Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (1)
Rodila se je leta 1863 kot Marie Henrieta Chotek in pred sto leti je imela enega največjih rozarijev v Evropi. Z njenim rožnim vrtom sta se lahko kosala samo pariški Roseraie de L’Haÿ in Nemški rozarij v Sangerhausnu.
Rožni vrt je naredila tam, kjer se je rodila: v Dolnji Krupi na današnjem Slovaškem. Tistihdob je bila to ogrska polovica Avstro-Ogrske monarhije, a Chotkovi niso bili ne Madžari ne Slovaki. Bili so visoko plemstvo čeških korenin, ki je bilo za zvesto službo cesarju in monarhiiji nagrajeno s posestmi in privilegiji.
Kljub visokemu rodu je bila Marija Henrieta posebna, saj ni nikoli obiskala cesarskega dvora, kamor so ji sicer bila vrata zaradi grofovskega rodu vedno odprta. Posebna je bila tudi zato, ker kot čedno dekle in lepa ženska ni marala za moške. Nikoli se ni poročila. Svoje življenje je posvetila vrtnicam.
Dvorec v Dolnji Krupi je obdajal zelo velik park, ki so ga dali lastniki v začetku 19. stoletja preoblikovati po angleških zgledih. Na dvorišču dvorca je stal vodnjak s tekočo studenčnico, ki ga je dopolnjeval napis, izklesan v marmorni plošči:
“Vedno živa, sveža, vedno čista, mojega življenja sladki tok.
Blagor mu, prijatelju narave, ki vidi teči svoje dni tako.”
Kako sladek je bil tok življenja rožne grofice, boste brali v naslednjih dneh.
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (2)
Njen materni jezik je bila nemščina, govorila pa je še francosko, madžarsko, angleško in latinsko. Z zaposlenimi in z vaščani je govorila lastno različico čehoslovaščine, mešanico obeh jezikov. Vse po vrsti, ženske in moške, starce in otroke ja naslavljala z »ljuba duša« ali »dušica«, zato se je je tudi oprijel nadimek »Ljuba duša«.
S čim si je zapolnjevala dneve? Dokler je bila mlada, je veliko brala in uživala v domačem gledališču – kot igralka. Njen talent za igro, vključno z mimiko in gestikulacijo, so pohvalili v salonskih revijah budipeštanske prestolnice. Rada se je fotografirala in to še zlasti v kostumih. K visokemu rodu in s tem povezani dobri preskrbljenosti so spadala potovanja. Ključno je bilo potovanje v Francijo in na Nizozemsko, kjer je obiskala imenitne vrtove, polne cvetja, in napasla oči na poljih cvetočih tulipanov. Tam je prišla na idejo, da bi si podobno cvetoče razkošje uredila doma, v Dolnji Krupi. Izbrala je vrtnice, cvet, ki je hkrati simbol device Marija in ljubezni.
Njen oče je bil dober gospodar in živeli so v blagostanju. Leto dni po materini smrti se je poročil Marijin brat in še naslednje leto njena sestra Gabrijela. Vzel jo je grof Schönborn, ki je nevesto po poroku v Dolnji Krupi odpeljal na novi dom v Slivnico pri Mariboru. Marija Henrieta, starejša od brata in sestre, je, nič več mlada, obsedela doma.
Foto: Slivniški grad, kamor se je poročila sestra Marije Henriete Chotkove.http://www.gradovi.net/grad/slivnica_dvorec
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (3)
Leta 1903 je oče nepričakovano umrl in posest je nasledil mlajši brat Marije Henriete. Ker je bil pač moški. Gospodaril je slabo. Z zemljo se mu ni zdelo ukvarjati in jo je dal v najem. Raje je užival v bleščavih plateh veleposestniškega življenja: prirejal je love, redil konje in pse, postavil fazanerijo in oboro za damjake. Za boljše pogajalske pozicije na poslednji sodbi je leta 1912 sezidal samostan za redovnice, ki so učile v krajevni šoli. Umrl je za infarktom. Ker je bil preznoveren, je še za življenja zahteval, da mu, ko bo ležal na parah, prebodejo srce, da bi ga slučajno živega ne zazidali v družinski mavzolej. Dedinja spet ni postala Marija Henrieta, pač pa njena nečakinja.
