Mi, iz Alp doma

Usoda petelina, ki prvi zapoje

Zakaj se reče, da petelin prehitro zapoje? Ker so včasih redili piščance za pohanje na kmečkem dvorišču in je trajalo več mesecev, da je žival zrasla do velikosti, ko je bila najslastnejša za v ponev. Znak, da je petelinček zrel za pod nož, je bil, ko je začel peti. Preden piščanci spolno dozorijo, samo čivkajo. Ko se piščanec prvič postavi kot petelin, zapoje. In si s tem prikličem smrt izpod mesojedčeve roke. Tisti iz gnezda, ki je prvi zapel, je prvi umrl.

 

Špila mora bit’!

Med čudesi slovenske države je Odlok o razglasitvi tradicionalnega izdelovanja kranjskih klobas za živo mojstrovino državnega pomena. Ta živa pravniško-kulinarična mojstrovina (ki je seveda izdelana iz mrtvega mesa), ima v tretjem členu zapisano, da kranjsko klobaso ustvarjajo tri alineje. V drugi alineji se za tradicionalni načine izdelave predpisuje »uporaba lesene špile za špiljenje«.

In smo pri maklenu. Maklenove vejice so namreč tradicionalni material zašpile. Treba jih je olupiti, posušiti in ostro narezati, pa je idealna špila narejena. Maklenove špile so tanke in hkrati močne, brez lastnega vonja in okusa in seveda ljubeznive, brez strupa v sebi.

A maklen ni edina lesna sestavine kranjskih klobas, da smejo biti »živa mojstrovina državnega pomena«. Zašpiljene klobase morajo biti namreč tudi vroče prekajene »v dimu iz bukovih drv«. In tako naj tudi bo.

 

Žetveni venec

Naj uspeva zlato žito,
ki nas vse nahrani,
naj za mak in za plavico
vedno prostor brani.

Ko žanjice v polju snope
v stóge naložijo,
še okrasni venec rade
žitu posvetijo.

Adolf Pichler (1819-1900)
Prevod M. Mastnak

 

Kozolci in žito

Pesem iz prejšnjega posta je napisal Adolf Pichler. Avstrijski Nemec. V oči mi je padlo, da v tej pesmi nastopa žetveni venec, ki ga po koncu žetve posvetijo žitu. Za siceršnje Avstrijce in Nemce je običajen rekvizit ob prazniku žetve žetvena krona (Erntekrone), ki jo nesejo v cerkev.

Obredi s prvim ali zadnjih snopom na žitnem polju in posebno spletenim okrasjem so značilni za slovansko starožitnost. Od kod Picherju žetveni venec? Morda iz dejstva, da je bil Tirolec. Na Vzhodnem in Južnem Tirolskem še vedno stojijo kozolci in kozolcem tudi zagrizeni Nemci priznavajo, da so alpskoslovanski izum. Prvotna naloga kozolcev je bila dosušenje žita, saj so lahko alpska poletja zelo vlažna. Če so Nemci na Tirolskem od alpskih Slovanov prevzeli kozolce, so po vsej logiki prevzeli še kakšno drugo plat poljedelske tehnologije in, zakaj ne, običajev za dobro naslednjo letino.

Fotografija: Kozolec na polju pred Lienzem, glavnim mestom današnje Vzhodne Tirolske.

 

