Šiške na listih
Sodalavec mi je poslal fotografijo javorjevega lista, pokritega z bradavicami, z vprašanjem, kakšna “žival” je to.
Dejansko je žival in sicer pršica. Prišice uporabljajo kemijo za umazano prevaro. Izločajo spojine, ki so funkcionalni ponaredki rastlinskih rastnih hormonov. Zaradi njih začne listno tkivo buhteti in nabrekne v šiške. Šiške so v resnici hiške, v kateri živijo te male pra…, pardon, pršice.
Šiške so za pršice hišice iz lecta. V njih živjo in jih hkrati od znotraj jejo. In ker so res prave pra…, pardon, pršice, notri tudi kakajo. Umazana eksistenca,kot zapisano, umazanih prevarantk.
Ko pride njihov čas, na spodnji strani izvrtajo luknjico in gredo po svetu. Ne prav daleč: do debla, kjer se zavlečejom v lubne razpoke in počakajo na nasledno pomlad. Da s svojimi napoji zmešajo glavo nedolžnim mladim listom in jih zmanipulirajo, da jim izdelajo šiške.
Šiške pripadajo vrsti Vasates quadripedes. Na sliki so šiške oranžne, nato bodo pordeleče, porjavele in počrnele. In opustelel, ker v črnih, mrtvih, ni več česa jesti.
Zajedajo liste srebrnega javorja (Acer saccharinum), ki je v Sloveniji tujeroden. Po parkih in drugih javnih površinah so ga v preteklosti sadili zaradi lepe jesenske barve. Navdušenje nad njim se je zmanjšalo, ker se njegove veje pod snegom zelo rade lomijo. Pršica je v Britaniji (in s tem verjetno v Evropi) od leta 2002.
Rogač
Sodelovaci v trhlini podrtega suhega parkovnega drevesa nedavno opazili ličinke hrošča rogača. Ličinke se hranijo se z lesom, ki so ga zmehčale glive. Razvoj od jajčeca do bube traja več let. Na koncu se ličinke zabubijo v zemlji in poleti prilezejo na plano odrasle živali.
Samci so znameniti po »rogovju«, ki je dalo tem velehroščem ime. Skupaj z rogovjem so dolgi do 8 cm. Samice nimajo »rogov« marveč majhne klešče. Tudi z njimi lahko boleče uščipnejo. Odrasli hrošči živijo od nekaj tednov do nekaj mesecev.
Ličinke najpogosteje živijo v trhlih koreninah, panjih in deblih hrasta. V Arboretumu so se udomačile v razkrojenem lesu sto let stare lipe. Lahko živijo tudi v bukvi, jesenu, brestu, vrbi in sadnem dreveju – ni toliko važno, kaj se jé, samo da je tega dosti. Pa da so glive prej to razmočile s slino in malo kemično “požvečile”, da ne trpijo čeljusti in gre lažje v goltanec.
Zver iz drobovine
Danes sem z gred plel kurja črevca. Kaj črevca, čreva! Ta peklenšček je od začetka zime do zdaj zrasel do kolena. Baje zemlja čez zimi ne sme biti gola, toda takšne svobode kurjim črevcem ne bom nikoli več pustil. Red moram bit’!
Zakaj sem kurjim črevcem tako gorak? Ker so v plevelu imeli svoje prezimovališče in zabavišče rdeči lazarji. Namesto iz jajčk so začeli sezono kot odrasle, žroče zveri. Ta najdaljši je meril že 6 cm v dolžino. Obžrli so mi rdečo peso in jagode. S tistimi, ki sem jih našel, sem se odločno pogovoril.
Voluhar
Če poznate voluharja, odgovorite na tale vprašanja:
– kako se prekrivajo rovi samic in samcev,
– kateri prostorček je za samca v samičinem rovu najbolj zanimiv,
– kakšno vlogo ima samec v družinskem življenju,
– pri koliko tednih mladosti postane voluharska mladenka zanimiva za samce,
– koliko mladičev in mladičev mladičev lahko v enem letu spravi na svet voluharica,
– kakšna je življenjska doba voluharjev,
– ali lahko voluharje utopimo s tem, da mu zlivamo vodo v rove,
Skrunitelji vrtnic
Ljubitelji vrtnic so osebno prizadeti, kadar hodijo hrošči v cvetove njihovih ljubic. In bolj kot so vrtnice bledične in svetle, z večjim veseljem se hrošči zarivajo v cvetne sredice, v samo intimo rožnih cvetov.