Rožna grofica je bila večidel na posestvu sama z upravnikom, komornikom, ključarko, kuharico, pericami, kočijaži, logarji in – vrtnarji. Z novo gospodarico se nista razumeli. Teti je oponašala, da se čudno obnaša, da se neprimerno, »po vaško« oblači in sploh preveč časa preživi z navadnimi ljudmi.
Ker ji je oče zapustil denar, si je dala Marija Henrieta Chotkova postaviti svojo romantično hišico, ki jo je poimenovala švicarija. Izselila se je iz graščine in se posvetila rožnemu vrtu – z vsem srcem. In z veliko denarja, ki ga je podedovala od očeta.
Foto: Marija Henrieta Chotkova, vir: www.welt-der-rosen.de
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (4)
V najboljših letih je imela Chotkova v svojem rožnem vrtu šest tisoč različnih vrtnic in poleg teh tudi bogato zbirko šipkov. To je bil takrat najbogatejši rozarij v srednji EvropI! Za primerjavo: nemški rozarij v Snagerhausnu, ki so ga modno preimenovali v evropskega, sto let kasneje skrbi za osem tisoč različnih vrtnic
Marija Henrieta Chotkova je bila na tekočem z vsem, kar se je tikalo gartrož. Veliko je potovala in se s potovanj vračala z vedno novimi sortami za svojo zbirko. Ob strastnem ukvarjanju z vrtnicami si je izobražena in beroča Chotkova pridobila veliko znanje in ugled, zato so iskali njeno mnenje in družbo najpomembnejši vrtnarju njenega časa. Niso ji pravili le rožna grofica temveč tudi rožna kraljica.
Dopisovala si je z nemškimi, francoskimi in angleškimi botaniki in si iz njimi izmenjevala rastlinski material. Od francoskega vrtničarja Julesa Graverauxja (1844-1916) pridobila skoraj celoten sortiment vrtnic, ki jih je v Malmaisonu gojila Napoleonova soproga Jožefina. Po smrti Rudolfa Geschwinda je odkupila še njegovo rožno zapuščino, skupaj 2000 vrtnic, ki jih je s Češkega prepeljala v Dolnjo Krupo. Geschwindova dediščina je bila takrat za rožarje zelo zanimiva, saj se je žlahtnitelj proslavil z vrtnicami, ki so bile preverjeno prezimno trdne v mrzlih srednjeevropskih razmerah. V Franciji in Italiji čudovite čajevke in bengalke so bile severno od Alp obsojene na smrt.
Fotografija: Sodobnik Peter Lambert se je leta 1911 poklonil Chotkovi z vrtnico, ki ji je dal njeno ime: Marie Henriette Gräfin Chotek.
Vir: http://www.rosenfoto.de/Rosen…/…/MarieHenrChotekDo_5881.html
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (5)
Ženska je cenila enostavnost in preprostost. V švicariji je imela pod slamnato streho svojo spalnico in študijsko sobo, v pritličju pa so bile v enem krilu »kmečke izbe«, opremljene s starim kmečkim pohištvom, posodo in drugimi starožitnostmi. Okna so imela lesene naoknice z izrezanimi srčki.
V drugem krilu pritlične hiše so bile za življenje potrebne pritikline: angleško stranišče, kuhinja, shramba, soba za goste in kapela z oltarjem in harmonijem.
Chotkova je bila zelo verna ženska. V rožnem vrtu so se vse poti stekale v osrednjo točko, kjer je stal kip Marije device iz snežno belega marmorja. K podnožju podstavka za kip je bila posajena bela vrtnica. Njena pobožnost je bila delujoča. Grofica je bila znana po dobrosrčnosti in dobrodelnosti. Glas o tem je šel do Vatikana, od koder je leta 1909 dobila priznanje s podpisom papeža Pija X. Med drugim je imela na posestvu javno kuhinjo za reveže in prenočišče za berače in potovce.
