Striženje “cipres”
Vprašanje: Rad bi vas vprašal, kdaj je najprimernejši čas za obrezovanje smaragdnih cipres? S čim pa jih naj pognojim?
Odgovor: Če režete smaragdni klek (Thuja occidentralis ‘Smaragd’) enkrat na leto, je najboljši čas druga polovica junija.Če režete trikrat na leto, se prvič reže konec zime (marec), drugič konec junija in tretjič konec avgusta.
Gnoji se s kompostom, preležanim gnojem ali z mineralnimi gnojili za iglavce. Čas: spomladi.
S kompostom ne morete pregojiti, z mineralim (umetnim) gojilom pa lahko smaragdni klek ubijete. Branje in upoštevanje navodil za uporabo je zelo koristno.
Klek ima zelo rad zastrte korenine. Uporabimo zastirko (mulč) iz zmletih vej, travnega odkosa in zdravega listja. Mulč razprostremo spomladi in v letu dni se ga večji del na mestu samem skompostira in po malem gnoji kleke.
Pa še to: nekateri smo na klek preobčutljivi. Ne, na mislim na pogled, da ciprese sodijo na pokopališča, temveč na čisti telesni odziv na stik s sokom iz odrezanih veljic. Če nimam rokavic in dolgih rokavov, sem po striženje po koži ves rdeče marogast.Na fotografiji je strižen navadni zahodni klek
Po medu dišeče velemačice
Aprila opozori nase velika fotergila (Fothergilla major). Grm, ki izvira iz Severne Amerike, je pri nas še malo, pravzaprav premalo razširjena okrasna rastlina.
Prvič v letu je privlačna zdaj, konec aprila, ko na golih vejah odpre velike bele mačice. Drugič lovi poglede jeseni, ko se barva na listih preliva od oranžne do karminasto rdeče.
Fotergilo sadimo na sončno in zavetno lego in v humozno zemljo. Dobrodošla je samo opoldanska senca. Spomladi in jeseni je fotergila najlepša pred enotnim (zim)zelenim ozadjem. Za čez poletje, ko se pogrezne v anonimnost, ji v sosedstvo posadimo kakšno takrat cvetočo grmovnico.
Povešavi rožmarin
Gospa je pisala:
“V okolici Umaga imamo dobri 2 leti posajen rožmarin,ki pa ni klasični, ampak nekako bolj razvejan in plazeč. Ker ga je le treba oblikovati torej obrezovati, jaz tiste vejice potem rade volje porazdelim med znance in uporabljam tudi sama.
Sem pa nekaj dni nazaj izvedela, da to ni pravi rožmarin kot zdravilna rastlina in prosim, če mi razjasnite kakšna je razlika, oz. če res ni pametno, da te vejice namakamo v olivno olje, žganje ali uporabljamo kot začimbo.”
Odgovor: Vaš rožmarin je okrasna sorta rožmarina s poleglo rastjo (Rosmarinus officinalis ‘Prostratus’). Ima spremenjeno obliko rasti, a je zato še vedno pravi rožmarin in v njegovih vejicah in listih so iste učinkovine kot v grmsto navzgor raslem rožmarinu. Ni razloga, da bi teh vejic ne uporabljali za to, za kar se uporablja rožmarin.
Obnova luknjaste žive meje
Dobil sem prošnjo za nasvet, kako obnoviti živo mejo iz cipres. Meja je stara nad 30 let in je na nekaterih mestih precej poškodovana. Kako in kdaj sanirati poškodovana mesta in s katerimi vrstami? Ali obnoviti samo najbolj dotrajane dele? Kako dolga je življenska doba žive meje iz cipres? Celotne zamenjave zaradi velikih stroškov še ne načrtujemo.
Odgovor bo gotovo zanimal še koga.
Vaša živa meja je dotrajana. Gola debla se pri tej vrsti ne morejo več ozeleniti Če boste z dosajanjem zapolnjevali vrzeli (luknje), bo tajalo več let, da se pogledi zaprejo, a bo zadeva videti štukano in klavrno, ker bodo preostale ciprese še bolj steblaste in prosojne.
O življenjski dobi cipres (pacipres – Thuja occidentalis) v živi meji nima smisla govoriti, ker škodljivec, ki se je razpasel, serijsko uničuje doslej zdrave in lepe ciprese. Pred njim žive meje ne morete efektivno zaščititi.
Priporočam vam, da živo meje zamenjate v celoti in to v eni potezi. Če ste na kratko z denarjem, lahko delo opravite sami in kupite mlajše in nižje sadike, ki so vedno cenejše in se dobro primejo. Svetujem vam beli gaber ali liguster. O belem gabru sem nedavno pisal. Tudi liguster je super živa meja, a le, če niste neučakani. V kolikor imate potrpljenje in ga vsako leto spustite samo za 20 cm višje, bo prepleten in čvrst in ga moker sneg ne bo razpiral. Čez zimo je pretežno zelen in s tega vidika privlačnejši od gabra, ki pozimi zastira poglede s suhimi listi.
Kaj za živo mejo?
Vprašanje: “Problem je moja živa meja -tuja smaragd. Imela sem kar veliko cipres ,ker mi zelo rjavijo moram nekaj ukreniti kar veliko sem jih že odstranila in zamenjala z lovorikovcem , na tem delu, ki jih še imam približno 60 pa ne bi imela lovorikovca nekaj iglavcev že imam, nekaj sem kupila majhnih pa sem zdaj ugotovila da rastejo počasi in bom dolgo brez ograje, v vrtnarijah ni pravega nasveta oni gledajo samo da prodajo.”
Odgovor: S smaragdnim klekom (Thuja occidentalis ‘Smaragd’) se nima smisla več ukvarjati, zato ste previlno razmišljali in ga boste nadomestili. Torej s čim?
Iglavci in mešana živa meja – to ni dober domislek. Očitno ste posadili počasi rastoče iglavce in ti niso za živo mejo, so za skalnjake in večje grobove. Rastni temparament iglavcev in listavcev je različen in pri tekmovanju za svetlobo praviloma iglavci potregnejo krajšo.
So vam res všeč iglavci za živo mejo? Če imate z vseh strani vrt brez sence, je dober material za živo mejo navadna smreka. Toda vsako leto redno in pravilno strižna, ne privič razmesarjena po 15 letih, kar je fetiš slovenskih amaterskih vrtičkarjev.
Iglavec, ki da krasno živo mejo, je tisa. A to je za tiste, ki imajo veliko potrpljenja in bodo še dolgo živeli. Koristno je tudi izbrati sorto, ki nam z obliko rasti in živahnostjo pomaga na poti do cilja. K listavcem. Lovorikovec da dobro živo mejo. S spremembo podnebja postaja problematičen kot vrsta, ki lahko uide v naravo in krene na osvajalsko pot invazivke. Če ste v mestu, ni problematičen, če ste na robu gozda, bi bil z lovorikovcem zelo pazljiv.
Najboljši nasvet za zdravo in odporno živo meje je beli gaber. Čez zimo obdrži suhe liste, zato tudi v tem letnem času zastre pogled na vrt. Moja nasvet je, da pomečite vse smaragde ven in v eni potezi posadite gaber. V nekaj letih boste imel lepo in funkcionalno zeleno steno. Če ste zdravka-naravka, pa pomislite na nestriženo živo mejo iz samoniklih grmovnic, ki se dobro poznajo iz živic in zato znajo živeti v mešani skupnosti (trdoleska, rumeni dren, brogovita, dobrovita ipd.)K sliki: Še vedno so lepe žive meje iz kaline (ligustra), čeprav je iz mode. Po krivici in to pravilom zato, ker ga vrtičkarji v mladosti ne znajo obrezovati.
Lepša plat istrske obale
Ni lepšega, ko nekaj sto metrov od morja uživati v senci naravnega gozda. Kraški gaber (Carpinus orientalis) sklene svoja debelca nad potjo v tunel, kjer je sprehod po senci prijeten tudi sredi vročega dneva. Tudi to je Istra. Čeprav v ostankih in privlačna za malo ljudi.
Francoska hortenzija?
Danes me je gospod vprašal za nasvet o francoski hortneziji. Francoski? Pobaral sem ga, kje je bral o tem. In mi je poslal sken iz kataloga neke tvrdke za gnojila in škropiva.
n se je razjasnilo. Na področje vrtnarstva se je spustil prevajalec, ki o vrtnarstvu nima treh čistih. Izzumil je nova novcata imena za hotenzije:
– kmečka hortenzija (Hygrangea macrophylla) je postala “francoska hortnezija”,
– hrastovolistna je mutirala v “hrastolistno”,
– grmasto (H. arborescens) pa je spremenil v “divjo hortenzijo”.
Vse narobe. Je bil pa prevajalec verjetno poceni… Kot bi Slovenci ne imeli nikoli nobene knjige o drevnini!
Hortenzije
Hortenzije so dobro znane vrtne grmovnice, ki so uporabne tudi v stanovanju in na balkonu. Cvetličarji prodajajo razcvetene hortenzije manjših dimenzij, ki se jim je zaradi prikupnosti težko upreti. Zadržanost cvetnih barv daje cvetoči rastlini dostojanstven videz, zato se zanjo zlahka vnamejo gospe z bolj delikatnim okusom, ki ne padajo na kričeče rdeče gerbere.
V stanovanju moramo hortenzijo postaviti na svetlo mesto. Lahko je to okenska polica, a le, če ne gre za južno okno, kamor se upre sonce. Hortenzije niso za vroče, hortenzije so »hladne« narave: v vseh pogledih imajo rade dolgočasno zmernost. Dokaj svetlo, ne toplo ne hladno toplo, komaj sončno in zmerno vlažno.
A ne le zmerno, tudi zmeraj vlažno! Na barvo hortenzijinega cvetja imata vpliv sorta in zemlja. Večina navadnih hortenzij cveti modro v kislih tleh. Kadar tla niso kisla ali se razkisajo, cvetijo rožnato. Težko manipuliramo barvo cvetov, ki so že odprti, za vse naslednje generacije cvetja pa lahko sami odločimo, ali bodo iz rozastih hortenzij nastale tako zaželjene »plavolaske«. O
Ko sobne hortenzije zaključijo s cvetenjem, jim omogočimo drugo življenje na vrtu ali v večji posodi na balkonu.
