Presajena potonika na cveti
Vprašanje: “Pred tremi leti sem od prijateljice dobila sadike ponik. Posadila sem jih v vrt in še vedno ne kažejo interesa, da bi cvetele, četudi so se lepo razrastle in imajo zdravo listje. Kakšen nasvet?
“Odgovor: Vrtne potonike se prvi dve leti po presajanju vedno kujajo, tretje leto bi pa že morale cveteti. Možni razlogi, da nočejo, so:
• pregloboko sajenje (globlje, kot so rasle na originalni legi),
• preveč sence,•
preveč dušika (gnoji se jih s fosforno-kalijevim gnojilom).
Kaj je na vašem vrtu konkretno narobe, se pa na daleč ne da razbrati.
Sedem letnih časov
Karl Foerster (1874-1970) je eden najslavnejših nemških vrtnarjev. Proslavil se je kot gojitelj in žlahtnitelj trajnic in kot pisec odmevnih vrtnarskih knjig.
Leta 1936 je izdal knjigo »Skalnjak sedmih letnih časov«. Knjiga je vrtnarska klasika, ki je doživela vrsto ponatisov in predelav, zadnjič 2018. Leto je Foerster razdelil glede na dogajanje na vrtu v vrtnarske letne čase.Njihovo okvirno trajanje je zapisno ob imenih:
Predpomlad: od februarja do konca aprila.
Pomlad: od konca aprila do začetka junija.Z
godnje poletje: junij.
Visoko poletje: julij in avgust.
Jesen: september in oktober.
Pozna jesen: november.
Zima: december, januar.
Po koncu druge svetovne vojne je njegova vrtnarija s trajnicami ostala v vzhodnem delu Nemčije. Nemška demokratična republika je imela do Foersterja poseben odnos: vrtnarijo je smel obdržati v zasebni lasti, menda edini vrtnar sploh. Foersterjev poskusni, učni in pokazni vrt je skupaj z njegovo hišo v kraju Bornim pri Potsdamu od leta 1981 kulturni spomenik.
Zgodovinski preboj
Popularna TV kultura je dosegla neverjeten preobrat. Turek je bil zaradi turških vpadov med Slovenci dolga stoletja prispodoba požigalca, morilca, roparja in ugrabitelja. In potem pride Burak in Turek v percepciji množic doživi preobrazbo metulja: iz zgodovinske gosenice, ki je zbujala strah in grozo, se je preobrazil v moškega, ki si ga iskreno želijo tisoči in tisoči Slovenk. Gledalkam »Moja boš« se zašibijo kolena, prilepijo se pred TV ekrane in ko se pojavi ON, iskreno vzdihujejo, trepetajo, si otirajo solze in si ga želijo. Bog ne daj materi, tašči ali teti telefonirati, ko je pri njih na obisku Burak!
Pred tem se je Turkom samo enkrat zares posrečilo, da so pri Zahodnjakih postali predmet iskrenega občudovanja in posnemanja. To je bilo takrat, ko je postalo očitno, da jih ne bo mogoče vojaško poraziti in so se na turški dvor odšli pogovarjat diplomati. Bili so presenečeni nad visoko vrtno kulturo vladarskih parkov v Carigradu (Istambulu), Odrinu (Edirnah) in drugod.
Ogier de Busbecq, avstrijsko-nemški veleposlanik pri Visoki porti, je leta 1554 z diplomatsko pošto in nato še v prtljagi oskrbel naše glavno mesto Dunaj z dotlej neznanimi rastlinami. Po njegovi zaslugi smo spoznali divji kostanj, španski bezeg, hijacinte, fritilarije in seveda princa čebulnic za vse čase – tulipan.
Kitajski hibiskus
Kitajski hibiskus( Hibiscus rosa-sinensis) je barvita posodovka, ki slikovito cveti večinoma v rdečih in rumenih tonih. V pogovoru bomo povedali, kakšna lega je za ta hibiskus najboljša, kakšno zemljo potrebuje in kako ga zalivamo in dohranjujemo, da bo zares bujno cvetel.
Kitajski hibiskus moramo prezimiti v hladnem prezimovališču, kjer je varen pred zmrzaljo. Spretni vrtnar lahko ta hibiskus goji kot sobno lončnico, ki celo leto ostane v stanovanju.
Korenine imajo rade les
Lesena hiša, lesen balkon, lesena ograja, lesen zabojček. In rdeča pelargonija v njem.Gojijo jo ljudje, ki dihajo z naravo.
Rastlinam je lesena posoda všeč, ker daje koreninam bolj umirjeno temperaturno okolje od lončevine in plastike.
Porozna lončevina se ob izhlapevanju ohlaja in ob tem niža temperaturo zemlje v loncu ali koritu; v hladnem vremenu delo korenin dodatno zastane. Plastika ob osončenosti toploto takoj prenese na korenine, ki se lahko pregrejejo. Les nima ne prve ne druge hibe.
Ni pa les tako trajen kot sta druga dva materiala.Toda lončevino se pobije in plastika poči. Če je pri hiši ročen moški, bo nov leseni zabojček naredil na tri-štiri.
Enoletni hibiskus
Je hibiskus, ki je velik, večji in najlepši. V eni sezoni zraste do 1,5 metra visoko in ima cvetove premera do 30 cm. Cvetovi so lepih, čistih in sijočih barv, prav nič zaprani kot so cvetovi mnogih navadnih grmastih hibiskusov.
Točno ime za to orjaško cvetlico je močvirski hibiskus (Hibiscus moscheutos). Po imenu lahko sklepamo, da ljubi vlago, pa tudi hranljiva, močno organska (kompostna) tla.
V hladnih zimah pozebe, zato ga imenujemo enoletnega. Pogosto spomladi odžene iz korenin. Če tla pred zimo na debelo prekrijemo z listjem, je to tem bolj verjetno.
Cveti do oktobra. Orjaški cvet je odprt samo en dan, a zalivana in pognojena rastlina odpira vsak dan nove in nove cvetne popke.
Iskrnice
Iskrnice (Heuchera) so zelo trpežne vrtne trajnice. Celo rastno dobo so lepe zaradi obarvanih listov. Nad njih se v času cvetenja vzpnejo še tanka stebla z oblakom drobnih belih ali rdečih cvetkov.
Uspevajo v običajnih vrtnih tleh. Zemlja naj bo zmerno vlažna, nič hudega pa ne bo iskrnici ob kratkotrajni suši. Velika odlika iskrnic je prilagodljivost: so za sončne, polsenčne in senčne lege.V Arboretumu so naprodaj sorte z različno obarvanimi listi. Večina ima temno rdeče in purpurno listje, včasih s srebrnim leskom.
Velikocvetne gladiole
Velikocvetne gladiole imajo pridih podeželskega vrta. Kmečka hiša ima prostore, kjer se da gomolje brez večjih težav hraniti čez zimo. Preden so rastline zapadle v potrošno robo za eno sezono, so vrtnarice znale jeseni odbrati prave gomolje, jih prezimiti in cvetlico obdržati dolgo vrsto let. Če hodite po deželi, boste gotovo priklicali v spomin šopke v steklenih kozarcih vložnin, s katerimi ljudska pobožnost krasi kapelice ob robu vasi – tudi tam je mesto velikocvetnim gladiolam. Je ena od cvetlic za Marijine šopke.
S sodobnih mestnih vrtov so se gladiole izgubile. Škoda.
Gladiole in gladiatorji
Besedi gladiola in gladiator sta izpeljani iz latinske besede gladius, ki pomeni meč. Kaj imajo gladiatorji z mečem, si lahko predstavljate. Pa gladiole?
Gladiole imajo mečem podobne liste, zato je pri mnogih narodih domače ime zanje skovano po meču. V slovenščini je gladiola meček. Botaniki so v Sloveniji v naravi popisali štiri vrste samoniklih mečkov.
Komentatorka je pri prejšnjih postih opozorila, da je gladiole na slovensko prinesel jezikoslovec Stanislav Škrabec. Škrabec je več kot štirideset let živel in delal na Kostanjevici nad Gorico.
S slovenske zahodne narodne meje imamo še en spomin na meč in sicer na Gladio. To je tajna organizacija, ki so jo leta 1956 ustanovile italijanske vlada, njene obveščevalne in protiobveščealne službe, NATO, CIA in MI6. S podobnimi metodami, kot je Gladio v Italiji onemogočal komuniste, je zlasti v Beneški Sloveniji skrbel za sistematično in sistemsko zatiranje Slovencev in brisanje njihove identitete. Do leta 1990! Da se ne pozabi, kdo so »pravi prijatelji« našega naroda.
Abesinska gladiola
Poleg »navadnih« velikocvetnih gladiol smo leta 2018 v Arboretumu posadili še abesinske gladiole. Abesinske so zato, ker so jih zahodni botaniki najprej našli v Abesiniji (Etiopiji), rastejo pa sicer v vzhodni Afriki tudi južneje do Malavija.
Abesinske gladiole imajo manjše cvetove od velikocvetnih. Zbrani so na vrhu stebel in so bele barve. Vsak beli cvet ima v sredini temno vijoličasto zvezdo, ki se v sredini poglobi v grlo. Cvetna stebla so visoka do 100 cm. Vsaka rastline oma dva dolga mečasta lista, ki sta krajša od cvetnih stebel.
Rastlina je po naravi trajnica, a le v krajih brez zmrzali. V notranjosti Slovenije zato propade. Najkasneje po prvi slani gomoljčke izkopljemo, očistimo, odberemo in spravimo čez zimo na mesto, kje ne zmrzuje.
Za razliko od velikocvetnih gladiol zvečer prijetno sladkasto dišijo. Najprijetneje jih je vonjati proti večeru, ko vročina popusti.