Dežela kozolcev – spomenik Lebensraumu

Slovani v zgornji Dravski, Pustriški in drugih tirolskih dolinah so bili ovira nemški ekspanziji proti jugu. Prva etapa nemškega etničnega čiščenje je bila zaključena okoli leta 600 – z ognjem in mečem so Pustriško dolino, kot še danes mirno zapišejo, “očistili Slovanov”.
»Najmočnejša sila germanizacije je bilo pokristjanjevanje, ki so ga izvajali frankovski in bavarski misijonarji. Misijonarjenje, krčitve, naseljevanje in germanizacija so bili usklajena celota. Slovanski misijonarji, predvsem apostola Ciril in Metod, ki sta prevedla Sveto pismo v slovanski jezik in ustvarila slovanski cerkveni jezik, so se morali boriti z najostrejšim odporom frankovsko-bavarskih misijonarjev. Tako je slovanski jezik postopno izginil med drugim s Koroške in iz Zgornje dravske doline.« Tudi to preberemo v južnotirolskem glasilu Harpfe (Št.1, december 2009), ki je posvečeno kozolcem. Iz glasila je tudi pripeta slika z vrisanim območjem strnjene razširjenosti kozolcev.
Alpski Slovani, ki so izumili kozolce, niso nič drugega kot Slovenci oziroma naši predniki. Povsod, ker kozolci stojijo v popolnoma nemškem okolju, so spomenik slovenske izkušnje z »večvrednimi«, »bolj krščanskimi« in »bolj razvitimi« Nemci. V osnovi ni razlike, ali ti Nemec prodaja krščanstvo ali neoliberlizem, intenca je ista: povečevanje Lebensrauma. Življenjskega prostora za raso, ki nima nobenega zadržka za lomljenje rok na hrbtih šibkejših ali bolj lahkovernih od sebe.

 

Hribe v grb

Precej nenavaden impulz mora voditi narod, da si v grb postavi skalo. Goro. Ne morem priklicati v spomin kakšne druge evropske države, ki bi za v grb izbrala podoben predmet identifikacije. Razen bratov Slovakov, ki so Triglav izvedli v bolj ženski, zaobljeni obliki. Očitno si z njimi delimo skupno mitsko dediščino.

Poleg simbolnih kodov raste na gorah cvetje. Utrgana planika je bila v začetkih planinstva dokaz, da se je človek povzpel nad gozdno mejo vse do golih, jalovih skal.

Istovetenje z gorami je povezano z blagrovanjem gorskega cvetje. Planike ali encijane imamo v Sloveniji denimo v grbu Gorske reševalne službe, Planinskega društva Matica, Gorske straže in Komisije za varstvo gorske narave ter Združenja vojaških gornikov. Poudarjam zanimivost: ali planiko – ali encijan. Planiko imata v logotipu kakopak nemški in avstrijski alpenferajn. Zlepa pa nočeta na značkah planika in encijan rasti skupaj, zato mi je padel v oči slovaški domoljubni našitek, ki ga imate na sliki.

 

Moda za mlade

K slovenski alpski identiteti sodi fovoriziranje gorenjske narodne noše kot slovenske narodne noše. K narodni ne-samozavesti sodi tudi izrinjanje narodne noše v subkulturo humpa-humpa ansamblov in v dekoracijo narodnjaških prireditev. Občudujem Avstrijce in Bavarce, pri katerih so dirndli in lederhose ne le obleka za v opero, temveč ves čas aktivno presnavljani in reciklirani motiv modnih ustvarjalcev. Ti znajo črte izročila uporabiti za vsakdanja oblačila, tudi za džins in superge. Duhovito! In očitno uspešno, saj bi robe ne bilo naprodaj, če ne bi bilo kupcev.
Sinoči sem si ogledal kos prireditve Mati Domovina in Oče Patos. To je bila predstava! V drugi republiki bo marsikaj drugače.
Premišljeval sem, kako se bodo z njo istovetili mladi. In se spomnil sličice, ki vam jo pripenjam. Rož’ce so zraven! Nagelj za (hipsterskim) klobučkom in encijančki na telovniku.

Foto: missossology.org.

 

Lušt’n paradižnik

Zunaj je sneg in na mizi imam slovenski paradižnik.Tisti, ki ga greje toplota iz nedrij prekmurske zemlje.

Na začetku nisem bil navdušen nad Luštovim paradižnikom. Z dvojno ceno glede na ostale industrijske paradižnike se mi je zdel predrag. Poleg tega je zame paradižnik plod, brez katerega izven sezone brez težav živim.

Letos me je ta paradižnik osvojil z vonjem. Zeleni peclji dejansko zadišijo, ko grem mimo police, in me pokličejo. Užitek je prinesti domov dišečo in okusno zelenjavo. Ki je zapovrh tako estetska, da sem jo preprosto moral fotografirati.