Bodika za živo mejo
Božje drevce sorte Ilex × meserveae ‘Heckenstar’ je posebna selekcija za zimzeleno živo mejo. Odlikuje se s pokončno in gosto rastjo ter dobro prezimnostjo. Odlično zastre poglede na vrt.
Kot je pogosto med križanci, tudi ta raste hitreje od obeh staršev. Letno lahko pridobi 50 cm višine, v vlažnem in toplem podnebju celo 80 cm višine ne leto. Doseže višino 4 m, a za živo mejo je dovolj 180 cm – kar je višje, je zelo težko obrezovati.
Če nam ljubo, lahko posadimo eno samo sadiko in odobimo visok, stebrast grm, ki nam na majhnem vrtu nadomesti drevo.
Gre za sodobno sorto, ki je bila registrirana v Nemčiji leta 1998. Po vplivom angleščine se v svetu prodaja kot ‘Castle Wall’. Sorta je bila odbrana med sejančki stožčaste evropske bodike (Ilex aquifolium ‘Paramidalis’) in ameriške okrasne bodike Ilex × meserveae ‘Blue Prince’ – po slednji ima zelo temne in močno bleščeče liste.
Zelo dobro prenaša obrezovanje in striženje. Sorta je moškega spola. Ne razvije jagod, a opraši vse bodikine samice v okolici, da so polne rdečega plodja.
Potrebuje običajna vrtna tla, sonce ali polsenco.
Vajgela
Vajgele iz Arboretuma Volčji Potok spet cvetijo! Običajno te grmovnice cvetijo samo maja, če pa se jih pravilno obreže, so znova v cvetju avgusta.
Vajgele (rod Weigela) so nezahtevne grmovnice. Rastejo na običajnih tleh, na soncu ali v polsenci. Vajgelo lahko posadimo na sámo, kot soliter, jo družimo z drugimi grmovnicami ali posadimo v prosto rastočo živo mejo. Z dvema metroma višine vrt zanesljivo zapre pogledom s ceste.
Bradatec
Bradati moški so prišli v modo in bodo odšli iz mode. Grmasti bradatci so vedno v modi. So redek grm, ki cveti modro, in še redkejši, ki modro cveti v začetku jeseni.
Prava lega zanj je skalnjak, mešan nasad s trajnicami, pa tudi večji lonec na sončni teresi. Sadimo ga na sonce in nekoliko zaščiteno lego. Grm pozimi ne sme stati v mokrih tleh. V loncu uporabimo substrat za citruse.
Bradatec ostane nizek 70-100 cm. Obrezujemo ga šele spomladi, in to na kratko, za širino dlani nad tlemi.
Bradatec je medonosen grmič, ki ponuja čebeljo pašo v zgodnji jeseni. Pa ne le čebele, tudi metulji radi sedejo na cvetoči bradatec. Pa čmrlji … Vse te živali nam vrt oživljajo in naredijo lepšega in bogatejšega.
Podrta teorija spola
Učiteljica Mojca, dolgoletna sodelavka, me je prejšni teden testirala. Porinila mi je v roke vršiček tise in me pozvala h komentarju.
Dejansko nenavadna vejica! Na njej je poleg semen v rdečem ovoju (označenih z 
) še niz popokov s pelodnimi storžki (označeno z 
), ki se bodo odprli zgodaj spomladi. Nič drugega ni čudnega ko to, kot da so ’tisine jagode’ (semena z mesnatirm ovojem) in moški cvetovi na isti rasltini.
Tiso vedno dajemo za zgled dvodomne rastline, pri kateri so vsi cvetovi na eni rastlini istega spola, torej bodisi moški ali ženski. In so torej tise ženske ali moške. Konkretna tisa je šla po svoje in izkazjue obe “identiteti”.
Ker grm že vsto let poznamo, vemo, da se ni tisa omožačila, temveč se je tisjak pobabil.
Lahko samo povem, da v njeni bližini nismo nikoli nismo opazili aktivistov, ki bi jo k temu nagovarjali…
Podrta teorija spola
) še niz popokov s pelodnimi storžki (označeno z ), ki se bodo odprli zgodaj spomladi. Nič drugega ni čudnega ko to, kot da so ’tisine jagode’ (semena z mesnatirm ovojem) in moški cvetovi na isti rasltini.Koliko zgodnejše so pomladi?
V soboto sem debelo pogledal: listi divjega kostanja so v Ljubljani že zlezli iz popkov. Pomlad nastopa vse bolj zgodaj – se to zdi ali je tudi res tako?
Zelo zanimiva so fenološka opazovanja o listanju divjega kostanja v Ženevi. Rdeča črta na grafikonu predstavlja tekoča desetletna povprečja. Sporočilo je jasno: sedanje pomladi se začnejo petdeseti dni prej kot pred sto leti. Morda kdo dvomi o podnebnih spremembah?
Sladki vonj po skorajšnji pomladi
Včeraj se opazil, da je v Ljubljani zacvetel »moj« grm. Moj zato, ker sem ga vsako leto vesel, ker zacveti takrat, ko se snežnica glasno steka po žlebovih. Ta čas mi je izjemno všeč, ker najavlja skorajšnji polom zimske strahovlade. Purpusovo kosteničevje (Lonicera × purpusii) je grm, ki ni posebno lep. Njegovi cvetki so majhni in razmeroma na redko raztreseni po vejicah. Odlika tega kosteničevja je čudovit cvetni vonj.
Vejica, ki jo odlomimo… z grma, bo v vazi cvetela naprej in dišavila svojo okolico. Cvetenje grma na prostem traja nekaj tednov, vse do brstenje listkov ob začetku prave pomladi. V atlantski klimi, kjer so letni časi brez značaja, zacveti Purpusovo kosteničevje že decembra.
Črni trn je odcvetel
Grmi črnega trna, ki jih videvam na poti v službo, že zelenijo. Cvetovi so odslužili, venčni listki rjavijo.
Vsako pomlad se ob črnem trnu spomnim reka, ki sem ga slišal v otroštvu. Namreč: “Ko črni trn cveti, stari ljudje umirajo.” Ga pozna še kdo? Ve o njem kaj povedati?
Pa brez skrbi, ker je odcvetel, je letošnjo bero že odpeljal s seboj, slika je izpred dveh trednov.
Trnjulčica ni Trnuljčica
Janez me je vprašal, kateri zapis je pravi. Odgovor se da utemeljiti z botaniko.
Trnjulčica ima v slovenščini ime po trnju. Izvirno ime je Dornröschen, Röschen je bere kot rös-hen, ker gre pomanjševalnico od samostalnika die Rose. Dorn- v imenu pojasni, za katero vrtničico gre. Poudarek je na vrtnici. Deklica je lepa kot vrtnica. Kljub dolgemu spanju je ostala mlada in sveža in privlačna kot rosen vrtničin cvet.
Trnuljčica ima v korenu besede trnulje. Trnulje so sadovi črnega trna (Prunus spinosa). Črni trn je hudo trnast grm, toda nima cvetja podobnega vrtnicam. Tudi ne zraste tako visoko, da bi lahko vklenil grad. Če bi se dekle imenovalo po trnuljah, bi to impliciralo neznosno kislost in trpkost – so to atributi dekleta, za katerega bi moški tvegal življenje? Trnulje postanejo sladke in vredne poželenja šele, ko jih ubije mraz. Za to, da bi pripisovali čudna nagnjenja kraljeviču, ki bi se rad poročil in imel otroke, pa ni v pravljici nobenih namigov.
Torej: Trnjulčica.
Na fotografiji so trnulje v otroški roki.
Dekle, od kod s’ pa ti doma?
Frozitije so v polnem cvetu. Vsako leto znova navdušeno cvetijo, a imajo le malo resničnih občudovalcev. Preveč navadne so in kar je navadno, je pogosto prezrto. Pa ni veliko drevnine, ki bi tako malo vložka povrnila s toliko vesele barve!
V časih socializma iz mojih otroških let so s forsitijami in črnimi bori ozelenjevali industrijske cone in blokovska naselja. Ljudežerski kapitalizem industrijskih con sploh več ne ozelenjuje in pri gradnji skladišč za ljudi je urbanizem kot pojem izumrl. Povsem razumem! Če bi denar trošil v takšne neumne namene, bi ga zmanjkalo za roparske banke in davčne oaze.
Okrasna forsitija je križanec, ki je nastal v botaničnem vrtu v Münchnu. Tam so ga našli leta 1878. Nastal je kot sad divje ljubezni dveh kitajskih vrst in sicer zelenovejne forzitije (Forsythia viridissima) in Fortunove povešave forzitije (Forsythia suspensa var. fortunei). Kasneje so vrtnarji križance dodelali. Danes so v okrasne namene naprodaj selekcionirani kultivarji.
Začelo se je novo štetje časa.
Diši po pomladi!
Vonj cvetoče marelice me vsako leto navduši.
Sladek, a daleč od osladnosti,
izrazito všečen, a daleč od vsiljivega.
Prelep in prijeten,
S tem vonjem si pomlad začne odpenjati bluzo…
Če bi bil čebela, bi na cvetovih marelice obvisel do večera in vmes sploh ne bi šel domov…
Ali kdaj pobesite surlo?
Včeraj sem pisal o marelici. Knjižno ime zanjo je Prunus armeniaca – armenski koščičar. V Armeniji imajo toliko marelic, da so pomembne celo za les. Iz mareličevine izdelujejo med drugim inštrument zurno.
To je glasbilo, ki je po obliki in drži v rokah podobno klarinetu, vendar brez vseh tipk in vzvodov. Glas v njem proizvaja jeziček, višino tona pa glasbenik določa z mašenjem luknjic na zurninem telesu. Zurna je po različnih deželah izdelana iz različnih vrst lesa.Njen glas je prodoren, zato je posebno primerna za igranje na prostem.
Zurno poznajo vsi narodi, ki so bili del otomanske civilizacije. Na Balkanu se zurni parvi surla. Zaradi podobnosti se s to besedo označi tudi slonov rilec. Če v pogovornem jeziku kdo pobesi surlo, v resnici pobesi rilec. Nevedoč, da je je slonov rilec imenovan po glasbilu.
Na sliki je skupina otomanskih glasbenic. Tista, ki stoji na levi, igra na zurno. Miniatura Abdulcelila Levnija, okoli leta 1720.