Z znanstvenim imenom abesinske gladiole je križ. V rabi je več imen in ne botaniki ne vrtnarji se še niso uskladili, katero bo obveljalo. Npr. Gladiolus acidanthera, Gladiolus callianthus, Acidanthera bicolor, Acidanthera murielae oz. Gladiolus murielae. Pogosto se pojavlja »murielae« kot vrstni pridevek ali kot sortno ime (npr.v Acidanthera bicolor ‘Murielae’).
Muriel je angleško žensko ime, ki bi ga po slovensko zapisali Mirijel in podomačili kot Mirijelka. Gladiolus murielae pomeni Mirijelina gladiola. Kdo je bila Mirijel? Po poklicu je bila gospa in je poroki nosila priimek Heathcote-Drummond-Willoughby. Rodila se je leta 1879 in umrla 1967.
Ko je bila mlada, je bila očitno zelo všeč g. Kelwayu, ki je bil specialist za gladiole in je abesinsko vrsto prvi opisal in poimenoval. In ni ji dal imena po možu, ki je cvetlico prinese iz Afrike, temveč po njegovi ženi, ki ga je pač morala dolge mesece čakati doma.
Njega smo pozabili, s cvetov po njej imenovane gladiole pa še vedno pijemo prijetni vonj. Ki je, kot sem že napisal, najzapeljivejši, ko se mrači…
S kmečkega vrta: Lučca
»Poznate tole?« me je vprašala gospodinja, ko sem se mudil na njenem vrtu. Ne, po imenu rastline nisem poznal. In sem izvedel, da je kokalj. Ni bilo čisto tako, ker bi sicer tokrat brali o njem, lepem žitnem plevelu. Tako pa imete pred seboj pisanje o lučci, ki ima lastnosti plevela, pa jo vseeno imamo za lepotno cvetlico.Imenuje se dlakava lučca, ker ima liste in stebla oblečene v belo »volno«. Zaradi nje je rastlina v celoti videti bela, razen cvetov, ki so močno vijolični. Vsekakor opazna pojava. Najprej: zakaj je volnata? Odgovor je preprost: ker se ji to obnese. Vsaj v pravi domovini, ki se razteza od Pakistana in Kirgizistana preko Irana in Turčije do Sredozemlja, ker je doma na toplem delu Balkanskega, Apeninskega in Iberskega polotoka. Vsem tem krajem je skupno vroče in suho poletje, v katerem oblekica iz dlačic rastline varuje pred močnim sončnim sevanjem in hitro izgubo vode. Dlakava površine se obnese tudi kot ovira za žuželke, ki bi po rastline hotele laziti in se z njo hraniti.
Lučca v službi lučke
Dlakavo lučco so zapazili in uporabljali Stari Grki. Znanstveno ime je izpeljano iz grške besede za svetilko. Si Stari Grki niso svetili z oljenkami? So, toda med oljem in plamenčkom mora biti nekaj vmes. Danes je vmes stenj, takrat pa je bil list dlakave lučce. Konec koncev tudi slovensko ime neguje starogrški domislek.V spisih grškega učenjaka Dioskurida, ki je bil po staroveški navadi hkrati zdravnik in zeliščar, je dlakava lučca omenjena kot zdravilo proti škorpijonovemu piku. Glede na to, da je danes v mnogih evropskih jeziki na ta ali oni način rastlina imenovana lučka in ne škorpijonka, je bila dlakava lučca očitno uspešnejša v svetilih kot v zdravilih.
Prišla je skupaj z veseljem do življenja
V alpsko in čezalpsko Evropo je dlakavi lučci utrla pot renesansa. Takrat so vrtovi postali tudi mesta veselja, in v skladu z novimi pogledi na življenje se je na gredicah poleg zdravilnih zelišč našel prostor za rastline, katerih edina korist je lepota.
Po trgovskih poteh so se iz Italije proti severu širile sredozemske rastline, iz Orienta pa lepotne rastline s turiških vrtov. Iz tega vala okrasnih rastlin so se na vrtovih onstran Alp ohranili zlatenec, rumenorjava maslenica, zidni poponec in dlakava lučca, ki so se jim kmalu pridružili tulipani. Od konca 16. stoletja so dlakavo lučco že poznali na Nemškem in atlantskih obalah Evrope.
Slika: izrez s slike S. Boticellija Rojstva Venere: Poosebljena flora, oblečena v tančice z izvezenim cvetjem, pozdravlja boginjo ljubezni.
Ker se živahno seje, bi lahko bila nadležen plevel. Pa ni, ker jo zaradi belih listov zelo hitro opazimo in ker se nič ne upira, ko jo vlečemo iz zemlje. Rastlina, ki jo izpulimo, iz korenin, ki so morebiti ostale v tleh, ne bo še enkrat odgnala. Kljub temu se po vrtu sama širi.
Meritve so pokazale, da se v enem letu osvoji v povprečju za 15 metrov širok pas »novega ozemlja«; lahko preskoči tudi 200 metrov ali več. Ker pa potrebuje za svoj obstoj zelo veliko svetlobe, se v divji naravi v družbi samoniklih rastlin praviloma ne uspe obdržati.
Materina dušica
Materina dušica je vsakemu znana zdravilna zel. Ko se v hladni polovici leta vname grlo, ko zahropemo, ko nas zvija kašelj in bi se radi izkašljali, poiščemo materino dušico. Če si je poleti nismo sami nabrali, nam prijazne magistre prodajo posušeno materino dušico za »čaj«, njen izvleček v mazilih za vtiranje v kožo ali v olju za inhaliranje.Značilni in prijetni vonj materine dušice je vonj lahko hlapnega olja. Poleg njega rastlina vsebuje druge snovi, ki vsaka zase ali skupaj rahljajo sluz, da jo lažje izkašljamo, in hkrati zavrejo razvoj bakterij in virusov, ki so povzročitelji bolezni.
Obstaja nekaj ljudi, ki so na materino dušico preobčutljivi in ti se je seveda morajo izogibati. Za vse ostale je dobrodošlo sredstvo, ki pomaga brez stranskih učinkov, ki se ne meša v delovanje drugih zdravil in za katerega ni znano, da bi dejansko škodilo nosečnicam in doječim materam. Niso pa kreme z izvlečkom materine dušice primerne za nežno kožo obraza, zlasti ne pri dojenčkih, in tudi eteričnega olja ne smemo nikoli spravljati nerazredčenega v stik s kožo.
V Mali flori Slovenije, ki je katekizem za vprašanja rastlinskih vrst, preberemo, da je »poznavanje razširjenosti vrst materine dušice zelo pomanjkljivo«. V preteklosti so nenatančno določene primerke materinih dušic označili kot Thymus serpyllum s. lat., pri čemer čudni dostavek »s. lat.« pomeni v širokem ali v najširšem smislu. To ime je služilo kot tisti predal v omari, v katerega spustimo zoprnije, ki nimajo pravega mesta drugod.
Poglejte na vrečke in škatlice s posušeno zeljo materine dušice iz naših lekarn! Tam bosta našli večinoma napisani v vrsti Thymus serpyllum in Thymus vulgaris. Lepa reč. Namreč: serpilum v Sloveniji sploh ne uspeva. Poklicani botaniki razložijo, da gre za vrsto, ki raste severno od Alp in v pokrajinah s panonskim podnebjem. Z drugimi besedami povedano: v Sloveniji ta materina dušica v naravi ni mogla zrasti. Prav tako je zanimivo, da vrtna materina dušica (Thymus vulgaris), po domače timijan, pri nas raste samo in zgolj na vrtovih. Na oni strani plotu se obdrži samo nekaj let, dokler v divji konkurenci ne propade. Tudi vrtne materine dušice naši lekarnarji niso mogli kupiti take, ki bi pri nas zrasla v divji naravi.
Je to problem? Je. In sicer zato, ker pri nas ljudje prisegajo na zdravilno moč materine dušice iz narave, medtem ko imajo vrtni timijan za začimbo. In pod materino dušico želijo divjo zel. Čisto lahko, da divja tudi je, a so v tem primeru so latinska imena na embalaži napačna. Ali pa je droga iz tujine.
21. september: Timijan ali materina dušica?
Ne glede na včaraj napisano so v resnici koristni vsi pripadniki rodu Thymus. Timijani so zelo raznoliki po tem, koliko eteričnega olja imajo in kakšne sestave je to olje. Resni možje, ki analizirajo vsebnost učinkovin v zeliščih, govorijo o različnih kemotipih. Rastline enake zunanjosti v enakem podnebju in v enaki zemlji dajo kemično različno drogo.Farmacevti so ugotovili, da je eterično olje vrtnega timijana mnogo učinkovitejše do olja divje materine dušice. Eterično olje vrtnega timijana je mešanica olj z znatno večjim deležem timola. Timol, ki je med drugim glavni v dobri misli, ima veliko dezinfekcijsko moč in je tisti, ki daje vonj timijanu.
Na sestavo eteričnih olj vpliva še čas nabiranja rastline. Tudi tu znanost pravi drugače od ljudske vere: da ja namreč največ eteričnih olj v zeli takoj po cvetenju in ne tik pred cvetenjem ali med njim.
Ker je zdravljenje vedno tudi stvar vere in verjetja, je najboljše olje tisto, v katerega najbolj verjameš.
(O)kultni timijan
Pred uvedbo gojenega timijana Slovenci nismo poznali ne rastline in ne besede timijan. Dotlej nam je dobro služila divjerasla materina dušica.
Materina dušica ni slovenski domislek, dobrohotno materinsko ime uporabljajo tudi drugi Slovani. Majčino dušico imajo Hrvati, Srbi in Bošnjaki ter majčino dušičko Makedonci. Nam na drugo stran neba najbližnji Slovaki poznajo dúško materino. Materina dušica (mateřídouška) je tudi za Čehe. Gornjelužiški Srbi imajo babjo dušico (babyduška). Poljaki in Kašubi imajo svoje ime, za Ruse in Ukrajince pa je materina dušica – čabrec. Čober je pri nas ljudsko ime za šetraj, je pa to še ena ilustracija fluidne uporabe imen za dišeče oné.
