Razne rožne

Šopek domovin

Na sliki je šopek naših domovin iz zadnjih sto let. Malo se zatrese zemlja, pa grejo hudiču v varžet. Tule je šopek zgodovine, v katerem so domovine zapisane v vrtnicah.

1 – Avstro-Ogrsko zastopa sorta ‘Donau’ – Donava. Leta 1913 jo je ustvaril Franc Praskač, vrtnar v Tullnu pri Dunaju. Z imenom je hotel poudariti modrino nove vrtnice, z njim pa je gotovo brenkal tudi na domoljubne strune v podonavski monarhiji.

2 – Za prvo Jugoslavijo cveti ‘Kraljica Marija’. Ustvaril jo je Gustav Brada leta 1935 (jugoslovanska ‘plemena’ niso imela žlahtniteljev). Kot državljan Čehoslovaške jo je imenoval po jugoslovanski kraljici in jo s tem simbolično podaril bratskemu jugoslovanskemu narodu.

3 – Za SFRJ je v šopku ‘Maréchal Tito’. Jugoslovanskemu predsedniku je vrtnico z njegovim imenom položila pred noge Francozinja, Marie-Louise Meilland leta 1975. Meilland je še vedno največja in najpomembnejša francoska vrtničarska hiša.

4 – Za Republiko Slovenijo govori ‘Prešeren’. Podariti smo si ga morali Slovenci sami sebi: žlahtnitelj lepe vrtnice je dr. Matjaž Kmecl in je v javnosti od leta 2008.

Roža z juga

V kako velik cvet se razkošati mali cvetni popek sorte ‘Albéric Barbier’! Cvet se plosko razpre in ves posvetli do belega, le sredica ohrani zlati nadih. Vonj? Prijeten, saden, lahek.

Sorta je v Kvarnerju v polnem cvetju. Je plezalaka (rembler) s stebli, ki so do osem metrov dolga. So razmeroma gibka, zato je to idealna vrtnica z razpenjanje po vodilih. Z njo lahko prekrijemo pergolo, oblečemo hišo v zelenje ali jo spustimo na drevo. Tudi na polsenčni legi obstane in cveti.

‘Albéric Barbier’ je, kot od plezavk pričakujemo, vsa v cvetju samo v zgodnjem poletju. Včasih pod jesen poblisne še z nekaj cvetovi. Ves čas leta je neizpodbitni čar sorte ‘Albéric Barbier’ temno zeleno in bleščeče listje. Odtenek listja spomni na bršljanovo zelenje. V blagem sredozemskem podnebju obstane zelena tudi čez zimo.

Sorta je nastala v Franciji leta 1900. Bratje Barbier iz Orelansa so ustvarili serijo plazavk, ki so še danes priljubljene. Poleg ‘Albérica Barbierja’ so njihove ‘François Juranville’, ‘Albertine’ in ‘Alexandre Girault’. Vse imajo isto mater, Lucijino rožo (Rosa luciae). To je popenjavi divji šipek z majhnimi belimi cvetki, ki so združeni šopih na koncih vej, in imajo temno zelene, bleščeče liste iz lističi okroglaste oblike.

»Divjakinji« so Barbierjevi za opraševalce izbirali takrat zelo sodobne prave čajevke in skrižane čajevke. Očetje so cvetovom nadahnili barvo, obliko in velikost, mati pa je poskrbela za visoko rast, temen listni ten, živahnost in zdravje. Pepelasta plesen se sicer lahko pojavi na njih, jih pa ne uničujeta pegavost in rja.

V naslov sem napisal »roža z jug«. Vejen sem je namreč v obmorskim predelih.

Lucijina roža (Rosa luciae), mati ‘Albérica Barbierja’:

Mikavna ‘Burbonska kraljica’

Francozi že dolgo živijo v republiki, a ‘Burbonska kraljica’ je kljub temu še vedno kraljica. Historične vrtnice so cvetovi, ob katerih ostajajo žive raznorazne zgodbice.

Med vrtnicami burbonkami ena izrecno nosi kraljevsko krono: ‘Reine de l’Île Bourbon’ – ‘Kraljica Burbonskega otoka’; v duhu angleškega popreproščenja je postala sodobna ‘Bourbon Queen’, ‘Burbonska kraljica’. Sorta je nastala v Franciji, v Orléansu, ki je bil v začetku 19. stoletja pomemben kraj za vzgojo novih vrtnic. Ustvaril jo je M. Mauget, vrtnar in cvetličar, ki je vrtnice ne le gojil temveč tudi žlahtnil.

‘Burbonska kraljica’ je rožni grm, ki ga lahko gojimo kjerkoli v Sloveniji. Francozi pravijo, da je »železnega zdravja, odpušča zanemarjanje in dobro uspeva na podeželskem vrtu«. Cveti na lanskih vejah, kar pomeni, da sorto obrezujemo po cvetenju, v drugi polovici junija. Večinoma cveti enkrat v poletju, če je razpoložena, pa pod jesen še drugič. Neporezana rodi velike, vpadljive šipke.

Sveže odprt cvet je rožnat s poudarjenimi temnejšimi žilicami, nato zbledi in dobi lilasto-modrikast nadih. Močno in prijetno diši.

Kot vsaka zgodovinska vrtnica ima tudi ta več imen. Med njimi je ‘Souvenir de la Princesse de Lamballe’ – ‘Spomin na princeso Lamballsko’. Kdo je bila? Rodila se je kot Marija Terezija Luiza Savojska. Pri sedemnajstih so jo poročili z Ludvikom-Aleksandrom Burbonskim, ki je bil sin najbogatejšega francoskega plemiča. S poroko je dobila naziv princese Lamballske.

Ženin se je nevestine lepote in pobožnosti po treh mesecih naveličal. Vrnil se je k ljubici-igralki in se znova na polno prepustil razvratu pariškega velemesta. Z življenjskim slogom si je v kratkem nakopal gromozanske dolgove, ki pa jih oče svojem pobezljanemu sinu ni hotel plačati. Pa je ta prodal nakit svoje mlade žene in se pobotal z upniki.

Ali kazen božja je prišla kmalu. Že leto po poroki je umrl zaradi hitro napredujoče bolezni. Katare? I take, ki se je nalezeš pri velemestnih Angelcah (saj poznate tisto: “Povsod sem že hodil, povsod sem že bil, sem…”). Osramočena princesa Lamballska je bila iz sebe do te mere, da je hotela do konca dni med redovnice. Tast jo je pregovoril, da tega ni storial. Skupaj sta žalovala in celila rane, se zbližala in ostala do konca dni v odličnih odnosih. Ženska se ni več poročila.

Princesa Lamballska je postala dvorana dama in najtesnejša zaupnica Marije-Antoanete. Med revolucijo je bila zaprta. Pred sodiščem se je bila pripravljena izreči za svobodo in enakost, ne pa proti kralju in kraljici. Sodišče jo je spustilo »na svobodo«: predalo jo je ulici, ki jo je zmasakrirala.

Sovraštvo in gnev francoskih množic proti kraljevski družini je bilo veliko. Revolucionarna propaganda je to podpihovala s širjenjem zgodbic. Po eni od teh princesa Lamballska ni bila le poslušalka osebnih zadev Marije-Antoanete temveč tudi njena lezbična ljubimka. Sovražnika od nekdaj uspešno očrniš, če mu pripišeš nemoralo, povezano z užitkarjenjem…

Spodaj: cvet ‘Burbonske kraljice’/’Princesa Lamballske’. Arboretum Volčji Potokje vrtnico žgečkal s toploto v rastlinjaku in zato zdaj že polno cveti. Foto M Mastnak

Desno: Princesa Lamballska, naslikana s kito vrtnic v naročju. Izrez slike A.-F. Calleta »Madame la princesse de Lamballe« iz leta 1776. Vir: https://en.wikipedia.org/…/Marie_Th%C3%A9r%C3%A8se_Louise_o…

Rodos je po vrtnicah

Rododendrone poznate. Beseda je sestavljena in dveh, iz »rodon« in »dendron«. Prva pomeni vrtnico, druga drevo. Običajna vrtnica je bila za stare Grke rodon in po rodonu ima ime otok Rodos. Ta otok velja skupaj s Ciprom za prvega, kjer se je na grških tleh usidral kult Afrodite, poznejše olimpijske boginje lepote, ljubezni in poželenja. Skupaj z Afrodito se je z Jutrovega razširila vrtnica, ki je bila eden od Afroditinih atributov in del čaščenjskega rituala. Vrtnica iz Sirije in Fenicije ni bila šipek iz kamnitne gmajne. Bila je vrtnica, izbrana, gojena, čuvana in razmnoževana okrasna rastlina. Vrtnica damaščanka. Danes je v svetu znana kot vrtnica za rožno olje.