Ne gre le za to, da je nepoklicani zlezel tja, kjer mu po po vrtnarjevem mnenju ni mesta. Hroščev obisk ni kot obisk metulja, ki malo posesa in odleti. Ali kot obisk čebele, ki poliže medičino in si natlači žepe s cvetnim prahom in hajdi naprej. Hrošč je prostak: grize in trže vsevprek, žre mehke dele in cvetove poškoduje. Dejansko je cvetni škodljivec.
Hrošči, ki kažejo rite s fotografije, pripadajo vrsti z znanstvenim imenom Oxythyrea funesta. Slovenskih imen je več. Staro je žalobna minica, sodobnejši pa sta lisasta minica ali žalna minica. Žalna, ker je črna, in lisasta, ker ima na žalovalski črnini bele lise. Ker žre cvetove, je zelo povedno ime za hrošča tudi žalni cvetožer.
Od kod se vzame kot pogrebec oblečeni hrošč?
Hrošč žalnega cvetožerja prileze iz črne zemlje. Ličinka je tam živela od obžiranja živih rastlinskih korenin in od žvečenja mrtve organske snovi. Za lačno ličinko so idealna humozna gozdna tla v gozdu in kompostni kup na vrtu.
Zrel ogrc je dolg tri centimetre. Samice zalegajo jajčeca v zemljo posamič, zato tudi ogrci živijo en po en. Preobrazba v hrošča se zaključi že jeseni. Odrasel hrošč lahko dolgo in potrpežljivo čaka in na plan prileze šele spomladi.
V sončnih dnevih zgodnjega poletja so žalni cvetožerji najbolj opazni, ker jih je takrat največ in ker so takrat najbolj živahni. Nekaj jih išče srečo še v vseh drugih mesecih razen v najbolj ledeni zimi. V Ljubljani so jih entomologli opazili celo v decembru in februarju.
Je žival vegetacijsko členjene pokrajine, kjer s gozd izmenjuje s travniki in pašniki. Ljubi toploto, zato je pogost v okolici Sredozemlja, medtem ko je onstran Alp, denimo na Bavarskem, redka in ogrožena vrsta. V Sloveniji ga je dosti in sicer v zahodni polovici Sloveniji več kot v vzhodni. V hribovitih krajih je redek, več ga je v gričevnatem in ravninskem svetu.
Ne rine pa žalni cvetožer samo v vrtnice. Séda tudi v cvetove drugih grmov, vrtnih in travniških cvetlic. Cvetove rani in kazi z obžiranjem cvetnih delov. Na fotografiji: po cvetožerju iznakaženi cvet bele vrtnice.
Se gostiti in ploditi
Ko sem brskal za podatki, sem našel notico iz Slovenskega gospodarja z 21. maja 1930, ki jo objavljam kot sliko. Žalni cvetožer še vedno občasno dela škodo v sadovnjakih, a se ga z arzenom nikakor ne preganja več.
Zakaj svetovalec pravi, da jih je treba obirati zjutraj? Ker so jutra hladnejša in hrošči bolj togi in počasni, pa jih je manjša umetnost naloviti.
Mimogrede: kot vse minice (žalni cvetožer spada v to skupino hroščev) tudi žalni cvetožer leta z zaprtimi pokrovkami. Ne privzdigne jih kot na primer pikapolonica. Letalna krila ima zložena pod pokrovkami in jih samo na straneh potisne na prosto. Zabrenči in odleti v naslednji cvet. Na novo pojedino ali v nov ljubavni objem. Ker za to je hrošč na svetu: da se gosti in plodi.
Se sme posekati drevo, na katerem je staro gnezdo?
Ker ljudje razumejo, kar hočejo razumeti, mi je prišla na misel analogija, pri kateri se ne da sprenevedati. Gre pa takole: staro gnezdo je kot rabljen kondom. Še lastnik ga noče vnovič uporabiti, medtem kot se drugim tičem izrecno upira.
Večina pevk, ki si plete gnezda po grmovju in drevju, si splete za vsako leglo novo gnezdo. Par si hoče na novo postlati in v starem gnezdu pustiti pršice in vso ostalo zajedavsko golazen, ki bi planila na novo izvaljene mladičke, Izjem, kot so štorklje, ki se vračajo legat na rabljene rjuhe in potlačeno pernico, je malo.