Kot že povedano, je ostala samska in ni imela otrok. Je pa bilo vsako nedeljo popolne njeno dvorišče odprto za vse otroke iz kraja, ki jih je pogostila s pecivom, kakavom in bomboni. Starejši mladini je odstopila dvorišče pri švicariji, da so tam priredili ljudsko veselico. Bistvo veselice je seveda bil ples, za katerega je igrala dolnjekrupska gasilska godba.
Fotografij: Grofica pozira v slovaški ljudski noši.
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (6)
V leto 1914 je Marija Henrieta Cohtkova vstopila kot petdesetletnica. Junija se je udeležila kongresa Nemškega društva prijateljev vrtnic v Zweibrücknu. Bila je seveda članica društva in to je bilo nanjo izrecno ponosno. Soustanovitelj in eden od stebrov Nemškega društva prijateljev vrtnic, Herman Kiese, se je Chotkovi na kongresu poklonil s slavospevom rozariju v Dolnji Krupi, ki ga je obiskal leto pred tem.
Nekaj dni po tem, ko se je kongres končal, je Marijo Henrieto pretresla tragična vest. Njeno sestrično so umorili! Ob nadvojvodi Francu Ferdinandu je pod kroglami atentatorja umrla tudi njegova žena, Sofija Chotek. Marija Henrieta in Sofija sta bili mrzli sestrični – njuna stara očeta sta bila brata.
Sarajevskemu atentatu je sledil izbruh krvave svetovne vojne. Že septembra se je Marija Henrieta javila kot prostovoljka za delo v lazaretu, ki ga je Rdeči križ ustanovil v najbližjem večjem mestu, v petnajst kilometrov oddaljeni Trnavi. V improvizirani bolnišnici, urejeni v tovarni slada, je postala Chotkova glavna medicinska sestra. V popolnosti se je predala negi ranjenih vojakov, k čemur jo je zavezovala njena poklicanost pomagati trpečim.
Ranjenci so imeli prednost pred vrtnicami. Rožni vrt je sameval, vrtnice so bile prepuščene same sebi. Rozarij, ki je bil leta 1914 eden do treh najimenitnejših v Evropi, je naglo propadal in konec vojne dočakal katastrofalnem stanju.
Fotografija: Prestolonaslednik se z ženo Sofijo Chotek v odprtem avtu pelje proti železniški postaji – na njuno zadnji potovanje proti Sarajevu. Sofija Chotek drži v naročju šopek rdečih vrtnic .
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (7)
Rozarij rožne grofice se je med vojno zarasel v goščavo. Drugo poletje po koncu vojnih grozot je prišel na obisk k Chotkovi rožni navdušenec in žlahtnitelj Gustav Brada. Ker je bila gospodarica junija na poti, si je lahko njen rožni vrt ogledal šele julija. Zapisal je, da je bil »po eni strani čas cvetenja večjidel že mimo, po drugi strani pa politične razmere grofici niso dopuščale, da bi lahko spravila v red rozarij, katerega ureditev danes ne zahteva le nesebične ljubezni, temveč tudi veliko denarja. Redkosti, ki so zaradi vojne propadle, so po mnenju lastnice nenadomestljive, ker nas Francija in njen državljani, vključno z Gravereaux-jem, še vedno gledajo postrani, in ker bodo morala miniti leta, preden bo spet uspelo na novo osnovati na primer zbirko vrtnic, ki so uspevale na vrtovih v Malmaisonu v času cesarice Jožefine, in ki jo je gospa grofica v celoti pridobila potom izmenjave z gospodom Gravereaux-jem.«
Kdor je že pozabil: Gravereaux je bil rožar, ki je ustanovil rozarij v L’Haÿ-ju. Ta rožni vrt na robu Pariza je bil edini od treh velikih evropskih rozarijev, ki ga prva svetovna vojna ni uničila.
