O naši veri

So perunike po Perunu?

Draga kolegica iz mariborskega Botaničnega vrta mi je poslala vprašanje, ali so perunike dobile ime po Perunu. Kljub temu, da obstajajo nasprotne razlage, med preučevalci slovanskega mitološkega izročila prevladuje mnenje, da perunika je poimenovana po Perunu.

O predkrščanski veri imamo Slovenci malo izročila, ker smo bili kot ljudstvo pokristjanjeni prvi med Slovani in nas zato loči od nje največja časovna distanca. Lustracije stare vere je bila temeljita in za njenim valjarjem je ostajalo enoumje. Kar se Peruna tiče, se je z imenom ohranil samo na skrajnem slovenskem severovzhodu in jugozahodu. Poglejmo v tem prispevku v panonski del Slovenije!

Tam lahko Peruna povežemo s sibirsko peruniko (Iris sibirica). Opazujmo njen cvet! V njim so barve modre jasnine ter belih in sivih oblakov; v vzorcu modrih črt na svetlih cvetnih listih lahko prepoznamo naliv, ki v sragah pere izpod neba. Kjer v lepem vremenu v globino cveta lezejo čebele, tam sije zlata barva, barva strele, s katero Perun para nebo. In z malo domišljije lahko v tem cvetnem listu vidimo tudi polkrožno obliko mavrice, ki po koncu hude ure v loku spusti na zemljo in oznani mir.

V naštetih znakih lahko torej prepoznamo dramo poletne nevihte, ki vsebuje vse od modrine neba, do oblakov, strele, naliva in mavrice. Samo bobnenje groma manjka! Perun je bil namreč gromovnik, bojeviti metalec strel. Kam je z njimi ciljal in kaj imajo tudi s tem perunike? Jutri!

Ime sibirska perunika (Irisi sibirica) zavaja. Pri nas uspava enako samoniklo kot daleč na vzhodu Evrazije. Ustrezneje bi jo bilo reči močvirska perunika. Dejansko uspeva na močvirnih in vlažnih travnikih, ki jih kmet ne gnoji in ki jih pozno kosi. Zaradi obsedenosti z izsuševanjem mokrišč so se v zadnjih sto letih rastišča te perunike pri nas občutno skrčila.

Še malo se pomudimo pri okolju, kjer je doma. Trajno vlažni travniki so blizu lokam, kjer vode… občasno poplavljajo in kjer so nravna rastišča našega najmogočnejšega hrasta doba. Dob je bil po stari veri drevo grmovnika in to na le zaradi visoke starosti in velikih dimenzij, ki jih lahko doseže, temveč tudi zaradi dejstva, da v hraste rado udari.

Perun s strelami preganja tekmeca Velesa, ki se pred strelami umika za vse, kar mu pride na pot, pogosto tudi za hrastova drevesa. Na koncu preostane Velesu samo še skrivališče ob reki ali drugi vodi, “kjer mu je mesto”. Lahko si predstavljamo, da so naši predniki razumeli, da peruniko spočne zmagovita strela, ki useka blizu mokrih Velesovih skrivališč. Konec koncev je v njenem cvetu zapisana zgodba nevihte, o čemer ste brali včeraj.

Ne gre pozabiti, da so kmečki ljudje v panonskem delu Slovenije kamenodobne sekire, na katere so naleteli med oranjem, imenovali perunske kamne, in netresk, ki je slamnate strehe z magično močjo varoval pred strelo, perunsko perje.

Na spodnji  sliki je sibirska perunika, ki stoji do gležnjev v vodi in zadovoljno cveti. Na bregovi stoječih vod in po odvodnih jarkih sicer bolj pogosto od sibirske naletimo na vodno peruniko (Iris pseudacorus), ki cveti rumeno in je po splošnem vtisu precej bolj mesnata od sibirske sestre.

