Boj slepila se napuha!
Kaj je poezija?
kjer z razumom druži se norost.
Kaj je poezija? Mesto je združitve,
kjer se snideta ljubezen in modrost,
struga je za silo ustvarjalno
skoz puščavo proizvédenih reči,
zvezd zalučanih je lesketanje barvno,
ki predira gosti mrak nočí.
Kaj je poezija? Potovanje
vala čez v polsèn ujeti svet,
zvok je rosne kaplje, ko pade
v speče vrtnice razprti cvet.
Prevod M. Mastnak
Kako, da vrtnica si je predrzníla
srcé odpreti in vso lepoto svetu streči?
Pogum ji luč je vlila, ki jo je začutíla.
Brez tega vsi ostajamo preveč boječi.
Hafis (1326-1390)
Po prevodu Daniela Ladinskega M. Mastnak.
***
Pod rdečo vrtnico si točim rdeče vino,
in rdeče ustnice poljubljam v zoro rdečo,
ni cvéta, kjer čebelica bi našla večjo srečo –
vladarja ni, ki bi se bolje mu godilo.
Stihi so cufnjeni iz daljše Hafisove pesmi. Kot vse sufijske pesmi jih je mogoče razumeti dobesedno ali kot prispodobo.
Sveže razcveteni vrtnici je zjutraj rekel slavec razboriti:
»Spogledljivost in ponos – čemú? Veš, mnogo takšnih videl sem vzcveteti in oditi.«
Zasmejala se je vrtnica in rekla: »Ah, ne dam se ti zjeziti s to resnico,
vedi pa, da ne bi smel noben ljubimec svoji dragi takih govoriti.«
Hafis (1320-1390)
Po angleškem prevodu Sardarja Jafrija prevedel M. Mastnak.
»Kdo junaki so bili – čigava je obleka tulipanov, da je vsa krvava?«
Vétrič je odgovoríl: »Ne jaz ne ti, moj Hafis, te skrivnosti ne poznava.
Raje kakšno rêciva o vinu, rdečem kot rubin, in sladkoustih lepoticah.«
Prevod iz angleščine M. Mastnak
Ker pride dan
Ker skoraj bo jesen in ta pomlad ne pride več nazaj.
Autumn will come soon, and the spring season will be no more.
***
Mi ne bi raje z vrta le lističa vzel?
Po petih, šestih dnevih vsak šopek oveni –
lepota vrtnic v vrtu nikdar ne izzveni.
…
Po nemškem prevodu Karla Heinricha Grafa v slovenščino: Matjaž Mastnak.
Moja vrtnica
Kljub belim lasem – nikar nas ne štej še za starce, gartróža!
Zares si nam všeč z načinom in bitjem in žitjem, gartróža!
Ko leta bežé, srcé bo postalo bolj mirno, poslušno – …
smo mislili si. Napaka, nič bolj nismo modri, gartróža!
In prosim, nikar ne bližaj se pravkar razcvelim, ni vredno!
Ljubezen nekoč bila nam je igra brez cene, gartróža!
O, koliko let mojstríli smo vonjanje vrtnic, in trnja
nasulo nebroj na pot nam je to potovanje, gartróža.
»S poeti je križ, objemi jih hitro začnejo dušiti.«
To pravijo. Naj! Smo pač le ljudje. Ti kar pridi, gartróža!
M. Çinarli (1927-1999) je bil spotoma turški pesnik, po poklicu pa državni uradnik. Doštudiral je politične vede, se zaposlil na ministrstvu za finance in počasi napredoval do člana ustavnega sodišča. Hmmm – poznate kašnega člana Ustavnega sodišča RS, ki je že kaj kaj smiselnega napisal (o življenju, ne o politiki)?
Po prevodu Annemarie Schimmel v slovenščino M. Mastnak.
Kdo je
Kako ljubezen me teži – a ne povem, kdo je!
Srce trpeče hrepeni – a ne povem, kdo je!
Četudi k cilju ne dospem, srce ne dá miru:…
le v sanjah srečam srčni mir – a ne povem, kdo je!
Kot tulipan gori srce – črní od ožganin:
obraz ta znamenja krasé – a ne povem, kdo je!
Naj živega me žagajo, da bil bi kot glavnik –
kako sladkó lasjé dišé – a ne povem, kdo je!
Če v koščke me razrežejo, velike za uhó:
z uhančki drzno draži me – a ne povem, kdo je!
Pesem je napisal Cafer Çelebi (1452 – 1515), otomanski kaligraf, pesnik in visoki uradnik. Po nemškem prevodu Annemarie Schimmel v slovenščino M. Mastnak.