V južni slovanščini je tamjan izraz za cerkveno kadilo. Marko Snoj pojasnjuje, da je timijan tudi v slovenščino kot nemška beseda vstopil v pomenu cerkvenega kadila. Nekateri domisleki se obdržijo tisočletja! Izvor grške besede za timijan je namreč pojasnjen z obrednim, žrtvenim zažiganjem. Timijan in njegovo sorodstvo so že v antiki uporabljali za kadilo.
A ko na Hrvaškem v cerkvi dimijo s “tamjanom”, ne diši po timijanu. Diši po cerkvenem kadilu, ki je v kultni rabi dobrikanja bogovom že najmanj 4.500 let. Pravo kadilo iz pravega kadilovca so na veliko žgali že po svetiščih starega Egipta, Babilona, Judeje in Grčije.
Na sliki: drevo kadilovca v južni Arabiji.
O eteričnost eteričnega olja
Materino dušico in mnoga druga zelišča nabiramo in jemljemo zaradi eteričnih olj, ki se skrivajo v listkih in cvetovih. Kakšna eteričnost stoji za eteričnim oljem? Eterično olje je imenovano po etru.Ne po tistem kemijskem dietil etru, s katerim so včasih uspavali paciente pred operacijo. Tudi ne po tistem za znanost pozabljenem fizikalnem etru, ki ga vzdržujejo pri življenju samo še radijci, da lahko po njem pošiljajo v svet sporočila.
Gre za peti element Aristotelovega naravoslovja, ki je nad ostalimi štirimi »klasičnimi« elementi zemlje, vode, ognja in zraka. Pojem je izposojen iz mitologije, po kateri je zapolnjeval prostor nad oblaki, kjer ni več ničesar razen božanskih bivališč; kot ljudje dihamo zrak, bogovi dihajo eter. Aristotelov nauk uči, da je eter najfinejši element, ki ga ni mogoče zaznati s čutili, a kot delujoče bistvo prežema vse snovno; med drugim neživi snovi vdahne življenje. Eter te vrste so Latinci prevedli v kvintesenco, kar dobesedno pomeni peto bivajoče, sicer pa samo bistvo stvari.
Kako iz dišečih rastlin “iztisnemo” njihovo “nesnovno” bistvo? O tem jutri
Olje, ki ni oljnato
Vonj, okus, razkuževalno in zdravilno moč je mogoče iz materine dušice izlužiti s postopkom destilacije z vodno paro. Na tekočini, ki se nakaplja iz hladilnika destilacijske naprave, v katere kotlu se pari zel, plava močno dišeč oljnat cenk rdečkaste ali jantarne barve. Ko ga posnamejo z vode, dobijo eterično olje. Ker je v njem vse dišeče in zdravilno svojstvo materine dušice, predstavlja njeno uporabno bistvo – esenco, ali bolj filozofsko, kvintesenco. Ne brez razloga pravijo Angleži eteričnim oljem esenčna (esencialna) olja. Ker stoletja živimo s sosedstvom nemške kulture, smo Slovenci za eterična olja. Pač v smislu eteričnosti, ki je pridevnik iz etra kot esence, bistva.
Koliko je v količinskem smislu esence glede na celoto? Pri materini dušici in timijanu se za destilacijo uporablja sveže ali na pol suhe zgornje dele cvetočih poganjkov, torej stebelca s cvetovi in mlajšimi listi. Pri kakovostni surovini dá 100 kg zelišča 70-100 dekagramov eteričnega olja, torej največ en odstotek.
Eteričnosti eteričnega olja je tudi v njegovi minljivosti. Eterično olje izhlapi v celoti, ne pusti nobenega ostanka. Pri segrevanju in inhaliranju v kratkem »izgine v nič« – oziroma izhlapi v zrak. Zato je čisto smiselna slovenska zamenjava za eterično olje pojem: lahkohlapno olje.
Krizanteme imajo na daljnem vzhodi dolgo zgodovino. Na Japonsko so prvo okrasno krizantemo prinesli s Kitajske leta 366. Takoj je postala priljubljena zdravilna in lepotne rastlina. Leta 910 so na japonskem dvoru priredili prvo razstavo krizantem in od takrat naprej so na deveti dan devetega luninega meseca praznovali praznik krizantem. Zdaj ga organizirajo enostavno 9. septembra. Praznik je eden od petih starih praznovanj, ki so vezana na letne čase, a je med vsemi najmanj opažen.
Krizantema pa je za Japonce pomembna še iz enega razloga: od dvanajstega stoletja naprej je njen cvet s šestnajstimi jezički upodobljen na cesarskem pečatu in še danes krasi uradno zastavo japonske cesarske hiše. Japonska nima zakona, ki bi izrecno zapisal, da je cesarski pečat tudi državni grb, a se razume, da se ga kot takšnega uporablja. Med drugim je odtisnjen na platnicah japonskega potnega lista.
Z uperjenimi bananami po poročni blagoslov
»Trendi v floristiki«, ki so se danes (26.2.2017) odvili v BC Naklo, so izrecno pozornost namenili poročni dekoraciji, ki odreže pomemben kos kruha slovenskim cvetličarjem.
Okrasitev poročnega avtomobila je bila nekaj posebnega. Vedno očarljivim vrtnicam so namreč delale družbo banane. In prav ducat teh malih zelenih banan, strmo uperjenih v smer vožnje, je iz predvidljivega šopka naredil nekaj, po čemer se je vtisnil v spomin.
Čim sem jih videl, sem se seveda spomnil na divje banaaane Nece Falk: »Majhne so zelene in zelo so nebogljene.« A nasajene na cvetličarsko žico, da stojijo tako, kot je bilo zamišljeno.
Lavanda – umivka
Umivanje se je v Evropi spet udomačilo v 19. stoletju, ko sta milo in voda po dolgih stoletjih nesnage prišla v modo. S propadom rimskega imperija je namreč zamrla tudi civilizacija, ki je prakticirala redno umivanje. Skupaj z javnimi kopelmi je v Evropi s prevlado krščanstva ugasnila proizvodnja mil in dišav.
Z obojim, z milom in dišavami, je bila v starem veku tesno povezana sivka. Tako zelo povezna, da je po umivanju, ki so mu Latinci pravili lavare, dobila ime lavanda.
Ime lavanda -in v pomanševalnici lavandula- je še danes živo v slovenščini, čeprav je knjižno prevladala sivka. Sivka je imenovana po sivih listi. Če bi bili Slovenci dediči antičnega izročila, bi rastlina morala nositi ime umivka. Pač nismo.
Tages in tagetes
Namesto žametnica ali smrdljivka nekateri pravijo cvetlici tagetes. To je znanstveno ime, ki ga nosi v spomin na Tagesa. Tages je živel za časa starih Rimljanov, po narodnosti je bil Etruščan in po videzu sila lep mladenič, po védenju pa modrejši od modrega starca. Svoje ljudstvo je naučil umetnosti prerokovanja.
Svečenikom avgurom so ljudje postavljali vprašanja, oni pa so zrli v nebo in opazoval, kako ptiči letajo, pazljivo poslušali, kako čivkajo in pojejo, gledali, kako skačejo in se hranijo. Po skrivnih ptičjih znamenj so se Tagesovim svečenikom porajali pravi odgovori in obiskovalcem so navdahnjeno svetovali.
Zakaj je ravno tegetes po Tagesu, še nimam pravega odgovora. Morda zato, ker je cvetlica trajno mlada in lepa, kot je bil lep legendarni Tages.
Mimogrede: prerokovanje iz ptičjega leta in drugih ptičjih sporočil je na Slovenskem preživelo antiko in se zlilo s slovanskm življem in njegovo kulturo. O tem pričajo imena tičjih hribov, Tičnic, ki se držijo starih kultnih mest, kje se je prerokovalo, dokler ni krščanski trebež počistil vsega, kar s ni skladalo z doktrino.
Žametnica zdravi zemljo
Žametnica je tudi zdraviteljica in sicer zdravi zemljo – s koreninskimi izločki preganja ogorčice in strune.
Ogorčice so drobni črvički, ki jih s prostim očesom večinoma ne moremo videt, lahko pa delajo hudo škodo. Povzročijo, da zrastejo šiške na koreninah graha, kumar, kolerabe in paradižnika, da rastline zastanejo v rasti, lahko pa tudi do konca shirajo in propadejo. Strune so ličinke hroščev pokalic in so videti kot dva do tri centimetre dolgi nepridipravi bledo belkaste barve. Obžirajo korenine in zaradi strun omahne marsikatera sadika solate.
Obeh koreninskih škodljivcev se branimo tako, da med zelenjavo sadimo žametnice in ognjič. Če imajo biokmetje težave z ogorčicami, potem s tegetesom posejejo celo njivo, počakajo, da se dobro razraste, nakar ga podorjejo v zemljo. V tujini prodajajo seme tagetesa, ki še posebno močno smrdi, tako da ogorčice nimajo nobenih šans. Tudi višjerastoča vrsta Tagetes minuta se v ta namen obnese. Le struparne se bolj kislo držijo, ker ni kupcev za njihova »fitofarmacvetska sredstva«.
Staromodni nepostarnik
Cveti brez postanka od pomladi do jeseni. Kot da bi bila cvetlica večno mlada in bi ne poznala staranja. Njeno znanstveno ime je Ageratum in je skovano iz grških besed, ki pravita, da se »ne stara« oziroma ne pozna časa. Slovensko ime je prevedeno iz znanstvenega.
Nepostarnik je bil pred desetletji bolj razširjen, kot je danes. Mesto mu je bilo na nizkih obrobkih, na pisanih gredicah in na grobovih. Razmere na »zadnjem domu« so mu pisane na kožo: najlepše cveti prav na soncu in na sušni zemlji. Če nepostarnik preveč zalivaš, potem ima več listja kot cvetja.