O perunikah z drugega konca Slovenije

Na jugu Kranjske dežele, kjer je od Nezavisne države Hrvatske naprej Hrvaška, se nad Moščenicami dviga hrib Perun. Na tleh trenutne slovenske državne tvorbe ni gora s tem imenom, ki se sicer pojavlja širom po Slaviji. Perun je namreč eden od redkih bogov, ki zabeležen pri vseh Slovanih in pri Baltih. Da v osrednjem delu Slovenije ni krajevnega imena, ki bi kazalo na Peruna, tiči morda razlog v tem, da ga je tu nadomestil Kresnik. Morda je… bil Kresnik samo vzdevek, ker se pravega imena tako silnega boga ni smelo izgovarjati.

Imamo pa v ilirskem delu Slovenije precej perunik, ki rastejo na prav posebnih mestih: po osončenem, izpostavljenem skalovju, v torej povsem drugačnih razmerah od močvirske sibirske perunike. Perunika s kraško-dinarskega kamenja je ilirska perunika, podvrsta ob celem Jadranu razširjene dalmatinske perunike (Iris pallida).

Poleti Perun rad začene negodovati in sekati izza vrhov, ki jih zagrne v nevihtne oblake. Morda je po tem, da ima na dinarskih vrhov Perun svoj dvor, dobila ime perunika. Na teh nevarnih in skrajno pustih mestih namreč množično uspeva.

Počasi z dna

Med Slovenci je beseda bádnjak ali badnik živa med Belokranjci. Označuje dan pred božičem. Badnji večer je večer pred božičnim dnem, torej božični večer. Hrvaški jezikoslovec Radoslav Katičić je s pomočjo primerjalnega jezikoslovja ponudil razlago za besedo badnjak: v njenem korenu je dno. Na dan pred božičem pride leto do samega dna, noč in tema držita svet najmočneje v krempljih.Če bi se sonce ne prerodilo, bi leto tam tudi ostalo.

Tako pa je mladi bog, ki nosi svetlobo, rojen. Zelo šibek je še, a bistveno je, da se je novo sončno leto premaknilo s temnega dna. Potrpljenje, kmalu bomo na lastne oči vedeli, da se dan daljša! Novi krog časa se je premaknil z mesta in krenil v pravo smer.

Naše sveto drevo

Slovenci si z drugimi slovanskimi ljudstvi delimo svojo različnico drevesa kot osi sveta.

Tam stoji, leži gora visoka,

na gori drevca zelena.

Pod drevcam hladna senčica,

v senčici zvira mrzla voda,

mrzla voda studenščica.

Pri vodi stoji zlati stol, […]

Tak je odlomek iz slovenske božične pesmi, ki se začne s stihom “Mi ti čemo sveto pesem peti”. Sveta pesem opiše prizor pod drevesom življenja, ki je poprišče mitskih, svetih zgod. Izročilo se je do zapisu ohranilo pod edino možnim krščanskim plaščem, zato na zlatem stolu pod drevesom v nadaljevanju sedi Božja mati z mladim bogom Jezusom v naročju.

Isto drevo z lahkoto prepoznamo v odlomki iz pesmi, ki izvira iz otoka Šipana in jo navajam v svojem prevodu:

Rasla jelka na osojah,

bor zeleni na prisojah.

Ojme, javor, bor zeleni,

to ti gódi tam ob vodi!

Iz debla ti voda teče,

z vej ti čebele letijo,

vrh ti bisere rojeva.

Lóče vodo kunica,

Jé čebele lisičica

zbira biser deklica.

V obeh odlomkih imamo pod drevesom hladno vodo in dragotino. enkrat zlato in drugič biser. Drugo svetodrevesno izročilo pojasni, da je v vrhu drevesa veja iz suhega zlata ali iz biserovine, kjer sedi ptica roparica. Pri dnu se v hrvaški pesmi sučeta kuna in lisica. Ujeda na suhozlati veji predstavlja boga gromovnika, zver pri duplini pa je predstavnica iz spodnjega sveta, zastopnica spodnjega boga. Med glavnima bogovoma teče večni boj. Ta spodnji gromovniku izmika to in ono – celo mladega sina. Ta zgornji si vzeto bolj ali manj uspešno z nasiljem jemlje nazaj.