V pesmi je uporabljena v perzijsko-turški poeziji ustaljena primerjava med tulipanom in srcem. Črne lise na dnu tulipanovega cveta so kot ožganine v srcu, ki ga uničuje žerjavica nesrečne ljubezni.
***
Le eno ima tulipán ožganino na srcu –
in ves svet to ve.
A tega, da jaz imam ran tisočero na srcu,
ah, nihče ne ve.
Vrstice ja napisal Zijaudin Nakšabi. Mož, ki je živel na severu Indije (umrl je leta 1350), se je proslavil s tem, da je iz sanskrta prevedel v perzijščino Papagajevo knjigo. Deli te zbirke kratkočasnih zgodb so bili kasneje vključeni v Tistoč in eno noč.
***
Mične gizdave gazele s kot oglje črnimi očmi – so tam,
s handžarjem za zlatim pasom ozaljšani mladeniči – so tam,
ter ljubezen moja mila, bolj gibka, vitka od cipres – je tam;
in da ne bi smel za sŕcem kot voda teči v Sadabad?
Ahmed Nedim (?–1730)
Po angleškem prevodu: M. Mastnak
Nedim je najvidnejši pesnik otomanske tulipanske ere. V njegovem času je bil Sadabad priljubljeno izletišče Carigrajčanov, znamenito po promenadi ob rečici Kâğıthane (Evropska sladka voda) in po imenitnih vilah v zelenju. Od nekdanjega prestiža je ostala le stara slava – danes je Kâğıthane delavska četrt s pol milijona prebivalci.
Tri ciprese
Rasle so na mojem vrtu tri ciprese,
tri ciprese.
Pripogibale so se na vetru,
tri ciprese.
S koreninami v globini, z glavo v zvezdah,
tri ciprese.
Veter pripogibal je ciprese,
tri ciprese.
V noči je sovražnik vdrl v hišo,
tri ciprese.
V moji postelji so me umorili,
tri ciprese.
Ostale so brez korenin ciprese,
tri ciprese.
Nimajo več korenin v globini, glave v zvezdah,
tri ciprese.
NIč več se ne pripogibajo na vetru,
tri ciprese.
V marmornem kaminu v íverih ležijo in gorijo,
tri ciprese.
Osvetljujejo sekiro, vso krvavo,
tri ciprese.
Nazim Hikmet (1902-1963); prevod Matjaž Mastnak, 2014, po prevodu Behceta Sovuksuja.
Nazim HIkmet je pesem napisal leta 1933, desetletje po tistem, ko morala njegova družina iz rodnega Soluna emigrirati v Turčijo, tako kot 400.000 drugih Turkov, ki so jih grški nacionalisti nagnali čez mejo. Pesem govori o etničnem čiščenju in o žalostni eksistenci brez korenin.
Njene so oči narcise
Njene so oči narcise, rdeča lica – vrtnic cvet,
njeni kodri hijacinte, stas njen – vitki lik cipres.
In od njenega odseva
je zrcalo vrt postalo.
Bakš Nasik (1771-1838), prevod in nemščine M. Mastnak 2005/2014
Primerjave, ki jih je uporabil Nasik, sodijo v klasični repertoar poezije na islamskem Orientu. Narcise vedno znova zapeljivo gledajo, lica so rožna, lasje kodrasti kot cvetje hijacint in postavni dekleta in fantje so vitki kot ciprese. Za vse to obstajajo naravne osnove, saj naštete rastline tam rastejo divje v naravi. Hijacinta, denimo, vse do vzhodnih obal Sredozemlja do jugovzhodne Azije.
Bakš Nasik je živel v glavnem mestu Utar Pradeša in je pesnil v urdujščini. Urdujščina je skupaj s siamsko dvojčico hindujščino četrti najbolj razširjen jezik na svetu! In v življenju tega jezika je bil Nasik podobno pomemben kot je bil Prešeren za slovenščino.
Mlademu mesecu
Je kot fini lok ob vitezovem boku,
je kot ljubljena obrv v vitkem loku,
je kot podkev, izkovana v suhem zlatu,
kot uhan, ki pal je po neba oboku.
Amir Mu’izzi (umrl 1147); prevod Matjaž Mastnak
Über den Neumond
Man könnt’ ihn eines Ritters Bogen nennen …
Annemarie Schimmel, Insel Verlag, 1995
Gazela
Današnji dan je srečni dan pomladi, praznik vrtnic.
Kot z nami vse najboljše z njimi bodi, v letu vrtnic.
Obraz je ljubljenega rožni vrt: tam moč izvira,
ki tukaj neutrudoma odpira cvetje vrtnic.
Vrt se smehlja. Oči cvetlic očarane strmijo
v nevideno krasoto in milino mladih vrtnic.