V neuravnovešenih poletjih, ki so nam jih prinesle podnebne spremembe, prihaja do prevročih kot tudi do preveč namočenih mesecev. V slednjih nepostarnik obnemore in propade. Še prej od modrega zgnije njegova albinska, belo cvetoče različica.
Vrsta Ageratum houstonianum je doma v Mehiki. Tam je podnebje toplejše in kjer ni zmrzali, raste ista rastlina več let zaporedoma. Za botanika torej ni enoletnica. Enoletnica je za vrtnarja, ki sadi nepostarnik na prosto. Tu, pod Alpami, se konča njegovo življenje na silo, če ne z utopitvijo v jesenskem deževju pa s prvo vsesvetno slano.
S hormonskimi motilci nad sovražnika
Gotovo ste slišali za hormonske motilce, ki uničujejo človeško zdravje. Kemizirano okolje in pesticidi multinacionalk se vmešavajo v hormonsko delovanje človeškega telesa. Moški se pobaljajo, rojeva se vse več otrok z deformiranimi spolovili, puberteta nastopi prehitro, neplodnost je vsakdanja, ljudi zaliva mast in možgani jim krnijo.
Na hormonske motilce se spoznajo tudi rastline. Vrtni nepostarnik ima v svojih tkivih žuželjči hormon metopren. Žuželke, ki se hranijo z nepostarnikom, dobijo poznane težave: prezgodaj se spolno razvijejo, so deformirane in ob tem ostanejo sterilne.
Za toplokrvne živali ima nepostarnik v rokavu drug adut: pirolizidinske alkaloide, ki udarijo na jetra. Skratka: mala vednocvetoča rožica je najbolj zadovoljna, če jih dajo živali mir. In zna sama za to poskrbeti.
Zakaj pravimo mačeham mačehe?
Odgovor na vprašanje je za Slovence enostaven: ker smo za te cvetlice preprosto prevedli nemško ime. Velikokrat sem se spraševal, zakaj so Nemci mačehe imenovane mačehe. Najde se razlago, da se da v temnih likih in črtah na venčnih listkih riše od hudobije spačeni obraz mačehe.
A je treba imeti veliko domišljije, da vidiš kaj takšnega. In ob še tako razvneti fantaziji na mnogih mačehah temnega vzorca na venčnih listih preprosto ni. Zato se mi je ta obrazna razlaga vedno zdela za lase privlečena.
Zdaj se naletel na drugo pojasnilo: v cvetu mačehe je pet venčnih listkov. Največji in pred druge postavljen je tisti, ki je spodnji – ta predstavlja mačeho. Nad njo je na vsaki strani po en manjši venčni list – ta dva predstavljata mačehini pravi hčeri. Čisto v zadnji plan sta porinjena dva venčna listka, ki stojita pokonci – ta dva predstavljata dve pastorki. Pastorki sta večji od hčera, kar je normalno: sta starejši, ker ju je oče pripeljal iz prejšnjega zakona.
Na fotografiji se lepo razbere notranjo povezanost matere in obeh hčera – trikotnik spodnjih treh listov je na enak način obarvan. Pastorki, ki sta potisnjeni v ozadje, sta “iz drugega gnezda” – tudi po videzu.
Fotografija: Wikipadia
Zdravilne mačehe
Čeprav že nekaj vem o rastlinah, sem vedno znova presenečen, kaj vse se skriva v njih in za njimi. Pri Nemcih sem prebral, da pijejo čaj iz mačeh. Pišejo, da pomaga proti temu in onemu, vendar ni (še) nič znanstveno dokazano. Dokazano pa je, da rastlina vsebuje salicin. Ker je salicilna kislina učinkovina Asprina, ne dvomim, da deluje proti vnetjem, kar je eden od učinkov tega slavnega zdravila.
Ljubiteljski zeliščarji, pozor! Cvetje, ki ga prodajajo vrtnarji, je paša za oči in ne hrana. Rastline so od malega tretirane s tem in onim, da ostanejo zdrave, lepe in da hitro zrastejo. Ni vse kar takoj in brez premisleka za v čaj.
Na fotografiji: novoletne mačehe na gredici (Arboretum Volčji Potok).
Nadloga se je zasejala sama
V Arboretum je prišel gospod z vprašanjem, kje je dva metra visoka grmasto razvejana zel, ki mu je zrasla na kompostu. Rastlina ima velike, do 25 cm široke liste, ki so prijetno žametasto mehki in brez očitnega vonja. Cvetovi so dokaj majhni in kratkoživi, najbolj vpadljiv del rastline pa so plodne glavice, ki so predalasto razdeljene, pri čemer se segmenti odpirajo z vrha in s strani.
Rastlina je Teofrastov ali žametni oslezovec – Abutilon theophrasti. Izvira iz jugovzhodne Azije, kjer liste tradicionalno uporabljajo kot sočivje, semena kot zdravilo, stebla pa za pridobivanje močnih vlaken, ki so podobna juti.
V krajih z zmrzaljo je enoletna rastlina. V Sredozemlju je vrsta že dolgo razširjena, severno od Alp pa šele dobiva pravo veselje do delanja škode. V Nemčiji je oslezovec po letu 2000 postal siten plevel na poljih s peso, ker ni občutljiv na herbicide, ki so dovoljeni na pesiščih.
Cveti pozno poleti in zelo hitro rodi tisoče in tisoče semenc. Razmnožuje se samo s semenom. Seme ima obliko srčka, ker zraste iz njega, pa ni tako zalo srčkano. Če mu na vrtu dovolite, da so bo nasejal, boste potomstvo pleli leta in leta. Američani, ki poznajo to vrsto oslezovca kot invazivko, pravijo, da seme ohrani v zemlji kaljivost do petdeset (50!) let.
Fotografija cveta: Wikipedija.
Ves svet cveti samo enkrat
Sladkó dišal je cvet trompet in ves svet je cvetel,
ko si takrát mi pod večer ljubezen razodel.
Dišalo slajše od trompet od tvojih je besed,
verjela sem, verjela sem… in danes bi ti spet.
Ves svet cveti samo enkrát,
ljubezen čaka na pomlad
samo enkrat in le enkrat,
vrt duše razcveti se v nas
samo enkrat, samo enkrat.
So zvezde tiho padale in ves svet je cvetel,
govóril si o vsem, kar bo, in da me boš vzel.
Presrečnih svojih nisem več oči umikala,
od radosti za naju dva je mama jokala.
Ves svet cveti samo enkrát,
ljubezen čaka na pomlad
samo enkrat in le enkrat,
vrt duše razcveti se v nas
samo enkrat, samo enkrat.
Obleko belo šivala, ko ves svet je cvetel,
a ti – kdo more kaj za to! – na drugo si se ujel.
Prelepa in predrzna ti je pot prekrižala,
privlačna in mikavna reč kot prva češnjica.
Ves svet cveti samo enkrát,
ljubezen čaka na pomlad
samo enkrat in le enkrat,
vrt duše razcveti se v nas
samo enkrat, samo enkrat.
Besedilo: Mihail Rjabinin (1931-1995)
Prevod: M. Mastnak, 2016
Šlager je pela Ana German (1936-1982), velika zvezda poljske in sovjetske estrade. Omamšno dišeče tropete so angelske trompete oziroma burgmansije, večini še vedno bolj znane pod starim imenom dature (na fotografiji).
Popevko se da slišati na jutjubu, recimo na www.youtube.com/watch?v=ic2oBzeyaFk
»Šarónska narcisa sem, dolinska lilija,« je prvi stih drugega speva Visoke pesmi. Belega narcisa smo raztolmačili. Čaka nas dolinska lilija.
Dolinske lilije ne smemo vzeti dobesedno kot nam najbolj znano Alojzijevo lilijo. V petem spevu namreč dekle dahne: “Njegove ustnice so lilije.” Zaročenka, ki nebo kuje svojega bodočega ženina, seveda ne opeva mrliča z belimi ustnicami. Njen zaročenec je najlepši fant sploh. Lilija iz Visoke pesmi ni lilija, je rdeča anemona.
Svetega pisma niso pisali botaniki. Izšlo je iz pastirske kulture, ki ji je bila znanstvena natančnost tuja. Zato so si s prepoznavanjem rastlin, ki so v njem omenjene, s tisočletnim zamikom lomili zobe mnogi studiozni strokovnjaki. Obveljalo je, da je dolinska lilija v Palestini splošno razširjena venčkasta vetrnica – Anomone coronaria.
Pa še skupaj s tacetami cveti!
Fotografija: Wikipedija.
Cvetličarske anemone
Anemone iz cvetličarne so zame ena najbolj prikupnih cvetlic, ki napovedujejo, da gre zime h koncu. Te anemone so po svoji botanični pripadnosti nič drugega kot “dolinske lilije”, o katerih sem pisal včeraj.
Zanimivo je, da je v naravi osnovna barve cvetlice rdeča. Tam, kjer so razmere najtrše, recimo v polpuščavah z vsega 100 mm padavin na leto, cvetijo zgolj rdeče anemone. Kjer so razmere blažje in tla boljša, so tudi v naravi anemone bolj pestre: rožnate, bele in modre.
Vse rdeče!
Afrodita je med objokovanjem ljubimca Adonisa, ki ga je smrtno ranil veper, vzkliknila “Tvoja kri naj se spremeni v cvetlico!” In v manj kot eni uri so zrasli krvavo rdeči cvetovi, podobni cvetovom granatnega jabolka. A je njihova lepota tako kratka in cvetni listki se tako rahlo držijo cveta ter odpadejo takoj, ko zapihajo vetrovi, ki dajejo cvetlici ime! – Tako je nastanek anemon upesnil in pokomentiral Ovidij v Metamorfozah.