Od kod je rdeča bukev?
Bukve so v narave zelene. Čisto vse. Razen… zelo redkih izjem. Prve tri bukve, ki so kazale rdeče liste, so leta 1680 opisali v Švici pri vasi Buchs v züriškem kantonu. Potem so rdečkarico zasledili v Vogezih. Te, ki jih gledamo v parkih, pa so potomke nemških, turinških »krvavih bukev« iz hanleitskega gozda pri Sonderhausnu.
Rdeča bukev je normalno plodna. Iz njenih semen zrastejo sejanci celega spektra listnih barv med čisto zeleno in temno rdečo. Med sejanci je mogoče tudi zbirati med zelo rdečimi najbolj rdeče. Iz takšnih izvirajo okrasne bukve, ki so naprodaj kot sorta ‘Atropunicea’.
Drevo na Bledu je bilo cepljeno. Če bi šlo za sejanec, bi bili tudi odganjki iz korenin rdečelistni.
Foto: Wikipedija
Življenje po smrti
Z vami se ne bom pogovarjal o neumrljivosti duš temveč o tem, kako je preživela smrt bukev pred blejsko občino. Kapitalna bukev je pred desetimi leti začela pospešeno propadati in se je končno stojé posušila. Bukev so dve leti nazaj posekali in slikovito deblo s štrclji debelih vej pustili ležati na tleh. Verjetno kot igralo in občudovalo. Zdaj se na njem pasejo lesne gobice, kosi lubja odstopajo in opadajo… Sic transit gloria mundi – tako mine posvetna slava.
Ampak – drevo ni mrtvo! Iz njegovih korenin je odgnalo novo deblo, ki veselo živi naprej. Da bukev ob pomladni sečnji odžene iz panja, ni nobena posebnost. Da pa odžene iz korenin, to je posebnost!
Tu ni konec nenavadnosti. Stara majka je bila sorta rdeče bukve – mlado bukovo dekle nosi zelene liste.
Preživeti!
Mlada bukev je ostanek cepljene bukve. Rdečelistno sorto so v najranejši mladosti cepili na sejanec navadne bukve. Sejancu so v drevesnici odrezali zeleno glavo in mu “namontirali” rdečo. Sorta in podlaga sta se zrasli in naprej živeli kot eno. “Zelene” korenine so napajale rdečo krošnjo in rdeča krošnja jih je hranila v zemlji razrasle korenine. Potem je smrt vzela človeški domislek: sortni del drevesa je odmrl. Korenine so se znašle pred dilemo: ali iti skupaj s tujo glavo na oni svet ali poskusiti na svoje. Podzemni del ni mogel pognati iz panja, ker je ta umrl. Odgnal je iz korenin, za kar sem sem že včeraj napisal, da je redek pojav.
Da gre res za koreninski odganjek, izpričuje zlitost korenin mladega drevesa s preživelimi, živimi koreninami, ki so donedavna služile rdeči bukvi. Mlada bukev ne bi nikdar razvila tako silno močnih in nad površjem zemlje razvitih korenin!
***
Hrast mogočen in ves tog
in svojeglav v cik-cak ukrivlja veje,
a blagi javor, ki teži ga sladki sok,
se raven pne navzgor, igraje nosi breme.
W. Goethe, iz Fausta.
Prevod M.M.
Čaj iz ginka?
Farmacevti nas že lepo vrsto let zalagajo z izvlečkom ginkovih listov, ki je na našem tržišču znan kot Bilobil. Ginkov izvleček je panaceja za starajočo se populacijo. Bistri spomin in razum, zmanjšuje starostno pozabljivost, izboljšuje razpoloženje, zmanjšuje šumenje v ušesih in vrtoglavico, izboljšuje prekrvitev nog. Pri mladi generaciji ni bilo mogoče dokazati nobene koristi od jemanja ginkovega ekstrakta razen kratkoročnega povečanja zbranosti.
Lekarniški izvleček iz listov pridobijo s pomočjo acetona. Vsebuje približno 25% flavonglikozidov in četrt toliko terpenlaktonov. Bistvena razlika med listi in ekstraktom je ta, da je iz izvlečka odstranjena ginkolna kislina in to skoraj v celoti. Dopustna koncentracija ginkolne kisline je po evropskih predpisih le 5 ppm.
Kaj je narobe z ginkolno kislino? Je močan alergen, lahko povzroči vnetje prebavil in lahko poškoduje dednino v celicah. S skodelico ginkovega čaja lahko spijemo stokrat več ginkolne kisline kot je dopustni dnevni odmerek.
Ljudje vseeno pijejo čaj iz ginkovih listov. Kakšne je od tega dobrobit, je težko reči, saj so terapevtski odmerki znatno večji od količine učinkovin, ki jih spijemo v skodelici čaja. Ginkolna kislina je v vodi slabo topna, a je v čaju definitivno zastopana, zato je za občutljive ljudi čaj lahko nevaren. Če druga ne, je treba biti pri poskušanju domačega zvarka pazljiv, se nanj navajati postopoma in pri kakršnikoli preobčutljivostni reakciji tako prenehati z eksperimentiranjem.
Foto: Wikipedia
»Pojem le eno«
Ga. Bojana mi je poslala slikico z vprašanjem, katero rastlino je konec tedna gledala v Portorožu.
Vednozeleni grm, ki je v tem času obložen z živo rdečimi plodovi, je jagodičnica. V naravi se pojavlja na naši strani Jadrana od Istre do črnogorskega Primorja in seveda naprej po arnavtsko helenskih obalah. V Portorožu je posajena kot okrasno drevo, saj je zelo privlačna zaradi temno zelenih listov ter pozno jesenskih plodov in cvetov. Cveti namreč hkrati s plodenjem, kar je dosti nenavadna lastnost. Razložiti jo je mogoče kot prilagoditev na sredozemsko podnebje, kjer sta le jesen in zima deževna in kot takšna primerna za rastno dobo.
Če so kljub poznemu obdobju leta čebele še dejavne, rade sedajo na cvetove jagodičnice. Med napajanjem z nektarjem in nabiranjem cvetnega prahu cvetove oprašijo. Ko je za čebele prehladno, življenjsko pomembno opraševanje opravijo čmrlji. Plodovi se nato počasi razvijajo in dozorijo čez leto dni. Belkasti cvetovi, ki so zbrani v skupinicah, po obliki nezamenljivo kažejo pripadnost družini vresnic.
Znanstveno ime jagodičnice je Arbutus unedo. Vrstni pridevek »unedo« je prevzet po Pliniju starejšem, ki je ime izpeljal iz latinskega stavka »unum tantum edo«, ki pomeni »pojem le eno«. Jagodo, namreč. Plodovi so lahko precej kisli in so po starih nazorih škodijo zdravju, če pojemo več kot enega na dan. Je res tako? Več o tem jutri.
Zlatocvetno darilo sestri
Gospod Michael Edgeworth (1812–1881) je za Britansko vzhodnoindijsko družbo prelival dobičke iz azijskih kolonij v Anglijo. Ob službovanju je ljubiteljsko botaniziral. Do tedaj zahodnjakom neznani, posebno lep in milodišeč grmiček, ki uspeva od Nepala do Japonske, je imenoval po svoji dragi sestri Mariji Edgeworth.
Maria je ostala Edgeworth, ker se ni poročla. Bila plodovita pisateljica romanov za odrasle in del za otroke. Javna kariera v viktorijanskih časih ni bila združljiva z obveznostmi žena in mater.
Polno ime grmička je Edgeworthia chrysantha. Edžvortija je po priimku in chrysantha po grških besedah za zlati cveti. Mlada cvetna usteca so z notranje strani zlato rumena, sčasoma pa posvetlijo do bele.
Edžvortija je v Sloveniji okrasna rastlina, a le na Primorskem, kjer ji zimski mraz ne streže po življenju. Prav ta čas lepo cveti in še lepše diši.
ako lepi grmički, pa za papir
Ročno izdelan papir je pomemben del japonske tradicionalne ustvarjalnosti. Zanimivo je, da Japonci izdelujejo le tri različne vrste svojega papirja in sicer iz treh različnih rastlin. Ena od rastlin je edžvortija in papir iz nje imenujejo micumata (mitsumata).
Micumata je japonsko ime edžvortijo. Ko grm cveti, nabirajo ravno prave debele veje in jih vežejo v ravno prav debele povezke, ki gredo v parilne kotle. V pari ostanejo dve uri, nakar je treba na roke sleči lubje od lesa.
V naslednjem koraku olupijo zunanjo, rjavo skorjo od belega lubja, ličja.Treba je biti natančen, saj slabo očiščeno ličje kvari kakovost papirja. Pri delu si je treba pomagati z mrzlo vodo, kar je v zgodnji hribovski pomladi naporno in je do neke mere podobno spiranju črev pri zimskih kolinah.
Nato je treba belo ličje kuhati, dokler se ne zmehča.V naslednjem koraku kuhano ličje z udarci prepričajo, da se razpusti v vlakna. Vlaknato kašo na sitih “precedijo” v liste, ki stisnjeni in posušeni dajo izmeno trpežen in dolgovečen papir.
Fotografija: http://www.worldpaper.com.br/washi/
O vršičkih, ki ne rastejo na vrhu
Dobil sem vprašanje, kateri bambusi so užitni in ali jih je mogoče saditi v Sloveniji v prehranske namene.
Najprej je treba pojasniti, da bambusovi vršički niso vršički z vrha olesenelih stebel. Bambusovi vršički so stebelni brsti, ki odženejo iz podzemnih korenik. Ko pogledajo iz zemlje, so videti kot koruzni storž ali kot na glavo obrnjena krmilna pesa. Dokler so čisto mladi, kratki in mehki, jih Azijci odbijejo z motiko in uporabijo v kuhinji. Čim se brst potegne v višino in začne rast v steblo, zaradi nastajajočih opornih tkiv ni več užiten.
Pri bambusovih vršičkih je treba poudariti, da se nikoli ne je svežih. Vsebujejo cianogene glikozide, ki se sicer razkrojijo med kuhanjem. Od vrste je odvisno, ali jih je treba kuhati 20 minut ali dve uri.