Brada nadaljuje: »Pripomnil sem, da bi za to velikansko delo nujno potrebovala vrtnarja, ki se na vrtnice dobro spozna, na kar mi je grofica odločno odgovorila: »Ne potrebujem nobenega vrtnarja, vrtnar sem jaz, potrebujem le zanesljive sodelavce.« Drži, da je gospa grofica izkušena botaničarka in zelo delavna vrtnarica, ki bi lahko učila nemške vzgojitelje vrtnic, toda po mojem mnenju ima človek le dve roki.«
Malo kasneje nadaljuje: »… od remontantk, čajevk in skrižanih čajevk, ki so bile do leta 1914 zbrane praktično vse, so tu le žalostni ostanki. Železne palice z porcelanastimi imenskimi tablicami označujejo mesta, kjer so nekdaj raste vrtnice. Čutečemu prijatelju vrtnic se vse skupaj zdi kot grobišče padlih herojev. Opazovalcu se zato odkupijo ute, rožni loki in stebri, ki so preraščene s popenjavkami in polpopenjavkami, kot tudi tisoči divjih rož in njihovih križancev, ki so svetovno vojno zelo dobro preživeli.«
Slika: Charles
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (8)
Državni in družbeni prevrat Chotkovi ni šel na roko. Da bi obnovila rozarij, je potrebovala denar. Pri tem se je lahko naslonila samo nase – in ni čakala križem rok. Odločila se je za vrtnarijo, v kateri je najprej sadila sadike špargljev in jagod za prodajo.
Leta 1920, ko jo je obiskal Brada, je že osnovala drevesnico za vzgojo vrtničnih sadik. Uredila jo je ločeno od rožnega vrta, na drugi strani ceste. V rožni drevesnici je začela s sortami, za katere je pričakovala, da bodo šle najbolje v promet. To so bile predvsem manj zahtevne skrižane čajevke in ponavljavke, ki se jih je dalo gojiti tudi za rezano cvetje.
Grofica je k drevesnici pristopila skladno z doktrino, ki so se je rožarji takrat držali, da bi preprečili utrujenost tal. Utrujenost tal je pojav, da po vrtnice po nekaj letih v isti zemlji nočejo več dobro uspevati. Pojav je nadležen v domačem vrtu, v drevesnicah pa je naravnost uničujoč. Zato je po štiri ali petih letih napravila kolobar s krompirjem, in naslednje leto z grahom ali fižolom, ki ga je podorala za zeleno gnojenje. Jeseni je bilo treba njivo na novo zrigolati in spet so prišle na vrsto vrtnice. Postopek je bil zamuden in drag, a vreden truda, sicer bi se vrtnice skujale.
Fotografija: Rožna grofica je denar za vrtnice služila tudi z jagodami.
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (9)
Leta 1921 je po bratovi nenadni smrti podedovala 50.000 kron, volil pa ji je tudi dosmrtno pravico uporabe zemlje za gojenje vrtnic. Nepričakovan gotovinski znesek je nemudoma vložila v podjetje in pospešila posel. Pri šestdesetih, ko se večina sodobnih Slovencev pogovarja o mesecih do upokojitve, se je Chotkova lotila vedno tveganega podjetništva.
Zaposlila je ženske in vrtnarje ter petdeset sezonskih delavcev. Otroci iz vasi so lahko zaslužil kak sold z grabljenjem in posipanjem poti s peskom. Ob šestih zjutraj so delavci v vrtu že čakali na navodila. Grofica je zgodaj vstajala, vsem razdelila delo in odhitela k sedmi maši. Redkokdaj se ji imela čas preobleči, običajno je vsa zadihana kar v kmečki opravi in s popraskanimi in od zemlje in rose umazanimi rokami odhitela v cerkev.