 

Trije zimski meseci

Gruden, prosinec in svečan so slovenska imena treh mesecev, ko narava miruje. Po katerih lastnostih so dobili ime? Razlaga niti ni tako zelo preprosta.

Decembra zemlja zamrzne (vsaj pred podnebnimi spremembami je bilo tako) in se skrepeni v grude. Po tem naj bi nastalo ime gruden. Ko je A. T. Lihnart bajal o starih slovenskih bogovih, je med dobrimi navedel Grudna. Njegov Gruden je vzporednica gršemu Saturnu in kot tak bog časa. Decembra se dejansko sončno leto odvrti do konca, da bi se lahko na novo začelo.

Prosinec z imenom slavi konec velike letne noči. V temo zime sine nova zora. Prosíne novi dan, ki se sicer počasi, a zanesljivo daljša. Od božiča do svetih treh kraljev se dan podaljša toliko, kot petelin zevne, pravi ljudstvo. A bistveno je, da svetloba prevlada nad temo.

Svečan je bil v prvem slovenskem zapisu sečan.- torej mesec, ko se seče les. Zimo se na kmetih izkoristi za delo v gozdu. Drugega na polju še ni mogoče početi, pa še v gozdu je spravilo po zmrznjenih tleh enostavnejše kot po blatu in škoda zaradi vlačenja hlodov je manjša. Za Slovence je sečan februar, za Hrvati pa januar – z nujnim ijekavksim vstavkom “ij”, torej siječanj.
Različica svečan cika na svečnico, ki že kar nekaj časa v koledarju sedi na 2. februarju.

 

Perunika v ukrajinskem grbu

Ukrajina že lep čas polni poročila z novicami, ki jih je lahko vesel samo veliki svetovni izvoznik vojne. Kljub temu, da gre po površini in po množini ljudstva za dve neprimerljivi državi, je med Ukrajino in Slovenijo precej podobnosti. Gre za dve državi, kjer so si tisti, ki so pobasali nepredstavljive količine denarja, prepričani, da jim v paketu pripada tudi oblast. Gre za dve ozemeljski lepljenki, ki si do 20. stoletja nikoli v zgodovini nista vladali sami in tega več kot očitno tudi zdaj ne znata. Gre za državi, ki ob ustanovitvi nista imeli niti državnega grba in sta si ju morali izmisliti na novo. In, k bistvu stvari, obe državi za grb izbrali vsaka svoje trojno oné.

Slovenci imamo v grbu Triglav in Ukrajinci trizob. Ukrajincem je trizob predlagal za grb zgodovinar Mihajlo Hruševski, ki je začasno ukrajinsko državo iz leta 1918 želel simbolično povezati s srednjeveško slavo. Trizob je bil namreč v rabi kot pečat Vladimirja Velikega, enega od vladarjev Kijevske Rusije. Nenavadno je, da ne Hruševski ne kdo drug v resnici ne ve, kaj kvaka predstavlja in pomeni. Zagotovo ne gre za trizob grško-rimskega morskega božanstva. Ker so bili tistodobni vladarji v Ukrajino uvoženi Vikingi, je čisto možno, da je padajoči ptič vran, ki je sedal na rame nordijskemu Odinu. Bolj razširjeno je naziranje, da gre za sokola v strmoglavem letu.

Če pogledamo obliko vsake od obeh »perutnic« ukrajinskega grbnega ptiča, se na da spregledati, da spominja na Perunovo sekirico. Perun je bil slovanski vrhovni bog, strelec strel in gromovnik. Jemal si je oblast nad nebom, zemljo in vodami. Kamor je treščila strela, tam je iz tal zrasla Perunova cvetlica – perunika. Ena od razlag ukrajinskega grba je namreč tudi ta: da gre za stiliziran perunikin cvet. Da perunika odlično uspeva v grbih z daljšo zgodovino in življenjsko dobo, je iztočnica za nadaljevanje zgodb o peruniki.

Še zaključna opomba: skalni Triglav ima ime po bogu Triglavu, ki je imel oblast nad tremi kraljestvi sveta. Ozadje obeh grbov zna biti torej presenetljivo – skupno.