Za prehrano morajo biti bambusi dovolj krepke rasti, da vršiček kaj zaleže. Za prehrano zato gojijo bujne vrste bambusov in ker gre za zelenjavo, imajo Azijci odbrane sorte, ki so okusnejše in mehkejše od “navadnih” bambusov. V preglednicah bambusov, ki služijo za pridelavo vršičkov, je 110 vrst.
Ob pregledu vrst se pokaže, da bi bilo teoretično možno v notranjosti Slovenije gotovo gojiti bambuse iz rodu filostahisov. Osebno imam izkušnje z dvema vrstama in sicer Phyllostachys bambusoides in Phyllostachys nigra, Arboretum Volčji Potok je dom bambusastega filostahisa že vsaj štirideset let, toda njegovi vršički so grenki. Običajni črni filostahis (Phyllostachys nigra) na Gorenjskem brez težav prezimi, a za sočivje gojijo formo henonis, s katero nimam izkušenj in zanjo ne morem založiti besede.
In bistveno: vršički se pri nas pojavljajo samo dva tedna na leto.
Dinozavri so poznali okus tulipanovca
Tulipanovec je v Sloveniji kar pogosto parkovno drevo, ki ljudi najbolj očara z junijskim cvetenje. Cvetovi so po obliki podobni tulipanom. Ker so rumenkaste barve in večinoma v zgornjem delu krošnje, jih marsikdo prezre. Ko pa človeka opozoriš nanje, je drevo deležno občudovanja.
Pri nas sajeni tulipanovci (Liriodendron tulipifera) izvirajo iz Severne Amerike. Poleg te je na svetu samo še ena vrsta tulipanovca in ta ima domovino na Kita…jskem. Rod tulipanovcev uvrščamo med magnolijevke. Pred dvema letoma je bil v reviji American Journal of Botany priobčen članek, ki tulipanovec oddaljujejo od magnolij. Z natančno ponovno analizo fosilnih ostankov, ki so jih leta 1975 našli v ZDA, sta avtorja ugotovila, da se tulipanovci že vsaj 100 milijonov let razvijajo samostojno, neodvisno od sicer sorodnih magnolij.
Z malo dramatiziranja lahko zato trdimo, da imamo pri tulipanovcu opravka s še enim živim fosilom – to oznako med drevesi najbolj pogosto lepimo ginku. S tulipančevim prastricem arheantusom (Archaeanthus je znanstveno ime sto milijonov let starega tulipanovčarja) so se gotovo hranili rastlinojedi dinozavri.
Na sliki je mogočen, 80 let star tulipanovec iz Arboretuma Volčji Potok.
Kdaj zacvetijo lipe
Včeraj se je name obrnil gospod Jurij, s katerim se doslej nisva poznala. Pred več kot deset leti je na hribu posadil šest lip. Zrasle so šest metrov visoko, se poredile do 20 cm debeline, so zdrave in poleti lepo olistane. Vprašal mu je zakaj nič ne cvetijo.
Odgovoril sem mu, da so njegove lipe za cvetenje še premlade. …
Naša gozdna drevesa, ki zrastejo iz semen, na planem prvič zacvetijo, ko so stara približno dvajset let (in lipe so pri nas gozdna drevesa). Če rastejo v gozdu, kjer je svetlobe manj, lahko šele pri petdesetih. Zato mu preostaja potrpljenje. Razen, če se želi zadeve lotiti po sadjarsko. Sadjarji se namreč nad drevesi izživljajo tudi tako, da jih zarezujejo, zategujejo z žico ipd, Mladi sejanec v smrtnem strahu sproži cvetenje kot zadnji refleks pred svojim koncem Da pa lipam jaz tega ne bi delal.
In kaj mi je mož odgovori? Zahvalil se mi je za odgovor, ugotovil, da so torej njegove lipe “še mladoletne, bo pa potem toliko bolj dišalo in se ženilo, saj so zato tudi bile zasajene, ko nas več ne bo!
In ono, z žico, to je “človek” pogruntal, žice, krematorije in lakoto… Ne bom jih vezal, naj one lepo rastejo kot moji majhni vnukinji.”
Z odgovorom me je ganil.
Hudales
Zadnjič me je ena od gospa vprašala, kaj je to hudales. Da so iz tega lesa v ribniškem koncu izdelovali zobotrebce.
Moja dolenjska informatorka mi je poročala, da je toa hudales “uno in táko”, iz česar smo razbrali, da je to navadna trdoleska. Njen les se med drugimi dejansko uporablja tudi za rezanje zobotrebcev.
Na sliki: plodeča navadna trdoleska.
Jagoda, ki ne sme biti plod
Navadna tisa (Taxus baccata L.) v Evropi nima sorodnikov. Med iglavci je posebnost, ker nima storžev in nima smole in ker je strupena. Ženske in moške rastline so pri tisti ločene. Moške marca otresajo cele oblake cvetnega prahu – tisa je pač vetrocvetka. Ženske rastline prepoznamo po jagodah, ki zorijo v zgodnji jeseni.
Tisine jagode so za botanika zagata. Rastlina je golosemenka, kar pomeni, da nima plodnice in po definiciji ne more imeti praveg…a plodu. Zato je tisina jagoda razložena kot seme, ki je obdano z rdečim mesnatim ovojem. Ker ovoj (arilus) ni mogel nastati iz iz plodnice, je nabuhnil iz peclja, ki nosi semensko zasnovo.
Ker ne gre za plod, tudi lažje razumemo, zakaj rdeči ovoj ne obdaja semena krog in krog. Konica črnega semena gleda iz rdečega plaščka. Kaj je v tisinih jagodah strupeno in užitno, o tem jutri.
Sladko in strupeno hkrati
Se spomnite tistega pravljičnega jabolka, ki je bilo pol rdeče, pol zeleno, sladko in zastrupljeno hkrati? Sneguljčica je vanj zagrizla in si nakopala težave.
Pri tisi je podobno: pol jagode je sladke in pol jagode zastrupljene. Strupeno je črno seme in sladek je njegov mesnati ovoj. V vseh telesnih delih tise je 1-2% smrtonosnega strupa. Strup je predvsem taksin, ki spada med alkaloide. V lesu je, v lubju je, v iglicah in v semenu je. Le v mesu ga …ni.
Rdeče meso je sočno in okusno, izrazito sladko in se v ustih povleče kot smrkelj. Mirno ga lahko jemo, če pri tem ne pregriznemo semena ali če pri tem ne pogoltnemo semen. Da s semeni nekaj ni v redu, opozori tudi njihov grenek, odbijajoč okus. Ptiči lahko semena brezskrbno jejo, toda njihovo prebavilo je kratko in med kratko prebavo se trup ne izloči iz semen.
Kdor ima zelo veliko časa in je pri delu natančen lahko iz mesa tisinih jagod naredi sok in marmelado. Vendar mesa ni tako enostavno “izkoščičiti”, ker se drži semena. Verjetno tudi zato, da semenu v prebavilu olajša potovanje in da na koncu glajše zdrsne in ptičje ritke…
Prebavni pospešek
Odnos med tiso in pticami je zelo tesen. Tisina semen s ptiči “dobijo krila”, ptiči pa v zameno poln želodček. Med obema stranema obstaja pogodba o nenapadanju: tisa ptičev ne zastruplja, če ptiči ne grizejo njenih seme. Ker nimajo zob, grizti niti ne morejo. Praviloma zalogaj pogoltnejo v enem in to je in tisi in ptiču prav.
Ptiči sejejo tisina semena z “startnim gnojenjem” vred. In tisino seme, ki je potovalo skozi ptičje prebavilo, kali takoj, ko napoči pomlad. Da lahko izkoristi kakec, ki ga je dobilo v dar.
Semena, ki padejo s tisinih vej sama od sebe, se obnašajo drugače. Preden vzklijejo, morajo čakati dve do štiri zime, ki s snegom in hladno dežnico iz semenske lupine izperejo zaviralce kalitve. Šele potem se lahko na svetlo prebije kalček.
Na fotografiji je nekaj let star sejanček tise, ki je svojo pot začel ob deblu drugega drevesa.
Dajalka imen
Tisa je pri nas v naravi dokaj redka, a je kljub temu po njej imenovanih več krajev, na primer Tisje in Tisovec. Tisje je v bližini Litije in Tisovec v občini Dobrepolje. Tisovec je tudi pritok Kokre. Slovenska republika onkraj Ogrske ima v bližini Banske Bistrice mesto z imenom Tisovec, v katerem živi štiri tisoč duš.
Po ivi, starem imenu za tiso, nosita ime Ivanje selo na Notranjskem in Ivnik/Eibiswald na štajerski slovensko-nemški jezikovni meji.
Na fotografiji je del naslovnice letošnjega koledarja gasilcev iz Ivanjega sela (http://www.pgd-ivanjeselo.si/?p=1272).
Najboljši les za loke
Prazgodovinski lovci so vedeli, da je tisin les najboljši za loke.
Leta 1991 so na Južnem Tirolskem našli truplo moža, ki je v ledu ležal 5.500 let. Popularno imenovani Ötzi je imel pri sebi lok iz tisovine, dolg 182 cm. Po poskusih so ugotovili, da je mogoče s takšnim lokom z veliko natančnostjo smrtno zadeti žival na razdalji trideset do petdeset metrov. In če žival, potem tudi človeka.
Ötzi je svoj konec dočakal v skalnati kotanji. Ko se je umaknil vanjo, je lok prislonil na skalo in v prav takem pokončnem položaju je orožje čakalo do odkritja leta 1991. Njegov lok ni bil do konca izdelan. Ni še uspel celega odrzati s sekirico in če bi imel čas, bi ga na koncu spoliral s preslico. Bila pa je tisovina že prepojena s krvjo. Posušena kri namreč odbija vodo in s tem ščiti les.
Slika prikazuje Ötzija kot germanskega arijca. V različici, ki so jo izdelali v Južnotirolskem arheološkem muzeju, je videti manj junaški in nič kaj atletski. Vir: Ötzi – sein Leben, seine Zeit. Begleitheft zur Sonderausstellung im Fränkische Schweiz Museum Tüchersfeld vom 28.06.- 03.11.2003.4
Tisa v loku in puščicah
Na znamki je prizor s pasne spone, ki je bila južno od Ljubljane skupaj z gospodarjevim pepelom položena v grob okoli leta 500 let pr. n. št. Lovec s klapovršno kapico, ki zalezuje jelena, ima puščico že nastavljeno na tetivo. Lok je bil po vsej verjetnosti tisin. Ötzi, ki sem ga omenil včeraj, je imel puščice narejene iz dobrovite (Viburnum lantana).