Kaj pa ljudje? Živeti moramo med obema in se truditi za svoj obstoj. Ponazorjeni smo s čebelami, ki ves čas nosijo skupaj in skrbijo – ne zase, ampak za svojo skupnost.

Fotografija: božično drevesce po domače.

Čudežno drevce Mladega boga

Oj ti drevce, ravno drevce,

kje tako si vitko zraslo,

vitko, ravno in visoko?

Drevce je odgovorilo:

oj ti dêkle, dêkle mlada,

dêkle mlada krivoperka,

jaz sem zraslo na višini,

na višini, na planini,

na planini, na pečini,

ob jezêru samovilskem,

črn ovčar me je posekal,

da bi k sebi me posadil,

ob ognjišče razogreno

in ob mizo obloženo!

Jaz sem, dêkle, zlato drevce,

zlato drevce plodovito:

ki do néba z vrhom zrase

in do zémlje veje spušča,

list bo listal droben biser,

cvet razcvital čisto srêbro,

plod rojeval suho zláto.

Mladi bog bo z mene splezal,

dobre podaril darove:

za dekléta – droben biser,

za ženščéta – čisto srêbro,

za očete – suho zláto,

s suhim zlatom, s polno hišo,

z otročiči, z jagenčíči,

s telečíči in žrebiči,

s prasetíči in kozlíči

in s čebeljimi rojiči,

srečo, zdravje in veselje!

Bolgarska kolednica Чудно дръвце на Млада бога

Prevod M. Mastnak, 2015

V novo sončno leto!

Šele ob enajstih, a se je pokazalo. Prerojeno sonce je prebilo kranjsko meglo. Od zdaj bo šlo lep čas samo še navzgor.

Dvanajst noči

Med božičem in svetimi tremi kralji je dvanajst noči. Za trikraljevski praznik velja rek: »Kralji se vrnejo, zimo obrnejo.« Čudnega, mrtvega vmesnega časa se je po starem držalo ime volčje noči.Po ljudskem pričevanjuje nebo med volčjimi nočmi odprto. Da so prehodi med tu in tam prosti; med tem, kar je, in tem, kar bo. V volčjih dnevih in tednih pred njimi so naši predniki srečevali stvore in nestvore ter čudne prizore vseh mogočih lastnosti. Večina tovrstnih videnj je grozn…a, kot denimo divja jaga. Vse obstaja hkrati in zato se da poškiliti v prihodnost: na te dneve so prednamci na različne načine bajali in razbirali znamenja, ki razkrivajo dogodke, ki se šele imajo zgoditi.

Dan pred iztekom letošnjih volčjih noči bo svetila polna luna. Svetlemu mesecu v snežni, ledeni in jasni zimski noči se pravi tudi volčja luna. Indijanci s severa in vzhoda ZDA so volčjo imenovali januarsko polno luno. No, letos bosta naša in indijanska volčja luna svetili hkrati – če ju le ne bodo zastrli oblaki.

Vesel Novi dan!

Leta 2010 je Generalna skupščina OZN sprejela resolucijo, po kateri mednarodna skupnost 21. marec praznuje nauruz. Gre za stari iranski praznik, ki ima korenine v zaratustrovstvu in se ga praznuje že najmanj tri tisoč let. Danes je razširjen po vseh perzijsko in turško govorečih in nekaterih sosednjih deželah. Med predlagateljicami resolucije je bila, denimo, Makedonija.