In posel ji je dobro krenil. Leta 1923 je pisala že takrat znanemu nemškemu žlahtnitelju Kordesu, naj ji priporoči kakšnega izvedenega vrtnarja. In ji je ta poslal v Dolnjo Krupo kar svojega sina. Ta je poleg ljubezni do vrtnic začel pri rožni grofici gojiti tudi ljubezen do mlade Štajerke, ki je bila pri hiši za kuharico. Po dveh letih sta zaprosila grofico za blagoslov in odhod, nakar je mladi Kordes odpeljal nevesto na sever Nemčije, kjer sta se poročila. Po rojstvu prvega otroka je Chotkova postala krstna botra Petru mlajšemu.
Kordesovi so se nedavno poklonili temu staremu družinskemu spominu in po Chotkovi poimenovali slikovito in močno dišečo vrtnico.
Fotografija: Vrtnica ‘Rosengräfina Marie Henriette’, ki so jo pri Kordesu dali na tržišče leta 2013. Vir: http://www.kordes-rosen.com/gartenrose-rosengraefin-marie-h…
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (10)
Veliko delavcev je potrebovala, ker je bilo z vzgojo sadik veliko ročnega dela. Treba je vzgojiti podlage, jih presaditi, cepiti, rezati, okopavati, zalivati, škropiti, apniti zemljo, jeseni pa sadike izkopati, embalirati in odposlati. Del sadik so do kupcev razvozili z lastno vprego, del pa oddali na pošto na najbližji železniški postaji.
Kako so v času brez plastike in tipskih kartonskih škatel odpošiljali sadike? Pri Chotkovi so korenine sadik ovili z vlažnim mahom, h koreninam privezali ploščico s sortnim imenom, položili v pleteno košarico iz protja, zavili v platno in odposlati. Nekaj kupcev ja bilo na Čehoslovaškem, veliko pa tudi v tudi na tujem: v Avstriji, Nemčiji in Švici, v Skandinaviji, ZDA in Kanadi. Posel je nesel in iz izkupička je Chotkova spravila v red rožni vrt.
V goste je znova prišel Gustav Brada. V nemškem Rosenzeitungu je leta 1927 vzneseno napisal: »Spet sem videl vrt grofice Chotek in tam, v Dolnji Krupi, enkrat na pravi način porabil svoj dopust… Rozarij gospe grofice je spet zgleden rožarski dosežek in noben prijatelj vrtnic, ki obišče Slovaško, naj v času cvetenje ne izpusti obiska ene največjih lepot Slovaške, dragotino grofice Chotek.«
V tistih letih je dala v promet prve sorte iz zapuščine Rudolfa Geschwinda, ki jih je kupila kot neimenovane sejance. Zbudili so zelo veliko zanimanja, saj je šlo za vrtnice, ki so brez posledic preživele zelo ostre zime, ko so pozebale celo smreke v živi meji, klek, bršljan in navadni šipek (Rosa canina).
Fotografija Geschwindove severnjaške rože, ki ji je dala v promet Chotkova. Sorte iz te serije ne pozebejo niti na Švedskem in Norveškem. Foto: www.rosebilder.no/galleri/album43/IMG_0785?full=1
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (11)
V katalogu, ki ga je Chotkova dala natisniti leta 1929, je ponujala v nakup 885 sort vrtnic. Sortni izbor je vključeval zgodovinske in sodobne vrtnice: ponavljavke, skrižane čajevke, križance z Rosa lutea, 130 sort zimoodpornih popenjavk, 400 različnih parkovnih rož, poliante in bengalke.