Če ne prej, je v naše kraje okoli leta 300 pr. n, št. s Kelti prišlo védenje o uporabi s tiso zastrupljenih bojnih puščic in kopij. Te seveda niso bile namenjene za lov, marveč za vojno. Konice so napojili v prekuhani kaši iz strtih iglic in húdo mu, ki je takšno dobil v telo.
Toksični taksus
“Galci, ki so streljali s tisinimi loki, so to rastlino uporabljali tudi pri puščicah. Ker tisa ni kurare, se vprašamo, ali so poznali kakšno skrivnost, s katero so okrepili njene strupenosti, kajti količina strupa iz samega lesa ne bi bila smrtna. So! Puščice so zastrupljali z njenimi semeni,” pišeta Philippe Domont in Edith Montelle v knjigi Histoire d’arbres, ki jo je izdal francoski zavod za gozdove (ONF).
Biologinja Doris Laudert v poljudni knjigi Mythos …Baum pove, da so po starih Grkih z vodnim izvlečkom zastrupljali konice puščic tudi Kelti.
Kaj je o tisi napisal Plinij starejši, sodobnik ljudstev, s katerimi so se tolkli Rimljani in jim imenovali Galce (pod čemer danes razumemo Kelte)? V 20. razdelku 16. knjige Naravoslovja je tole: “Sad moške rastline je škodljiv – v resnici imajo njene jagode, posebno v Španiji, v sebi smrtonosen strup; celo za vinske čutare, ki jih v Galiji izdelujejo iz njenega lesa, se ve, da pokončajo ljudi. Sekstij pravi, da Grki imenujejo to drevo milaks in da je njen strup v Arkadiji tako močan, da ljudje, ki pod tisinim drevesom zaspijo ali posedajo, umrejo. Nekateri pravijo, da so zaradi tise strupi taksični, kar danes izgovarjamo toksični, in kar pomeni, da so za zastrupljanje puščic.” [Da bi zadnji stavek razumeli, moramo imeti v ušesih, da so Rimljani tisi pravili taxus.] V 72. razdelki 24. knjige še navrže: »Dim iz tisinega dreves pobije miši in podgane.«
O galski vojni (na mestu 6.31) Julij Cezar poroča, da se je eden od nasprotnih vojskovodij pokončal “s sokom iz tise, ki je je zelo veliko v Galiji in Germaniji.”
Na sliki z Wikipedije je Umirajoči Galec – rimska kopija helenističnega kipa, ki je na ogled v Rimu.
Erinije
Okoli zapestij in lakti so se jim ovijale kače. Prepasane so bile s kačo. V laseh so imele kače, vse same strupenjače. V eni roki so vihtele bič ali kij in v drugi držale baklo. Lile se strupene krvave solze. Bile so stare, bile so grde in bile so tri. Tri Erinije: Maščevalka, Neutrudnica in Zavistnica. Bile so boginje maščevanja. Kdor je prelil kri, se pregrešil zoper starše in red, tega so noč in dan brez premora preganjale in pehale v blaznosti. Bile so poosebljen glas vesti.
Imele so svoje drevo in to drevo je bilo tisa. Raslo v je podzemlju, kjer so bile te iste Erinije Perzefonine pomočnice. Mrtvi je bil ob prihodu v Had najprej povržen sodbi, nakar so ga prevzele one. Dobre ljudi so s tisino vejo očistile grehov in je spustile naprej. Kriminalce so odgnale v tartarsko ječo in nadzirale izvajanje kazni, ki jim je bila dosojena.
Erinije preganjalke so pravilom upodobljene s kijem ali še bolj pogosto, z baklo. Kij in bakla sta iz tisine veje. Od včeraj vam je morda ostalo v spominu, da je pri tisi še dim strupen. Tisa se nam tako pri starih Grkih kaže kot drevo pretečega podzemlja, pa tudi reda in pravice.
Slika: del lesoreza Vaclava Hollarja (1607-1677), Wikipedija.
Rimljani so si Grke vojaško podredili, glede omike pa ostali njihovi večni učenci. Tudi večino verskih predstav so prevzeli po Grkih. Tako je tisa pri starih Rimljanih ohranila mrakoben sloves. V šesti zgodbi četrte knjige Metemorfoz Ovid takole opiše pot v podzemlje, bivališče mrtvih:
“V senci strupenega tisja spušča se pot navzdol,
v gluhi tišini pripelje te v spodnje kraljestvo.
Mègla se vleče nad Stiksom lenobnim. […]…
Vladata v trnatih krajih sivina in mraz.”
Na sliki, ki jo je naslikal Jean-Baptiste-Camille Corot, vodi Orfrej Evridiko iz podzemlja skozi megle in sence proti dnevu gornjega sveta.
Na goli koži
Res je, da se je v srednjem veku na Nemškem govorilo, da pod tiso ni varno sedeti, če želiš dolgo živeti. Po drugi strani so ji pripisovali veliko zdravilna moč. Kdor je nosil košček tisinega lesa na goli koži, se je počutil varnega tudi na najbolj zloglasnih krajih. Noben urok in nobena mračna sila mu ni mogla priti do živega, kajti veljala je vera, da:
“Pred tiso
vsi čari brez moči so.”
Fotografija s spleta: kos sodobno, fino oblikovanega nakita iz tisovine.
O svetniku, ki je pridigal pod tiso
Sveti Hieronim je živel v 4. stoletju in bil eden od najbolj izobraženih mož svojega časa. Proslavil se je s prevodom Svetega pisma iz izvirnika v latinščino. Rodil se je na Pivki. Pravijo. Ali nekje na Ilirskobistriškem. Pravijo. Hrvati ga hočejo zase in zato njegov rodni Stridon postavljajo južneje. Kakorkoli: domačijo je hitro zapustil, ker so ga starši poslali v šole v Rim. Od tam je potoval čez Alpe in se v Trierju pomenišil.
Cerkev …ga je leta 370 poslala službovat v Oglej in takrat se je gotovo oglasil doma. Če kdaj, je v tistem času pridigal tudi svojim domačim Ilircem. V Ogleju ni dolgo ostal in se kasneje v življenju v rodne kraje ni več vračal.
Krajevna legenda pravi, da je Sveti Hieronim pridigal pod tisto v Stranah pri Postojni. Če bi bila tisa, ki danes raste pred cerkvijo v vasi, še ista, bi morala biti stara vsaj 1700 let. Več o tem drevesu jutri.
Na sliki je Caravaggiov Sveti Hieronim, ki tiči v knjigah in prevaja.
Tisi v Stranah
Slovenija ima več starih in znanih tis. Ena od njih raste v Stranah pri Postojni. Pravzaprav ni ena, pred cerkvijo v središču vasi rasteta dve. Drevesi imata lepi, široki krošnji in sta pri dobrem zdravju. Sta stari – a kako stari?
Za to, da bi pod starejšo od njiju pridigal Sveti Hieronim in bi bila torej stara 1700 let, je premlada. Da bi pod njo pridigala Ciril in Metod, ki sta na Moravsko potovala tod mimo in bila bila stara 1200 let, je tudi premlada. Iz s…trokovnih mnenj izhaja, da je stara kakšnih 500 let – torej je v mladosti morda videla Turke, ki so z ropanjem in zastraševanjem mehčali mejo avstrijskega cesarstva. Drugo, mlajše tisino drevo je za pol mlajše.
Seveda je čisto možno, da je na tem mestu pred sedanjima tisama že rasla tisa in pred tisto še kakšne tisa. In da je bil pred sezidano cerkvijo na tem mestu svet kraj za tako in drugače verujoče. Posebno zato, ker izpod korenin stranskih tis izvira studenec žive vode in to na kraškem svetu, kjer ima voda svoje muhe.
Saj ni, da bi tisa ne mogla biti stara tisoče let! Le da za to potrebuje okolje, ki je mirnejše od našega.
Ko so na Štajerskem posekali vse tise
Proti koncu srednjega veka so bila tisina debla iskana roba. Velike vojne so zahtevale veliko orožja in tisa je bila glavna na izdelavo bojnih lokov in kasneje samostrelov. Največji kupec je bila v Evropi Anglija, dežela z uničeno naravo, brez predsodkov in z velikanskimi apetiti. Tja so izvažali tisovino Nemci, Poljaki, Avstrijci in Rusi. V začetku 16. stoletja je šlo letno čez kanal k angleškim orožarjem po 10.000 debel tise.
Če se je …Angležem splačalo prodajati, se je pa na jug, v Turčijo, ni smelo. Da ne bi sovražnik z loki iz krščanske tisovine streljal nazaj.
Za vrsto, ki raste izrecno počasi in vedno samo posamič v gozdu, ki ga gradijo druge drevesne vrste, je bila takšna poraba usodna. leta 1568 je moral bavarski knez vzeti na zanje, da v njegovi deželi ni bilo več tise, primerne za posek. Leta 1590 je stoletno izkoriščanje pripeljalo do tega, da se je na Štajerskem zgodilo enako. Ene tise ni bilo več za posekati in prodati!
Ko je bilo opustošenje naravnih nahajališč na višku, se je naglo pojavila nova tehnologija. Puške so pometle s strelicami in loki so izgubili svoj pomen.
Na sliki je upodabljen začetek bitke pri Azincourt-ju.To bitko so Angleži dobili kljub znatni francoski premoči, ker so imeli boljše orožje – do popolnosti izpopolnjene, odlične loke.
Resen strup
Vse, kar je na tisi črnega in zelenega, je na smrt nevarno. Iglice so sicer odvratnega okusa, a strup sam zase v ustih nič ne peče in nič draži; potihoma preide v kri. V eni uri po zaužitju povzroči omotico, slabost, bolečine v trebuhu, nezavest, plitvo dihanje, pospešeno bitje srca, nato planje srca, ki mu sledi upočasnitev utripa, padec pritiska in na koncu smrt zaradi ohromitve dihalnih mišic in zastoja srca. Pri zastrupitvi je treba brez odlašanja poiskati zdravniško pomoč.