Nauruz je družinski praznik s predpisano dekoracijo. Med drugim morajo biti zraven pobarvana in okrašena jajca kot simbol plodnosti. Naši slovanski predniki so do Perzijcev prevzeli številne verske in moralne pojme in očitno tudi veliko veselje do okrašenih jajc. Vsaj tako navdušeni izdelovalci pisanic kot Slovenci so, denimo, Ukrajinci.

Mohemedanstvo se ni vtikovalo v stare običaje, če niso bili v izrecnem nasprotju s cerkvenim naukom. Tako muslimanski Bošnjaki še danes mirno praznujejo staroversko Jurjevo, ne praznujejo pa božiča, ker bog po sveti knjigi pač ne more biti rojen ali ustvarjen. Krščanstvo je sistematično zatiralo vse stare običaje, ker niso bili v skladu s cerkvenim naukom, oziroma se je potrudilo, da jih je vključilo v svoj vsenadzirajoči sistem. Tako so pisanice pristale pod kapo velike noči.

Kakor berem, je bila Velika noč pred pokristjanjenjem pri Slovanih začetek novega leta. O tem, na kateri dan v letu je padla, se mnenja razlikujejo. Med nauruzom in veliko nočjo je možno najti notranjo povezavo. Nauruz pomeni »novi dan« – prevlado svetlobe nad temo in s tem novo rast in pomlad. Velika noč, ki prav tako zaznamuje nastop pomladi, je sestrski pojem Velikega dneva: ko se konča velika noč (temna polovica leta), se začne novi veliki dan (svetla, pomladno-poletna polovica). Praznujmo nov začetek, teden ali dva gor ali dol!

Na sliki so v čebulnih olupkih obarvana jajca.

Preleteli so žerjavi

V četrtek se mi je uresničila želja in videl sem žerjave v preletu. V službi sem imel opravek v parku, ko se je pojavila na nebu približno 150-glava jata žerjavov. Nisem bil prepričan, ali so res žerjavi, pa mi je dal prav starejši sodelavec, doma in Bosne. Potrdil je, da so žerjavi in povedal, da pri njih doma velja, da “kadar se pojavijo, to vedno nekaj pomeni”.

Na Slovenskem ni bilo včasih nič drugače. Žerjav pripelje in odpelje zimo. Pri tem se nikoli ne zmoti. O tem, kako skupaj z volkom “sučeta kolobar (koledar)”, si lahko več preberete v moji knjigi “Barvita predstava” (www.zalozbamis.com/knjiga/barvita-predstava/ ).

Da sem lahko žerjave ne le videl, pač pa tudi slikal, gre zasluga težkemu vremenu z zelo nizko oblačnostjo. Navadno žerjavi leté zelo visoko. Tokrat so se je zaradi južnih deževnih oblakov spustili pod njih,dobro se jih je videlo in prav tako dobro slišalo.

Gaj je svet

[..] le pridi

k nam s Krete, sem k svetemu templju,

ki jablanov gaj ga obkroža,

k oltarjem, kjer v dar je prižagano

dišeče kadilo.

Za vejami jablan čuj vodo šumeti,

kraj senčijo vrtnični grmi,

in z listja, ki ziba se in pobliskava,

se dremež usipa.

Kjer konji se pasejo, travnik

blesti od pomladnega cvetja,

In vetrček nežno pihlja […]

[…] Le vzemi vrč, Kipris,

natoči nam v čašice zlate

veselje in nektar, za praznik

primerno daritev.

Pesem je napisala Sapfo. Tematsko gre za vabilo Arfroditi, naj pride k dekletom, ki slavijo njen praznik. Kipris je vzdevek za Afrodito, ciprsko boginjo, boginjo ljubezni.

Pesem sem izbral, ker čudovito naslika sveti gaj in vso prelest, k jo narava v njem ponuja. Grška svetišča in preročišča so bila po pravilu opremljena z gajem ali vsaj z drevesi.

Slika, ki jo je naslika Pierre Cécile Puvis de Chavannes (1824-1898), nosi naslov “Sveti gaj, ljubljenec umetnosti in muz.”