V spremno besedo je sama napisala: »Moje vrtnice so najboljše in pripadajo le najbolj preverjenim sortam, a ne le to. Jamčim, da so najboljše kakovosti in da imajo močne korenine, ki zagotavljajo krepko rast.Če moje stranke želijo, sem z veseljem pripravljena pomagati in skromno svetovati, katere sorte naj izberejo za domači rožni vrt. V mojem rozariju, v katerem je približno 6.000 sort, od začetka maja do slane vedno kaj cveti: vrhunec cvetenja je v juniju in spoštovani kupci, ki bi si želeli obiskati rozarij, so vedno dobrodošli.«
Toda zgodilo se je, kar je globoko vgrajeno v kapitalistični red: gospodarska kriza. Leta 1929 je šlo gospodarstvo na kolena in si celo desetletje ni več opomoglo. Kriza je v nekaj letih uničila vrtnarijo Marije Henriete Chotek.
Avgusta 1932 je v dnevniku Slovák mogoče prebrati: »Rodbina Chotek, po kateri je močno udarila povojna agrarna reforma, počasi odmira. Njena edina skrb je oskrbeti trideset upokojencev in le še z dvanajst delavci obdeluje skrčeno posestvo, da dolgov niti ne omenjam. Grofica M. H. Chotkova, znana kot kraljica rož, je starka, ki se v svoji pobožnosti umika pred svetom.«
Leta 1933 je dopolnila 70 let.
Slika: Grofica Chotkova je svoje članke, oglase in kataloge objavljala v nemščini.
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (12)
Rozarij v Dolnji Krupi je bil spodbuda za Bratislavsko olepševalno društvo, da je leta 1933 pristopilo k snovanju novega rožnega vrt v glavnem slovaškem mestu. Načrt novega rozarija se je zgledoval po vrtu pri grofici Chotkovi in tudi na osrednjem mestu je v tem rožnem vrtu cvetela vrtnica s Chotkinim imenom.
Rožni vrt so vključili v park, ki mu danes pravijo Vrt Janka Kralja in sicer leži v četrti Petržalka. Ko so ga leta 1937 odprli, je v njem cvetelo pet tisoč rožnih grmičev, v povprečju po deset primerkov ene sorte. V poglobljenem parterju rožnega vrta so na osrednjem mestu naredili okrogel bazen s kipom sedeče žene v sredini. Bile so potke, stopnice, pergole…
Bile! Prišli so težki časi, vojne in menjave režimov. Vrtnice so propadle in od bratislavskega rožnega ni ostalo nič, še bazenčka s sedečo ženo ni več. Leta 2014 so se meščani spodbudili mestno oblast, da je po dolgem času spet posadila vrtnice v park. Ne na nekdanje mesto – park je pač zavarovan in po bitokrastki logiki, ki jo poznamo tudi pri nas, praktično nespremenljiv. Tudi na staro stanje ne!
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (13)
Po propadu vrtnarije Marije Henriete Chotkove je bila pot navzdol strma. Leta 1934, ko s v Pragi otvorili nov rožni vrt, je češki žlahtnitelj vrtnic Karel Domin žalostno zapisal: »Rozarij v Dolnji Krupi ni več, kar je bil. Propada tudi park. Treba je preživeti in zato sta na mnogih površinah posajena krompir in koruza. Stara gospa grofica živi osamljena v velikem dvorcu tisto malo obiskovalcev lahko še vedno čuti, kako zelo ima rada vrtnice. Morali bi vsaj poskusiti rešiti enkratne sorte, ki so še ostale.«
Nihče ni pomagal in nihče ni reševal. Leta 1938 je nemški Rosenzeitung zadnjič omenil rozarij v Dolnji Krupi.
Fotografija je iz dobrih let Chotkinega rozarija. Potka vodi vzdolž dolgega nasada parkovnih vrtnic. Razberemo, da so rožnim dajale grmom pokončno obliko opore iz palic, da je bil med grmi in peščeno potjo obrobek iz nizkih vrtnic poliant, sam rob grede pa je zasajen z nekimi nizkimi trajnicami. V ozadju je mejica z jagnedmi, ki je rozarij ločevala od krajevne ceste.