Predsednik je posadil mokovec
V ponedekljek, 17.10.2016, je bil Borut Pahor na obisku v Vatikanu. Ob sprejemu pri papežu Frančišku je bil del uradnega programa saditev spominskega drevesa na vatikanskih vrtovih. Veleposlaništvo Republike Slovenije pri Svetem sedežu se je o izbiri drevesa obrnilo po nasvet na Arboretum Volčji Potok .
Izbrati je bilo treba slovensko avtohtono vrsto, ki je dovolj privlačna, da zraste v zanimivo parkovno drevo, in bo hkrati dobro uspevala v Rimu. V Arboretumu smo predlagali mokovec (Sorbus aria). Ta je z naravnih rastišč vajen sončne pripeke in suše, zato ne bi smel imeti težav s sredozemskim podnebjem na vatikanskem griču. Ob tem je mokovec lepo drevo, ki spomladi ob olistanju opazno belo cveti, celo poletje zbuja pozornost z listi, ki so na spodnji strani beli, in se jeseni okrasi z rdečimi plodovi.
Moč tistega, ki je bil prvi
Oljka in sredozemski človek imata skupno tisočletno zgodovino. Kljub samoumevnosti in vseprisotnosti oljke v dosegu blagega toplomorskega podnebja je nastanek gojenih oljk slabo pojasnjen. Z analizo dednine, ki jo omogoča sodobna znanost, se odpirajo novi pogledi v preteklost.
Sinteza raziskav je pokazala, da so divje oljke preživele zadnjo poledenitev v treh zatočiščih: (1) na bližnjem Vzhodu in Cipru, (2) na egejskih otokih in jugu Apeninskega polotoka ter (3) v širšem zaledju obeh strani Gibraltarja. Potrdila se je teza, da je zibelka prvih gojenih oljk bližnji Vzhod, od koder jih je človek-kmet širil proti zahodu. Kljub temu, da so na Iberijskem polotoku in južni Franciji ljudje od mlajše kamene dobe naprej ves čas izkoriščali oljke, pa je razmeroma malo »zahodnih« genov vstopilo v regionalne gojene sorte. To je nenavadno zato, ker je genetska raznoličnost divjih oljk v gibraltarskem zaledju največja v celem Sredozemlju in bi potemtakem nudila najboljše izhodišče za selekcijo novih in drugačnih gojenih oljk. Toda ne – Zahod Sredozemlja je zgolj prevzel sorte razvitejšega Vzhoda in pri tem obtičal.
Bela omela – za plodnost
Na poudarjeno božične ovojne papirje, voščilnice, prtičke in v cvetličarske dekoracije se je po letu 1990 množično naselila bela omela, in sicer v tandemskem paru z bodiko.
Amerikanci so bodiko kot element božične dekoracije prevzeli od Angležev, Angleži pa vlečejo poseben odnos do omele od staroselskih Keltov. Plinij starejši je poročal, da je je bil za Kelte veliki praznik, ko so odkrili nov hrast z omelo. Ko so jo nato prvič prvič rezali z drevesa,… so na slavju darovali dva bela bika, nato pa iz rastline kuhali napoj, ki da je napravil vsako neplodno samico plodno. Mimogrede: od tod žene korenine navada, da se Angležinje za praznike dajo poljubljati pod belo omelo, ki visi s stropa.Navada, ki jo amerikanizirani mediji kot posnemanja vredno prestavljajo tudi k nam.
Več o praznični omeli poiščite v knjigi http://www.zalozbamis.com/knjiga/barvita-predstava/
Lepljivi beli grahki
Jeseni dozorijo na beli omeli bele jagode. Pod belo povrhnjico je v vsaki jagodi eno seme, ki je na debelo obdano z lepljivim polnilom. Lepka, belkasto-prosojna snov brez okusa in vonja je omelino lepilo, imenovano viscin.
Omelin semenski smrkelj ima dve pomembni nalogi. Prva je, da pojedeno seme hitro in gladko zdrsne skozi ptičje prebavilo. Druga je, da seme prilepi na površino. Tudi v kakcu, ki ga ptič spusti, kjer ga pač spusti, ostane lepljiva sl…uz lepljiva.
Ko ptič pokaka omelino seme ne drevesno vejo, se tam viscin v kratkem posuši in seme kot s trdim prosojnim epoksijem pritrdi na lubje. Marca se kalčkova koreninica obrne proti vejici, z encimi zmehča lubje in se pod njimi priklopi na drevesni prevodni sistem. Samostojno življenje nove omele se lahko začne.
Viscin, ki se drozgom in podobnim med kavsanjem jagod lepi na kljun, gre ptičem dodobra na živce. Čistijo si ga tako, da s kljunom robijo po vejici in si z njega otirajo nadležni lepek. Tudi ob tem manevru se seme lahko prilepi na drevesno “kožo” in zaseje omelo.
Slika: Omela s plodovi kot motiv jugoslovanske znamke.
Usodno ptičje lepilo
Kakor nekateri ptiči radi kljunejo jagode bele omele, da si napolnijo želodček, drugi obžalujejo, da so se dali spraviti na limanice, kjer jih omela zgrabi ne spusti. Limanice so namreč ptičarji stoletja mazali z lepilom, narejenim iz jagod bele omele.
Vsak lovec na ptice je imel svoje skrivnosti za kuhanje ptičjega lepila. Starorimski ptičaji so nabirali zrele omeline jagode in njihovo lepljivo notranjost gostili s kuhanjem. Da bi se lepilo na zraku poč…asneje sušilo, so dodajali med ali zgoščen hruškov in slivov sok. Z lepilom so namazali vejice in na ta ali oni način nanje privabili ptice. Tisto, ki se je na lepilo ujela, je čakala žalostna usoda. Končala je v ptičnici, kje je kot jetnica “razveseljevala” ljudi, ali pa v loncu.
V vseh laških deželah, od Italije do Katalonije, še dandanes lovijo z limanicami cikovte in podobne ptiče kosove velikosti, da jim zavijejo vrat in jih skuhajo. Evropska zakonodaja lovljenje na limanice prepoveduje, a niso vsi Evropejci Slovenci, da bi se dali daljinsko upravljati. V Franciji so lovljenje na limanice kot “ogroženo tradicijo” zavarovali z zakonom in v Provansi sme vsak ptičar nastaviti po 30 limanic. Živela tradicija, smrt brinovkam!
Slika: www.fao.org/docrep/005/y4351e/y4351e0d.htm
Ohmelje ni omela
Bela omela je zajedavka, ki zajeda vrsto dreves, a ne vseh. Pravzaprav so si različne podvrste bele omele razdelile lovišče: ena si je zaznamovala sadno drevje in topole, druga jelke, tretja, pri nas najredkejša, bore. Na hrast ne sede nobena. Kako je lahko torej Plinij pisal, da so Kelti z zlatim nožičkom rezali omelo s hrasta? Ker ni ločil med omelo (Viscum album) in ohmeljem (Loranthus europaeaus).
Ohmelje je z belo omelo sicer v sorodu, ampak ne tako zelo… bližnjem, da bi bili obe vrsti v isti botanični družini. Živi samo na hrastih in kostanju in je že zato znatno redkejše do bele omele. Preživlja se na enak način kot bela omela: hrastu sesa vodo in minerale, sladkorje in druge organske snovi si v zelenih listih napravi sámo. Drugače kot bela omela je ohmelje listopadno. Pozimi na golih vejicah zasijejo jagode, ki niso bele kot pri beli omeli, temveč so rumene.
Več o ohmelju in praznični omeli najdete v knjigi http://www.zalozbamis.com/knjiga/barvita-predstava/
Bršljanska liga
Bršljanska liga (Ivy League) združuje osem univerz, ki vse ležijo na severovzhodu ZDA. Vse so v privatni lasti. Prva, harvardska, je bila ustanovljena v 17. stoletju, zadnja, Cornellova, v 19. stoletju. Visoke šole iz te slovite družbe se po dosežkih redno uvrščajo med petnajst najboljših ameriških univerz. Kljub razlikam imajo univerze iz bršljanske lige nekaj skupnih lastnosti. So premožne in pričakujejo, da bodo takšni tudi njihovi študenti: letna vpisnina… znaša približno 20.000 dolarjev. Toda te šole ne živijo do šolnin, še vsaj enkrat toliko denarja prispevajo nekdanji študenti, firme in država. Druga skupna lastnosti je, da imajo malo dodiplomskih študentov – večinoma okoli 5000 –, a še do trikrat toliko podiplomcev. Vrata za vpis na bršljanske šole so zelo ozko priprta: kdor se uspe pririniti skoznja je bodisi zelo bister ali pa zelo bogat.
Ime bršljanska liga je v letih okoli druge svetovne vojne skoval nek športni novinar, da bi označil športno povezavo osmih slovitih šol. Pravzaprav je šlo za okvir tekmovanj med njihovimi nogometnimi moštvi, ki so se sprva spoprijela vsakih nekaj let, nato vsako leto, in še malo kasneje sploh ne več. V športnem smislu je namreč bršljanska liga že dolgo mrtva. Bršljan je seveda simbolno opisoval starost sodelujočih šol – mnogo stavb v njihovih kampusih je dejansko preraslih z bršljanom. Vse skupaj pa je izšlo iz hudobne pripombe novičarja, ki je godrnjal, da je bila tekma med columbijskimi in pensilvanskimi nogometaši tako razburljiva kot opazovanje bršljana, ko raste.
Erika je zgodaj vstala – še preden je šla spat
Bili so stari časi. To je bilo takrat, ko so bili še letni časi. To je bilo takrat, ko javnega sektorja še niso psovali za irealni sektor, ki da ga je treba na ljubo nekim finančnim trgom zradirati. To so bili časi, ko sem kot začetnik v javnem sektorju imel takšno plačo, da sem lahko brezskrbno potoval v tujino. V tistih starih časih je november prinesel zimo in najkasneje decembra je zemljo zaklenil mraz. Erika je v tistih starih časih pozimi spala, varno pokrita z odejo iz snega.
Erika je botanično Erica carnea in po slovensko spomladanska resa. V naravi vedno že jeseni nastavi cvetne popke, ki bi jih morala odpreti in obarvati šele spomladi, ko sneg skopni. Erika je v letošnji jeseni izgubila časovni kompas – zacvetela je, še preden je sploh pritisnil mraz. Nekaj o posebnostih njenega cveta pride na vrsto jutri.