Perunika cipresi na uho skrivnost šepeče,
da slavca je srce goreče, in o časti vrtnic.
Da zadehtela bi čim prej, se je hiteč razdela.
Še mi raztrgajmo odela, le čim bliže vrtnic!
Od ónstran je, zato je svet pač ne dozná do kraja.
Še domišljija v živih sanjah ne dosanja vrtnic.
In kdo je ta, ki ga označi vrtnica-beseda?
Glasnik z vrtov razuma in duha ime je vrtnic.
Dokaz je veličastja večne vrtnice resnice.
Nikoli cvetje ne zbledi in ne zveni s teh vrtnic!
Za krilo primi vrtnico in spremljaj jo na poti,
ki énkrat ti izvor predoči vedno mladih vrtnic.
Te sklile so iz potnih kapljic božjega izbranca.
Kot prazna luna zraste v ščip, je zrasla slava vrtnic.
Če vrtnici potržeš liste in polomiš veje,
se vsakič znova dvigne in nasmeje, grm vrtnic.
Kot k Abrahamu prilete golobi darovani,
spet oživi na prvi klic pomladi rastje vrtnic.
Učitelj, molči! K roži sedi in počivaj v hladu!
Igrajo usta ti v smehljaju, kakor popki vrtnic.
Dželaludin Rumi (1207-1273)
Prevedel Matjaž Mastnak, Nedelo 5.2.2014
Prevedeno po angleških prevodih (Şefik Can, Nevit Oguz Ergin) in nemškem prevodu (Friedrich Rückert). Prevod se drži Rückertovega vzorca rime. Izvirnik ima dvanajst dvovrstičij. V zgornjem prevodu je sedma kitica razširjena v dve.
Mimogrede: Prešeren je gazelo spoznal po Rückertovih prevodih perzijskih in arabskih klasikov.
Rumi je bil sufi in temu primerno je treba pesem brati. Ljubljeni je bog in pot je bogoiskateljstvo, Božji izbranec je Mustafa, kar je nadimek preroka, ki se je po legendi ob vnebohodu potil, iz kapljic potu pa so zrasle rože.
***
Meni malo je dovolj, ker vem, kako se svet obrača:
kjer je vrtnica – je trnje, kjer leži zaklad – je kača.
Dželaludin Rumi (1207 – 1273)
Prevod M: Mastnak
Kaj ko v Sadabad bi šla
Daj, srce si razvedriva, drugim žalost pústiva,
o, cipresa vitkostasa, kaj ko v Sadabad bi šla?
Čoln -z vesli v vodi- čaka, da pritečeva midvá –
o, cipresa vitkostasa, kaj ko v Sadabad bi šla!
Zaplešiva in se smejva, naužijva se sveta,
pijva zdaj nebeško vodo iz vodnjaka novega,
glejva zmaja, ki iz gobca živa voda mu curlja –
o, cipresa vitkostasa, kaj, ko v Sadabad bi šla!
Za veselje sprehodíva se ob robu ribnika,
vrtni dvorec si oglejva -lep je kakor pravljica!-
in nato si pesmi pojva in beriva, ljubica –
o, cipresa vitkostasa, kaj, ko v Sadabad bi šla!
Vzemi si od mame prosto, reci, da boš molit šla,
dan si zase izmakníva od pretečega neba,
skrivna pot naju pripelje tja do čolna prostega –
o, cipresa vitkostasa, kaj, ko v Sadabad bi šla!
Ti si sama, jaz sem sam, ki pesmi sladke ti medim,
in, prijazno mi dovoli, od ljubezni nor, Nedim –
kar prijateljev se tiče, skrb za dan prepusti njim.
O, cipresa vitkostasa, kaj, ko v Sadabad bi šla!
Ahmed Nedim (–1730)
Prevod Matjaž Mastnak, 2007
Nedim je najznamenitejši pesnik otomanske tulipanske ere (lale devri). V tistem času je bil Sadabad priljubljeno izletišče Carigrajčanov, znamenito po promenadi ob rečici Kâğıthane (Evropska sladka voda) in po imenitnih vilah v zelenju. Običajno so se vozili tja s »taksi« čolni na vesla z Zlatega roga. Danes je to delavska četrt s pol milijona prebivalcev.
Izvirnik: Gidelim serv-i revanım yürü Sadabâd’e, Prevedeno po nemškem in angleškem prevodu in komentarjih.
***
Ko z vrtnico v eni in s čašo v drugi mi strežeš,
le kaj naj izberem: naj čašo, naj vrtnico – ali naj tebe?