Kovanci z Rodosa imajo na zadnji strani vkovan razpirajoči se rožni cvet. Ob pozornem ogledu je jasno, da cvet nima samo petih venčnih listkov. Seveda, saj ne gre za barbarski šipek ampak za požlahntnjno, vrstnato dišečo vrtnico.

Kovanec je iz okoli leta 400 pred n. št.

Vedeti in ne povedati

A antiki so bile vrtnice povezane z boginjo ljubezni Venero in s Kupidom, njenim sinom. Kupidu, zavetniku čutnosti in poželenja, je vrtnico podarila mati. Pri Grkih sta mati in sin nosila drugi imeni, bila sta Afrodita in Eros. Bistveno pa je, da je Eros vrtnico posredoval naprej in sicer Harpokratu. Ta pusti mož je bil bog molčečnosti. S tako izjemnim darilom je bil naprošen, naj ne širi zgodb o prešuštni materi in njenih peripetljajih in dogodivščinah.

Antične zgodbe se dajale smrtnikom nauke za njihovo življenje in ravnanje. Od takrat naprej velja, da se o intimnih zadevah ne razlaga okoli. Vrtnice so kot zavezo k molčečnosti uporabili tudi pri gostijah, kjer se je točilo vino. Gostje, ki so “sub vino” (pod vplivom vina) marsikaj izblebetali in izvedeli, bo bili “sub rosa” (pod vrtnico) pozvani, da morajo o tem izven gostiteljeve hiše molčati.

K sliki: Četudi je vrtnica fajhtna, zna skrivnost obdržati zase.

Sub rosa

Včeraj sem pojasnjeval, da besedna zveza “pod vrtnico” pomeni poziv k ohranjanju skrivnosti zase.Tule je parafraza verzov nekega bavarskega meniha iz 15. stoletja:

Kar se pod vrtnico zgodi,
o tem se nič ne govori. 
Če res je in če ni,
pod vrtnico se le molči.

Različni reki o tem so bili v latinskem in živih jezikih med izobraženci v uporabi še v 19. stoletju. Napis SUB ROSA (pod vrtnico) so si postavili v logotip na Evropski pravni fakulteti, ki ima sedež v Novi Gorici. Logo predstavlja stilizirano vrtnico – ne gre izgubiti izpred oči, da je rdeča vrtnica motiv novogoriškega grba. Ko pogledamo imena gospodov, ki na tej fakulteti nekaj pomenijo, je takoj jasno, da vrtnica za nobeno ceno ne sme biti rdeča. In je zato plava kot zastava EU.

Kako raztolmačiti geslo SUB ROSA na logotipu? Sklepam, da v duhu pravniške zaveze k molčečnosti. Gotovo gre tudi za imenitenje in kitenje z latinskim jezikom, ki daje videz patine privatni šoli, k deluje približno deset let.

Valvasorjeve vrtnice

V knjižici dr. Matjaž Kmecla »Kako nastane vrtnica« nas avtor opozarja na slikovno dediščino J. V. Valvasorja in sicer na akvarelne upodobitve rastlin, ki jih je naročil za delo Kranjska flora in favna. Med ilustracijami so tri vrtnice, ki dokumentirajo vrtnično kulturo naših krajev v 17. stoletju.

Ta, ki jo predstavljam danes, je predstavnica belih rož (Rosa × alba). To nedvoumno razberemo iz modrikaste povrhnjice listov in tudi krempljasto usločena bodica to potrjuje. Med zgodnjimi gojenimi oblikami belih rož sta bili ‘Semiplena’ in ‘Suaveolens’. Semiplena pomeni latinsko polvrstnata in opisuje, da je v cvetu osem venčnih listkov. ‘Suaveolens’ ima bogatejši cvet, v katerem je nanizanih devet do šestnajst venčnih listkov. Na ilustraciji je torej Rosa × alba ‘Suaveolens’.

Suaveolens pomeni sladko dišeč. In tako je tudi v resnici: sorta milo diši. Vrtnica brez vonja ni prava vrtnica, tako je odločil že Plinij, ki je dišeče vrtnice imenoval prave, takšne brez vonja pa neprave .

Za preprosto vrtnarsko kulturo je pomembno, da ‘Suaveolens’ tvori odganjke iz korenin. To pomeni, da je ni treba cepiti. Dovolj je z motiko odbiti koreninski odganjek s kosom korenine in nova rastlina je rojena.

Valvasorjeva rdeča

Časi so bili preprosti. Na vrtovih sta po notranjosti Evrope cveteli dve vrtnici, bela in rdeča. Dolga stoletja. Rdeča z upodobitve iz Valvasorjeve Kranjske flore je (brez veliko možnosti pomote) Rosa gallica ‘Officinalis’, bolj znana kot apotekarska roža. Ker so jo stoletja uporabili lekarnarji.

Gre za starodavno vrtnico, ki ima v cvetu 9 do 16 venčnih listkov in premer odprtega cveta okoli osem centimetrov. Po vsej verjetnosti je to miletska roža, ki jo je v Naravoslovju opisal Plinij starejši kot tisto, ki posušena močneje zadiši.

Pred Napoleonom in njegovo Jožefino vrtnice niso bile deležne posebne javne pozornosti. Za preprostega vrtnarja je apotekarska roža enako praktična kot bela roža, ki sem jo predstavil včeraj. Odganja in korenin in zelo preprosto jo je razdeliti in razmnožiti z delitvijo.

Valvasorjeva gorska roža

Tretja vrtnični list iz Valvasorjeve grafične zbirke predstavlja šipek. Katera vrsta šipka, ki uspeva na Kranjskem, bi to lahko bila? Valvasorjeve informacije o tem nimam.

Sklepam takole: cvet je močno rožnat, lističi so ostro nazobčani in večinoma podolgovati in steblo je brez bodic.Venčni listi so široki in na vrhu izrobljeni ali zatrgani. Zeleni listi niso na tak način modrikasti kot pri navadnem šipku. Vse to me navaja na sklep, da gre za kimastoplodni šipek – Rosa pendulina. Dodani sta moji fotografiji listov in cveta.

Gorska roža – Linne jo je imenoval Rosa alpina – je pogosta v naših apneniških Alpah. Zaradi poudarjene cvetne barve in skromnosti je uporabna vrtna rastlina, in to kar takšna, kot je je dal bog, nič žlahtnjena. V tem duhu je tudi razumljivo, zakaj jo je Valvasor naročil naslikati ob boku dveh tipičnih gartrož.

Kje so slike danes? V Zagrebu. Ker ob Valvasorjevem bankrotu ni hotel noben Kranjec in Slovenec odkupiti tega zaklada. In je 1700 grafičnih listov plačal in odnesel v Zagreb tamkajšnji škof Mikulić. Kateri narod (in škof!) se je izkazal za kulturnejšega, oni tam doli ali ta tukaj?

Žametne vrtnice

Ni drugače, kot da imate v ušesih pripev “Žametnih vrtnic”, ki jih je prepeval žametnoglasni Boris Kopitar. Besedilo šlagerja je spisal poznavalec slovenske ljudske duše Ivan Sivec.

