti. Da se meso ne pokvari in splesni, je dobro sušenje pospešiti, denimo v pečici. A pozor: če šipek sušimo pri temperaturi, višji od 40 stopinj Celzija, ostanemo brez vitamina C.
Za čaj lahko pustim zraven “pečke” in dlačice. Prve blago ženejo na vodo, kar je načeloma čisto dobrodošlo za zdravje ledvic.

V marmeladi so dlačice odveč. Da bi se jih znebili, je potrebno vsak šipek prerezati in izbrbati oreške in dlačice iz oranžnih “ladjic”. V drugem koraku na grobem situ otrebljene šipke dobro preperemo pod curkom hladne vode. S to operacijo odplaknemo še del dlačic, ko so se obdržale na mesu. Šele nato se lotimo kuhe marmelade. Meditativnega ročnega dela je na ta način zelo veliko, marmelada pa odlična in dragocena.

Da bi šipek lahko čistili in sušili, mora biti še trd, neomeden. C vitamina je v njem največ takrat, ko se iz oranžne začne barvati v rdečo. Skratka: če želite kakovosten šipek, ne čakajte na slano in poparjene, mehkate in ovele šipke.

496 People Reached, 52 Likes, Comments & Shares

 

Pobarvani šipkov čas

Na sliki sta dva kozarca šipkovega čaja.. Na levi je čaj iz doma pripravljenega brezhibnega šipka in na desni čaj iz kupljene filter vrečice šipkovega čaja. Nekaj ne štima, kajne?

Tako rekoč vsi šipkovi čaji v vrečicah imajo dodano hibiskusovo cvetje, da se čaj bolj privlačno obarva. Ljudje pač jemo in pijemo tudi z očmi. Na hitro pripravljen šipkov čaj, za katerega se po gostilniško samo namoči vrečico v vročo vodo, ostane brez barve in s komaj kaj okusa. Hibiskus v hipu in bogato spusti barvo in še s kislobo ojači okus.

 

Zbirka plodičev – birni plod

Obstajajo plodovi, ki se izmikajo razvrščanju v ustaljene predalčke. Šipek po zgradbi namreč ni plod. Botanična definicija je, da je šipek šipek. Takšne zgradbe nima noben drug birni plod v naši cvetani.

Pravi plodovi v šipku so mali oreški, ki so tako trdni, da se ne pustijo pregrizniti. V vsakem orešku je eno seme in iz vsakega posejanega oreška lahko zraste ena nova divja vrtnica. Rdeča mesnata embalaža za nekaj ducatov oreškastih plodičev nastane iz odebeljenega cvetišča. Cvetišče je v splošnem del cveta, na katerem so nanizani prašniki in pestiči in venčni listki. Šipek nastane iz cvetišča, ki je ugreznjeno, uvito samo vase kot nekakšna maternica.

Tvorbi, ki je videti kot plod, a je sestavljena iz mnogo plodičev, botaniki pravijo birni plod. In kot že povedano, je šipek birni plod čisto posebne, lastne vrste.