Nonij je povedal drugače. Zapisal je,… da je Afrodita ljubila miro tako kot vrtnico in anemono in da je slednjo nosila, kadar se je želela združiti z Adonisom.
Na vas pa je, da se odločite, katere anemona vam je ljubša: tista, ki slavi mrtvega, ali tista, ki živega poziva k objemom in poljubom!Fotografija: Wikipedija
Ena za kranclje, druga za zdravilo
Anemonam se po slovensko pravi vetrnice, kar je prevod grške osnove znanstvenega imena. Od kod se je vzelo vetrno ime, z zdravo pametjo ne morete uganiti. Razlage, da so cvetovi podobni vetrnici ali da njihove dlakaste plodove raznaša veter, so privlečene za lase. Po pojasnilo je treba k antičnim naravoslovcem. Plinij starejšemu je v Naravoslovju zapisal: »Cvet se ne odpre, če ne piha veter, in ta okoliščina je zaslužna za ime.«
Hudo nenavad…na ugotovitev, a vendar je ime preživelo stari vek in obstalo do Linnéeja. Ko je ta uvedel dvočlenska znanstvena imena, je pri tej cvetlici staremu rodovnemu imenu pridružil vrstni pridevek coronarius. Anemone coronaria pomeni venčkasta vetrnica.
Kar je spet antični nasledek. Plinij je namreč v opis spomladanske vetrnice zapisal, da je to tista, iz katere se veže venčke. Označil jo je tudi kot divjo vetrnico, da jo je razločil od gojene sestre, pomembne zdravilne zeli, ki jo po opisu sodeč danes nimamo več za vetrnico marveč za poletni zajčji mak (Adonis aestivalis).Rodovno ime Adonis je v uradno botaniko prav tako uvedel Linnée. Po slovensko se adonisom pravi zajčji mak. Da, zajčji! Sprašujem se, komu so ti zajčki v spomnim, Adonisu ali Veneri?
Fotografija: poletni zajčji mak z Wikipedije cveti rdeče.
V cvetličarnah se začne pomlad že pozimi. Cvetlica, ki sem jo vsako leto vesel, je anemona. Vedno znova me očara svilnatim leskom in s tem, da v vazi vidno živi: vsak večer »gre spat« in se nato zjutraj spet odpre. Tudi po deset dni zapored, preden se cvet ne utrudi in lepota ne oveni.
Anemona te vrste v Sloveniji ne raste v naravi. V vrtnarskih centrih so sicer jeseni naprodaj njeni gomoljčki, a s to cvetlico na prostem v našem podnebju ni velikega uspeha. Raje ima toplejši in manj moker svet okoli Sredozemlja.
Plinij je poročal, da venčkasta vetrnica raste v Italiji in Grčiji. Sklepam, da je je bilo v naravi za kranceljčke dovolj in je zato niso sadili po vrtovih. Ker ni bila vrtna rastlina, je rimski osvajalci tudi niso širili po provincah svoje velike države. Venčkasta vetrnice uspeva tudi v Sveti deželi, kjer s škrlatnimi, rožnatimi in belimi cvetovi v zgodnji pomladi pobarva cela področja. Ker pa v svetem pismu nastopa pod drugimi imeni, je z zatonom antike izginila iz pojmovnega sveta krščanske Evrope.
Venčkasta vetrnica kot luksuzna dobrina
Ker je šlo za modo velike gospode, so se z njo ukvarjali veliki umetniki. Na platnih Jana Brueghla (1568-1625) cvetijo v šopkih tulipani, španski bezgi in venčkaste vetrnice enako samoumevno kot zvončki, plavice in vrtnice. Kaj je tu nenavadnega? Da so bile v času slikarjevega življenja prve tri naštete rastline v celinski Evropi velika novost.
Po odkritju Amerike je Evropa razmeroma hitro spoznala koruzo, fižol, krompir in tobak. Drugače je bilo z okrasnimi rastlinami iz Amerike, ki so se na naši celini le počasi uveljavljale. Kljub temu je bila druga polovica 16. stoletja za vrtnarje zelo razburljivo obdobje. V krščanski Evropi se je pojavila vrsta novih, zelo privlačnih lepotnih rastlin, ki so našle pot z jugovzhoda.
Turek, ki je leta 1529 prišel do vrat Dunaja in je le zaradi tuje intervencije pred njimi tudi ostal, je postal novi sosed Habsburžanov (in nočna mora naših prednikov). Ker ga vojaško ni bilo mogoče streti, se je bilo treba z njim pogovarjati. Diplomati so bili tedaj kultivirani ljudje in Ogier de Busbecq, ki je bil veleposlanik v Carigradu, je od leta 1554 do 1562 užival v visoki vrtni kulturi otomanske prestolnice in turškega cesarstva. Z diplomatsko pošto je poslal na Dunaj prve tulipane in po odprtih trgovskih kanalih je našla pot na sever cela vrsta rastlin, ki jih imamo danes za samoumevne. S turških vrtov smo dobili zajčke, hijacinte, hrušice, cesarski tulipan, španski bezeg, jasmin, venčkasto vetrnico in še kaj.
Z Dunaja so vrtne lepotice v nekaj letih razpečali do drugih evropskih prestolnic. Najprej se je z novim cvetjem dičila dvorna gospoda, potem je postalo statusni simbol bogatih meščanov in na koncu, ko je v očeh dobro preskrbljenih izgubilo čar novega, so ga dobili na svoje vrtove podeželani.
Prodajalke vijolic
Velika mesta so v 19. stoletju hitro rasla in v njih se je živahno razvijalo trgovanje s cvetjem. Del prodaje se je ustalil na cvetličnih tržnicah, mnoge prodajalke pa so s peharji drobnih šopkov postopale povsod, kjer je bilo veliko ljudi: pri postajališčih izvoščkov, proti večeru okoli gledališč, zvečer pred restavracijami in drugimi lokali. V pomladnem času so bili šopki vijolic njihov železni repertoar. Dolžnost kavalirja je bila, da je svoji spremljevalki dokazal naklonjenost z nakupom dišeče drobnarije.
Z vijolicami so služili dodatne krajcarje tudi na Goriškem in v Istri. Kmetice iz tržaškega zaledja so šopke vijolic prodajale v Trstu. Od cvetlic, ki so jih tam spravljali v denar slovenski okoličani, so spomladi znane še hijacinte, poleti vrtnice in poljsko cvetje ter jeseni danes malo znane tuberoze.
Ko se je Primorska z železnico povezala s cesarsko prestolnico, so vijolice z Goriške prodajali na Dunaju in celo v Rusiji. Izkoristili so pač svojo naravno prednost – najtoplejše podnebje v avstrijskem delu monarhije.
Tacete
V Istri narcise cvetijo decembra, je pred nekaj dnevi poročala Diana. Gre za vrtne mnogocvetne narcise z majhnimi cvetki in zelo prijetnim vonjem. Te narsice imenujemo tacete – Narcissus tazetta – in so kot okrasne, gojene rastline v Sredozemlju razprostranjene od pamtiveka. Sadili so je že stari Egipčani in Grki.V vzhodnem Sredozemlju cvetlica zacveti, ko se začne jesenska deževna doba in se shladi, torej oktobra, in nato cveti do pomladi. Na celini tacete poznamo predvsem kot siljene lončne cvetlice za popestritev zime. Meni se na vrtu niso obdržale, očitno jim mokro predalpsko podnebje ne ustreza.
V lončku so mi zacvetele narciske. Majhne in sladke, za pojest srčkane. Od popkov do cveta so dospele v dveh dneh. Zelo se jim je mudilo!Poznam sorto, imenuje se ‘Tête à Tête’. V Arboretumu jih imamo posajene v travi in vedno zacvetijo prve, kake tri tedne pred drugimi »mesnatimi« sestrami. Na mestu, kamor smo jih posadili, vztrajajo že vrsto let in se zmerno gostijo.
‘Tête à Tête’ v travi
Na gredici in v travi zrastejo narcise sorte ‘Tête à Tête’ približno 25 cm visoko. Iz ene čebulice razvijejo po več stebel, zato je ne eni rastlini vedno po več cvetov. Dobeseden prevod francoskega sortnega imena ‘Tête à Tête’ pomeni glava pri glavi, v resnici pa gre za ustaljeno besedno zvezo, ki pomeni »iz oči v oči«, v zasebnosti. Na tej rastlini se vedno cvetek čisto po tiho, šepetaje pogovarja s sosednjim cvetkom…
Ne enem stebelcu sta lahko dva… cvetova, včasih pa tudi trije, štirje. Odlika sorte je, da so odprti cvetovi vedno vzdignjeni nad listje in zato opazni kljub svoji majhnosti. Odrezana cvetoča stebla se dobro obnesejo tudi v šopku, ki pa bo zaradi majhnih cvetov in tankih stebel izrazito dekliški.
Narcise: bodo nove res boljše?
Ga. Jana se je pritožila, ali da ji narcise ženejo samo perje in nič cvetov. Bodo nove čebulica rešile problem?
Bodo, ali le za nekaj let. Dejstvo je, da narcise dobivajo”mladiče” in da so šopi zato vsako leto gostejši. Mlada rastlina potrebuje približno tri leta, da zacveti. Do takrat je, jasno, od nje “samo perje”.
Veliko vrtičkarjev težavo zaostri s tem, da narcisam poreže zelene liste takoj, ko cvetlice odcvetijo. Večje neumnosti ni mogoče narediti! Listi morajo še dva meseca delati: polniti čebulice s hranili in gradivi. Samo krepke čebulice bodo razvile cvetove. Lopata komposta pod zeleno listje pri tem preverjeno pomaga.Narcisam porežemo liste šele, ko porumenijo.