Žametne vrtnice niso izmislek kar tako, žametne vrtnice so botanično dejstvo. Najkasneje v 16. stoletju se je v Evropi pojavila različica galskega šipka, imenovana Rosa gallica var. holosericea. Ta ima temnejše cvetove z žametnim sijajem in z vijoličastim ali črnikastim nadihom.

Iz te izhodišče oblike je bilo konec 18. stoletja in v 19. stoletju vzgojenih mnogo temno rdečih sort. ‘Tuscany Superb’, ki je na sliki, ima že bogato vrstnat cvet, a se med cvetnimi lističi še kažejo rumeni prašniki. Cvetovi starih vrtnic so bili za današnji okus majhni – za mero je na fotografiji moj palec.

Ko se tašča pokloni zetu

Danes pišem v Nedelu, kdo je na mogulskem dvoru pravzaprav odkril rožno olje, legendarna cesarica Nur Džahan ali njena mati. Prvo ime snovi, ki v najvišji meri strne vonj vrtnic, je bilo Džahangirjeva dišava. Tudi veliki vladajri so pred 400 leti cenili rožno olje, in ker so ga oni, so si ga želeli še drugi.

Želja po posnemanju je od nekdaj vzorec, po katerem dobrine sestopajo po družbeni lestvici navzdol, pri čemer raste tržišče. Na dvoru odkrito rožno olje je bilo spodbuda za nastanek nove obrti. Za zahodni svet je bil bolj od indijskega pomemben vzpon proizvodnje rožnega olja v Perziji sredi XVII. stoletja. Pot njenim vplivom je konec stoletja nek turški trgovec zasadili prve damaščanke v vzhodni Rumeliji, kar je danes Bolgarija. Tudi tla naše celine so začela rojevati rožno olje.

Na sliki je Džahangirjev sin, ki je v spomin ljubljeni ženi dal postaviti Tadž Mahal. Med prsti diši vrtnico, kar je bil znak omikanosti in senzibilnost za kulturno in umetnost.

Prva vrtnica v poeziji

Ta večni prvič! Kdaj so bile vrtnica prvič prvič? Prvič so kot vrtnice zacvetele v stari griški poezij. Homer je opeval rožnoprsto zoro, a tu je rožnost samo pridevek za označitev barve. Z vrtničnim cvetom se še ni bavil.

Najstarejšo ohranjeno pesem, v kateri ima vrtnica kot cvetlica svoje mesto, je spesnil Arhiloh s Parosa. Umrl je, preden se je rodila Sapfo, ki je vrtnice večkrat vpleta naglavne venčke in v opise zamaknjeno lepih prizorov.

Arhilohov rožni fragment se glasi takole:

Vejica mirte in lepi je cvet
ji z rožnega grma v veselje,
in s tèmno ji senco lasjé
zastirajo vrat in hrbèt.

(Prevod M. Mastnak)

Si jo prestavljate, kako postoji pri rožnem grmu in se posveti lepemu cvetu? In kakor ona gleda vrtnični cvet, pesnik-vojak gleda njo in njene črne lase, ki se ji sipljejo preko vrata na hrbet?

Krvavi komandant

Naj nadaljujem tam, kjer sem zadnjič končal: na kostanjeviškem vrtu burbonk. Najbolj impozantna vrtnica je zdaj tam burbonska kraljica – ‘Bourbon Queen’, ki je na latnik speljana neverjetna poplava cvetja. Sorta z najbolj zanimivim cvetom pa je zame ‘Commandant Beaurepaire’. Zato, ker je cvet prižast (črtasto lisast) na dokaj diskreten način, s temno rožnatimi črtami na ciklamasti osnovi.

Nikolas-Joseph Beaurepaire je bil francoski vojaški poveljnik, ki je s svojimi enotami branil francosko republiko pred združeno prusko-avstrijsko vojsko. Nemci in Avstrijci so prišli delat red po svoji meri: zatret francosko revolucijo in znova vzpostavit monarhijo. Beaurepaire je branil Verdun, vse dokler ni mestna oblast odločila, da ji je vojske dovolj in da naj se mesto preda. Obljubljene pomoči iz Pariza resda ni bilo, a je bil Beaurepaire odločno proti, da bi Francozi odložil orožje. Ker ga ni nihče podprl, je odkorakal s seje in se čez nekaj minut pokončal z lastnim samokresom. Živela Francija – raje mrtev kot brez časti! Bilo je 2. septembra 1792.

Vrtnici je dal Beaurepairovo ime njen vzgojitelj leta 1874. Na rožnem vrtu nad Gorico to vrsto predstavljajo kot burbonko, a je bila sprva označena za galsko rožo (Rosa gallica). A glej čudo! Čez nekaj let je vrtnica po prvem cvetenju zacvetela še enkat pozneje poleti. Galskih rož, ko pocvitajo, ni. Zato jo je žlahtnitelj prekrstil: dal ji je novo ime ‘Panachée d’Angers’ in jo prestavil iz galskih rož med skrižane ponavljavke. ‘Panachée d’Angers’ (izg. panašé danžér) pomeni angerska panaširnaka oz. raznobarvnica.

Vrtnica bojevitega imena

V zadnji objavi sem omenil vrtnico ‘Général Jacqueminot’. Kakšen general je to bil? Jean-François Jacqueminot (1787-1865) se je z izrednim pogumom prvič izkazal kot podporočnik v bitki pri Slavkovu (Austerlitzu). To je takrat osemnajstletniku odprlo pot navzgor. Pri 27. je že postal polkovnik. Dva dni pred bitko pri Waterlooju je utrpel več ran. S koncem Napoleonovih vojn je postal tovarnar in v predilnici svile zaposloval predvsem vojne veterane.

Leta 1830 je v dvornih intrigah podprl Ludvika Filipa, vojvodo Orleanskega, proti Karlu X. Francoskemu. Tudi generalu Jacqueminotju gre zasluga, da je Karl X., zadnji Burbon, umrl v eksilu. Kje drugje kot v Gorici! Iz je zato tudi pokopan v Kostanjevici nad Gorico.

Za politično lojalnost je bil nagrajen s šefovstvom generalštaba, postal pa je tudi podpredsednik zgornjega doma francoskega parlamenta, senata perov (Chambre des pairs).

Med revolucijo leta 1848 je bil kot 61 letni mož že premalo bojevit, zato so ga poslali v prisilni pokoj. Kot upokojenec je dočakal rožni poklon: rdečo vrtnico s svojim imenom. Od francoskega rožarja, seveda.

Slika: Grb, ki si ga je Jacqueminot izbral ob povišanju v plemiški stan. Vejica pomarančevca s plodom in cvetovi.

Svetovljanske vrtnice pri podeželskem učitelju

Danes je v Nedelu moj prispevek o učitelju z ljudske šole v Razborju pod Lisco, ki je jeseni 1887 na šolskem vrtu učil učence cepiti vrtnice. In ne kakršnihkoli vrtnic! Cepili so dolg spisek sort, ko so bile tisti čas izrazito sodobne. Nekatere med njimi, kot denimo ‘Général Jacqueminot’ s fotografije, so še danes legendarne.
Navdušeni učitelj je poskrbel, da kraj, ki je bil sicer za hribi, ni bil za časom. Ta zgodba, ki verjetno ni bila osamljena, nas opozarja, da na starih vrtovih na deželi lahko naletimo na zelo posebne vrtnice, ki jih tam nikakor ne bi pričakovali. Spoštljivo z živo rožno dediščino na starih vrtovih!