Tesno krilce brez razporka
Pri spomladanski resi je cvetni venec pri svojem koncu zožen. Pri mnogih drugi vresnicah (družina Ericaceae) je podobno: krilce je tako tesno, da opraševalci v cvet ne morejo vstopiti. Da sploh lahko pride do oprašitve, poglavitni cvetni deli ob pravem času sami pogledajo na prosto, se razgalijo in počakajo na opraševalca.
Na fotografiji so prašnice opazne temno vijoličaste, črnikaste barve. Konica pestiča, ki je barve venca, z brazdo seže najdlje iz cveta. Da so obiskovalci zainteresirani za obisk cvetov, jih resa pritegne z medičino, s katero so »premazana« dna pestičev. Metulji in čmrlji, ki imajo dolge rilčke, jo brez težav ližejo. Očitno skozi ožino venčnega krilca dovolj globoko sežejo tudi čebele, saj redno obletavajo cvetoče grmiče. Spomladi je resa ena prvih čebeljih paš v naravi.
Pionirka Erika
Spomladanska resa praviloma porašča dobro osončena mesta od nizkih nadmorskih višin do visokogorja. Je pomembna vrsta, ker pokriva velike površine kamnitih in plitvih, zelo suhih tal. Pri nas so takšne razmere posebno izrazite na dolomitu. Tam preproga iz prepletene rese varuje in ščiti tanko plast tal.
Rastlinam, ki so zmožne prve poseliti ogoljeno površino, pravimo pionirji. Erika je pionir na ubožnih kamnitih tleh in na sipkem pobočju.V okolici Ljubljane p…ogosto vidimo preproge spomladanske rese v Polhograjskem hribovju, kjer se s sušo in krušljivimi dolomitnimi pobočji bori rdeči bor. Odnos med spomladansko reso in borom je nenavaden. Po eni strani resa preprečuje borovemu semenu, da bil lahko skozi njej gosti stebelni pletež prišlo do tal in tam vzkliko, po drugi strani pa uspešne sejančke ščiti pred snegom, ki bi jih polegel in polomil.
Na sliki z Notranjske je v cestnem useku videti, kako tanka so tla na dolomitu. In kako dobro se tam počuti erika.
Rese v vrtnarstvu
Spomladanska resa je tudi vrtna rastlina. Za vrtnarje je pomembno, da v naravi raste na apnencu in dolomitu, kar pomeni, da na vrtu ne potrebuje šote. Nasprotno – šota ji izrecno škodi. Ker ne mara mokrote, je najprimernejše vrtno rastišče zanjo skalnjak ali kamnita greda. Zgoščena, blazinasta rast z igličastimi listki dela grmiček privlačen v vseh letnih časih.
Spomladansko reso (Erica carnea) prodajajo vrtnarji v gojenih različicah, ki barvno pokrijejo od…tenke do bele do vijoličaste. Prave spomladanske rese so trajne vrtne rastline za resne vrtnarje.
Druga zgodba so razkošne erike v loncih, ki se pojavijo pred prvim novembrom. Na sliki imate vitko reso (Erica gracilis). Gre za potrošno robo, ki ne more prezimiti, a tako kot razne predelane medijske zveze skrbi za videz privlačnosti, ki prikriva posušeno vsebino. Ta resa je namreč pod napuščem še zdaj videti lepa in cvetoča, če pa se je dotaknete, se pod prsti zmrvi v ništrc.Slika je z nemškega Amazona, ki prodaja vse, kar je ljudem všeč (www.amazon.de/Glockenheide-Erica-gracilis-Stck…/…/B009HU3T2U).
Več o resah, s katerimi jeseni lepšamo domove in grobove, v knjigi Barvita predstava: http://www.zalozbamis.com/knjiga/barvita-predstava/ .
Trpka jerebika
Kako premamiti ptice, da bi sedle na limanice? Ptičji lovci so dobro poznali vedenje ptic in to upoštevali pri svojem poslu. Vejice, namazane z lepilom, same zase ne ulovijo ptičev. Treba jih je privabiti in najbolj preprost način je s hrano, ki so jo natrosili med lepljive vejice. Pozno jeseni in pozimi so ptičarji radi nastavljali jerebikine jagode. So opazne barve, privlačno napete in sveže še dolgo v zimo.
Da gre za staro zlorabo jerebike za ptičji lov, se razbere iz znanstvenega imena za rastlino. Imenuje se Sorbus aucuparia. Pridevek aucuparius pomeni – ptičarski. Takšen, ki je pravi za ptičji lov. Na sliki je pest mamljivih rdečih jagod, ki pa niso jerebikine marveč bodikine.
Zelen – rumen – mrtev
Zelen list je v osnovi laboratorij, v vsakem laboratoriju pa je bolj ali manj dragocena oprema in so bolj ali manj dragi reagenti. Drevo kot dober gospodar pred listopadom iz listov umakne dragocene sestavine in jih uskladišči v vejicah, deblu in koreninah, da jih bo naslednjo pomlad znova uporabilo. Med snovmi, s katerimi drevo ravna najvarčneje, so aminokisline in spojine s fosforjem, magnezijem, kalijem in železom. Molekule klorofila so prevelike, da bi lahko potovale po prevodnem sistemu, zato jih lastnik razgradi in le dragocene sestavine prestavi iz listov v trajna tkiva.
Z razgradnjo klorofila list izgublja zeleno barvo in je vedno bolj rumen. Rumena barvila, ki so bila hkrati s klorofilom v njem prisotna že od pomladi, se tako le razkrijejo, postajajo vidna. List torej ne postane rumen, list ostane rumen. Kemična sestava rumenih in oranžnih barvil namreč ni tako dragocena, da bi jih bilo treba umakniti.
Več v knjigi:
MASTNAK, Matjaž. Barvita predstava : jesensko-zimski in praznični čas, (Zbirka O cvetani in živani). 1. izd. Dob: Miš, 2014. ISBN 978-961-272-167-1. [COBISS.SI-ID 275993344]
Na sliki: v dobovem listu še zadnji klorofil vzdolž listnih žil čaka na selitev v lesnati del rastline. Konica je že rjava – mrtva.
Škrlaten ali purpuren?
Če hočemo jesenske barve opisati in posredovati drugemu, jih moramo poimenovati. Na tej točki se naravna čarovnija prelije v besedno in zadeve se zapletejo. Je rdeče listje škrlatno ali purpurno? Je sploh mogoče razvozlati pomen dveh tako pogostih barvnih oznak?
Z jezikovnimi priročniki si ni mogoče dosti pomagati. Škrlaten razlagajo kot purpuren in purpuren kot škrlaten. Kar je najmanj ohlapno, da ne rečem nemarno. Ker barvi nista enaki.
Poskusimo vprašanje razvozlati po naravoslovno. Vprašajmo se, od kod purpurna in škrlatna barva izvirata. Purpur so v starem veku izumili Feničani. Izumili v navednicah, ker je ta barva last morskih polžev vrste bodičasti in čokati volek . Feničani so le ugotovili, kako je mogoče z izločkom teh živalic barvati tkanine. Odvisno do trajanja barvanja in dodatkov so stari Feničani blago obarvali zeleno, rožnato, temno rdečo, modro, vijolično ali skoraj črno. Ta zadnja, temno vijolična je zahtevala največ polžjega izločka in najdaljše barvanje, zato je bila prav grdo draga. Razumljivo, da so jo za svojo vzeli najbogatejši. V rimski dobi je bila purpurna barva barva senatorjev, pozneje so se v purpurne toge oblačili cesarji. Samo malo je bilo še treba počakati, pa je purpurna postala uradna barva kardinalov v Rimskokatoliški cerkvi.
Na sliki je bodičast volek z wikipedije.
Škrlaten je živo rdeč
Purpurna barva je torej modrovijoličasto rdeča. Tehnologijo purpurnega barvanja so dobro obvladali v Bizancu in nato še skoraj do konca srednjega veka v Konstantinoplu, kakor so preimenovali Bizanc. Ko je mesto leta 1453 padlo v turške roke, je bilo dobav brezprizivno konec.Tudi kardinali so ostali brez purpurja.
Tedaj so se barvarji spomnili na barvilo, ki je bilo v rabi že v prejšnjih časih kot poceni nadomestek za redke morske polže. Nadomestek raste na kopnem in sicer na posebni vrsti hrasta iz sredozemske makije. Gre za samice kaparjev vrste Kermes ilicis, katerih telesa dajejo škrlatno barvo. To je živo rdeča barva, ki nekoliko potegne na oranžno. Nemci ji pravijo karminsko rdeča. In prav ta škrlatna barva je tista, v katero so danes oblečeni kardinali. Ne brez razloga pravijo kardinalom škrlatni princi.
K sliki: Kardinal Rode v škrlatu in snežno beli čipki. Vir fotografija – Wikipedija
P.S. Tudi ta barvna razprava je v knjigi “Barvita predstava”.
Zakaj se zamenjuje škrlat s purpurjem?
Na fotografiji je listje priljubljene okrasne popenjavke vinike. Eno ob drugem je listje škrlatne in purpurne barve: škrlatno na levi in purpurno na desni.
S pomočjo zgodovine smo ugotovili, da je takoj po tistem, ko je mesto ob Bosporju iz Konstantinopla postalo Istanbul, purpurno barvo nadomestila škrlatna. Kardinali so prevzeli nov barvni odtenek, a ohranili staro ime, saj tako zahteva tradicija. Zmeda je bila le rojena! Da se stvar dodatno zaplete, uporablja Rimskokatoliška cerkev pokrivala obeh barv. Kardinali
nosijo škrlatne kapice, ki jim znotraj cerkve pravijo purpurne, škofje pa purpurne, ki jim pravijo vijoličaste.
V posvetni rabi smo lahko enoznačni. Pokličimo na pomoč purpurne polže in hrastove kaparje, pa o obeh barvah ni več dileme.
Bodika
Gozdarji so me pred časom na Kočevskem odpeljali v gozd, kjer med redko posejanimi bukvami raste na desetine bodik (Ilex aquifolium). In to ne kakšnih majhnih grmičkov, temveč pravih dreves v pravem bodikovem gaju sredi običajnega gozda. Drevesa bodik so višja od pet metrov in imajo debla, ki jih ne moreš objeti s prsti obeh rok. Vpadljivo pri teh rastlinah je, da na prvih treh metrih višine nimajo niti ene samcate drobcene veje, višje pa je krošnja gosta in strnjena.