Ga. Jana ima očitno že star nasad, ker je gneča tolikšna, da so stare in mlade čebule utesnjene in podhranjene. Obstaja rešitev. Ko bodo listi porumeneli, mora vzeti v roke prekopne vile in čebulice izkopati. Nato jih očistiti zemlje ter šele nato porezati liste. Odbere naj samo najmočnejše čebulice, vse drobne pa zavrže. Debele mora posaditi v novo, spočito zemljo in sicer približno šest cm globoko in dvakrat toliko vsaksebi. Če ne obvlada skladiščenja čebulic čez poletje, naj s sajenjem ne čaka na oktober ampak naj sadi takoj po tem, ko jih bo izkopala in prebrala.
V kakšni zemlji bodo narcise zadovoljene? V takšni, ki ne skladišči vode. Torej v odcedni, peščeni zemlji z zalogajem komposta in na sončni legi. Ne v uleknini, kamor se stekata dežnica in snežnica, temveč na privzdignjenem položaju ali za (Slovencem tako ljubo) škarpo.
Poslednji počitek rož
Enkrat sem prebral, da so imeli Japonci na svojih vrtovih poseben kotiček, kamor so odlagali odsluženo rezano cvetje. Nečesa s čimer je povezanih toliko čustev in zgodb, kolikor jih je lahko v podarjenih in prejetih cvetovih, se vendar ne more vreči v navadne smeti!
Vsem, ki obiskujete to strani, želim, da odsluženo leto 2014 odložite v varen kot spomina in polno zaživite tega, ki se je danes začelo. In naj vam bo – cvetoče!
Božični kaktus v naravi gleda na svet z viška. Po načinu življenje je namreč prirastnica (epifit), ki poseda na vejah pragozdnih dreves tik pod vrhovi krošenj. Prirastnica se s koreninami zgolj oprime drevesnega lubja. Ni zajedavka, ki bi se zažrla gostitelju pod kožo in si tam jemala iz tujih žil ali shramb. Samo oprime se ter čuka in čaka, kdaj bo prišlo kaj za pojesti in popiti. Pride z dežjem. Vodo je rastlina zmožna sprejemati s celim telesom, medtem ko s…o korenine služijo še za sprejem mineralov, ki se cedijo po drevesni skorji navzdol. Lahko si mislimo, da je mineralne hrane, ki izvira iz propadajočih listov in vrhnjih plasti skorja, bolj malo.
Kdaj božični zacveti?
Božični kaktus se bolj slabo spozna na koledar. Če želimo, da zacveti, mu povemo, da bo umrl: skrajšamo mu dan in odvzamemo mu vodo. Oboje se na veji sedečemu kaktusu v tropskem gozdu zgodi, ko ga prerastejo nove drevesne veje. Več listja nad njimi pomeni ne le senco temveč tudi streho med plohami in zato žejo.V predsmrtnem strahu se želi božični kaktus razmnožiti – zacveti, da bi vsaj seme ostalo od njega. Pri strahovanju s temo v naših zemljepisnih š…irinah ni težav, saj se oktobra dan po naravni poti krajša pod 12 ur. Ne le trajanje dneva, tudi jakost luči se manjša iz tedna v teden. V domovini božičnega kaktus, pod kozorogovim povratnikom, so razlike med dolžino dneva skozi leto zanemarljive in sonce vse leto enako blesteče. Iz povedanega sledi, da že nam običajno jesensko krajšanje dneva ta kaktus razume kot obet konca, zaradi katerega nastavi cvetne popke.
Pri vodi vrtnar pokaže vso preračunljivo krutost: septembra vodo jemlje, oktobra jo vzame. Kaktus zakriči: »Umiram!« kar je navzven vidno z nastavkom cvetnih popkov – vse svoje moči usmeri v svoje – kakor sam razume – zadnje sporočilo, v svoj zadnji življenjski projekt, v svoj labodji spev. Takrat se vrtnar naredi milostnega, rastlino spet začne zalivati in sredi naše zime je na oknu cvetje.Foto:
Življenje s ptiči
Božični kaktus v južnoameriškem gozdu živi v tesnem sožitju s ptiči. Njegovi cvetovi v sebi ponujajo obilje medičine, ki je namenjena dolgokljunim kolibrijem. Ti ptički živijo od sladke tekočine,saj je njihova edina hrana. Med prehranjevanjem lebdijo pred cvetom, obirajo sladke kapljice iz globine cveta in spotoma oprašijo cvet. Rdeče vijoličasta barva cvetov je kolibrijem posebno ljuba.Oprašeni in oplojeni cvet se razvije v sočen plod, ki se ne odpre sam …od sebe. Kliče ptiče, ki se hranijo s sadnim mesom. Večji ptiči požrejo plod v enem zalogaju in neprebavljeno seme posejejo na kakšnem drugem drevesu. Manjši plod razkljuvajo in pri tem seme bodisi pojejo skupaj s sočnim tkivom ali pa ga izbrkljajo in s kljuna “obrišejo” ob vejo. V vseh primerih so glavni razširjevalci in sejalci divjih božičnih kaktusov v naravi.
Rman cveti celo poletje, od junija naprej, do jeseni, kar se lahko prepričate na lastne oči. Od travnika je odvisno, kako visoko zraste. Na dobri zemlji, ki mu je najljubša, lahko med travo zraste meter visok. Med različnimi vrstami rmanov je navadni rman (Achillea millefolium) v Sloveniji najpogostejši. Botaniki so sicer pri ločevanju vrst posebno pozorni na značilnosti listov.
Rodovno ime Achillea je po gršem junaku Ahilu. V 11. spevu Iliade ranjeni Evripil prosi Patrokla, naj mu izdre puščico iz rane in jo pozdravi, kot se je naučil od Ahila. Patrokel ga poleže, z nožem izkoplje iz stegna ost puščice, s toplo vodo iz rane izpere črno kri in jo prekrije z grenko korenino, ko je strl med rokami. S korenino, ki odpravi bolečino; ki rano osuši in napravi, da se kri ustavi. Grenko zel, ki ustavlja kri, tolmačimo kot rman.
Na sliki je Ahil, ki povezuje rano Patroklu. Rman je po junaškem zdravitelju dobil znanstveno ime.
Rman od antike do danes
Vojak Ahil, po katerem se ‘po latinsko’ imenuje rman, se je zeliščarske spretnosti naučil pri Hironu. Temu kentavru so zaupali vzgojo mnogih mladih fantov, ki so zrasli v imenitne junake. Pri Hironu se je učil zdraviteljstva sam Asklepij, ki je kasneje napredoval do boga zdravilstva. Hiron se je spoznal tudi na umetnost, lov in napovedovanje prihodnosti. Imel je izvirne učne metode: mladega Ahila je, denimo, hranil z levjim mesom, da je postal neustrašen bojevnik.
Védenje o zdravilnosti rmana se je obdržalo skozi veke. Eno od slovenskih narodnih imen zanj je krvavnik. Ker zaustavlja krvavitve. In zdravi rane, odpravi gnojenje in pomaga pri raznih vnetjih kože.
V dinarskem svetu je bil rman hajduško zelišče (hajdučka trava) – razbojniki so si morali pač sami zdraviti rane in zmečkanine. Očitno so imeli z rmanovim listjem dobre izkušnje. Da rman uničuje bakterije, npr. stafilokoke, je dokazano v laboratoriju.
Na fotografiji starorimske freske Hiron poučuje Ahila.
Tisočlistni rmanPolno znanstveno ime navadne ahilejke je Achillea millefolium. Vrstni pridevek millefolium pomeni tisočlisten: listi so tako drobno narezani, kot bi bili sestavljeni iz tisoč majcenih lističev. Korenika, ki nastopa v Iliadi, se s starostjo rastlin podaljšuje in lahko doseže 50 centimetrov dolžine. Korenika zraste plitvo pod površino in golo zemljo zgrabi s pletežem korenin, da je ne spira voda.Če je rmani v krmi veliko, govedu pospeši prebavo. Ovce ga na pašniku popasejo pred drugimi cvetlicami. Nimajo težav, da bi ga našle, saj imajo listi izrazit vonj. Ta vonj je mogoče strniti v eterično olje. Olje ima vonj po kafri, uporabljajo pa ga v živilski industriji (denimo pri izdelavi grenčic) in pri izdelavi dišav.
Ljudstvo verjame, da rmanov čaj blaži prehlad, pospeši prebavo, zaustavlja kri pri griži in hemoroidih. In da sprošča menstrualne krče. Sebastian Kneipp, pridigar zdravljenja z vodo, pitja žitne kave in sploh iskanja zdravja v naravi, je napisal: »Veliko gorja bi bilo ženskem prihranjenega, če bi sem in tja posegle po rmanu.« Sodobna znanost pravi, da rman ni za nosečnice in doječe matere.
Dobra misel
Kuhinjsko ime za dobro misel je origano. Uporabniki te začimbe se večinoma ne sprašujejo, na kakšni rastlini so zrasli dišeči lističi; v trgovini kupijo posušene in zdrobljene ter jih uporabljajo po receptu ali lastnem navdihu.Dobra misel (Origanum vulgare) je rastlina, ki pri nas raste v naravi. V našem podnebju se prav dobro počuti. Dokler so jo nabirali in uporabljali zeliščarji, je bila dobra misel dobra misel. V vsakdanjem jeziku je postala origano s tujo hrano. Začelo se je s pico in nadaljevalo z modnostjo mediteranske kuhinje.
Naj je pica zdrava ali ne – priročna je gotovo, okusna in nasitna tudi; če že ni čisto poceni, je dokaj poceni. Danes je picerija v vsaki obcestni vasi, kjer je petnajst hiš na kupu, in seveda za vsakim prometnejšim mestnim vogalom. Jed so posvojili burekarji in novokomponirani peki ter jo napravili dosegljivo od jutra do večera in daleč v noč.