Vrtnarsko vedenje o vrtnicah se je razvijalo

Za ilustracijo, na kakšni stopnji je bilo vrtnarjenje z vrtnicami še v začetku 18. stoletja, naj služi navedek v nadaljevanju. Vzet je iz Popolne knjige o vrtu (Vollständiges Garten=Buch), ki jo je napisal René Dahuron, dvorni vrtnar pruskega kralja v Berlinu. Delo je prvič izšlo leta 1738.
Poglavje o vrtnicah se začne takole:

»Obstajajo različni rodovi vrtnic: dišeča vrtnica in vrtnica brez vonja. Nizozemska stolistnica ali polnjena velika damaščanska provinška roža, mlečnobela roža, bela roža, ki je rdečkasto obsijana in ki jo mnogi pravijo virginijska. Bela z lisami, bledo-rdeča, mesena, imenovana tudi rdeča provinška roža. Prižaste rože, enostavne rdeče žametne rože, katerih listki so na spodnji strani umazano rumene barve, in mesečna roža, ki je zvrst muškatne rože, ki cvetove nastavi v celih šopih. Rumena vrtnica, imenovana velika, damaščanske in muškatne rože.«

Kakšne poplava besed! In imen, ki so opisna in nič v skladu s sodobnim botaničnim poimenovanjem. Pa bomo vseeno poskusili v prihodnjih dneh nekaj naštetih vrtnic prepoznati.

Ko za vrtnice ni vojne

Ker Joséphine Napoleonu ni rodila otroka, se je po 14 letih zakona »v interesu Francije« od nje ločil in poročil nekaj mlajšega in rodnejšega. Odstavljena se umaknila na dvorec Malmaison, ki ji ga je Napoleon podaril skupaj z petimi milijoni frankov letne preživnine.Tam se je posvetila ustvarjanju “angleškega parka” in z vso strastjo tudi zbiranju vrtnic.

Ni bila polovičarska, želela je imet samo vse vrtnice takratnega sveta. Ker je zaposlovala britanske vrtnarje, so ti veliko vrtnic zanjo naročili na Otoku. Med francosko-angleško vojno za ladje z Joséphininimi vrtnicami ni veljala pomorska blokada. Mirno so plule čez Kanal in nazaj.

Leta 1814 je Joséphine štiri leta po ločitvi umrla. Ceni se, da je na malmaisonskem vrtu do takrat zbrala 250 različnih sort vrtnic. Bistveno več bi jih takrat v zahodnem svetu težko našli. Žal se je prvi veliki vrtničarski zbirateljski podvig v zgodovini žalostno končal. Vrt je propadal, dokler ga let 1870 ni zbrisal s sveta vojaški spopad.

“Joséphine je bila edina ženska, ki sem jo kdaj ljubil. Še zdaj vlada mojemu srcu.” Tako je o svoji prvi ženi na otoku Svete Helena pisal Napoleon. Ko je bil še bolj poln samega sebe, je prvemu stavku dodal, da je sicer ni nikoli spoštoval. Ločitev gotovo ni bila odraz kakšnega velikega sočutja z njo.

Zgoraj sem zapisal, da velja Joséphinin rožnik ob dvorcu Malmaison za prvi zbirateljski podvig v zgodovini vrtnic. Malmaison pa je bil za vrtnice pomemben še z enega vidika: postale so nekaj, s čimer se kratkočasi, ukvarja in postavlja najvišja družba. Nad cesarjem je samo Bog in nad vrtnico ni nobene druge cvetlice! Če so vrtnico stari Grki kronali za kraljico cvetlic, je z Joséphine vrtnica postala cesarica. Odstavljena cesarjeva žena je namreč tudi po ločitvi ohranila uradni naslov cesarice.

Še nekaj zanimivosti o Malmaisonskem dvorcu. Omislila si ga je Joséphine in ga zaarala med moževim pohodom nad Egipt. Cena zanj je bila visoka, a očitno je v popolnosti zaupala v moža in bila prepričana, da bo denar za dvorec prinesel z vojne kot zmagovalec. Kaj nakup, šele prenova je bila draga! Med drugim je naročila postaviti oranžerijo za tri sto ananasov, ki jih je ljubila kot rojena kreolka. Na domu Bonapartovih se je srečevala takratna elita, ki se je seveda divila “najlepšemu vrtu v Evropi”. Cena vrtne umetnosti in vrtnic je ob tem v očeh javnosti seveda rasla.

Med prusko-francosko vojno so imeli v malmaisonskem dvorcu Nemci nekaj časa vojašnico. Ko so se spopadi končali, ni od vrta in njegove rožne zbirke ostalo nič omembe vrednega.

Strte naravne zavore

Naše divje vrtnice – šipki – enkrat zacvetijo in se, ko odcvetijo, umirijo in zarodijo šipek. V drugi polovici poletja ni več ne rasti poganjkov in ne cvetja.

Skoraj vse vrtnice, ki s jih dandanes prodaja in kupuje, cvetijo ali pocvitajo od pozne pomladi do jeseni. To lastnost so dobile od prednic iz daljnega vzhoda. Zmožnost ponavljavega cvetenja se pripisuje zgodnjim bengalskimi vrtnicam in čajevkam, ki so žlahtnenje vrtnic v Evropi postavile na glavo. Zarodnika bengalk in čajevk sta dva divja šipka: samonikli bengalski šipek (Rosa chinensis var. spontanea) in orjaški dišeči šipek (Rosa odorata var. gigantea).
In tu se pojavi zadrega: oba divja šipka, kolikor ju je v naravi sploh še najti, cvetita le enkrat na leto. Od kod torej zmožnost ponavljavega cvetenja? Kitajci, ki gojijo in žlahtnijo vrtnice že dolge stotine let, so že davno zapazili naravne mutante, ki so izgubili notranje zavore in cvetijo in cvetijo in cvetijo. Te motene, razbrzdane šipke so vzeli za osnovo svojih gojenih rož in zdaj imamo, kar imamo: vrtnice, ki cvetijo do jeseni.

Na fotografiji: skrižana bengalka ‘Martha Gonzales’ je letos že zacvetela (Arboretum Volčji Potok).

Bengalke so bile nepogrešljive

O pomenu bengalk pri nastanku sodobnih vrtnic bolj nazorno od besed govori spodnja pregledna shema.

Bengalke so kitajski vrtnarji že stoletja odbirali in preprosto križali, zato so se po lastnostih odmaknile od izvornega šipka. O metodah nastajanja izboljšanih oblik gojenih rož ni dosti pisnih poročil, vendar sodobne metode analize dednega materiala dajejo vpogled v to, kateri predniki so bili vmešani. Zanimivo recimo je, da je bila vloga izvornih čajevk pri nastanku bengalk manjša, kot se je mislilo doslej, in da je pomembnejšo vlogo odigral mnogocvetni šipek (Rosa multiflora).

Bistveno je, da so bile tiste bengalke, ki so jih imperialni morjeplovci v 18. in predvsem 19. itoletju pripeljali v Evropo, že močno selekcionirne in prekrižne gojene vrtnice in ne kakšne divjakinje iz azijskih host. V Evropo je z njimi prišel neumorni cvetni temperament in barva, ki je dotlej na zahodu ni bilo: živo rdeča. Križanje teh osnovnih bengalk z damaščankami, moškatnim in mnogocvetnim šipkom je dalo tri pomembne skupine vrtnic: burbonke, noazete in poliante.

Ko so v te azijsko-evropske mešance vkrižali še čajevke, so nastale najbolj cenjene sodobne vrtnice: skrižane čajevke in njihove sestrične floribunde.Ki med drugim cvetijo na vsakem slovenskem vrtu.

Kaj dekle prodaja?

Trst je kot vsako mesto od nekdaj dajal možnost zaslužka okoliškim podeželanom. Ko sem iskal odgovor na vprašanje gospe Irene, sem se seznanil z dvema portretoma tržaških prodajalk cvetja, ki sta bili po noši brez dvoma Slovenki.

Slika, ki jo danes gledate, je nastala 1862. Naslikal je je Vincenzo Poiret (1818-1868). Rodil se je v Trstu, se najprej učil v slikarski delavnici svojega očeta, zgodaj pokazal talent in se izšolal na Akademiji za likovno umetnos…tl v Benetkah. Slikal je portrete, krajine in zgodovinske teme.Umrl je v Torinu, kamor se je preselil na stara leta.