Zakaj? Ker ženske iz bližnje vasi od nekdaj hodijo tja po veje, s katerimi ob praznikih krasijo cerkev. Tiste veje, ki jih je bilo mogoče zlahka doseči, so porezale najprej. Očitno pa je tudi, da je dreves z jagodami bistveno manj kot dreves brez jagod. Bodike so namreč po spolu ločene in moška drevesa pač ne rodijo plodov. Mogoče je sicer, da iz semen vzklije več moških kot ženskih rastlin, vendar to ni prav verjetno. Bolj zanesljiva se mi zdi razlaga, da so z jagodami okrašene bodike svojo lepoto plačale z življenjem. S političnim besednjakom bi lahko rekli, da so ženske bodike dobesedno žrtve spolne diskriminacije.
Krasite z bodiko tudi vi?
Včeraj je gospa Draga povedala, da se vsako leto veseli decembra, ko si za praznike okrasi dom z vejicami božjega drevca.Krasite z bodiko tudi vi? Posebej me zanima, ali ste bodiko uporabljali pred letom 1990, in seveda ob katerih priložnostih, kje in kako. Pišite!
-
M.R.: Bodiko uporabljam samo ob cvetni nedelji in to ena majhna vejico ker bolj ko je košato drevo bolj cveti in čebele pridno ga obiskujejoD. G. :Še kot otrok sem jo občudovala, ko so sorodniki iz Amerike pošiljali božične voščilnice in so le te imele borduro iz bodike..pa bela omela ne sme manjkati…je bilo pa oboje pred letom 1990 prav težko dobiti…na Kozjanskem se najdejo krasni primerki….
Ko se dedci pobabijo
Gospa Mojca je dva dni nazaj povedala, da išče bodikine jagode, ker bo bodiko posejala in sama vzgojila novo. Če se bo res lotila tega dela, bo dolgo časa čakala, da bo iz njega kaj otipljivega zraslo.
V vsaki jagodi so štiri semena. Posejano seme se prvo leto običajno
ne odzove. Pravimo, da seme preležil. Šele drugo pomlad bo bo klilo. Gospa Mojca bi rada imela žensko rastlino – kaj ji bo sklilo, ne bo vedela. Šele po mnogo letih, ko ob rastlina odrasla, bo pokazala prvi cvet in šele takrat bo razkrial spol.
Bodike so zelo jasno ločene po spolu. Edino starim moških bodikam se včasih zgodi, da se pobabijo in nastavijo posamične jagode ali da kakšna veja začne rojevati.
Kje je bodika doma?
Bodika se najbolje počuti v podnebju, ker ni ne mrzlih zim in ne vročih poletij. Njene sanje so: večna kislica in zdriz atlantskega podnebja. V zaledju zahodnih obal Evrope zrastejo bodike zrastejo v najvišja in najdebelejša drevesa in sicer tam dosežejo 15 metrov višin in debla pol metra premera.
Pri nas znajo biti poletja presneto prežgana in suša huda. To ni za bodiko, zato si v naravi poišče dom, ki je trajno senčen in hladen. Po celotnem našem hribovitem Balkanu se je bodika udomačila v hribovskih gozdovih bukve in jelke. Tam ima družbo še nekaj drugih zimzelenih vrst, s katerimi lahko skupaj obuja spomine, kako lepo je bilo pred ledenimi dobami, ko si bili še vsi gozdovi zimzeleni. Te vrste so tisa, lovorolistni volčin in širokolistna lobodika.
Na sliki je zemljevid, na katerem je s temnejšo barvo označeno območje naravne razširjenosti bodike. Glavo slovenske nesnice režeta dve črti: polna črta povezuje kraje, kjer je povprečna januarska temperatura nič stopinj, druga pa kraje, ker se 20 dni na leto temperatura ne dvigne čez ledišče. Vzhodno od teh črt so zime preostre in tam bodika pač ne more obstati.
Ptičem nestrupene
Bodikini listi so strupeni. In bodikine jagode so strupene. Zelo strupene! Dvajset do trideset jagod – in lahko greste za vedno papa. Če vam kaj pomenijo imena strupov, so v bodiki ugotovljeni nitril menidsaurin, rutin, urzolinsko kislino in ilicin. Zastrupitev prizadene prebavila, srce in ledvica.
Kljub teme, da jih ljudje ne smemo jesti, jih ptiči prav radi kljuvajo. Ko jih enkrat zmehča zmrzal, se jih lotijo kosi, drozgi, taščice in penice. Rdeče jagode ne propadejo in ne popadajo z vejic vse do konca zime. To pomeni, da so ves ta čas kot dobrodošla, trajno sveže rezerva na razpolago ptičem. Med goste zelene veje se pozimi drobni ptiči radi zatečejo prenočevat. Skratka: če imate vrt in na vrtu bodiko, vam bo krilati svet zanjo hvaležen!
Raznolistnost
Med nenavadne lastnosti bodike sodi raznolistnost, ki se ji v botaničnih knjigah pravi heterofilija. Gre za to, da se na isti rastlini razvijata dva tipa listov. Eni imajo listni rob opremljen s trnastimi zobci, pri drugi je listni rob čisto gladek. Bodikini listi so na otip trdni in zobci na njih so ostri kot igle. V nasprotju z njimi so gladkorobi listi povsem nenenvarni.
Trnatorobe liste (na sliki levo) razvije bodika na spodnjih vejah, gladkorobe pa višje na drevescu. Korist je jasna: srnice in jelene pričaka trnje in ki jih brez besed preusmeri na drugo hrano. V krošnji, do koder ne sežejo veliki rastlinojedi, drevo ne trati energije z investiranjem v orožje, ki ga ne potrebuje – listi ostanejo z gladkim robom.
Zakaj božje?
Domače ime za bodiko je božje drevca in božji les. Za Hrvate in Srbe je bodika božika in božikovina. Nekaj božjega je na bodiki, meni ljudstvo. Sklepamo lahko, da je zimzelenost tisti znak božje milosti, ki je bodiko obarila s trajnim zelenjem. Ko je vse drugo pomorjeno in globoko speče, božji les živi in zeleni! Je namreč edino samoniklo listnato drevo, ki je v našem podnebju zimzeleno. Navzlic zimskemu zelenilu vendarle ostane manjše od pravih dreves, zato je drevce, drevesce.
Bodika na skodelice
Sodelavka me je pod rebra in vprašala, ali bi lahko začela dodajati bodiko v čaj, da bi se nekoga znebila. Odsvetoval sem ji, ker sem bral samo o akutnih zastrupitvah s svežimi jagodami.
Toda Evropa je samo majhen del sveta. Obstajajo kraji, kjer bodike niso strupene. Nasprotno, so celo koristne in nasladne. Paragvajska bodika (Ilex paraguariensis) daje s posušenimi listi mate čaj. Tradicionalni južnoameriški napitek pijejo milijoni za dobro počutje, družabnost in zdravje.
Mate čaj se v Južni Ameriki pripravlja v bučkah (iz posušene buče), v katerih zelišče prelijejo z vročo, nevrelo vodo in po treh minutah pijejo s posebno slamico, ki ima v spodnjem delu vgrajeno cedilce. Za pobezljane Evoropejce, ki se hočejo zadevati na ekspres, pa je na voljo mate v instant varianti – na sličici.
Momičigari – lov na jesenske barve
Jesensko občudovanje obarvanega drevja in spomladansko veselje pod cvetočimi češnjami sta japonska praznika, ki sta nastala v heianskem obdobju (od konca 8. do konca 12. stoletja). To je bil čas, ko je bilo glavno mesto Japonske na mestu, kjer je danes Kjoto. Ker gre za rojsno mesto momičigarija, so tam v okolici najbolj znani stari “jesenski” parki.
V heianski eri se je Japonska gospodarsko in duhovno zaprla pred svetom in oblikovala svojo, zelo specifično japonsko estetiko in kulturo. Momičigari je bil sprva opravek, pridržan za aristokracijo, in se je šele več stoletij kasneje razširil med ljudstvom. Zdaj je sestavni del japonske nacionalne istovetnosti, vključen tako v upodabljajočo in besedno umetnost kot v življenje navadnega človeka.
Momičigari se na severnem otoku Hokaido začne sredi septembra in se na Honšuju potegne v december. Zelo znana destinacija za jesenska vandranja po obarvani naravi je slikovito gorato območje Arašijama v bližini Kjota, kjer je v drugem tednu novembra tudi dobro obiskan krajevni festival. Velika ljubezen do narave in do kontemplacije v naravi je sicer značilna za zen, ki je dobro usidran na Japonskem.
Na sliki je nacepljenolistni pahljačasti javor (Acer palmatum ‘Dissectum’) v Arboretumu Volčji Potok.
Pahljačasti javor
Izmed pahljačastih javorjev (Acer palmatum) so med ljudmi najbolj priljubljeni takšni z rdečimi listi. Niso pa edini, saj se sorte med seboj razlikujejo tudi po višini in obliki rastlin ter narezanosti listov. Pahljačasti javorji imajo plitve korenine, kar pomeni, da jih hitro prizadene suša. Ko izbiramo mesto za sajenje, izberemo polsenčno lego. Če sadimo rdeči javor na sončno mesto, moramo tla v širini krošnje pokriti z zastirko 7-10 cm na debelo. Plast borove skorje ali drugega naravnega materiala zadržuje v tleh vlago in preprečuje pregrevanje tal.
Ob dolgotrajnih poletnih sušah rdeči javor zalivamo. Zdrave sadike so na zimski mraz občutljive le prva leta. Obrezovanju se izogibamo.
Pahlačasti javor je rastline tega tedna v Arboretumu Volčj Potok. Izbirate lahko med desetinami sort. Cena je okvirno med 49 in 65 € za sadike višine med 40 in 80 cm.
Pahljačasti javor raste počasi, a lahko dosežejo človeško starost. Zato je treba premisliti, kam ga posadimo, da bo prišel do izraza in da bo hkrati imel trajen mir za rast in življenje.
Cvetlični in drugi zapisi 
You must be logged in to post a comment.