Samoumevnost pic in picerij ni dolge sape: prvi lokal te vrste je bil v Ljubljani odprt v sedemdesetih. Skupaj s pico je postal del Slovenčevega vsakdana – origano. Zgodba s pico in origanom si bo zaradi zanimivosti zaslužila nekaj odstavkov pozornosti v prihodnjih dneh.
Bazilikin namestnik
Pica je hudo italijanska zadeva. In je tako kot njihova skupna nacionalna država kratke zgodovine. Prvo pico naj bi spekel pek v Neaplju konec 19. stoletja, ko se je v mestu mudil vseitalijanski kralj Umberto I. Takrat običajno hrano revnega življa -kruh, pomazan s paradižnikovo salso- je napravil bolj gosposko tako, da je doložil na rezine narezano mocarelo in listke bazilike. Začinil jo je z imenom kraljice, Umbertove žene Margherite. Pica margerita se je dičila v italijanskih barvah: rdečem paradižniku, beli mocareli in zeleni baziliki. Jasno, da so jo nacionalisti vzljubili.
Zakaj je sčasoma bazilika izginila s pice in je na njeno mesto stopil origano? Razlog je v baziliki. Na pici je bazilika dobra, če je sveža. Posušena bazilika je druga začimba, z drugačnim vonjem in okusom. V južni Italiji, kjer je pozimi le hladno in ne ledeno, je bazilika zelena ob vseh letnih časih in je zato picopekom na voljo kadarkoli. Višje na severu zima baziliko pomori. Treba je bilo najti zamenjavo zanjo. Našel se je origano. V italijanski kuhinji je dobro znan. Ker je primeren tudi za ostrejše jedi, je za pico idealen, kajti pice je medtem postala odložišče za vse, kar je mogoče stresti iz konzerv z delikatesami.
Trobojnica na pici margeriti je šla z uporabo origana k vragu, jo pa zato lahko picopeki spečejo v vseh podnebljih in v vseh letnih časih.
Bjonde so omlednejše
Dobra misel je staro zdravilno zelišče. Cvetje dobre misli zelo prijetno diši in je lepo za oko. V poletnih mesecih zališčar nabira zgornje dele cvetoče zeli z listi vred. Temnejše kot je cvetje, bolj dišeče bo posušeno zelišče.Znano je, da sredozemski primerki močneje in lepše dišijo od severnjaških, ki imajo po pravilu svetlejše cvetove. Pri nas naletimo na dobro misel predvsem v hribovskem svetu, od sredogorja do visokogorja. Je trajnica, ki na sončnih in suhih mestih živi vrsto let.
Na sliki: Posušena dobra misel se spreminja v kuhinjski origano.
15. september: Turški nagelj
Nageljčki so številen rod, ki je v Sloveniji zastopan z mnogo vrstami. Pri nas veliko zelo prikupnih nageljčkov uspeva v gorskem svetu. Te vrste v dolini in v mastni vrtni zemlji propadejo. Drugače je s turškim nageljnom, ki zadovoljno uspeva na vrtu, če je le posajen na toplo, sončno mesto. Da je željan in potreben sonce, lahko čitamo z naravnih rastišč pri nas in tudi iz območja razširjenosti, ki se v Evropi drži bližine Sredozemlja.Turški naglej cveti od junija do septembra in ta čas je s svoj višino, krepkim steblom in zdržljivostjo zelo uporabna rastlina za v vazo. Prav pogosto šopek iz nekaj stebel turških nageljnov tiči v steklenem kozarcu od vloženih kumar pri razpelu ali v kapelici, ter seveda na grobu, na pokopališču.
Da je bil turški nagelj priljubljena cvetlica na starih kmečkih gartelcih, obstajajo praktični razlogi. Z njimi ni dela. Enkrat ga posadimo, potem se seje sam. Rastlina, ki se letos zaseje, praviloma zacveti šele poleti po prvi zimi. Po cvetenju bodisi propade ali pa živi še leto, dve. Prej z obilnim semenjem zanesljivo poskrbi za potomstvo, če le ni vrtnarica preveč dosledna pri pletju vsega po vrsti.
Le zakaj so turški?
Od kod so s vzeli “turški” nageljni? Na Turškem so rasli takrat, ko je sultan vladal Bosni, in na Turškem rastejo še v mejah današnje turške države. Toda nič manj niso doma v Sloveniji, na Karpatih, na zahod do Pirenejev in, dislocirano, na drugem koncu Evrazije v Mandžuriji, Rusiji in na Kitajskem. Rastlina torej ni prišla na Slovensko s Turškega, ker je tu bila že pred Turki.Je morda za ime zaslužna barvitost teh nageljčkov (mohamedanci so bili mnogo barviteje oblečeni od kristjanov)? Ali ima imej kaj skupnega s turškimi brki, ki so dolgi in zaviti?
Drugo ime za turški nagelj je brkati klinček. Brke predstavljajo čašni listi. Zeleni čašni listi so ostro podaljšani, da so videti kot stoječe navite brčice. Očitne so, dokler so cvetovi v popkih; ko se cvetovi razprejo, se čašni listi zapognejo navzdol, da ne ovirajo pogleda in dostopa do barvastega venčka in plodilnih organov v njegovi sredini.
Cvet božjega imena
Znanstveno rodovno ime nageljčkov je Dianthus, ker v grščini pomeni božanski cvet. Posvečen je bil glavnemu grškemu bogu. S čim si je nageljček prislužil tako visokega imenskega zavetnika, ko je bil Zevs, Teofrast ni povedal. Teofrast je bil filozof in naravoslovec, ki je prvi zapisal ime dianthus.V Rastlinoslovju (Zgodovini rastlin) je nagelj omenil v družbi vrtnic, šeboja, majarona, turške lilije, materine dušice, citronske mete, čobra in abraščice. Nenavadno družbo je opredelil kot “gojene rastline iz podrasti z olesenelimi deli in z majhnimi listi” in v njej so združene okrasne cvetlice in dišavna zelišča. Razberemo, da so nageljni že starim Grkom cveteli kot gojene okrasne rastline.
Moja bergenija slabo cveti
Majda me je vprašala, zakaj ji to pomlad nobena bergenija ne cveti. Ker verjetno še koga oz. katero zanima ogovarjam v splošni objavi.
Na misel mi pridejo trije možni razlogi. Prvi je rastišče. Bergeniji ustreza mesto na skalnjaku ali na podobni legi, ki je topla in s prepustnimi tlemi. Težka ilovica v kotanji – to ni zadnjo.
Drugi je svetloba: kot rastlina visokogorja ima rada veliko svetlobe. Senco potrebuje samo pozimi, da listi bolje prezimijo.
In tretji: stradež. Bergenija ljubi humusna tla: po cvetenju dajte vsaki lopato ali dve vrtnega komposta.
Možna, čeprav malo verjetna napaka bi bila, če bi bergenijo obrezovali jeseni. Takrat bi s stebli vred vrgli stran tudi cvetne popke, ki so bili nastavljeni za letošnjo pomlad.
Po cvetenju – pod nož!
Bergenija je pogosta in zelo navadna trajnica. Je stalnica starejših vrtov, recimo tistih iz let med obema vojnama. Tudi na kmečkih vrtovih ni nobena redkost, kar nam pove, da je z njo malo sitnosti in dela. Take rabimo! Nekateri ji pravijo velikonočnica. To ni posrečeno, ker je prava velikonočnica znani kosmatinec z Boča in s Ponikve. In tudi zato ni posrečeno, ker se velika noč po koledarju seli za lunin mesec gor in dol. Bergenija se slabo spozna na koledar, zelo dobro pa na zgodnjespomladansko sonce. Ko se ogreje, iztegne socvetni vrat in zacveti. Listi pomlad pogosto dočakajo utrujeni in posmojeni. Če je posajena na takšno mesto kot rododendron, da je pozimi ne doseže sonce, jo listi bolje odnesejo: ostanejo zeleni dve ali tri leta. Liste, ki so na pol rjavi in zeleni, porežemo takoj po cvetenju, ko rastlina odcveti. Novi rod listov jih bo ob nastopu prave pomladi zanesljivo zamenjal. Vsakih nekaj let lahko po cvetenju. S tem bergenijo znižamo in zgostimo. Omenil sem rododendrone – sleče. Bergenija ima z njimi zanimivo podobnost. V azijski domovini raste v takšnem okolju kot naš alpski dlakavi sleč. Torej v gorah nekje na gozdni meji. Tam je bergenija celo zimi pokrita z debelo plastjo snega, zato pričaka pomlad z nepoškodovanim, zelenim listjem.
Od kod močne barve?
Cvetličarsko-vrtnarske primule so trobentice vpadljivih barv. Nobena od teh barv ni umetna ali pridelana z genskim inženiringom. Vse so naravne, a po človeškem okusu »navite« in skombinirane.
Rumene evropske trobentice žlahtnitelji spreminjajo že pred kot 300 let. Pri tem si pomagajo s podvrstami trobentic, ki rastejo v regijah, ki niso tako daleč od nas. Južneje na Balkanu, v Turčiji, na Krimu in Kavkazu je samonikla podvrsta, ki ima rožnate cvetove (Primula vulgaris subsp. sibthorpii). Z vrtnarsko selekcijo se je rožnata barva zgostila do rdeče in purpurne.
Na drugem koncu Evrope, na Balearih, uspeva podvrsta, ki ima liste na dolgih pecljih, predvsem pa cvetove bele barve (Primula vulgaris subsp. balearica). Po njej so bele vse bele okrasne primule.
Kaj pa modra? To je prispevala različica trobentice iz severnega Irana. S perzijsko modrino se je barvna paleta primul dopolnila. Žlahtnjenja, ki je sledilo, je poskrbelo še za velikost cvetov, njihovo nakodranost, vrstnatost in podobno izumetničenost.
So lončne trobentice za na vrt?