Na sliki je dekle, ki v senci latnika sedi pred ozadjem tržaškega pristanišča in prodaja cvetje. Oblečena je razmeroma skromno, poleg mladosti je njen edini okras svilena ruta, s katero je ogrnjena čez ramena. Peča, s katero spodobno skriva lase, je brez čipke. Ali izpod naglavnega robca gleda uhan ali pramen las, ne znam razbrati.

In kaj prodaja? V desni roki belo vrtnico v popku, kar je brez dvoma alegorični komentar dekleta kot takega. Šopek v levici je manj čitljiv, a gre zaradi barve in velikosti cvetlic gotovo za vijolice. Ki jih seveda tudi lahko beremo kot prispodobo dekletove privlačnosti. Kaj ima dekle nabranega v prodajnem predpasniku pred seboj, mi ostaja uganka.

Slika je razstavljena v Milanu kot del umetniške zbirke gradu Sforzesco (Raccolte d’Arte Antica).

Trst kot vrata v Orient

Slikar današnje prodajalke cvetja je Jean-François Portaels (1818-1895), dekle pa spet – tržaška Slovenka. Dekle je globoko zatopljeno v svoj miselni in čustveni svet, v katerem se spopada s sladkimi tegobami zaljubljenosti. Naslov slike je namreč: Med izbiranje vrtnice. Kakor je videti, ji je že dokaj jasno, katera med štirimi je najbolj rdeča.

Portaels je je bil Belgijec, ki se je proslavil kot slikar ženske miline, ujete v vsakodnevne prizore. Hkrat…i je znan kot orientalist, ker je večino slik naslikal v Maroku, Alžiriji, Egiptu, Libanonu in Palestini, skratka, v muslimanskem svetu. Kako to, da je postavil slikarsko stojalo pred dekletom v Trstu?

Trst je bil v 19. stoletju odprto pristanišče in živahno trgovsko središče, s katerim se je Avstro-Ogrsko cesarstvo odprlo v svet. Tu so si na starem stičišču romanskega, slovanskega in germanskega svetu podale roke različne nove priseljenske skupnosti, ki jih je družil skupni cilj: posel. Mesto je s svetovljanskostjo in s pridihom eksotičnega srečevanja Zahoda in Vzhoda privlačilo umetnike. Poklicalo je tudi Portaelsa, ki se je tu mudil leta 1864 in nato od tod potoval naprej na Jutrovo.

Jutri nekaj besed o vrtnicah, ki si jih dekle podaja iz roke v roko.

Beseda o sortah

Vrtnice v belih rokah so drugačne od vrtnic, ki jih prodajajo sodobne cvetličarke: popki niso vitki in visoki, cvetovi se ne razcvitajo zvezdasto pa tudi cvetna stebla niso dolga in gola. Sorte na sliki so nazoren dokaz, kakšne so bile vrtnice pred letom 1867. Ta letnica šteje za rojstno leto skrižanih čajevk in predstavlja mejnik med starimi in sodobnimi vrtnicami.

Dekletove rože so imenitne: razkošne, čvrste in z brezhibno zdravim listjem. Pozoren pogled pove, da slikar ni slikal tjavendan, da bi pač naslikal cvetlično dekoracijo. Stare sorte vrtnic imajo liste dejansko do pod cveta, in to popolne, iz petih lističev sestavljene liste. Listi so tudi različno zeleni in to je Portaels upošteval. Na sliki so na rožnatih vrtnicah svetlejši od listov na rdečih, a vendar niso tako modrikasto sivi, kot bi bili na belih rožah (Rosa × alba). Svetlo rožnate vrtnice gotovo niso albe, saj imajo prevelik cvet in niso pravega odtenka. Oranžasto drap “štiha” albe ne poznajo. Morda gre za burbonko – kandidatka za sorto je ‘Souvenir de Malmaison’. To bi se časovno izšlo, saj je sorta nastala leta 1843.

 V drugi roki drži vrtnico z drugače zelenimi listi. Imate rožarji predlog, v katero skupino bi lahko uvrstili rdečo vrtnico?

Nadaljevanje na robu solz

Slika “Med izbiranjem vrtnice” ima proti pričakovanju nadaljevanje. Portaelsu namreč ni bilo v navadi, da bi slikal “stripe”. Delo je nenavadno tudi zato, ker se na njem pojavi moški, kar je v njegovem ženski lepoti posvečenem opusu izjema.

Najprej mi je ujel pozornost dekletov telovnik, ki je enak kot na prejšnji sliki. Ko sem natančneje pogledal mala jagodasta usta, obliko nosu in obrvi ni bilo več dvoma: tu je upodobljen isti ženski model, ista p…rodajalka cvetja z isto čipkasto pečo na glavi. Le da je vzdušje prizora čisto drugačno kot na prvi sliki.

Dekle je bolj bogato oblečena kot prvič in v primerjavi z njeno obleko je fantova oprava neusmiljeno uboga. Se spomnite, da je prejšnjikrat izbrala rdečo vrtnico? Fant je pokrit z rdečo kapo. In v njenem košku so danes same rdeče gartrože.

Molk na sliki je zgovoren. Zazrta je v prazno in fizično lahko začutimo njen cmok v grlu. Tudi on ne vidi tistega, kar gleda. Počne to, kar delajo moški v zadregi: praska se okli ust oziroma svaljka bradico. Kaj bo iz vsega skupaj?

Marjuča, slovenska Mona Lisa

Iz drže telesa in z obraza ji beremo globok notranji mir. Tudi ta Portaelsova portretiranka se je zagledala v prazno in se zbrano potopila v misli. Lica ji je obarvala rdečica, okoli ustnic ji igra nasmešek in smehljajo se tudi njene oči.

Zanimivo je Marjučo primerjati z da Vincijevo Mono Liso. Obe mirujeta, a v primerjavi z Marjučo je le Lisa lesena. Marjučina lepota je ljubka, Lisa je bušasta. Majruča ima ročice, Lisa ima šape. Lisa je z nasme…hom vpeta v zunanjo situacijo, Marjuča živi notranje življenje. Lisina obleka je črna in zdi se, da ji nasmeh slabo nalega na obraz, katerega osnovna drža je poklapanost. Z Marjuče sijeta belina in vedrina z nezgrešljivo črto hudomušnosti.

Portaels je sliko podpisal leta 1853 in na izvesek v zgornjem desnem kotu slike napisal Mariucia / Venditrice di fiori / Trieste, v prevodu Marjuča / Prodajalka cvetja / Trst. Iz noše brez sence dvoma razberemo, da gre za slovensko dekle iz tržaške okolice. Zanimivo je, da je njena obleka ubrana na slovenske narodne barve in rdeče-belo-plavi kombinaciji je celo šopek na njenih prsih in cvetje v peharju.

Slika je v originalu velika 100×135 cm. Razstavljena je v Striling Smith Art Gallery and Museum na Škotskem.

Najlepše vrtnice leta 2014

Kdo je ‘Honoré de Balzac’?

Honoré de Balzac je bil francoski pisatelj. ‘Honoré de Balzac’ je sortno ime rastline, natančneje, ime vrtnice. Francozi so domoljubi in njihovi žlahtnitelji imenitne vrtnice imenujejo po znamenitih Francozih. Na Slovenskem je takšni gesti sledil dr. Matjaž Kmecl, ki je prvo slovensko vrtnico imenoval ‘Prešeren’.

Da je ‘Honoré de Balzac’ zelo privlačna vrtnica, so v petek potrdili ljubitelji vrtnic Slovenije. Srečali so se na 11. slovenskem dnevu vrtnic v Arboretumu Volčji Potok in glasovali za najlepšo vrtnico rožnega vrta. Za tri glasove je ‘Honoré de Balzac’ prehitel drugouvrščeno sorto ‘Prešeren’. Treba je priznati, da sta bili obe vrtnici na dan prireditve razpoloženi, polno razcveteni in vredni pogleda.