Z baloni nad srne!
Včeraj zjutraj sem bil gost novinarke Andreje Čokl v svetovalnem servisu na prvem programu Radia Slovenija. Tema je bila času primerna, o vrtnicah: http://4d.rtvslo.si/arhiv/svetovalni-servis/174338178
Nisem samo delil nasvetov, tudi jaz sem se nekaj naučil. Namreč o tem, kako se brez ograje in spuščenega psa prežene srne od vrtnic, ki napenjajo cvetne popoke. Poslušalka je svetovala balone, napolnjene s helijem, ki jih v najbolj občutljivem času privežemo k vrnicam. Srna se bo nekaj časa novotarije bala in dva ali trije tedni miru so vrtnicam dovolj, da popke varno pripeljejo izmed listja do cvetenja. S cvetočih grmov bomo seveda lebdečo in svetlečo šaro sneli.
Foto: Wikipedija.
»Če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo.« Ta stavek je vse, kar sem se o žerjavih naučil v šoli.
Pesem od lepe Vide je lepa balada, ni pa naravoslovno čtivo. Zavajajoča je, saj žerjava slika kot preračunljivo žival, ki gre tja, kjer mu je bolje. Vido je zamikalo videti svet, pa se je v trenutku nepremišljenosti odločila in se pustila odpeljati. Žerjav nima izbire – če ne bo zbežal pred zimo, bo umrl.
Prešernovi stihi po drugi strani povedo, da je umetnik v devetnajstem stoletju očitno še dobro poznal žerjave in da je bilo sklicevanje nanje razumljivo običajnemu bralcu. Kaj se je v 150 letih zgodilo, da si pod besedo žerjav prestavljamo samo še gradbeno dvigalo in ne ptiča, tako pomembnega za koledar narave?
Slika: Lepa Vida na ilustraciji Antona Koželja iz knjige Slovenske balade in romance (Mohorjeva družba, Celovec 1912)
Na Slovenskem žerjavi nikoli niso živeli, ustavijo kvečjemu toliko, da v zelo slabem vremenu počijejo. Takoj nato nadaljujejo pot: jeseni proti jugu in spomladi proti severu. Pri nas se ne ustalijo, ker jim Slovenija ne nudi primerno raznolikih površin za hranjenje, spanje in druženje. Hrano nabirajo po barjih, močvirjih, logih (močvirnih gozdovih), jezerskih bregovih, pa tudi na poljih in travnikih, ki niso industrijsko obdelovani. Za počivanje in druženje iščejo večje pregledne površine, denimo njive in žitna strnišča. Če imajo možnost, spijo v vodnih plitvinah, kjer jim plenilci ne morejo blizu.V Evropi vse to najdejo nad enainpetdesetim vzporednikom.
Vse dvajseto stoletje se je življenjski prostor žerjavov zaradi izsuševanja mokrišč, uvajanja industrijskega kmetovanja in neposrednega preganjanja zmanjševal. Meja njihove razširjenosti se je v sto letih premaknila za tristo do štiristo kilometrov severneje. V Evropi še gnezdijo v Skandinaviji, na Finskem in v baltskih državah, na severu Nemčije pa na Poljskem, Češkem in sploh v večjem delu slovanskega sveta: v Rusiji, Belorusiji in severnem delu Ukrajine. Pred desetletji so gnezdili tudi na jugu Ukrajine in po Balkanu.
Ker je žerjavov v Evropi manj, se jih tudi pri nas manjkrat opazi. Predvsem pa ljudje ne živimo več na prostem: žerjavi namreč še vedno preletavajo naše ozemlje, a tako visoko, da jih je mogoče komaj videti. Da se jih slišati, ker spotoma trobijo – a zato je treba imeti tanek sluh in živeti v tišini.Tudi tišina je postala redko dobro.
Čeprav le v preletu, žerjavi pri nas zaznamujejo prelom med toplo, rodno in prijazno ter mrzlo, jalovo in zlo polovico leta. Med jesenskim in spomladanskim preletom je skoraj natančno šest mesecev.
Poglavje o žerjavu in njegovi vlogi v letnem ciklu je del knjige Barvita predstava.
Cvetlični in drugi zapisi 
You must be logged in to post a comment.