Okrasne trobentice (primule) so najmanj srečne, kadar morajo stati namesto šopka sredi mize. V vročem in suhem zraku stanovanj potrošijo veliko vode. Če niso pravi čas zalite, ovenijo in če ovenijo večkrat zapored, jim porumenijo listi in izgubijo voljo do cvetenja.
Okrasni lončki niso rešitev. Kadar trobentica stoji v vodi, ji zgnijejo v korenine in utopljena oveni za vedno. Primuli je treba prisluhniti in jo zalivati ravno prav.
V Nemčiji so ne tako daleč nazaj naredili poskus, ki je pokazal, da najboljše sorte ob normalni oskrbi v stanovanju cvetijo enaindvajset dni. Se vam zdi to veliko ali malo? Odvisno od zornega kota. S stališča kupca je to dlje, kot zdrži cvetje v vazi, še zlasti, če bi ga iskali med takšnim, ki ga lahko kupili za primerljiv denar. S stališča ponudnika potrošniškega blaga pa so trije tedni rok, ko blago zanesljivo konča v smetnjaku in potrošnik v trgovino prinese svež denar in profit.
A ni treba, da lončnica konča sramotne potrošniške smrti! Jegliči so lončnice bolj po sili trgovcev, v resnici se mnogo bolje počutijo na prostem, v polsenčnem delu vrta, kjer kot trajnice živijo dolgo vrsto let. Tudi rastlino, ki ste jo kupili pri cvetličarju, lahko po koncu cvetenja posadite na vrt. Zelo verjetno se bo vrasla in živela naprej.
Na nekaj je treba opozoriti: čeprav ima letos okrasna trobentica velikaaanske cvetove, ima takšne zadnjič. Drugo leto bo imela na vrtu čisto navadne, trobentičaste cvetke. Barvo bodo ohranili, velikosti pa ne. Zakaj? Vseh skrivnosti vrtnarskega poklica vam pa tudi ne bom izdal!
Kjer sta dva ležala
Današnja zgodba je božanska. Pravzaprav bogovska. V njej nastopata Zevs in Hera, najvišji starogrški božji par. On je sicer imel ves čas peripetije z dekleti in tujimi ženami, ona je zaradi tega skuhala veliko jeze in maščevalnih ukrepov, vendar je bil njun zakon živ. Ko si je ona zahotela njegove družbe, ni samo obračala oči in zapeljivo gledala.
Bilo je, da je Zevs konec zime sedel na visokih kretskih gorah. Nadziral je svet in oblačíl. Heri se je zahotelo njegove intimne družbe. Uredila se je, se odela v najlepšo obleko in postavila piko na i z Afroditinim pasom, ki si ga je povezala pod prsmi. Ko se je vsa bleščava približala možu, ji ni bilo treba razlagati, po čem so hruške. Takoj ga je prevzela! Obdal jo je z zlatim oblakom in jo dvignil v naročje kot nevesto. Naredil je, da je v hipu pognala bujna mlada sočna trava, da jo je lahko na mehko položil.
Posvetila sta se torej drug drugemu na razcvetenem gorskem travniku. Niti pomislila nista, da bi tekla v kamro, se zaklenila in zaprla polkna! Da je ostalo dovolj prostora za človeško domišljijo, sta se zavila v meglico – preveč eksplicitnosti pri teh zadevah bolj odbije kot pritegne.
Zaradi koprenastega oblačka so nam torej ostale podrobnosti neznane. Vemo pa, da sta udejanjila božanski zakon, saj je za njima ostala pomečkana trava. In ne samo trava: tudi žafrani, hijacinte in medena detelja. Vse te cvetlice so bile rojene iz strasti, da bi polepšale sladko urico znova pomlajenega sveta.
Kdo mi je to povedal? Preko Homerja je prišlo do mene.
Aj-aj-aj!
Obstajata imeni Hijacint in Hijacinta. Sveta Hijacinta ima v Rogatcu celo svojo cerkev, a njeno svetništvo ni povezave s cvetočimi hijacintami. Hijacinta je ženska oblika moškega imena Hijacint, ki je bilo prvo.
Šlo je takole. V stari Grčiji je živel mladenič Hiakintos, ki je bil sila lep. Ker je na Olimpu dolgčas, si je Apolon naredil opravke na zemlji. Kot bog svetlobe in umetnosti je imel oko za lépo, zapazil je Hiakintosa in si pridobil njegovo naklonjenost. Čas sta si, recimo, krajšala z metanjem diska. To je šlo v nos Zefiru, bogu zahodnega vetra, ki şi je zaman želel Hiakintove družbe.
Apolon je zalučal disk in mali je stekel ponj, dokler je ta še letel. Zefir je izkoristil priložnost in s sunkom vetra preusmeril pot diska v mladeniča. Ker so bili grški diski iz kamna ali vliti iz kovine in težki več kilogramov, je Hiakintos obležal mrtev.
Grški pisec Lukijan iz Samosate si je zamisli pogovor med Apolonom in Merkurjem, v katerem prvi poroča o dogodku: »Poln besa sem zasledoval Zefira vse do gora in vanj brez haska izstrelil vse svoje puščice. Fantu sem pri Amiklaji, na mestu, kjer ga je podrl nesrečni disk, napravil visoko gomilo; in iz njegove krvi, Merkur, mi je morala Zemlja pognati najlepšo in najljubkejšo cvetlico; jaz pa sem jo označil s črkama smrtne tožbe.«
Tožni klic je bil pri Grkih: »Aj!« Njihovi črki za zapis sta alfa (α) in jota (ι). Jaz ju vidim v obliki ukrivljenih listkov cvetnega odevala. Cvetoča hijacinta je lepa, a je po Apolonovem povelju en sam jok in stok.
 |
 |
Strelicija iz semena
Včeraj se je name obrnila bralka z vprašanjem, kako naj poseje strelicijo. Seme je dobila letos februarja z Madeire, sklepam, da kot darilo. Ker živi na Primorskem, bo lahko strelicijo gojila v posodi na enak način kot oleandre. Tudi rastne zahteve imata obe čebrovki podobne: veliko sonca in vode v rastni dobi ter prezimovanje v prostoru, kjer ne zmrzuje.
Cvetovi strelicije so ekstravagantni, izjemno slikoviti in sijočih barv. Rezane vidimo pri cvetličarjih, a ne redno, saj je to cvetje za posebne priložnosti in zaradi velikosti predvsem za reprezentančne aranžmaje in velike prostore.
Ker verjetno Jožica nima kalilnika, bo pladenj z lončki postavila nad radiator in pazila, da se zemlja ne bo nikoli presušila. V pomoč bo, če lončke prekrije s kosom stekla ali s folijo. Do pokritih lončkov ne sme neposredno sonce, da jih ne pregreje in semen ne skuha. Čez nekaj tednov bo strelicija vzklila.
Seme pripravimo na sejanje tako, da odrežemo čopek oranžnih dlačic. Dobro je, da trdo semensko lupino načnemo s pilo ali nožičkom. V ovoj ne smemo preprosto zarezati, ker bi s tem poškodovali seme, dovolj je, da semensko lupino spraskamo ali stanjšamo. Brusimo suha, praskamo pa namočena semena.
Sejanke presadimo v posodo v dobro vrtno zemljo, raje ilovnato kot kak umeten substrat iz vlaken in peska. Da bo čim hitreje zrasla, redno dognojujemo. Strelicija prenese kar nekaj suše, toda za hitro rast in cvetenje jo je treba dnevno zalivati. Glede na naše podnebje strelicija zacveti poleti in če ji je dobro, bo nastavila več cvetov, tudi v dveh »rundah«, dokler ji jesenski hlad ne vzame veselje do življenja.
Sam sem strelicijo že sejal in nekaj let sem imel z njo veliko veselje. Potem je odpoved gretja v rastlinjaku rastlino pokončala.
Pasijon v cvetu
Evropejci so pasijonke spoznali v Ameriki. Nanje so postali pozorni misijonarji. Cerkveni učeni mož je v 17. stoletju zapisal, da je to cvetlico »stvarnik ustvaril z jasnim namenom, da bi, ko bo za to nastopil pravi čas, pomagala spreobračati divjake, med katerimi raste«.
Divjaki so bili za Evropejce Indijanci, ki so jim razrušili državo, jih oropali zakladov, jim zažgali vse rokopisne knjige in jim uničevali kulturo z domačo vero vred. Sredstva, s katerimi so si Evropejci pomagali pri teh rabotah, so bila različna. Pasijonka je bila priročno sredstvo blagega pokristjanjevanja.
S pasijonkinim cvetom so misijonarji razlagali Kristusovo trpljenje in križanje, saj v njem lahko prepoznamo bistvene dogodke na križevem potu. Pet venčnih in pet čašnih listov (slednji so enakega videza kot venčni) predstavlja deset apostolov, ki so ostali Kristusu do zadnjega zvesti – Juda in Petra ni bilo: prvi je učitelja izdal, drugi se je potuhnil.
Drugotni venec, sestavljen iz dveh nizov resic (in ki je botanična posebnost pasijonkinega cveta) je prispodoba trnove krone, s katero so Jezusa zasmehovali in mučili. Trije pestičevi vratovi z debelimi brazdami ponazarjajo tri žeblje, s katerimi je bil križan; pet prašnikov je za pet Kristusovih ran.
Pokončni del pestiča ponazarja pokončni del križa in v obliki plodnice se da videti gobo, s katero so Križanemu dali piti kisa. Za verski pouk so uporabni še drugi deli rastline: biče, s katerimi so Jezusa bičali, je motivirano oko prepoznalo v viticah, s katerimi rastlina pleza; list s tremi roglji predstavlja enost svete trojice.
Pasijonka je torej dobila ime po pasijonu. Zgodba je polna nasilja in krvi, cvetlica pa nebeško lepa. Kogar se ne dotakne eno, se ga mora drugo.
Cvetlični in drugi zapisi 
You must be logged in to post a comment.