Vrtnica ‘Honoré de Balzac’ odpre cvetove na približno 90 cm višine. Poleti, ko pocvita, se še nekoliko potegne. Čar dajejo sorti veliki, masivni cvetovi, ki se pravilom odprejo vsak na svojem steblu. Ljudem je všečna barvna igra v cvetovih: robovi venčnih listkov so rožnato rdeči, glavnina listkov pa je slonokoščene barve, prosojne in čiste kot fini porcelan. Cvetovi so močno polnjeni, saj je s vsakem od 40 do 60 venčnih listkov.

Osnovna oblika cveta je kot pri skrižani čajevki, a je cvet bolj vrstnat in bolj poudarjeno urejen. Podoben je cvetovom nekaterih starinskih vrtnic, le da je bistveno večji. Nepoznavalec bi rekel, da ima pred seboj angleško vrtnico. Sorte, ki jih je ustvaril angleški žlahtnitelj David Austin, so res na to vižo. Toda takšne sorte znajo narediti tudi Francozi in da jim ne bi bilo treba uporabljati kontaminiranega angleškega imena, so ustvarili svojega. Tej zvrsti vrtnic pravijo retro vrtnice.

Sorto je ‘Honoré de Balzac’ je ustvaril Alain Meilland leta 1997. Meillandovi so v tujini najbolj znana francoska vrtničarska hiša, ki zalaga svet z všečnimi vrtnicam od sredine 19. stoletja naprej. Alain Meilland je bil rojen leta 1940 in je podpisal na desetine zelo uspešnih vrtnic.

»Najlepša sorta leta 2014« deli usodo podobno slikovitih sort s tolstimi popki in cvetovi: lepo se razvijejo toplem vremenu brez padavin. V Predalpju, kjer gre nebu pogosto na jok, te sorte redko pokažejo, kaj resnično znajo. Letošnje vreme je bilo v Arboretumu Volčji Potok francoskim retro vrtnicam doslej naklonjeno, petkov dež pa krasoto prvega flora zaznamoval, spridil in prejkone zaključil.

Vrtnica Prešeren

Vrtnica ‘Prešeren’ je prva slovenska vrtnica. To pomeni, da jo je ustvaril Slovenec na Slovenskem. Vzgojil jo je dr. Matjaž Kmecl, ki ga bolj poznamo iz literarnih vod. Kmecl je ob svojem osnovnem delu desetletja vztrajno in načrtno križal vrtnice z željo, da ustvari nekaj novega in vrednega. Uspelo mu je z več vrtnicami, prva med stvaritvami, ki jo je predstavil in dal v javno uporabo, pa je ‘Prešeren’.

Društvo ljubiteljev vrtnic Slovenije je poskrbelo, da je njegova stvaritev postala uradno registrirana slovenska sorta vrtnic.
Poleg tega je ime ‘Prešeren’ priglašeno v svetovni register sortnih imen in ga ne more in ne sme nositi nobena druga ali nova vrtnica več.

‘Prešeren’ je roži grm, ki ponavljavo cveti. Ob dobri oskrbi je močna in zdrava rastlina. Zelo lepi so njeni razpirajoči se popki in v okras ji je temno in bleščeče listje, nad katerim pride cvetje še bolj do izraza.

Najlepše vrtnice leta 2015

Dvanajsti slovenski dan vrtnic je lepo uspel. Vreme nam je bilo naklonjeno, Arboretum Volčji Potok maksimalno urejen, ljubiteljice in ljubitelji vrtnic razpoloženi.
Del progrema je že od začetka rožnih dni izbiranje najlepše vrtnice. Glasovanje smo izpeljali tudi letos in zmagovalna vrtnica je postala s prepričljivim naskokom glasov ‘Prešeren’. Matjažu Kmeclu, njenemu vzgojitelje, je bi to še en javni poklon za njegov dosežek. Vrtnica je bila sinoči res en sam cvet in bi si zaslužila veliko število točk tudi pri publiki, ki bi je ne navduševalo domoljubje.
Na drugem mestu, ravno tako daleč pred ostalimi glasovi, je zableščala Traviata, rasna Meillanova lepotica z neverjetno zdravim, bleščečim listjem in s čvrstimi, potonikastimi cvetovi globoko rdeče, baržunaste barve.
Obstajajo volitve, na katerih je veselje sodelovati!

Na sliki je levo ‘Prešeren’, desno ‘Traviata’. Foto M. Mastnak

Najlepša z rožnega dne 2016

Na petkovem slovenskem dnevu vrtnic, ki ga je gostil Arboretum Volčji Potok, smo spet izbirali najlepšo vrtnico. Obiskovalci, malo manj kot tristo jih je bilo, so dobili glasovalne lističe in med šesto sortami vrtnic največ glasov prisodili vrtnici ‘Trubar’.

Brez dvoma je imelo pri odločitvi pomembno besedo domoljubje, ki se napaja iz ponosa nad tem, da je vrtnico vzgojil Slovenec. Dr. Matjaž Kmecl je namreč ob ‘Prešernu’ dal v svet tudi sestrsko vrtnico, ki jo je kot narodni mož krstil za ‘Trubarja’.

V petek je kazal ‘Trubar’ mnoštvo zelo lepih, svojstveno obarvanih popkov. Po moji sodbi so prav “antik” obarvrani popki najmočnejša plat ‘Trubarja’, saj so mi odprti cvetovi manj izraziti kot pri odločno rožnatem ‘Prešernu’,

Pesnik si je spisal verze sam

Letos mineva devetdeset let od smrti Reinerja Maria Rilkeja. V Pragi rojeni nemški pesnik je umrl v Švici. Pokopan je na vaškem pokopališču v kraju Raron v nemškem delu kantona Wallis/Valais. Za nagrobno ploščo je sam napisal in izbral stihe:

Ti, vrtnica, si čisto protislovje, sla, 
nikomur biti spanec pod takšnim mnoštvom
vek.

(Prevod M. Mastnak)

Dva velika vrtničarja na isti dan

Danes, 19.6.2017, je v Nedelu intervju z Alainom Meillandom, legendo francoskega rožarstva. Zvečer ob 21.30 sledi na TVS1 Intervju z ZInaido Klimenko, ki je bila največja sovjetska, ukrajinska in še ruska žlahtniteljica vrtnic. Oba sta bila gosta kongresa Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic Ljubljana 2017.
Vredno, da preberete in prisluhnete!

V petek bo slovenski dan vrtnic

Arboretum Volčji Potok bo v petek, 12.06.2015, od 17.ure do 21.30 gostil dvanajsti slovenski dan vrtnic. Takle je program:

17.00–17.30 Ogled spodnjega rozarija
Na travniku v podaljšku francoskega vrta nastaja novi rozarij. Ogledali si bomo cvetoče rožne grme.
17.30–18.15 Ogled starega rozarija
Sprehodili se bomo po starem rozariju, si ogledali novosti in glasovali za najlepšo vrtnico rožnega vrta.
18.15–18.30 Otvoritev slikarske razstav ge. Sonje Skvarča
V prvem nadstropju pristave bo na rožni dan na ogled nekaj čez dvajset portretov vrtnic v tehniki olje na platnu. Navzoča bo avtorica, ljubiteljska slikarka Sonja Skvarča.
18.35–18.45 Nagovori in razglasitev zmagovalne vrtnice
Predstavitev uspešne kandidatura za regionalni kongres Svetovne zveze ljubiteljev vrtnic v Sloveniji junija 2017. Predstavitev vrtnice ‘Ljubljana’. Razglasitev najlepše vrtnice rožnega vrta leta 2015.
19.00–20.30 Koncert sopranistke Katarine Kobal »Simfonija ljubezni«
Sopranistka Katarina Kobal bo pela ob spremljavi pianistke Irine Mvilivojević in saksofonista Lovra Ravbarja. Na programu so dela Dvořaka, Mozarta, Rossinija, Cilea, Hahna, Čajkovskega, Mascagnia, Wagnerja, Straussa, Puccinija in Poulenca.
20.30–21.30 Društveno druženje ob vrtnicah

Bi radi prišli? Napišite, pošljem vam vabilo za brezplačen vstop.

14. slovenski dan vrtnic
danes, v petek 16.6.2017, v Arboretumu Volčji Potok – vabljeni!