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (14)
Stara grofica se je leta 1934 preselila iz švicarije nazaj v graščiino. Po letu 1933, ko je prišla v rodni kraj umret njena sestra, jo je le še redko obiskala nečakinja, ki se je bila poročila v Rim. Zadnji jo je prišla pogledat tik pred izbruhom vojne in ob tej priložnosti odnesla iz graščine nekaj družinskih dragocenosti.
Chotkovo je zupuščala telesna moč in zapuščalo jo je zdravje. Še vedno se je – kljub republiki, ki je ukinila plemiške naslove – dala nazivati »cenjena gospa grofica«.
Otroke na ulici je vabila, naj ji pridejo poljubit roko. In ko so to naredili, je segla v žep in fantiča ali dekletce nagradila z bombonom ali novčičem. Isti se je lahko prišel tudi večkrat poklonit in bil zato poplačan.
Otroke je vabila tudi domov in jim kazala veliko dragocenost: fotografije iz izginulega sveta monarhije. Fotografije iz njene mladosti. Vedno znova so ji padale iz rok in otroci so ji jih pobiral s tal. Ona pa je modrovala o minljivosti življenja: »Davno je že tega, ko sem bila jaz toliko stara, kot ste zdaj vi, a tudi v boste enkrat takšni, kot sem zdaj jaz.«
Otrokom je bilo to bolj malo mar: gledali in občudovali so prekrasne obleke, imenitne pričeske, nežne roke in občudovali njeno mladost in lepoto: »Joj, gospa grofica, kako lepi ste bili in kako krasne obleke ste imeli!«
Fotografija: Zgodovinski posnetek graščine v Dolnji Krupi.http://obec.dolnakrupa.com/galerie/historicke-snimky/
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (15)
Kaj pomeni evropska politika, je Čehoslovaška na povsem nedvoumen način izkusila leta 1938. Leto kasneje si je Nemčija je gladko malo olastninila še preostanek Češke in Moravsko. Čehoslovaške republike je bilo konec, zato so pa Slovaki dobili drugo republiko. Slovenská republika, ko so jo sami imenovali, je bila zgledna klerofašistična država. Država s katoliškim duhovnikom na čelu je med drugim svojemu nemškemu gospodarju izročila v pokončanje sto tisoč Judov. Leta 1944 so Nemci še fizično, z vojsko zasedli Slovaško.
Ta del zgodovine moramo imeti pred očmi, da bi lahko razumeli brutalnost, ki jo je bila tik pred svojim koncem deležna Marija Henrieta Chotek. Nemško vojsko so s slovaškega ozemlja potisnile združene enote Rdeče armade in zavezniške romunske vojske. Ob prehodu fronte so vojaki so vdrli v Chotkin dvorec in plenili premoženje. Čeprav starka, je bila za osvoboditelje Nemka. Čeprav do kraja obubožana, je bila graščakinja. Četudi celo življenje dobrotnica, je bila tedaj predvsem buržujka, razredna sovražnica.
Vojaki so jo vrgli iz postelje, ji z vratu strgali družinski medaljon in obrnili žimnico, da bi preverili, ali pod njo ne skriva dragocenosti. Chotkova je stala ob strani in nemočno gledala, kaj se dogaja. Tresla se je v smrtnem strahu in doživela pretres, od katerega si se ji je omračil um.
Fotografija: Slovaški prezident Jozef Tisa se rokuje za Adolfom Hitlerjem. Zločinska politika se ne koncu vedno lomi tudi na hrbtih nič krivih ljudi. Vir: Wikipedija
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (16)
Ko so se vojaki odpeljali z dvorišča, so prišli vaščani vohljat, kaj se je zgodilo. Ko so videli, v kakšnem stanju je grofica, je eden od njih stekel k redovnicam, naj pridejo pomagat. Te so starko, ki je bila od šoka popolnoma odsotna, odpeljale k sebi. Tam so zanjo skrbele do smrti in jo čuvale pred zunanjim svetom, v katerega ni več spadala.
