Narodna galerija v Arboretumu

V letu 2018 je stekel enoletni projekt sodelovanje Narodne galerije in Arboretuma Volčji Potok. V njegovom okviru so bila vsak mesec predstavljena tri likovna dela iz zaklada Narodne glerije v povečani reprodukciji v parku Arboretuma Volčji Potok. Ga. Jassmina Marijan, kustosinja projekta, je v izobor predlagala umetnine, ki jih povezuje cvetje in ženstvenost.

Moje delo je bilo, da likovna dela podložim z naravoslovnim oziroma vrtnarskim komentarjem.

Del  besedil, ki je nastal pri tem sodelovanju, je vključen v v knjigo Cvetje in ženske. Izdala jo je Narodna galerij in je izšla aprila 2021. 180 strani. Naprodaj je za 24 € v Narodni galeriji in v trgovinici na vhodu v Arboretum Volčji Potok.

 

V nadaljevanju je nekaj odrezkov, ki niso bili vključeni v knjigo.

 

Ivana Kobilca: Tihožitje z maki

Ivana Kobilca je tihožitje izdelala med letoma 1914 in 1926. Naslikala je poljski mak (Papaver rhoeas), ki ga od vrtnih makov ločimo po tanjših in kolenasto zavitih cvetnih steblih in po nekaterih značilnostih cvetov.

Poljski mak je cvetlica nežne in bežne lepote. Ljubi svobodo in v vazi izjemno hitro oveni in se osuje. Da ga je slikarka lahko slikala, ga je morala nabrati zgodaj zjutraj in pri tem izbrati samo s cvetove, ki še niso bili popolnoma razprti. A tudi tako nabrani šopek poljskega maka zdrži le ne dan. Dobro je upodobljen svilnati lesk rdečih cvetnih lističev.

Vrtnarski maki so v vazi bolj dolgoživi, a so manj gracilni od poljskega maka. Ko je Kobilca slikala tihožitje, je bilo mogoče najti poljski mak na vsaki žitni njivi, skupaj s plavico, zracalcem in drugimi lepimi pleveli.

Zaradi spremenjenega načina kmetovanje so postale žitne njive sterilno puste in barviti žitni pleveli so izginili. Poljski mak jo je še najbolje odnesel, ker si je poiskal nadomestna rastišča izven njiv. 

Umetniško zgodovinska oznaka Kobličnih tihožitij je na povezavi: https://www.ng-slo.si/…/raz…/razstava/odstiranja-marec-2016

 

 

Kofetaričin servis

Kobilca je Kofetarico naslikala leta 1888, v letih, ko se je izpopolnjevala v Münchnu in se domov vračala čez počitnice. Ker je portretiranka gospa, ne pije kave s korca ali pločevinastega lončka. Za tanki kitajski porcelan je bila sicer prekratka, lahko si je pa privoščila servis iz keramike.

Glede na način slikanja cveta in listov, pa tudi na rdeči in zeleni odtenek, ni mogoče zgrešiti podobnosti s tradicionalno furlansko keramiko. V Pordenunu (it. Pordenone) in okolici so sredi 19. stoletja postavili na noge keramično industrijo s prepoznavnim načinom poslikave, ki ga nekaj proizvajalcev še vedno ohranja.

Oglejte si pregled furlanskih spominskih izdelkov firme Cheramiche Fabbro. in videli boste, da so stilizirane rdeče vrtnice vedno naslikane na enak način. In sicer, da jih njihova sredica izmaknjena iz središča cveta in ob njej ostane bel lunin srp. Prav ta detajl je viden na Kofetaričinem podstavku. Druga podobnost, ki je bolj čitljiva na skodelici, je način slikanja listov.

Čas nastanka portreta, večna modnost sodobnih izdelkov in utečeni trgovski stiki tako Kranjske kot Bavarske s Furlanijo govorijo v prid razlagi, da je tetica pila iz furlanske keramike.

 

 

 

 

Epizoda dehtečih tulipanov

Narodna galerija v Arboretumu Volčji Potok predstavlja tudi »Tri šopke cvetja« iz prve polovice 17. stoletja, ki jih pripisujejo neznanemu avtorju španske šole..

Šopki so »brezčasni«, saj so sestavljeni iz cvetlice, ki ne cvetijo hkrati. V mešani postavitvi so predpomladni teloh, pomladne narcise tacete in tulipani, majske šmarnice, kranjske lilije in potonike, junijske vrtnice in nageljni pa vse do poletnih dalij. V srednjem šopku cveti nevestica, ki je še vedno priljubljena sobna lončnica; po jasmin za desni šopek so morali v rastlinjak ali pa je slika nastala nekje v Sredozemlju, kjer jasmin preživi na prostem. V levem šopku je nekaj cvetlic, ki jim je do upodobljenega videza morala pomagati slikarjeva domišljija.

V šopkih so dišeče cvetlice. Kaj med njimi delajo tulipani? Danes tulipani zelo blago ali nič ne dišijo, vendar je bilo v času nastanke slike drugače.

Proti koncu 16. stoletja so Nizozemci uvozili iz Carigrada tulipane z dišečimi cvetovi. Spoznali so jih v topkapijskih vrtovih, kjer so tulipani »zadišali« pod Selimom II. Sultan, ki je vladal od 1566 do 1574, je velel v Carigrad dostaviti 300.000 čebulic s Krima. Zakaj? Ker so bili drugačni od tistih, ki so jih vrtnarji dotlej gojili na njegovih vrtovih: dehteli so. Kar gojijo vrtnarji na cesarskih vrtovih, to seveda postane moda in lepotni ideal. Danes vemo, da so na krimskih stepah izkopali in v Carigrad prenesli čebulice vrste Tulipa schrenkii, ki v naravi še vedno raste in diši.

Kar so Nizozemci kupili, je bilo gojeno in deloma že spremenjeno, žlahtnjeno potomstvo. Na Nizozemskem uvoženih čebulic niso samo razmnožili, temveč jih takoj začeli spreminjati po svojem okusu. Ena najstarejših skupin tulipanov, ki so pri tem nastale, so Duc van Tolovi tulipani. Takoj po letu 1600 so se pojavili na slikah Jakoba de Gheyna II. in na slikah drugih nizozemskih mojstrov. Po videzu so bili takšni kot so tulipani s slike iz slovenske Narodne galerije: z dolgimi priostrenimi cvetnimi listi, katerih konice se rade zasučejo navzven, rdeči, rumeni in rdeče-rumeni. Sinovi in hčere dišečih staršev so bili tudi sami dišeči. Te lastnosti slika ne more ohraniti, a zanjo govori dišeči kontekst – same vonjave cvetlice, s katerimi si delijo vazo. Duc van Tolovi tulipani so se kot sorta, začuda, obdržali do danes.

Umetnostnozgodovinski opis je na povezavi https://www.ng-slo.si/si/stalna-zbirka/1600-1700/trije-sopki-cvetja-neznani-avtor?workId=1957

M. Mastnak
Arboretum Volčji Potok