Letošnja posebnost je rožni sejem na dvorišču pred pristavo. Časovnica prireditve je takšna:
17.00-17.45 Druženje in pogovor z umetniki, avtorji razstave 
»Vrtovi in vrtnice«
17.45-18.00 Predstavitev ocenjevanja vrtnic po pravilih
Svetovne zveze
18.00-19.00 Izbiranje najlepše rdeče čajevke – po točkovalniku
19.00-20.00 Vodeni ogled spodnjega rozarija
20.15-20.45 Sprejem v rozariju
do 22.00 Druženje med vrtnicami
Pridite, bo kaj za videt’!
Foto: Mateja Račevski

Križec s pomenom

Na znamki s snežniško vrtnico imamo zapisano znanstveno ime Rosa ×alba. Znakec »×« ni črka iks (x), temveč znak za množenje, ki ima na slovenski tipkovnici mesto na isti tipki kot črka đ.
Z znakom »×« se skladno z Mednarodnim kodeksom botaničnega imenja (International Code of Botanical Nomenclature) označuje križance.

Bele rože so kompleksni križanci. Njihovi predniki so križanci med šipki in nato križanci križancev med šipki z vrtnico damaščanko (Rosa ×damascena). Same damščanke imajo v sebi gene vsaj treh šipkov. V belih rožah so damaščanki pridružene lastnosti galskega šipka (Rosa gallica), njivnega šipka (Rosa arvensis) ali hostnega šipka (Rosa corymbifera) ter navadnega šipka (Rosa canina).

Ena od sodobnih raziskav, ki je vzela pod lupo dednino kloroplastov, ki s prenašajo samo po ženski liniji, je pokazala, da je bila pramati belih rož bodisi muškatni šipek (Rosa moschata), ki izvira iz zahodnega predgorja Himalaje, bodisi Rosa leschenaultii iz južne Indije, vzhodni šipek (R. orientalis) iz Male Azija ali hostni šipek, ki je edini od zadnjih štirih samonikel tudi pri nas. Izmed teh kandidatk se je doslej omenjalo samo muškatni šipek.

Skratka: iz leta v leto vemo več o prednikih belih rož, vsega pa še zdaleč ne. Nekaj je pa že zdaj gotovo: so starinske rože, ki pa v sebi združujejo veliko vrtnarske zgodovine. Zgleden primerek belih rož – snežniško gartrožo, lahko kupite v Arboretumu Volčji Potok in jo občudujete na svojem vrtu. Če ga nimate, vam ostane snežniška na znamki. Pred živo ima eno prednost – zanjo je celo leto cvetni junij.

Vse lepo o vrtnicah

Predstavitev predavatelja Matjaža Potokarja

Matjaž Potokar je član organizacijskega odbora za pripravo kongresa Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic, ki bo junija v Ljubljani. S svojim komunikacijskimi in organizacijskimi znanji tvorno sodeluje v majhni ekipi, ki lotila priprave prireditve, ki je v tem delu Evrope še ni bilo.

O svojem odnosu do vrtnice pravi, da je to stara in plemenita roža, ki je vedno bila vedno bo posebna in zanimiva. Če nekateri trdijo, da so šipki, iz katerih je nastala, desetkrat starejši od primerljivega človeškega prednika, potem lahko rečemo, da je vrtnica začela spreminjati svet šele, ko se je ob njej pojavil človek. Vse to počne(ta) še danes. Iz rožnega vrta izstopimo drugačni, kot smo vanj vstopili.

Na prireditvi »Vse lepo o vrtnicah« bo predstavil prvi mednarodni kongres vrtničarjev v Ljubljani in Volčjem Potoku, ki ni namenjen strokovnjakom, pač pa ljubiteljem in zanesenjakom. Teme so privlačne za vse, ki jih zanimajo zgodovina, sedanjost in bodočnost vrtnic. Slovenski ljubitelji nikoli več ne bodo našli toliko vrtničnih izzivov v treh dneh kot na tem kongresu. Pojasnil bo tudi, kako se je mogoče udeležiti samo posamičnih dogodkov in delov programa kongresa, ki bo potekal od 11. do 14. junija v Ljubljani.

Podrobnosti o “Vse lepo o vrtnicah” so na povezavi http://arboretum.si/d…/prireditvenik/140-vse-lepo-o-vrtnicah.

Predstavitev predavateljice Andreje Vučer

Andreja Vučer je krajinska arhitektka z bogatimi izkušnjami projektiranja in zasajanja vrtov. Zaposlena je v Arboretumu Volčji Potok, kjer je specialistka za trajnice. Na »Vse lepo v vrtnicah« bo vodila delavnico zasaditve trajnic na gredo z vrtnicami.

Gospa Vučerjeva bo najprej razložila koncept druženje trajnic z vrtnicami in pri izbiri trajnic upoštevala:
• barvno shemo, v kateri bodo trajnice barvno podrejene vrtnicam,
• višino trajnic glede na različne vrtnice in njihovo mesto v gredi,
• časovno ujemanje cvetenja trajnic in vrtnic.

Ker je zgodnja pomlad odličen čas za sajenje trajnic, se bo pomudila pri izbiri kakovostnih sadik. Sledilo bo praktično zasajanje 45 m2 velike grede v rozariju. Pri vseh dejavnostih so udeleženci povabljeni k diskusiji in praktičnemu sodelovanju.

Več o prireditvi »Vse lepo o vrtnicah« in o prijavi na http://www.arboretum.si/…/prireditv…/140-vse-lepo-o-vrtnicah

F

Predstavitev predavateljice Mete Šepic

Drugo predavanje na »Vse lepo o vrtnicah« bo letos pripadlo Meti Šepic. Meta Šepic je diplomirana inženirka agronomije Biotehniške fakultete v Ljubljani in diplomantka hortikulture s Kraljeve hortikulturne akademije v Angliji. Deseto leto je zaposlena v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru, kjer izvaja pedagoške delo in praktično vrtnarsko vzdrževanje.
V soboto, 4. marca, nam bo predstavila obsežno prenovo rožnega vrtu v mariborskem botaničnem vrtu, pri kateri je sodelovala od leta 2014 do lani, ko so z deli zaključili. Kaj vse so prenovili in uredili na novo, kakšnemu vsebinskemu konceptu so sledili, koliko vrtnic so posadili in vse drugo, kar boste vprašali, boste izvedeli, če se nam boste pridružili na letošnjem »Vse lepo o vrtnicah«.
Informacije o prireditvi in prijavi so na http://www.arboretum.si/…/prireditv…/140-vse-lepo-o-vrtnicah

Kdo je bila Marija Pavić?

Ljubitelji vrtnic se v knjigah in rozarijih srečujemo z vrtnico ‘Marie Pavie’, ki je vztrajno cvetoča polianta z rožnato belimi cvetovi. Zraste v meter visok grmiček z zelo zdravim listjem in je skoraj brez trnov. Glede imena vlada zmeda. Marie se enkrat piše Pavie, drugič Pavié in tretjič Pavic.

Vrtnico je vzgojil Alphonse Allégatière leta 1888, to je štiri leta pred svojo smrtjo. Zadnjih deset let svojega življenja se je ukvarjal z žlahtnenjem nageljčkov, pelargonij in vrtnic. Pred tem je delal ko usnjar, a je zaradi bolezni moral svoj osnovni poklic opustiti. Kot vrtnar je Lyonu je vzgojil pocvitajoče binkoštne nageljčke, pelargonije z vrstnatim cvetom in več vrtnic. Pri vrtnicah se je posvetil takrat modnim poliantam, prednicam današnjih floribund in prekrovnic. Gospod Allégatière je svojo belo lepotico v katalogu krstil za ‘Marie Pavic’ in pristavil »Dédié a une dame Agrammienne«. Po slovensko: »Posvečeno zagrebški dami«.