Nedim (1681-1730)
Nedim je bil veliko pesniško ime otomanske tulipanske ere.Umrl je med janičarskim uporom, ki ga je spodbudilo razsipno in dekadentno življenje dvora. O njegovi smrti obstaja več zgodb. Prva pravi, da je umrl med skokom s strehe, ko je bežal pred uporniki – bi je namreč dvorni pesnik. Druga, da se je utopil v alkoholu. In tretja, da se mu je ustavilo srce od groze, ko je izvedel, kako okrutno so se uporniki znesli nad velikim vezirjem Ibrahimom pašo.
***
Je kot dragi lok ob vitezovem boku,
je kot ljubljena obrv v vitkem loku,
je kot podkev, izkovana v suhem zlatu,
kot uhan, ki pal je po neba oboku.
Amir Mu’izzi (umrl 1147);
po nemškem prevodu Matjaž Mastnak
***
Niso rosne kaplje, ki na vrtnici blesté –
te so kaplje same ljube slavčeve solzé.
Akbar (1542 – 1605), veliki vladar mogulskega kraljestva.
Najino je srečevanje
kakor gartrože in rose:
s tvoje je strani – smehljanje,
z moje – same ljube sólze.
Dard (1721-1785)
Od drugih te ločim po stasu, postavnem kot vitka cipresa,
Po licih, prelestnih kot tulpe, po vonju, ki dviga v nebesa.
ne znam doumeti nečesa, ne sam, ne če druge sprašujem:
Zakaj nam je stvarnik pričaral na svetu tem takšna čudesa?
O. Hajam (1048-1131)
Po Bodenstedtu in von Schacku: M . Mastnak
Na sliki je Tulipa pulchella ‘Persian Pearl’
***
Cipresi podobna je moja postava,
Kot tulpe – so lica, kot svila – je brada.
Prelep sem. Zakaj se le trudil je večni kipar,
Če je ves ta videz – le kratka prevara?
O. Hajam
Po N. Strižkovu: M. Mastnak
Kadar ne znaš jezika, moraš dela spoznavati po tujih prevodih. Ta četverovrstičnica ima isti perzijski izvirnik kot pesem zgoraj. Razlike med njima seveda so.
V Evropi je postal Hajam slaven po Fitzgeraldovem prevodu v angleščino leta 1859. Med zahodnjaki se ga je oprijel sloves pridigarja hedonizma. Upravičeno?
Avtorja slike nisem razbral, a zaradi histeričnih barv precej zelo verjetno ni Evropejec. Je pa na sliki pesnik še mlad in lep v njemu ljubi družbi: z vinom v desni in dekletom pri levi roki…
***
Kjer tulp rdečina je travnik pokrila,
kri kralja pred veki je zemljo pojila.
A žamet vijolic lepotne so pike
dekleta, ki davno jo krije gomila.
O. Hajam (1048-1131)
Prevod M . Mastnak
Slika dišeče vijolice: Kops: Flora Batava, 1832 (izrez).
***
V zrcalu vode gleda se cvetlica in drhti,
vem, raste iz dekliškega pepela in kosti.
Spet ob potoku tulpa zelení, ko je pomlad,
in nežno cvetje od vznemirjenja in graj rdi.
O. Hajam (1048-1131)
Po I. Thorževskem (1878-1951): M. Mastnak
Foto: M. Mastnak
***
Na tulpah kaplje rose – ah, bisernih cvetov!
K tlom sklanjajo glavíce vijolice z vrtov.
Dišeči popek vrtnic, dražésten in vabeč,
se skril je sramežljivo v svileni plašč, ves nov.
O.Hajam
Po L. Nekoru (1886-1938): M. Mastnak
Foto: M. Mastnak
***
Ob zori, ko kapljice rose težé tulipan,
vijolica, k zemlji upognjena, čaka na dan,
jaz vrtnico gledam… Ko komaj opazno si popek
razmika razporke, sem sladke dremote pijan.
O. Hajam
Prevod po O. Rumeru (1883-1954): M. Mastnak
Foto M. Mastnak
***
Tok časa je krut in od groženj je svet razrvan,
Napaden sem, ranjen in vem, še konca ni ran.
V svojem sem bistvu gartorža, skrčena vase,
in v srcu sem poln krvi, kot je poln tulipan.
O. Hajam (1048-1131)
Po Konstantinu. Balmontu (1867-1942) prevedel M. Mastnak, 2018
***
Mi govoré: »Tak pusti vino že, Hajám!«
Kako naj le? Ne gre. Ker slišim le pijan,
kar tulpi nežno prigovarja hijacint –
mehák šepet, ki ga od nje ne slišim sam.
O. Hajam (1048-1131)
Po I. Thorževskem prevedel M. Mastnak, 2018
Foto M.Mastnak, Arboretum Volčji Potok
***
Cvetlični in drugi zapisi 
You must be logged in to post a comment.