Vir: http://www.artic.edu/aic/collections/artwork/81566

Gaj je negovan

SSKJ pojasni, da je gaj ‘redek, negovan gozd’ in daje za zgled brezov in hrastov gaj. Med zgledi je tudi oljčni gaj, kjer trčimo ob smiselnost opredelitve, da je gaj gozd. Oljčni gaji so vedno in povsod sajeni in gojeni. Obstaja jadranska makija, ki jo gradi divja oljka, a tisto neprehodno goščavje nikakor ni oljčni gaj. Oljčni gaj je ustvarjen in vzdržavan.

V slovensko-nemškem slovarju Maks Pleteršnik pravi, da ga gaj »mlad, gojen in negovan gozd«. Tudi Bezlaj v etimološkem slovarju razloži, da je gaj »zaščiten, gojen gozd, log«. Kako zaščiten? Odgovor pozna Pleteršnik, ki navaja, da »zagajiti« pomeni ograditi.

Po videzu se torej gaj od gozda razlikuje tudi po tem, da je ograjen in urejen, počiščen. Zakaj so naši predniki izločili del gozda za gaj? Zakaj so gaje sadili tudi tam, kjer ni gozda? Po odgovor je treba iti precej daneč nazaj. Jutri naprej…

Fotografija: sajeni gaj cipres ob vili v Vipolžah.

Gaj – svetišče iz dreves

Prav tako so s svetimi gaji so obsajali zidane templje stari Rimljani. Dokler te navade niso posneli po grških vzorniki, je bilo njihovo svetišče brez kamnitih stavb. Zgolj gaj: ograjeni prostor z izbranimi drevesi, v katerem so izvajali verske in skupnostne obrede.

Takšne svete gaje so imela tudi druga celinska ljudstva: Kelti, Germani in Slovani. Najbolj cenjeni so bili sveti gaji iz krepkega odraslega drevja z debelimi, težkimi vejami.

Sveta mesta, ki so bila posvečena Perunu, so bila v hrastovih gajih. Nemški letopisci, ki so v sklopu verske propagande beležili uspehe krvavega pokristjanjevanja, so poročali o svetih hrastovih gajih med zahodnoslovanskimi plemeni.

Na fotografiji: Perunova soha pod vrhom hriba Peruna, ki se dviga nad Moščenicami na vzhodni istrski oblaki. Soha stoji v gaju v plitvi vrtači, ki je ograjena s suhozidom. Sveti gaj so pred nekaj leti uredili staroverci.

Žetveni venec

Naj uspeva zlato žito,

ki nas vse nahrani,

naj za mak in za plavico

vedno prostor brani.

Ko žanjice v polju snope

v stóge naložijo,

še okrasni venec rade

žitu posvetijo.

Adolf Pichler (1819-1900)

Prevod M. Mastnak

SSKJ: žetveni venec: venec iz klasja in poljskega cvetja, ki ga izroči žanjica gospodinji v hrambo do naslednje žetve, znan zlasti v Prekmurju in Beli krajini

S spletne strani http://www.goprekmurje.si : “Nekoč je življenje prebivalcev Prekmurja spremljalo predvsem poljdelstvo. Tako se je še vsaj delno v obliki tradicionalnih prireditev ohranilo nekaj navad, ki so spremljala razna poljedelska opravila. Eno najbolj veselih opravil je bila žetev, ki ji je sledila mlačva. […] Konec žetve so popestrili z dožnjekom.

Dekleta so spletla venec iz slame, klasja in poljskih rož in ga podarila gospodarici ali gospodarju, ki je delavce pogostil. Dožnjek so obesili na vidno mesto hiše in s tem zagotovili dobro naslednjo letino. Po staroslovanski šegi so žrtvovali prvi snop bogu, s čimer so prav tako zagotavljali rodnost polj v naslednjem letu.”