Kdo je bila dama? Vemo, da je imela sina Vladimirja, ki se je leta 1911 oglasil v nemškem Rosen-Zeitung in posegel v razpravo o imenski zmedi. Napisal je, da je vrtnica imenovana po njegovi ljubi materi, da se torej piše Pavić, ki ni poljski temveč hrvaški priimek in da se ć posebna črka hrvaške abecede izgovori kot »tsch«, torej »č«.

Če kod ve kaj več o gospe Mariji Pavić, naj se prosim oglasi!

Svetovljanske vrtnice pri podeželskem učitelju

Danes (13.3.2016) je v Nedelu moj prispevek o učitelju z ljudske šole v Razborju pod Lisco, ki je jeseni 1887 na šolskem vrtu učil učence cepiti vrtnice. In ne kakršnihkoli vrtnic! Cepili so dolg spisek sort, ko so bile tisti čas izrazito sodobne. Nekatere med njimi, kot denimo ‘Général Jacqueminot’ s fotografije, so še danes legendarne.
Navdušeni učitelj je poskrbel, da kraj, ki je bil sicer za hribi, ni bil za časom. Ta zgodba, ki verjetno ni bila osamljena, nas opozarja, da na starih vrtovih na deželi lahko naletimo na zelo posebne vrtnice, ki jih tam nikakor ne bi pričakovali. Spoštljivo z živo rožno dediščino na starih vrtovih!

Vrtnice v vazi 

Kako razvnati z vrtnicami, da bodo v vazi čim dlje živele?

Najprej odstranimo celofan in cvetje razvežemo. Nato vsako steblo posebej prirežemo. Odstranimo za palec stebla ali tudi več, če tako narekuje vaza. Odrezano mesto naj bo čim daljše, če se da okoli sedem centimetrov. Rezati je treba s ostrim in močnim nožem. Škarje steblo zdrobijo, z njimi ni mogoče izvesti dolgega in gladkega reza. Takoj ko steblo prirežemo, ga postavimo v vazo z vodo. Pravijo, da profesionalci režejo stebla pod vodo, da v sveže odprte prevodne poti ne potegne zraka. Zračni mehurček v prevodnih kanalih povzroči embolijo, po njem voda ne more več potovati.

Vrtnice ne marajo mrzle vode. Hitra temperaturna sprememba s sobnih 22 °C na 8 °C iz hladnega vodovoda pomeni za živo cvetje temperaturni šok. Ta zmoti življenjske procese in vrtnica v šopku hitreje oveni. Ko točimo vodo v vazo, naj bo za vrtnico mlačna, lahko tudi tako topla, kot jo mladi starši pripravijo za kopanje dojenčka. Vode naj bo v vazi čim več! Od drugega običajnega rezanega cvetja se razlikuje po tem, da naj bo za vrtnico vaza polno vode.

Glede na izbrano vazo posmukamo liste s stebel. Pomerimo, do kod bo steblo v vodi. Odstarnimo vse liste, ki bi se sicer v vodi davili in gnili. Niso narejeni za življenje pod vodo! Listi, ko bodo nad vazo in vodo, so vrtnici v okras in jih pustimo.

Enako kot drugi šopki potrebujejo vrtnice mirno in svetlo okolje. Ne prepiha, ne neposrednega sonca in ne radiatorja pod seboj! V sobi, ki je zakurjena po ženskem okusu, bo šopek živel krajši čas kot v hladnem prostoru. Ker pa vrtnice morajo biti na očeh, v tem je konec koncev smisel šopka, jih lahko iz bivalnega prostora prenesemo v hladno sobo ponoči in ko nas dalj časa ni doma.

Etilen je plin, ki se sprošča iz zrelega sadje. Je snov, ki pospeši razvoj plodov in to tudi tako, da skrajša čas cvetenja. Praktično to pomeni, da ni dobro imeti cvetnega šopka na mizi ob peharju čudovitih jabolk. Etilen je tudi sestavina cigaretnega dima.

Kdo ne pozna obupnega vonja, ki ga dobi voda, v kateri predolgo stoji rezano cvetje? Zakrivijo ga drobnoživke, ki se na toplem hitro razmnožijo. Da iz vode ne bi nastala ‘juhca’, jo je treba vsak dan zamenjati. Le čista voda je za vrtnico uporabna voda. Dodajanje ščepca sladkorja, zrnc soli, bakrenega novčiča (evrocent) ali aspirina ne škodi, a je brez dokazanega haska. Če v cvetličarni skupaj s šopkom dobiti vrečko »hrane za cvetje«, jo pač uporabite. Kupovati pa tega nima smisla. Bistveno je vsakodnevno menjavanje vode. Že včeraj sem zapisal, da mora biti voda za vrtnice mlačna in vaza čim bolj polno nalita.

Po nekaj dneh dna stebel ponovno prirežemo. Zgodbe, da naj bi konice stebel pomakali v krop, pozabite. Koristne so kvečjemu pri cvetju, ki ima v sebi veliko mlečka, in to vrtnice vsekakor niso.

Kraljevske vrtnice

Ko je Aleksander Karađorđević prišel na romunski dvor snubit princeso Marijo, je to naredil v velikem slogu. Podaril ji je imeniten šopek rumenih vrtnic in zrecitiral stihe:

Ne podarjam ti nakita, ki ga veže trak,
dajem zlate vrtnice ti v kodre dolge:
le prelepa bodi, da te želel bi vsak,
preponosna, da živela bi za druge.

Snubitev je bila uspešna. Poročila sta se junija 1922. Z njim je živela v menda srečnem zakonu do leta 1934, ko ji ustaši in vmro-jevci pod pokroviteljstvom fašistov in nacistov ubili moža. In smo ostali brez uporabnega kralja.

Stihe si je Aleksander izposodil iz pesmi Moja poezija, ki jo je napisal Jovan Dučić (1871-1943). Dučić je bil bosanski Srb. Ve se, tudi, kakšne vrtnice je podaril snubljeni nevesti. Šlo je za ‘Etoile de Lyon’. Sorto je ustvaril Jean-Baptiste André Guillot in Guillot-jeva rožna vrtnarija jo je dala v prodajo leta 1881.

Gre za čajevko s popenjavimi ambicijami. Cvetovi se zares veliki, polnjeni in bledo zlate barve s kančkom marelične v sredici. Odprti cvetovi so iz ure v uro bolj beli. Dišijo, kot se za čajevko spodobi: po čajevkah. Vrtnica ponavljavo cveti in to tem bolj navdušeno, čim več toplote ima. Je značilna sredozemska vrtnica, ki jo kislo podnebje onesrečuje. Dež uniči odprte in razpirajoče se cvetove.

Je živahne rasti, sicer bodeča, a zelo zdrava. Ni je več lahko dobiti, ker so cvetovi za plastično in elektronsko generacijo prebledi – premalo utripajoči in fluorescentni.

Vrtnica za čebelarje

Zadnjič me je kolega Sašo vprašal, ali mu znam svetovati kakšno vrtnico, ki bo všeč čebelam. Potrebuje rožni grm, visok in širok 2m.
Ni mi bilo treba premišljevati! V Arboretumu imamo šipek, na katerega so čebele nore. Na nobeni drugi vrtnici in na nobenem drugem šipku ni niti pol toliko čebel kot ne tem. Gre za velikoplodni sweginzov šipek – Rosa sweginzowii ‘Macrocarpa’.

Cveti 2-3 tedne, od srede maja najprej. Cvetovi so v skupinah in videz cvetočega grma je zares imeniten. Po cvetenju gredo cvetovi na dopust in tam ostanejo do naslednjega maja.

A to ne pomeni da je vrtnica lena! Po cvetenju nastavi lepe, dokaj velike šipke, ki jih lahko s pridom uporabimo v kuhinji. Le škropiti ne smemo – za to ni niti nobene potrebe, ker je ta sortni šipek zdrav.

Če hočemo obirati šipke, seveda ne smemo odstranjevati odsluženih cvetov. Po cvetenju izrežemo zgolj kakšno vejo-staruško čim bliže koreninam. Konec zime počistimo morebitne polomljene veje, nič pa ne krajšamo in ne cecljamo.