Sestra Hildegarda je kasneje pripovedovala: »Veliko dela smo imele, da smo jo za silo spravile k sebi. Grofici ni ostalo nič razen tega, kar je imela na sebi. Spomin in duševnost sta bila prizadeta, toda njeno stanje se je postopoma izboljševalo. V samostanu je imela lastno sobico in čez nekaj časa se nam je bila zmožna pridružiti v cerkvi, kjer je z nami molila in pela. Celo na klavir je igrala. Toda to, kaj je doživela, je kazalo vse močnejše posledice na njenem vedenju. Sestre smo imele z njo vse več skrbi.«
Pravijo, da se ji je obrnilo na otročje. Tavala je po hodnikih samostana in prepevala arije. Poleti je prihajal na dvorišče in razlagala, da gre v cerkev k maši. Šla pa je v samostanski vrt in tam negovala šipkove grme.
Fotografija: Šipki so bile zadnje vrtnice, s katerimi se je ukvarjala rožna grofica.
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (17)
Umrla je 13. februarja 1946, stara dva in osemdeset let. Nepolno zadnje leto je preživela v oskrbi redovnic v samostanu Hčera božje ljubezni, ki ga je bil za sestre marijanke zgradil njen brat.
Upravnik posestva je prišel o smrti poročat krajevnemu notarju. Ko je ta izpisoval mrliški list, je prišleka vprašal: »Kaj naj napišem, da je bila pokojna po poklicu?« Upravnik je bil v zadregi. Popraskal se je po bradi in pomislil in se domislil: »Gojiteljica vrtnic.«
Priče pravijo, da je bil velik pogreb. Igrala je krajevna pihalna godba. Zbrala se je množica ljudi, bilo je veliko vencev in cvetja. V preprosti krsti so jo nesli na pokopališče, kjer so jo v družinski grobnici položili s staršem, bratu in sestri.
Pihal je tako močan veter, da je trgalo strešnike s cerkve. Domačini so si šepetali, da je to posebno znamenje. Da se na tak način poslavlja od rožne grofice narava, ki jo je celo življenje tako ljubila.
Nagrobno ploščo je priskrbela nečakinja. V marmor je vklesan latinski napis: Deum afflictos naturamque toto corde amavit. Po naše: Z vsem srcem je ljubila Boga, trpeče in naravo.
Fotografija: Grobnica, kjer so pokopani Chotkovi. Vir:www.growsonyou.com/katarina /blog/17228-chotek-s-mausoleum
Rožna grofica Marija Henrieta Chotkova (18)
S smrtjo Marije Henriete Chotek se je končalo vrtnično poglavje v zgodovini Dolnje Krupe. Nadaljevalo se je na podoben način, kot smo ga poznali v slovenskem povojnem obdobju. Posestvo je bilo podržavljeno. Zaraščeni in propadli rozarij so zradirali in zemljo razdelili državljanom za gradnjo družinskih hiš s pripadajočimi ohišnicami.
Švicerijo so vaščani sami razdrli in gradbeni material uporabili za povojno obnovo domov. Graščino je država spremenila v psihiatrično bolnico. Po razrezu Čehoslovaške je poslopje s ostankom pripadajočega parka dobil v upravljanje Slovaški narodni muzej, ki ima v prostorih glasbeno zbirko.
V Dolnji Krupi z nekaj vrtnicami pri graščini skušajo gojiti spomin na Rožno Krupo. Grofica leži na pokopališču, na njenem rozariju stojijo družinske hiše, na gredicah zelenjava in na njivicah krompir. Kjer je stala švicerija pa je gnojni tur amerikanizacije: poligon za paintball. V zapuščenih halah socialističnih obratov je sredi kraja strelišče, kjer kapital mladostnike vzgaja, da je streljanje na ljudi individualna sprostitev in zabava.
Fotografija: Sedanji pogled na Dolnjo Krupo iz zraka: 1 – nekdanji rozarij, 2 – nekdanja švicarija, 3 – graščina. Vir satelitskega posnetka: Google.
Cvetlični in drugi zapisi 
You must be logged in to post a comment.